Vse objave osebe Damjan

  • Pokrpajmo žive – Maylis De Kerangal

    Še zdaj nisem prepričan, ali je bilo pametno, da sem po Nerodi – zgodbi, ki ne prinaša ničesar tolažilnega, ničesar, po čemer bi se lahko stegnil in s čimer bi se lahko potegnil iz živega blata, v katerega se iz besede v besedo pogrezaš – posegel po romanu francoske pisateljice Maylis de Kerangal, ki se kot zibajoče, razklano morje zdaj v hipnotično čustvenem izlivu, zdaj v kirurško natančnem izrezu loteva smrti otroka in prijatelja, ki je šele dobro začel drseti po slanostih življenja, ki je na svojih od zarjastega morja razpokanih ustnicah použil zgolj nekaj sladkih kapljic svobode, brezmejnih možnosti, vrtinca ljubezni. Roman Pokrpajmo žive te pokosi kot največji val. Toda kljub vsej njegovi teži je v njem veliko lepega.

    Zgodba je sila preprosta. Dvajsetletni Simon po avtomobilski nesreči, ki se je zgodila v utrujenih minutah po drznem, zgodnje jutranjem deskanju, niha med življenjem in smrtjo, v spokojnem prostoru, ki še dopušča nekaj upanja. Toda ko ga pripeljejo v bolnišnico, poti nazaj ni več. Škoda je nepopravljiva, Simona imajo priključenega na aparatih zgolj zaradi ene same stvari, izjemno pomembne stvari – njegovih organov. Ukrepati je treba hitro. Ko so možgani mrtvi, začnejo drugi organi hitro propadati. Starša, ki še kar ne moreta verjeti, da njunega sina, ki leži pred njunimi očmi in je videti tako živ, tako topel, tako mlad, ne bo nikoli več, se morata v svoji valujoči zmesi žalosti, nejevere, jeze, osuplosti in obupanosti brez odlašanja odločiti, ali bosta dovolila, da izpraznijo sinovo telo in tako nekomu drugemu, ki v tistem trenutku šteje sekunde in mrzlično pogleduje proti bližajočemu horizontu onstranstva, podaljšajo pot. Ko se odločita in se v izjemno ganljivih trenutkih poslovita od sina, se zažene kolesje in sproži se tekma s časom.

    De Kerangal je v izjemno liričnem in ganljivem romanu hladno in tako nujno učinkovitost postopka presaditve zamešala med melodične stavke, ki se kot utripajoče srce – kot vdih in izdih – razpredajo čez strani, ter tako ustvarila popolnoma harmonično delo, ki se tako nežno in tako neizprosno dotakne vseh čutov, ki tako vsiljivo in tako domačno izvablja raznotera čustva. Simonovo življenje, čeprav tako kratko, ni bilo zaman. Dotaknilo se je marsikoga in tako ustvarilo povezanost, ki zagotavlja nadaljevanje. V tem je vsa silovitost. In končna pomirjenost, da se skrajne nepravičnosti v nekaterih primerih vendarle za silo uravnovesijo, poplačajo, ublažijo.

    Čeprav te zgodba prekucne kot največji val in te potegne v črnino globine, vseeno popusti svoj vrtinčasti prijem, da se lahko izmotaš, izplavaš proti površju, proti svetlobi, ki daje nov dih, riše novo jutro na temnečem obzorju, zaokroži življenje. In živi, tudi bralci, so pokrpani.

    Knjiga, ki jo je najbolje použiti počasi, stavek po stavek, kot morje, ki se nam zdaj bliža, zdaj pa nas spet pušča same. Da se prepustimo žalosti, si izrišemo svojo lepoto in poiščemo svojo povezanost z vsem nedoumljivim, strašnim, tragičnim in neizbežnim. Vrhunsko napisano.

     

    prijavite se

  • Neroda – Alexandre Seurat

    Francoski pisatelj Alexandre Seurat je že s prvencem Neroda zastavil precej ostro. V tem kratkem, dobrih sto strani obsežnem romanu ne prizanaša, ne tolaži, ne ovinkari, ampak udari naravnost. Zareže v mehko tkivo in poskrbi, da takoj zaboli tam, kjer bolečina ne more biti nič manjša od neskončnosti. Pri otrocih.

    To je grozljiva zgodba o svetu odraslih, ki se jih dotikajo jasni signali, pa jih vztrajno odrivajo na vedno razumen – a z vidika opazovalca, torej bralca, nerazumljiv – način, vedno z dodanimi izgovori in izmikanji, v šibkih poskusih, da bi vzpostavili normalno stanje, karkoli normalno že pomeni, ker nasprotno preveč boli, ker alternativa rani pridobljeno stanje vzpostavljanja miru za vsako ceno. Toda račun vedno pride. In plačati ga morajo otroci, ki se ne znajo obrniti, ne zmorejo se dvigniti, uspe jim zgolj enkraten in hipen vrisk v šumu sveta, ki ga še ne razumejo, ki jih porazi prav zato, ker so šibki in nebogljeni. To je zgodba o odraslih, ki so na cedilu pustili otroka.

    Otroka, ki je bil obdan s toliko odraslimi osebami, pa vendar je bil tako sam in osamljen. Njegova usoda je bila zapečatena, še preden je postal misel v nekom drugem, še preden je bilo prepozno, da bi mu onemogočil vstop v svet, ki mu bo obrnil hrbet. Bil je kratek krik na pomoč. Udušen z zmotnimi odzivi večjih, močnejših, bolj grozečih. Odrasli na strani odraslih. Kako samoten je to kraj za majhne.

    Zelo je mučno, ko ti odprejo vrata v ta del odraslega sveta, v katerem vladajo izgovori, tisti obrambni mehanizmi, ki varujejo pred ukrepanjem, sila neprijetnem dejanju koraka naprej, ki bi obvaroval šibkega otroka, in ne bi šlo zgolj za to, da bi v prvi vrsti pazili na ugled, na zaščito družinske celice za vsako ceno, na previdnost, ki ne pomeni nič drugega kot to, da se skriješ za zaveso in se trudiš ne slišati. Ker to je najlažje. Drugim pred noge metati zahteve po dokazih, da lahko s tem odlašaš in na hitro pometeš pod prag.

    Odrasli znamo biti odlični igralci, ko je treba zatajiti svoja lastna spotikanja, ki se jih še kako dobro zavedamo. In drugi igrajo z nami to igro širokih nasmeškov in vljudnostnih fraz, ki pomirijo, sprožijo refleksna zamahovanja. On pa že ni tak, rečejo. Samo poglejte, kako očarljiv in pozoren je. Otrok si je sam kriv, ta neroda mala. Te modrice so za tako starost nekaj povsem običajnega. In potem, kljub lažem, ki v mislih vseeno odzvanjajo nekoliko slabotno, ko v procesu racionaliziranja zmanjšaš ali celo izničiš njihovo veljavo, pride do tako želene odrešitve. Reševanje težav, če te sploh obstajajo, je položeno v roke drugih. Odgovorno prelaganje odgovornosti.

    Dokler ni prepozno.

    In potem, ko že tako ali tako pluješ v nemirnih vodah, se zaletiš še v čer spoznanja, da je otrokova ljubezen, tudi v najhujših trenutkih, tako rekoč brezmejna in vseobsegajoča – in tako slepeča, kot bi žival ujel v soju luči podivjanega avtomobila. Tako omamna, tako topla in tako znana je ta svetloba, pa vendar lahko zelo pogubna. Otrokova ljubezen do staršev je brezpogojna. Večna, neomajna. In ravno zato tako podvržena zlorabi.

    Takšne zgodbe niti niso najbolj srhljive, ker opisujejo konkretna nasilna dejanja, niti ne zato, ker temeljijo na resničnem dogodku, ampak predvsem zato, ker vedno znova razkrijejo, da se to dogaja tukaj in zdaj, v naših vrstah, našim bližnjim, svojcem, znancem, in da se ob tem počutiš tako nemočnega. Ključ je seveda v ukrepanju, toda včasih se zdi, da se v tem izginjajočem svetu tudi – ali predvsem – odrasli ne znajdemo več. In tavamo, kakor vemo in znamo.

    In če že mi, ki imamo za sabo leta, na neki točki kljub svoji zmedenosti lahko izstopimo iz brezciljnega vlaka in gremo svojo pot, otroci v obdobju, ko staršem izkazujejo svojo nesporno predanost, tega ne morejo in ne znajo. Otroci ne morejo nikamor.

    »Roman Neroda se naslanja na pričevanja v medijsko razvpitem procesu Marine Sabatier, v katerem sta bila starša trpinčene deklice leta 2012 obsojena na tridesetletno zaporno kazen. Sojenje je razgalilo številne hibe v delovanju in povezanosti pristojnih institucij pa tudi temeljno nemoč družbe pri razkrivanju specifičnih zlorab.« — s platnice knjige

     

    prijavite se

  • Jesper Juul – Agresivnost: nov in nevaren tabu

    Novoromantični kulturi je uspelo odraslim naložiti breme, da morajo biti vedno ljubeznivi, prijazni, razumevajoči, blagi in nežni – zadala jim je za človeka nemogočo nalogo.

    Ta knjiga mi je nedavno prišla pod roke in je zaradi naslova vzbudila moje zanimanje. Priznam, da sem glede takšnih knjig, zlasti kar se tiče vzgoje, nekoliko skeptičen. Živimo v časih, ki niso ravno naklonjeni staršem. Preveč informacij, preveč dejavnosti, preveč strokovnjakov, ki so si v redkokateri stvari enotni, preveč ohlapnih, nasprotujočih si idej in teorij, po katerih hlastamo in grabimo v obupanih poskusih, da bi vzpostavili red, da bi zagotovili mir in bi vsi po vrsti imeli vojsko poslušnih – in pridnih – otrok. Vso to zmedenost staršev s pridom uporabljajo drugi kanali, ki nam na pladnju servirajo nove paradigme, nove realnosti in nam predstavljajo eno in edino pravo pot, pot do sreče. In zdi se, da Juul opozarja ravno na to. Da živimo v časih vsesplošne politične korektnosti, s katero je treba potlačiti vse, kar odstopa od norm družbe zmagovalcev, v kateri ni prostora za izbruhe.

    In tu nastopi agresivnost, ki jo vse prevečkrat enačimo z nasiljem. Ne znamo je opredeliti, ločiti, ne zanima nas njen izvor, je nekaj, kar je treba nemudoma odpraviti. Ker je neznanka, se je otepamo, in ker je velik vprašaj, je pospremljena z veliko mero strahu, odporom. Pred njo obračamo hrbet. Zatiskamo si oči in jo prekrivamo z edino konstanto, ki prevladuje v naših življenjih, edinim navidezno otipljivim elementom, z edino sprejeto normo, ki govori univerzalni jezik – srečo. V želji, da bi imeli sprejemljive otroke, ki služijo željam, potrebam in neuresničenim aspiracijam staršev, v nameri, da bi se poravnali z edino družbeno potjo, potlačimo vse, kar štrli, kar poskuša govoriti zase, kar kali mir.

    Agresivnost je nekaj, s čimer smo soočeni vsak dan, tudi pri otrocih. Agresivnost je gonilo, brez nje ne bi mogli narediti niti prvega koraka, agresija je tudi nekaj, s čimer otroci med drugim komunicirajo, saj še ne znajo drugače v svet prenesti vso paleto svojih občutij. Je torej val v postanem, zaspanem ribniku, je krik, ki želi biti slišan, ne udušen, je stalnica, ki terja empatijo, ne represije. Starši, in odrasli na sploh, se v teh zmedenih in razpršenih časih radi ujamemo v prevladujoče vzorce in dominantne vloge, ki nam na kratki rok nudijo varnost, na dolgi rok pa pomenijo odmik od vsega pristnega.

    Agresivnost je nujna in ni nekaj, kar bi morali odpraviti. Pomembna je za napredek, koristna je, ko jo znamo iz destruktivne smeri preusmeriti v nekaj konstruktivnega. Da pa bi to znali, potrebujemo starše – in do določene mere tudi druge, ki se ukvarjajo z vzgojo –, ki to razumejo. Ki ne tlačijo, ne odpravljajo in ne skrivajo pod plastjo umetne prijaznosti.

    Moralo bi biti jasno, pa vendarle ni, da prihodnost niso pridni in pohlevni, ampak tisti, ki so s pravim zgledom sposobni na ustrezen način izraziti vse, kar je njihovega in ne tujega.

    Juulova Agresivnost je priročnik, ampak tak, ki vendarle razkriva tisto, kar pozabljamo. Da nimamo enoznačnih čustev in da je njihova raznolikost ključna za zdrav razvoj otrok in poznejšo trdno samopodobo.

    Še nekaj citatov iz knjige:

    Tudi ženskam stoletja dolgo ni bilo dovoljeno odkrito izraziti svoje agresivnosti – to pomeni, da jim ni bilo dovoljeno na ves glas tuliti, kričati in zmerjati. In če so dobile občutek, da za partnerja niso več vredne, so namesto agresije uporabile solze. Mnoge to počnejo še danes.

    V mnogih deželah vzgoja otrok še vedno ne pomeni nič drugega, kot da odrasli otroke oblikujejo in obrezujejo kot bonsaje.

    Otroci so »žrtve«. Uporabljam izraz »žrtev«, ker želim poudariti, da sta dobro počutje in razvoj otroka v celoti odvisna od vedenja njegovih staršev ter od ozračja, kulture in čustvenih odzivov, ki jih starši zmorejo ustvariti v družini kot celoti. Vlogo imajo pri tem tudi stari starši, vzgojitelji in učitelji; ti niso nepomembni, vendar – na srečo ali nesrečo – še zdaleč nimajo tako velikega vpliva, kot ga imajo starši.

    Zdi se, da starši verjamejo, da se bodo njihovi otroci počutili vredne, če jih bodo nenehno hvalili in jim starševsko ljubezen neprenehoma oznanjali z besedami. Vendar to nikakor ne drži, ravno nasprotno: otroci ne bodo le zmedeni, morda bodo postali še dodatno agresivni.

    Otroci se najbolje učijo prek neposredne izkušnje, tako kot pravi znanstveniki. Izmislijo si neko teorijo, jo preizkušajo z eksperimenti in se iz svojih neuspehov naučijo prav toliko kot iz uspehov.

     

    prijavite se

  • Ivana Djilas – Hiša

    Hiša. Ta famozna fantazma, ki se ti prikazuje v sanjah, se ovija okoli želja, jih kroji po svoje, šepeta pohujšljive enozložnice in te v hipnotičnih sunkih vleče k sebi, obljublja veliko. Topel sprejem, še toplejše bivanje. Z velikimi očmi zanemariš na videz malenkostne sitnosti, povezane z denarjem, ki te bodo spremljale naslednjih deset, dvajset, celo trideset let. Preveč je lepo tukaj in zdaj, da bi tratil čas s tam in pozneje. Seveda verjameš vsemu, tudi sladkim besedam s prospektov, bisernim nasmeškom, ki obljubljajo točno tisto, kar vznikne iz tvojih predstav o boljšem, večjem življenju. Prepričan si, da bo šlo, da se bo vse izteklo, kot se mora, na to nas dolgo pripravljajo. Iz malega raste veliko. Včasih preveliko. Neredko se ne izide.

    Gledališka režiserka Ivana Djilas, ki je na to perečo tematiko opozorila že pred leti v zelo odmevnem članku, je spisala roman o generaciji, ki se ji prehitro in preveč zlahka pripisuje prevelike apetite in se jo premalo postavlja v kontekst družbe, v kateri se živi iz dneva v dan, od enega plačanega računa do drugega, od enega honorarja, ki zamuja, do drugega honorarja, za katerega je sploh vprašanje, ali se bo znašel na računu. Vsak pa si želi dom. Kar ni veliko. Ni preveč.

    Roman se ne začne dobro. Tričlanska družina mora prodati hišo, ker so ji bančne obveznosti v nekaj letih zrasle čez glavo. Rešitev, čeprav kisla, se zdi preprosta. Oddati nepremičninski oglas, vse prostore urediti, pospraviti, polepšati, da bodo mamljivi za nove kupce, nove iskalce boljšega življenja, in čim prej najti drugo, sicer manjše stanovanje, v katerem bo finančno breme znosnejše. Toda ne gre. Ne da se samo zamahniti s čarobno palčko, poleg neznosnega čakanja na odrešitev se v vedno silovitejšem vrtincu znajdejo tudi izgovorjeni in nakazani očitki staršev, nepotrebni predlogi bližnjih, ki niso v nobeno uteho, prej obratno, ostre zobe pokažejo vse pasti zakonskega in družinskega sobivanja. Čeprav si ponosen na to, da znaš držati vse niti v svojih rokah, se te začnejo trgati.

    Hiša s svojimi 263 stranmi ni najkrajši roman, vendar ga brez težav prebereš v enem večeru. Na mah, pogoltneš ga. Tu seveda ni govora o kakšnem literarnem presežku, ampak ga tudi ni za pričakovati. Spregovori vsebina, ki je zelo živa in zareže. Z učinkovito zgodbo, ki niha od duhovitosti do grenkobe, dobimo odličen vpogled v srednja leta, v katerih se tepejo razočaranja in umirjene želje, ko te doletita realnost in obup. Preveč nepremišljeno in precej neodgovorno bi bilo reči, da je vse za nekaj dobro, toda v naglih vnemah, po katerih kar kličejo današnji časi, pogosto pozabljamo, da štiri stene, ta večni ideal, ki ga tako radi malikujemo, še ne naredijo doma.

    In včasih, ko to le dojamemo, je morda že prepozno. Zato je tu Hiša.

     

    prijavite se

     

  • Dvom

     

    Po nemirnih sanjah in napol budnih nočnih premišljevanjih, ko snuješ nove podvige, ko premlevaš stavke, ne tako oddaljene strategije, ko ti v medenih minutah, ki se prelivajo iz dvoma v dvom, iz hipne vznesenosti v kljuvajoča preoblikovanja misli, po vseh teh trenutkih, ko se skrivaš pod odejo, imam rad jutranji žvenket in znane glasove, ki se prebijajo do mene skozi mlečno zaveso polsna. Tam nekje iz kuhinje prihajajo psstji in čččji in nejazbom nejazbom nejazbom. Cvrči, hrska, cinglja skoraj polna hiša. Pripravljata zajtrk.

    Gospodarice ni doma. Zgodaj je odšla od doma in za sabo pustila pridih topline, ki se kot udomačeni duh še vedno potika po kotičkih udrtine na drugi strani postelje. Rad si predstavljam, da telesni parfum oblikuje postavo. Prvič vdihnem nov dan. Na noge me povleče vonj po umešanih jajcih, sveže narezanem kruhu, vrečki čaja, ki se cedi čez rob babičine skrhane skodelice, po vseh poteh, po katerih danes ne bom stopal. Neverjetno dobre volje sem.

    Po zajtrku pustolovsko izpraznimo šparovček, vzamemo zlate, pustimo bakrene, samo tiste, ki jih ima trgovina rada. Kar bo zmanjkalo, bom dodal. Gospodarice ni. Čas je za frutabele, bajadere, iskrive poglede, iz katerih se ne moreš izviti. Samo da se oblečem. Zavijem se v šal, ker mi včasih manjka poetičnosti. Završi v rimah. Vedno znova me očara ta preprosta otroška navdušenost, ne morem se je tako zlahka navzeti. Z leti je težje, spet se vsega učiš znova. Izgubljaš se v oholih drobtinicah, ki jih trosimo okoli, neutrudno jih zobaš. Ne čutiš sitosti.

    Dan se prevesi čez polovico. Nekaj smo že naredili, veliko še čaka. Začutiš težo. Dovoliš, da te spet trga na dvoje, obletijo te nočni vetrovi. Zakaj moram jaz vedno dvomiti, nekaterim uspeva brez tega. Pripravljam kosilo, režem, sekam, točim, pijem. Nisem sam v tem. Pride ena od njiju. Prosi me, naj ji zavežem predpasnik. Tu je, mi pravi brez besed. Tu je. Moj čas je bil ponoči, naš je zdaj. Naredim se odraslega. Ne prepričam ju.

    Pridejo dobri trenutki, ki so trdna podlaga za dvome. Ti ne dajo miru. Greš naprej.

     

    prijavite se

  • Tadej Golob – Jezero

     

    Morje celi rane, jezero jih odpre.

    Seveda, vsak od nas bi lahko rekel, da pozna koga, ki je že kdaj, ležerno in nastopaško, ob tretji pijači in par odsotno kimajočih poslušalcih, ali pa bolj trezno in s tem za kanec bolj odločno, rekel, da bo nekoč napisal veliko kriminalko. Tisto pravo. Tisto prebojno v našem podhranjenem okolju. V maniri svetovnih uspešnic, ki jih nato gledamo še prenesene na velika platna. Seveda, vsak od nas ima v sebi tisto zgodbo z genialnimi zapleti – več, ne samo enim –, napetimi vrhunci in presenetljivimi zaključki. Seveda.

    »Potem se boš pa zbudil,« bi lahko rekel eden od likov romana Jezero, če ne kar Taras Birsa, višji inšpektor v tem odličnem romanu Tadeja Goloba, ki se je zadeve z vseh kotov lotil premišljeno in domišljeno. Pogumno, a s tem nič kaj preveč naluknjano, je z eno veliko potezo zajel vse dobre prvine uspešnih in pri nas tako priljubljenih svetovnih (zlasti skandinavskih) sester ter na zajetnih petstotih straneh, brez naplavljenega balasta, ki ruši v tem žanru tako pomemben ritem, v naše okolje učinkovito in navidezno lahkotno prenesel vso raznobarvno sivino kriminalke. V naveličanem slogu in splošnem razočaranju zaradi pomanjkanja dobrega domačega žanra bi v najboljšem primeru pričakoval polizdelek, dobili pa smo zgodbo, ki bo v najslabšem primeru ostala v ednini.

    Taras Birsa, že omenjeni višji inšpektor, se po novoletni zabavi na bohinjskem koncu z ženo vrača domov v Ljubljano. Sneži. Vidljivost je slaba. Kolesa avtomobila se za silo oprijemajo belega cestišča, ko povsem trezni inšpektor v daljavi zagleda luči. Sprva pomisli, da je novoletna jelka, toda ko se približata, vidi, da jima pot zaustavlja policijsko vozilo. Vrata so odprta, policistov pa nikjer. Taras se po sledi svežih stopinj odpravi do jezera, kjer se kot v hitri posnetek ujeti kresnički premikata soja policistovih baterijskih svetilk. In tam, zamrznjeno v času in napol pod gladino jezera, nemo čaka truplo.

    Roman s sodobnimi prijemi in svetom, ki s svojimi znanstvenimi prvinami in intimnim vrtanjem po osebni preteklosti služi kot prepričljiv temelj, ki ga Golob tako spretno zastavi, da presega okvirje klasičnih kriminalk, v katerih je vse zreducirano na zločin in genialnega detektiva. Taras Birsa je morda genialen, toda vse prej kot popoln. Deluje v okolju, ki zaradi svoje večne nadvlade, ki v večini primerov ne ponuja katarze, vleče v cinizem, skušnjave, primarne užitke in napuh. Vprašanje kdo je moril je nadgrajen s smiselnim zakaj, v to mrežo notranjih vzgibov pa se ujamejo zelo življenjski akterji zgodbe, ki se ne zadovoljijo z olesenelimi dvogovori, ampak so globoko in neločljivo povezani z družbeno realnostjo in kot taka tudi odseva v njih.

    Taras je v nekem zaupnem pogovoru mlajši kolegici Tini rekel to:

    Skratka, ne pričakuj preveč. Dvajset let sem že pri policiji, pa ne vem, če bi lahko iz vseh teh let posneli dva gledljiva dela. Tole zna biti najzanimivejši primer v karieri.

    Resnično upam, da ne. Z Jezerom smo dobili polnokrvno kriminalko, takšno, ki jih drugače beremo zgolj v prevodu. Nastavkov za odlično serijo, po kateri bi slovenski bralci množično posegli, je namreč ogromno. Bravo.

     

    prijavite se

  • Aleksandar Hemon – Knjiga mojih življenj

    Hemonovih petnajst avtobiografskih esejev, zbranih pod imenom Knjiga mojih življenj, je posnetek poti iz radoživega, živahnega Sarajeva prejšnjega stoletja, ki se razcepi ob razpadu Jugoslavije, spremeni v živo blato vojne, ki se je že nekaj časa izrisovala na horizontu, ter se, še vedno – in za vedno – z ostrimi kamenčki v razseljenskih čevljih, konča v Ameriki, deželi, ki obljublja zgodbe. Deželi, ki te z eno roko treplja po ramenih, z drugo ščipa v vrat.

    In Hemon ima zgodbe. Nostalgične, stvarne, surove, smešne, sveže, brutalne. Toda te zgodbe ne obljubljajo ničesar. In veliko dajo. Morda celo preveč.

    Kar precej časa sem razmišljal, ali bi o knjigi sploh kaj napisal. Nihal sem med navdušenostjo in zavračanjem, med razgaljenjem in prikrivanjem, med odprto gesto razširjenih rok in boječo stojo s hrbtom ob zid. Zgodbe bi sicer lahko vzel kot minljivo zanimivost, jedko-slastno šahovsko partijo prisiljenega naseljenca, ki pozna veliko potez, vendar je vedno za eno prekratek. Toda to bi bilo premalo. Prenagljeno. Nezadostno. Kakšne besede izbrati, ko te avtor izvrstno kratkočasi, smiselno nastavlja ogledalo in te na zadnjih straneh potolče? Kaj sporočiti naprej, ko te sprejme v svoje naročje in te na koncu pahne v prepad obupa? Kako sploh strniti misli, če skeleče utripa tisti intimni živec, ob katerega je pisatelj po velemojstrskih preigravanjih zadel z vso močjo, brez uveljavljenih olepšav?

    To so vprašanja, ki ostanejo. In te prisilijo, da jih prevetriš z vseh strani, v spoštljivi tišini. Zlasti glede sebe in z zavedanjem, da smo obdani z množico motečih šumov, s plastmi balasta in puhlih besed, ki naj bi tolažile, a poglabljajo stisko, ki naj bi dodajale, a kradejo. Nekje na pol poti se vez med zunanjim in notranjim pretrga. Ko si zunaj, ne vidiš noter. Ko si notri, vidiš ven, opaziš enosmerno reko smejočih, dobronamerno praznih, nepredstavljivo oddaljenih. In to boli. Življenju je prav malo mar za male zgodbe. Zlasti tiste, ki se ne bleščijo in zahtevajo trud.

    Knjiga mojih življenj je nekaj tako čudovitega in obenem pretresljivega, nekaj tako kompleksnega in hkrati zabavnega, nekaj tako življenjskega in istočasno zasebnega, nekaj tako pogumnega, bolečega, duhovitega, poetičnega, da povzdigne, napolni in predvsem strezni. Naposled tudi utiša.

    Je nekaj najboljšega, kar boste prebrali. In naredili zase.

     

    prijavite se

  • Polona Kisovec – Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj?

    Otroci se takoj, ko pridejo med nas, opremijo z zakaji. Te besede, sprva toplo zahomotane v občutja in barve, jih vpeljejo v svet, ki se iz majhnega mehurčka širi, širi, širi v veliko gmoto, iz katere se usuje več vprašanj kot odgovorov. In tako je tudi prav. Samo tako se gmota kotali naprej, iz malega raste veliko, iz nebogljenega trdno.

    Toda vsi zakaji niso enaki. Nekateri so majhni, hipni, pozabljivi, drugi nas preganjajo, tretji se vedno znova izmuznejo iz rok, da zapekli v očeh. Še posebej pa zamajejo tisti z veliko začetnico, ko se bližnja, ki vpeljeta v ta neznani svet, odločita, da se bosta razšla. Takrat se v velikanski zakaj primešajo tudi gotovosti. Jazsemkriv, zaradimene, nepridna, nemaratame. In gmota se za nekaj časa neha kotaliti.

    Zgodba Polone Kisovec s čudovitimi fantazijskimi ilustracijami Marka Jordana poskuša na prijeten način vpeljati spoznanje, da se večnost, o kateri ne dvomiš, lahko tudi konča. In ne glede na to, da se razcepi na dve poti, naj bi nekaj ostalo nespremenjeno. Ljubezen do otroka.

     

    prijavite se

  • Knjige – 2016

    Knjige, knjige, knjige. Leto je naokoli in ko potegnem črto pod njim, lahko rečem, da je bilo v bralnem smislu znova izjemno pestro in zadovoljujoče. Dobrih knjig, sploh takih, ki so se naselile v meni in so me obogatile tako jezikovno kot osebno, ni bilo malo. Pustile so sled, po kateri je bilo vredno zapisovati misli in občutja – včasih v vročem navalu čustev, spet drugič s treznim odmikom. Nekaj je gotovo: kakovostno branje je eden od načinov, kako razumeti, da nisi sam. Branje, tako kot življenje, ni enosmerno. Je orodje za razstavljanje in sestavljanje.

    S tako popotnico bo lažje vstopiti v leto 2017, ki bo brez dvoma (vsaj bralno) zanimivo.

    Za to pa se imam predvsem zahvaliti slovenskim založbam, ki me vedno znova presenetijo z odličnimi knjižnimi katalogi. Mladinska knjiga in Cankarjeva založba sta s svojimi romani in modernimi klasiki trdna stalnica. Založba Sanje me je letos očarala z Roaldom Dahlom in čudovito pravljico Oscarja Wilda. Založba Modrijan mi je odprla povsem nov svet z zbirko Bralec. Beletrina pa mi je spodnesla tla pod nogami z dvema knjigama, ki sta se znašli povsem na vrhu seznama izjemnega branja.

    Prazniki so tu, zato želim nekaj tega navdušenja znova deliti tudi z vami. Tu boste našli seznam knjig, o katerih sem letos pisal, dodal pa sem tudi knjigo izjemno priljubljene italijanske pisateljice Elene Ferrante, o kateri se bomo 18. januarja pogovarjali na Peripetijah v Konzorciju. Lani so bili Dnevi zavrženosti, letos je to Genialna prijateljica.

    Eno od teh knjig bom podaril nekomu od vas. Odprite to povezavo, če želite, jo všečkajte in delite na svojem zidu, ter seveda pod objavo napišite, katero od naštetih knjig bi imeli (če nimate Facebooka – čestitke –, pa napišite v komentar pod to objavo).

    Žrebal bom 23. decembra 2016. Pa srečno!

     

    Kristian Novak – Črna mati zemla

    Novak je napisal odlično zgodbo in čeprav se nanjo kot težka novembrska megla na Muri pogosto spušča temačna zadušljivost, te zaradi svoje skrivnostne lepote, boleče realnosti in slogovne superiornosti vabi k sebi in iz tebe izvablja skrajnosti – od krohotanja, do solz in groze. …CELOTEN ZAPIS…

    Lars Saabye Christensen – Beatli

    Beatli je zgodba o prehodu iz nedolžne mladosti v sivo odgovornost odraslosti. Je duhovita, žalostna, nostalgična, tragična, preprosta pripoved o času, ki nas vse doleti, o času odraščanja v svetu, ko vse okoli nas razganja in se upogiba. Je zgodba brez junakov, je svet, v katerem vsi iščejo svoj prostor v čudovito topli in neizprosno hladni družbi. …CELOTEN ZAPIS…

    Boštjan Gorenc – Pižama – sLOLvenski klasiki 1

    Preteklost ni bila še nikoli tako moderna in modernost ni bila še nikoli tako polikano nobel. Klasiki so v Gorencu našli svoj glas. I LOL’d. …CELOTEN ZAPIS…

    Karl Ove Knausgård – Moj boj 1

    Izpovedna zgodba o človeku, ki poskuša pomiriti nemirno dušo in osmisliti svoj odnos z očetom, to senčno figuro v njegovem življenju, ki mu ne nudi utehe tudi vrsto let po smrti. Moj boj je oseben in intimen. In prav zaradi tega zareže tudi v bralca. …CELOTEN ZAPIS…

    Oscar Wilde – Sebični velikan

    Močne slike se izjemno lepo stapljajo z jasnim sporočilom širokosrčnosti in vsega pozitivnega, kar odnos odprtih rok tudi prinaša. Zgodba, ki je večna kot letni časi, zareže kot zima in odreši kot pomlad ter se na slikovit način loteva tem ljubezni, prijaznosti, nesebičnosti in tudi smrti.  …CELOTEN ZAPIS…

    Roald Dahl – VDV

    Letos septembra je bila stoletnica rojstva Roalda Dahla. Ta izjemni pisatelj, ki je oboževal čokolado in je vedno pisal na rumeni papir, je obvezen kompanjon knjižnih polic. Založba Sanje pa je zato, ker je v kina prišel Spielbergov film po Dahlovi predlogi (in ker Dahla nikoli ni dovolj), ponatisnila VDV-ja – Velikega dobrodušnega velikana – z novo čudovito naslovnico.

    Mario Vargas Llosa – Prikriti junak

    Poglavja, ki tečejo kot namazana, so prevetrena in dovolj odprta, da je v njih mogoče najti različne bistvene prvine, ki kar kličejo k razpravi in premoščajo zemljepisne razdalje. Med drugim se dotakne problematike ustoličene moške (oziroma očetovske) vloge in servilnosti žensk ter perečega vprašanja vzgoje, ki je še zlasti v teh časih prostih rok, prirojenih pravic in čezmernega udobja izjemno pereča tema. …CELOTEN ZAPIS…

    Anthony Doerr – Vsa ta nevidna svetloba

    Knjiga, ki s svojo žlahtno in domačno pripovednostjo uroči. In ne spusti. Kot zakotna knjigarna, v kateri se takoj počutimo doma in v kateri se v kotu najde knjiga, ki oživi, ko razklenemo njene platnice. (Podarim angleško ali slovensko izdajo.) …CELOTEN ZAPIS…

    Paolo Giordano – Črnina in srebro

    Čudovito grenka zgodba o ljubezni in družini. Ter o izgubi človeka, v kateri se izgubijo vsi. …CELOTEN ZAPIS…

    David Nicholls – Midva

    Vsi, ki so se z veseljem – in pristno žalostjo, tisto, ki se porodi, ko liki oživijo in ti zašepetajo zgodbo neusojenih let – potopili v strani Enega dneva, tudi tokrat ne bodo razočarani, saj se je Nicholls na domiseln način lotil portreta družine, ki ni uniformen organizem, ampak skupek različnih posameznikov, ki zahtevajo svoj prostor, spoštovanje in potrditev. Knjiga, ki je bila uvrščena na širši seznam za nagrado man booker. …CELOTEN ZAPIS…

    Goran Vojnović – Figa

    Figo je treba prebrati. Če nič drugega, že zato, ker v teh hitrih časih potrebujemo zgodbe o odnosih, ki terjajo upočasnitev ritma, da bi se lahko videli in razumeli. Figa je dovršeno delo. …CELOTEN ZAPIS…

    Mojca Kumerdej – Kronosova žetev

    Mojca Kumerdej je napisala izvrsten zgodovinski roman, ki se s filozofskega gledišča loti vprašanja smisla in od bralca terja precej miselnih skokov v notranjost. Kljub svoji obilnosti ne dolgočasi in z mojstrskimi jezikovnimi bravurami očara, uči in zabava. Knjiga, ki je ne gre spregledati. …CELOTEN ZAPIS…

    Joyce Carol Oates – Pikov fant

    Gre za pošastno tesnobno novelo, s katero Joyce Carol Oates znova dokazuje, kako zlahka prehaja med žanri, kako le na pogled preprosto zabrede v drobovje literature in obenem podaja roko širši publiki. …CELOTEN ZAPIS…

    Alexandra Oliva – Poslednja

    Poslednja je zelo dobro spisana postapokaliptična zgodba, ki vleče vzporednice z McCarthyjevo Cesto in Bachmanovo (oziroma Kingovo) novelo The Running Man. Na vznemirljiv, zabaven in hkrati zelo resen način obravnava vprašanje resničnosti in njenega upogibanja. Koliko časa se zanašamo na tisto, kar nam kažejo in dopovedujejo drugi, in kdaj zaupamo tistemu, kar vidimo na lastne oči? …CELOTEN ZAPIS…

    Marco Missiroli – Opolzkosti v zasebnosti

    Narobe bi bilo, če bi roman italijanskega pisatelja Marca Missirolija označili za erotičnega. V Opolzkosti v zasebnosti je veliko spolnosti. Tiste mladostniško okorne, tipajoče eksplozivne, trofejne izpraznjujoče, voajersko mejne, ljubezensko čutne, obsesivno posesivne. Toda v prvi vrsti je to odličen roman o odraščanju. …CELOTEN ZAPIS…

    Elena Ferrante – Genialna prijateljica

    Lani nas je navdušila z Dnevi zavrženosti, letos je tu prevod prve knjige neapeljskega cikla. Brez dvoma velika uspešnica.

     

    prijavite se

  • Marco Missiroli – Opolzkosti v zasebnosti

    Opolzkost je viharnost v zasebnosti vsakega izmed nas, ki pa jo svobodni znajo živeti.

    Narobe bi bilo, če bi roman italijanskega pisatelja Marca Missirolija označili za erotičnega. V Opolzkosti v zasebnosti je veliko spolnosti. Tiste mladostniško okorne, tipajoče eksplozivne, trofejne izpraznjujoče, voajersko mejne, ljubezensko čutne, obsesivno posesivne. Gre za sivine, ki so obenem v ospredju in v ozadju. In v teh niansah se prepleta Italo-Francoz Libero Marsell, ki se na svoji poti, razpeti med Parizom in Milanom sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, poskuša izmuzniti iz spon zgodnjega preloma družinske intime, ki ga je na krut način pahnila iz udobja nedolžnosti, ter spraviti na svet. In s svetom. Libero. Fant, ki si poskuša zaslužiti svoje ime.

    Missiroli se je lotil dobro znane in pogosto opevane zgodbe o odraščanju. Toda Missiroli je odličen pripovedovalec. Njegovi stavki se nam tako približajo, da jih brez težav sprejmemo, ne ponujajo nobenih nesmiselnih obvodov, nobene pretenciozne domišljavosti, čeprav so spretno in življenjsko podloženi z literarnimi in filmskimi nastavki, ki oplemenitijo močno in intimno zgodbo tega bildungsromana o sprva sramežljivem fantu, ki se pogrezne v mehko naslado odkrivanja spolnosti ter iz nje izplava kot človek, ki je sklenil svoj krog. In je začel biti svoje ime. Razkadili so se duhovi preteklosti, ki so mu šepetali o tisti najbolj prvinski prevari za priprtimi vrati, onkraj znanih preprog, in končno je lahko sprejel nekoliko manj hlapljivo trajnost. Postal je mož.

    Opolzkosti v zasebnosti je kratek roman, za katerega bi si želeli, da se še ne bi končal.

     

    prijavite se