Anthony Doerr – Vsa ta nevidna svetloba

All the Light We Cannot See (Vsa ta nevidna svetloba) ameriškega pisatelja, ki je za to delo leta 2015 prejel Pulitzerjevo nagrado, je še ena zgodba o drugi svetovni vojni. Ampak to je zgodba, ki smo jo čakali. Polasti se vseh naših čutov, ko s prstom, očmi ali mislimi drsimo po njenih črkah. Na njej je nekaj starinskega, kot da bi po naključju zašli v staro in zakotno knjigarno, v kateri samevajo prašne knjige s skrivnostnimi naslovi in ustrežljivi knjižničar, ki nas je ves čas pričakoval. Da nas odprtih rok popelje v čarobnost besed, kot so včasih bile. Besed, ki niso poezija, pa vendar slišimo njihov zven. Besed, ki niso pretenciozne, pa vendar vidimo vso njihovo veličino.

Marie-Laure z očetom vdovcem, ki kot ključavničar dela v naravoslovnem muzeju, živi v Parizu. Leta 1934 – pri šestih letih – deklica oslepi in oče ji, da bi ji olajšal zdrs v temo, zgradi natančno leseno maketo njunega okoliša, ki si ga Marie-Laure lahko s tipanjem po miniaturnih strehah in uličicah vtisne v spomin in tako sama najde domov. Nauči se tudi Braillove pisave in ko ji oče za rojstni dan podari Dvajset tisoč milj pod morjem, jo Vernov svet popolnoma prevzame. Toda ta svet je nasilno skaljen, ko nemške čete vkorakajo v Francijo in sta z očetom prisiljena zapustiti Pariz. Zatečeta se v z obzidjem utrjeno srednjeveško mestece Saint-Malo in s seboj prineseta nekaj tako nevarno čudovitega in osupljivo dragocenega, da lahko že en sam usodni korak – na maketi ali na dejanskih tlakovcih ozkih ulic – pomeni pogubo.

Daleč stran, na drugem bregu, na katerem pripravljajo vedno bolj drzne načrte za železni pohod po Evropi, dve leti starejši Werner sanja, da bo nekoč pobegnil iz sive brezizhodnosti nemškega rudarskega mesta. Werner je sirota in je izjemno nadarjen. Medtem ko drugi fantje pomenljivo korakajo in si vsi na istem mestu lase delijo v brezhibno prečko, Werner sestavlja in popravlja radie. Ta njegova odličnost pa ne ostane dolgo neopažena in tudi sam pristane v vrstah enakih, pogumnih in neomajnih, na grozljivo okrutni šoli, na kateri se kalijo bodoči vojščaki Hitlerjeve mladine. Kmalu ga pod okriljem vermahta pošljejo v vojno, da bi s svojim znanjem odkrival nezakonita radijska oddajanja, in ko zaide v Saint-Malo, se poti Wernerja in Marie-Laure združita.

Vsa ta nevidna svetloba je izredno ganljiva pripoved o nedolžnosti, ki se razblini v naročju otrok, in o težki odgovornosti, ki se na pragu odraščanja iz nepričakovane smeri zgrne na njihov hrbet. Svet zdrsne in se spotakne na razpokanem odru, na katerem se odvija igra prepletenih usod malih ljudi z izmuzljivimi sanjami, ki ob ozadju velikopotezne žalostinke odigrajo osrednjo vlogo pri razplamtevanju občutka, da se upanje v dobro rodi v naši ulici, za našimi vrati, v naši sobi. In čeprav je njihov konec morda tragičen in boleč, njihova pot na tehtnico zloži toliko peres resnice, da to prevaga nad slabim.

Doerrju je uspelo pričarati dvoje. Z izjemno kratkimi poglavji, ki obsegajo tudi samo stran ali dve, je na eleganten način ustvaril slikovito, intimno in bogato pokrajino razbrazdanega človeškega duha ter z vznemirljivim ritmom, ki odmeva in nas zaziba v samo osrčje dogajanja, poskrbel, da zgodbo lahko živimo. Jo po njenem prehitrem koncu objokujemo. In se od nje tudi kaj naučimo.

Knjiga, ki s svojo žlahtno in domačno pripovednostjo uroči. In ne spusti. Kot zakotna knjigarna, v kateri se takoj počutimo doma in v kateri se v kotu najde knjiga, ki oživi, ko razklenemo njene platnice.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Damjan, hvala. Dodala na seznam. Kar čutim, da mi bo všeč.
    Sončno pomlad, polno branja.

    Odgovori
  2. Damjan says:

    To knjigo je absolutno treba prebrati! :)

    Odgovori

Napišite odgovor.