Boštjan Gorenc – Pižama: sLOLvenski klasiki 1

Nehajte me že gnjaviti. Že štiri telegrame sem vam poslal, da nočem imeti nič s to knjigo. Briga me, če je moj sokrajan. – Janko Kersnik, kmetski slikar

Ko sem še žvečilne lepil pod klopmi in mladostno vihravo pozabljal sendviče v šolski torbi, da so splesneli do radioaktivnega modrozelenega prahu, sem klasike naravnost sovražil. Bili so druga najhujša stvar, ki me je doletela. Prva je bila seveda grahova omaka. Pitali so nas z zateženimi in suhoparnimi besedili, za katera se nam je zdelo, da so predmet mokrih sanj samo (m)učiteljev, katerih edina znana vloga je bila siljenje mladine v pisanje obnov, ki so jih po izvirnosti prekašali samo še prosti spisi Kaj sem počel med poletjem. V mojem primeru sicer ni šlo za pisanje, ampak panično prepisovanje. To mi nikakor ni šlo od rok. Tako kot ne tista zelena gravžarija po grlu.

Vse pa bi bilo gotovo popolnoma drugače, če bi bil v tistih časih, ko sicer še ni bilo interneta in s tem ne številnih omrežij, ki omogočajo sproščanje ustvarjalne in egotripaške energije, literarni prostor bogatejši za knjigo, ki jo je v teh dneh spisal Boštjan Gorenc – Pižama. Ne, ne gre za obnove, ampak za izjemno izvirne in mestoma huronsko smešne besedne kombinacije in domislice, ki izvirajo iz nekega daljnega časa, ko so še tekli za vozovi, ko črtice še niso imele pomenljivih podtonov, ko so poznali samo eno vrsto kave, pa še tisto so zavrnili, ko je Krpan tihotapil samo sol in ko so ga tri botre lisičice iz jet-seta še smele nekaznovano žingati. Ta čas se zrcali v današnjih modernih jezikovnih štukaturah, v katerih so neločljivo ujeti snovalci trenutnih družbenih peripetij, med drugim ljubljanski župan, Janša in celo Marcel Štefančič Jr. Da pa je vse v zakonskih okvirih, ves čas zgledno skrbi tudi SAZAS.

Cankarju, Prešernu, Čopu, Kocbeku, Trubarju, Bogomili in Črtomirju, Lepi Vidi, Muci Copatarici in drugim književnim kompanjonom so priklopili internet in ti so v Instagramu, Facebooku, Airbnbju, forumih, spletnih trgovinah, SMS-ih in e-pošti našli svoje priložnosti ter odkrili čare hitrega podajanja mnenj, ki so tako (ne)umestna, da si bralec ne more kaj, da ga ne bi zasrbeli prsti in bi še sam na Twitterju spustil kakšno krepko Levstiku, ki pod gasom tvita in retvita neumnosti, in na Facebooku Cankarju zabrusil, da ima precej mainstreamovski filmski okus. Klasiki so nam končno blizu. Klasiki so končno kul.

Gorenc je spisal brezčasno knjigo duhovite in nalezljive jezikovne telovadbe, ki se jadrno začne že na prvi strani z izjemno dobro sprejetim Urškinim plesom na Facebooku in nato v spretnem loku zaokroži po slovenski literarni krajini. SLOLvenski klasiki 1, ki s svojo številko napovedujejo nadaljevanja, buhtijo od številnih referenc na staro in mlado, na včasih in zdaj. Tu se kaže vsa Gorenčeva širina (no pun intended) in nič zato, če v prvo ne boste ujeli vseh tonov in podtonov (če jih pa boste, se bo tako ali tako oglasil SAZAS). Knjiga kar kliče po tem, da jo večkrat vzamemo v roke in si popestrimo dan. Drugače pa si vedno lahko pomagamo z guglom.

Preteklost ni bila še nikoli tako moderna in modernost ni bila še nikoli tako polikano nobel. Klasiki so v Gorencu našli svoj glas. I LOL’d.

kazalo

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Damjan, nikoli ne bi pomislila, da si tudi ti sovražil klasike v določenem obdobju. Včasih ugibam, a smo bili premalo zreli zanje ali je bil pristop nepravi. Kakorkoli, jupi za tole vedro izdajo. Mi jo bomo posvojili.

    Odgovori
  2. Damjan says:

    Ja, v nekem obdobju celo vse knjige! :) Kdo bi si mislil.

    Odgovori

Napišite odgovor.