Ah, to morje

morjeMALA
Morje. Ta obljubljena dežela miru in zamaknjenega stanja, v katerem je dovoljeno vse. Mokri eldorado, za katerega se je marsikdo pripravljen zakreditirati, da bodo nasrkali še otroci in vnuki in pravnuki. Privlačni končni cilj za tiste, ki lahko v petek zaklenejo vrata pisarne že ob pol enih. Morje, kjer ne glede na majhnost države srečaš rojake, ki so ti vedno pripravljeni priskočiti na pomoč s hladnim špricerjem. Morje, zapisano v zlatih črkah. Neonski napis, ki ti nudi tolažilno zatočišče, ko moraš napisati že deseti odgovor nejevoljni stranki, ki ti z vsiljivimi vprašanji preprečuje, da bi šel s kolegi na krepčilno kavo, na kateri se do golega ogloda pregovorne kosti. Morje, v katerega se zlivajo vsi cinični in privoščljivi tokovi. Morje, v katerem vsi lulajo. Razen tebe. Morje, paradni konj, ki potepta celo smučarijo v Val Thorensu.

Morje. Beseda je večna. Z leti se samo spremeni pogled nanjo.

1986

Ko si otrok, je vse skupaj precej preprosto. Svet je zožen, omejen, premočrten. Lep. Ko sem bil še paglavec, smo se po stari – in edini – cesti cijazili v Fieso. Fiesa – mesto na koledarju, ko se končno začne nekaj dogajati. Deset dni čistega užitka. En, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset dni je za mladi um veliko. Ogromno. In vse poteka kot namazano. Spočit vstaneš, se usedeš v že naložen avto. Ne vprašaš se, kdo ga je naložil. Nekatere stvari so tam, ker pač so tam. Spraševati se začneš pozneje, ko se ti kot v strateški igri razkadi meglica in se nate zgrne svet.

Pot po vijugasti cesti je bila sicer odveč, ves čas sem nihal med hromečim občutkom zavitega želodca in glasnim spraševanjem, koliko imamo še do cilja. Kilometre smo včasih požirali počasneje. Ampak ko smo enkrat prispeli v temnordeči dom za dopustnike, smo reko razbeljene pločevine pustili za sabo. No, vsaj jaz sem jo, ko sem pred vhodom zagledal mizo za namizni tenis. V ping pongu sem kraljeval. Pometel sem z vso konkurenco, samo oče me je peljal scat. On me je tudi naučil vseh trikov in mi je po uspešni partiji pri do bleščeče zglancanem pultu hišnega bara naročil gosti sok z radensko, ki sem ga potem srkal kot martini.

Pri mami sem običajno nažical denar za druge stvari. Ko smo bili na plaži, sem s prav posebnim pogledom izvabil novce za novo številko Alana Forda, ki sem ga – medtem ko je sonce vztrajno, kot Tom Sawyer na ograjo, name nanašalo sloje rjave barve – prebiral med zadovoljnim grizljanjem šamrole. Če danes kje zagledam z belim posuto šamrolo, se v meni sproži Pavlov refleks in začnem drdrati Bolje je biti bogat nego ne biti ali Bolje ispasti glup nego ispasti iz aviona. V tistih časih smo bili hitro dvojezični.

Ko se je zvečerilo, po večerji, če sem bil estra priden 1)O besedi priden bi lahko nastal prav poseben zapis, pa sem celo dobil nekaj denarja, ki sem ga lahko lahkotno porabil na avtomatih ob obali – Frogger in Space Invaders sta bila neustavljiva magneta. Toda do avtomatov je od doma vodila ozka, strma in predvsem temačna pot. Pa se je kdo sekiral? Ne. Še najmanj pa jaz. Saj smo bili na morju, halo? Včasih si pač moral do ekranov nekaj časa hoditi.

Morje je bil en sam užitek, tudi takrat, ko me je po stegnu ožgala meduza in so mi boleče mesto hladili s terra rosso, namočeno v morju. Morje. O njem smo še dolgo potem, ko smo se že vrnili domov, govorili prijateljem na ulici, sošolcem med pavzami in dedku Mrazu v naročju.

2015

Kot odraslega – zlasti če se v tebi pretaka nekaj nevrotične tekočine – te ves čas nekaj skrbi. Zadnjič smo recimo šli v kamp. Ni hujšega! Že ideja, da bo treba čez nekaj tednov pakirati, meriti milimetre, ki so še ostali v avtu, da lahko z dobro mero agresivnosti v zadnjo luknjo, ki jo slučajno opaziš z lupo, zatlačiš še palični mešalnik, ti krati spanec in povzroči neenakomerno utripanje srca. Medtem ko otroka prejšnji večer vsa vzhičena razlagata, da bosta prej vstala, ker ne bi rada pozabila mask in plavutk, ti že stopetič preveriš, ali imaš vse dokumente, kune za pivo, pravilno zakupljene mobilne podatke, kable za tablice, telefone, fotoaparate, prenosnike, silkepile, natikače s tremi črtami v enem kosu. Palico za selfije vseeno pustiš doma, ker se zanašaš na svoje dolge roke.

Ko se po večurni vožnji ob pomoči klime in neprimerne glasbe privlečeš na cilj, te spet ogloda črv skrbi, saj ne veš, ali boš dobil parcelo v senci ali na soncu, z grozo se spomniš, da je vsaj polovica klinov s prejšnjega kampiranja zvita, ne veš, kako bi se pravzaprav lotil postavljanja tabora, v katerem te bo kakšnih štirinajst dni predvsem skrbelo. Kot odraslega te skrbi.

Ko je po nekaj urah vsaj za silo vse na mestu in se počiš v visečo mrežo, v kateri z lažnim zadovoljstvom migaš s prsti na nogah, zaskrbljenosti ni konec. V tebi se rodi skrb za druge. Med nihanjem levo–desno se sprašuješ dvoje: ali bodo sosedi, ki so na kampiranje s kombijem pripeljali 60 litrov vina, nekaj steklenic žganic in dve hladilni skrinji za koline, zdržali do konca dvotedenskega zasluženega dopusta. Ne moreš si pomagati, zasmilijo se ti. Še nekoliko bolj pa te zaskrbi, ali njihov mulc sploh kaj pije in je, ker ves dan – ko ti trpiš na viseči mreži – slišiš, kako se v predprostoru šotora predaja zvokom tabličnega računalnika. Ko ga mama že tretjič brez kančka sočutja – mali, jaz te razumem – nadere, naj se že prikaže iz šotora, in se samozadovoljno žrtvuje, da bi šla z njim metat balinčke, te že pošteno zaskrbi, da bo mulec vprašal, kaj sploh so balinčki. No, hvala lepa božanstvu Hladnopivo, vsaj ta skrb je bila odveč. Mulo ni muksnil. In tudi prikazal se ni.

Ne vem za vas, ampak jaz si na morju belim glavo z marsičim. Ko na primer med sprehodom srečujem – dajmo temu reči tako – bežne znance, jih mrmrajoče pozdravim z vseobsegajočim želouje, ker ne vem, ali je Slovenec, Nemec ali Portugalec. Po vsakem pozdravu se za hip ustavim ob misli, da sem izpadel cepec. Ob takih trenutkih se tudi resno sprašujem, zakaj sploh hodim na morje, če se mi dogajajo take reči. Zlasti v tistih trenutkih, ko željan morskih globin v sveže opranih natikačih stopim na plažo in tam opazim veliko brisač, na katerih stojijo kamni. Takoj pomislim, koliko iznajdljivih ljudi je na tem svetu, da tako poskrbijo za svoje blazine in brisače, medtem ko oni v senci klofajo zrezke. Vendar me vseeno zaskrbi. Na otokih piha, pogosto močno, lahko jim brisače še odpihne, potem pa ne bo ne sence ne suhih teles. Ali pa tisto, ko si mora revež, ko se z avtom odpravi po novo zalogo piva v nekaj kilometrov oddaljeno trgovino, prostor rezervirati kar s kamp stolom, ker drugega nima. Še tista gajbica, ki jo je ubožec prinesel s sabo, ni na voljo, ker je v njej lično shranjena zelenjava. V takih trenutkih me resnično zaskrbi, da mu ne bi stola kdo ukradel. Stol je namreč lep, temnomoder, brez madežev, utrujenih riti pa veliko.

Drugače pa ni miru niti takrat, ko zbereš tistih nekaj kovancev in se odpraviš na pivo v nobel lokal, ki gleda na morje in grozljivo opečenega Čeha, ki je pol leta zbiral pogum za vožnjo s trajektom. Mislim, skrbi te. Zelo. Lepo spokojno sediš z levo roko ležerno na naslonjalu in ne moreš si kaj, da ne bi opazoval sosednje mize, za katero sedita najstnika, ki že pol ure nepremično gledata vsak v svoj telefon. Mislim, halo! Zunaj je 36 stopinj in sploh ne pomislita, da bo šla pijača v kozarcu, ki je za zdaj res še hladno orošen, zaradi vročine vsak trenutek rakom žvižgat. Ko se bosta po 45 minutah končno le pogledala v oči, bosta drug v drugem zagledala eno samo presenečeno grozo. Pa ne zato, ker bo vsak strmel v tujca, ampak zato, ker bosta prepozno dojela, da bosta morala plačati dvakrat po 16 kun za vročo brozgo. Vse to mene grozno skrbi. Težko je živeti s tem, če ti še oranžni in vijolični odtenki sončnega zahoda, ki jemljejo dih, ne prinesejo miru, saj te ves čas razjeda dvom, da nisi do konca zadrgnil šotora in se bodo skozi mikroskopske špranje izmuznili krvosesni kamikaze, ki te bodo krvoločno torpedirali celo noč. Kljub neznosni vročini se nagonsko popraskaš po gležnju.

Medtem pa tvoj otrok z jasnim ciljem gleda v polno skrinjo sladoledov.

Ampak dobro. Morje je morje.

 

prijavite se

References   [ + ]

1. O besedi priden bi lahko nastal prav poseben zapis
Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    Moram reči in zaznati, da ti besede lepo, predvsem pa gladko tečejo čez kaskade daljnih in bližnjih spominov. Ko se tako zatopim v branje, nehote še sam padem vanje. :-)
    Lp

    Odgovori
  2. Tina says:

    Ah daj no! Najprej nas rajcaš z njimi, potem poveš, da jih ne prodajajo več pol jih spet, pa je veiklo povpraševanje :wink:a0 Napotki pa so zelo dobro napisani in resnični! In še to: You’ve been tagged! Poglej si kako in kaj na mojem blogu.

    Odgovori
  3. Sabina says:

    Hi, hi… kofetkam… že z mislijo na novo šolsko leto. Še nezaskrbljena :) sem prav uživala v branju. V kamp ne hodimo, ker ‘mami ni za to’. In sploh, smo se letos plazili po hribih ter vozili s sedežnicami in gondolami vmes, kar se mi je zdelo imenitno. Pogrešam ga pa vseeno. Morje je morje.

    Odgovori
  4. Damjan says:

    Tudi hribi so super, jaz uživam na višinah in v globinah :)

    Odgovori

Napišite odgovor.