Alexandra Oliva – Poslednja

Kaj je res, kadar neresnično prevlada nad resničnim?

Zgodbe o koncu sveta, ki osredinijo nenadni in boleči propad družbe, v kateri tako udobno živimo, ki se ji zaradi njene jedrnate opojnosti tako zlahka prepustimo, da nas prepričane vodi po poteh, ki se nam zdijo lastne in nam obenem vzbujajo občutke pripadnosti, nato pa nas pahne v prepad, so vedno vsaj zanimive, če ne kar nujne. Ne toliko zaradi pustolovskih vložkov, ki so sicer pomembni del znotraj distopijske pokrajine, temveč zlasti zato, da morda vsaj za trenutek prekinemo vedno hitrejše drsenje v površinskost hipnosti, v katero smo že skoraj prisilno potisnjeni. Morda se nam tako zariše kakšno dodatno vprašanje, mogoče razklenemo tako zlahka sklenjen krog, v katerega smo ujeli to opevano svobodo in jo lahkomiselno zamenjali za razpokano zasebnost. Morda gre takšna zgodba še dlje. In nam poskuša dopovedati, da je vse skupaj manipulacija. Zavita v zabavo. Povsem mogoče je, da je svet, v katerega zremo, po katerem hrepenimo in se mu udinjamo, laž. Toda vseeno se mu ne mislimo odreči. Saj skrbi za nas. Preveč je poznan, domač, ustaljen, vpeljan, poln sladkih presenečenj. Le kaj bi šlo lahko narobe?

Nekaj takega nam predstavi prvenec Alexandre Olive Poslednja, ki s svojo neizprosnostjo besedne čekane zarije na sredino sodobnega sveta, v katerem vladata večni strah, da je globalno uničenje samo korak stran, ter po drugi strani nepretrgano razvedrilo, ki postaja vedno bolj »resnično« in zahteva vedno več čustvenih impulzov, ki se nalagajo čez bojazni, jih tlačijo, odrivajo stran. In v takih pogojih, tako zgodba, je izbruh samo korak stran. Oziroma, če smo natančnejši, samo en šov.

Žverca, glavna junakinja romana, je na razpotju. Poročena je s čudovitim moškim, na vedno bolj svetlem obzorju se izrisuje zamisel o družini. Toda ideja, da bi se ustalila, jo nekoliko plaši. Zato odlaša in se pred neizbežnim zateče v resničnostni TV-šov preživetja, v katerem se dvanajst tekmovalcev spopade z divjino. In drug drugim. Zmagovalca čaka milijon dolarjev.

Vse to je samo del igre. Dokler tega ne pozabim, bo vse v redu z mano, pa naj stvari postanejo še tako sprevržene.

Toda po nekaj dnevih snemanja pride do katastrofe. V zunanjem svetu udari kuga, ki pobije polovico svetovnega prebivalstva. Žverca ostane sama. Ne ve, kaj se dogaja. Išče sledi, opreza za namigi. In ko na predpražniku opustele hiše opazi napis Ljubo doma, se prepriča, da je njena naslednja naloga v oddaji hoja proti domu. Na vzhod. Kjer naj bi jo odprtih rok čakal mož. Ne vznemiri je, da ni nikjer več nobene kamere, da je ne spremlja več noben snemalec. Zapuščene soseske, temačna nakupovalna središča, celo trupla, so po njenem samo dobro zrežirana in draga prizorišča vseobsežnega šova. In Žverca, pa naj stane, kar hoče, se ne namerava predati. Zmagala bo.

Poslednja je zelo dobro spisana postapokaliptična zgodba, ki vleče vzporednice z McCarthyjevo Cesto in Bachmanovo (oziroma Kingovo) novelo The Running Man. Na vznemirljiv, zabaven in hkrati zelo resen način obravnava vprašanje resničnosti in njenega upogibanja. Koliko časa se zanašamo na tisto, kar nam kažejo in dopovedujejo drugi, in kdaj zaupamo tistemu, kar vidimo na lastne oči? In predvsem, kdaj za svoja vzamemo lastna doživetja, in ne doživetij, kot nam jih poskušajo predstaviti drugi? Žverca, ta neomajna oseba, ki na tej ali drugi točki predstavlja slehernika, gre za svoj cilj dobesedno prek trupel. Vse ima namreč svojo ceno. Se bo spametovala, preden ne bo več poti nazaj?

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Že cel teden je na seznamu… a tole je tako prepričljivo napisano, da jo moram odstranit s seznama. V prevodu to pomeni kupiti in se potopiti vanjo.

    Odgovori

Napišite odgovor.