Kolesarjenje in jaz

Lahko rečem, da kolesarim od malih nog. Sicer nisem strasten kolesar, ki bi se odpravil na cesto v hudem nalivu ali pri 45 stopinjah, ampak recimo, da moje kolo ne rjavi v garaži. Zgodilo se je celo to, da sem ga v desetih letih dal dvakrat na servis, ker mu je bilo treba pogledati pod krilo in naoljiti sklepe.

Leon_Georget_1909

Kolo ima tudi vse (ne)potrebne pritikline. Sprednjo in zadnjo luč, ki sta sicer obvezni ob nočnih dirkalnih akcijah – vsaj šestkrat sem ju v takšni ali drugačni poceni in ceneni obliki kupil v neki kitajski spletni trgovini po 2,99 za kos. Zakaj šestkrat mi verjetno ni treba odgovarjati. Ker sem naivni cepec, kaj pa. Vsakič znova upam, da bosta zdaj pa res delovali vsaj kakšen mesec več.

Kolo ima tudi obvezni števec, da si vsako sekundo lahko nahranim ego. Enkrat s tem, kako hitro drvim, madona, drugič s tem, koliko kilometrov sem že prevozil. Ampak ga imam na sumu, da že kar lep čas ne kaže več pravilno, ker se je že parkrat »resetiral«, meni pa se ni dalo nastaviti pravilnega merjenja razdalje – saj veste tisto, ko izmeriš, koliko obratov naredi kolo na en meter ali neki podoben šmorn. Tako je zdaj tam samo za okras, da se sam sebi zdim večja faca – nekakšen za lase privlečen ekvivalent komolca na oknu v znižanem cliotu, ko se z »rejbenkami« pelješ skozi center. Je pa čudno, da števca še nihče ni ukradel. Verjetno slutijo, da strelja prazne naboje.

Bicikel ima tudi beli mačji očesi na špicah, zaradi katerih sem videti kot šolar, ki dela izpit za kolo1)Saj res, se dandanes sploh še dela izpit za kolo? V osemdesetih smo dobili po opravljenem izpitu celo nalepko in smo bili glavni na vasi. (in s tem se izniči ves frajerski potencial z zgoraj omenjenim števcem). Parkrat sem od prijateljev slišal, naj že odstranim »to bedarijo« in enkrat sem celo poskusil, ampak to tako, da sem to plastično neuporabno navlako, kot se je eden slikovito izrazil, poskusil sneti s prsti in ker je bilo to jalovo početje, izvijač pa je bil svetlobna leta daleč, je ta dodatek še vedno na špicah. In bo tam tudi ostal do naslednje ledene dobe. Veste, podobno je bilo s ključavnico. Jekleno ključavnico, težjo od samega kolesa. Tako spretno sem jo zaklenil in tako spretno sem nato izgubil ključ, da je ta na kolesu ostala še par let. Do zadnjega servisa, ko sem se, potem ko sem bil že pri vratih, da bi odšel, pa le spomnil vprašati, če bi mi jo gospod lahko odžagal. In mi jo je. En dva tri.

Vidite, moje kolo je opremljeno za na pot. Vedno je pripravljeno za akcijo. Ampak kaj, ko se včasih zdi, da je na cesti vojno stanje. Pustimo ob strani avtomobile z zatemnjenimi šipami, čigar lastniki ne poznajo smernikov, pustimo tudi vse FB-odvisnike, ki med točko A (Facebook doma) in B (Facebook v službi) potrebujejo svojo instant dozo všečkanja, pri tem pa pozabijo, da so na cesti. To je že skoraj ponarodelo. Zanimivo je predvsem nekaj drugega. Nestrpni kolesarji.

bike_path_lines

Razumem, red mora biti in prav je tako. Ampak od kdaj smo se za to, ker kolesar pripelje po napačni strani steze, pripravljeni stepsti? Od kdaj besno nahrulimo nekoga, ki se pripelje po levi in pri tem nikogar ne ovira? Meni se je to zgodilo dvakrat, ko sem po levi peljal kakšnih 50 metrov, ker sem moral priti do semaforja. Seveda podpiram vožnjo po pravi strani, ampak včasih preprosto ne razumem, s čim vse se ljudje obremenjujejo.

Včeraj sem med kolesarjenjem začel razmišljati (redek pojav, ampak takrat sila konstruktiven). Včasih take psihoze med kolesarji ni bilo. Vozili smo levo, desno, počez. Zaradi tega ni bilo nič več smrtnih žrtev ne ranjenih egov. Zadovoljno in brezskrbno smo prikolesarili do lokalne gostilne ali na okoliški hrib. Potem pa so se začeli pojavljati članki, novice, reportaže, svarila, zakoni in posledično kazni. Svarila in opozorila na tračarskih portalih so nas počasi in vztrajno začela obračati drug proti drugemu. Postali smo si sovražniki, rivali – podobno kot v katerem koli naselju, kjer sosedje pritlehno opazujejo izza čipkastih zaves, z vsem arzenalom branijo svoje meje, lomijo brisalce in nastavljajo gajbice.

Pri vsem tem pa mislimo, kako smo pametni, inteligentni in obveščeni. V bistvu pa smo navadni nestrpneži, ki ves čas capljamo par korakov zadaj in nas prehitevajo po desni in levi. Z nasmeškom na obrazu.

 

prijavite se

 

References   [ + ]

1. Saj res, se dandanes sploh še dela izpit za kolo? V osemdesetih smo dobili po opravljenem izpitu celo nalepko in smo bili glavni na vasi.
Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.