Bumerang

hands

Krasti je začel zgodaj. Ni še dopolnil osem let, ko je na deževen jesenski dan po razmeroma dolgočasnem pouku vstopil v trgovino. Lokalna prodajalna s tremi prehodi med policami je malodane samevala. Pri hladilniku s suhimi mesninami je priletna gospa omahovala med cenejšo vratovino in dražjo ogrsko salamo, pri tem pa živčno prestopala. Blagajna je bila nema. Prav tako blagajničarka, ki je širila svoj besedni zaklad z reševanjem križank. Ko se je fant sprehodil mimo nje, se mu je samo prifrknjeno nasmehnila in se znova zatopila v uganko. Vodoravno 9, pritok Drine.

Njegovo dejanje ni bilo prav nič otroško navihano, začetniško spontano. Začrtal ga je pri uri matematike. Načrt je bil preklemano preprost in učinkovit: Vzemi dve čokoladki. Eno skrij v dežnik, drugo plačaj. Smehljaj se.

In tako je tudi storil. Ko je prišel do blagajne, je na pult poleg čokoladke položil bankovec, ki mu ga je babica prejšnji teden na skrivaj porinila pod mizo, potem ko ji je potožil, da je včasih kljub šolski malici in kosilu še vedno lačen. »Še kaj? Nobenih cigaret za očija?« je nekoliko nejevoljno in zadirčno vprašala blagajničarka. Drina ji očitno ni dala miru. Fant se je nasmehnil tako toplo, kot bi pravkar poskusil grižljaj mamine borovničeve pite, in odkimal. V žep je pospravil vrnjen drobiž in se mirno odpravil ven.

Prva zmaga. Dvojna zmaga. Dvojna sladka zmaga. Eno čokoladico je pojedel na poti domov, drugo je prihranil za zvečer. Dve čokoladici za ceno ene, si je zadovoljno govoril. Ni slabo.

In slabo mu ni šlo tudi naprej. Ker se mu za povprečne ocene ni bilo treba pretirano truditi, je proste trenutke izkoristil za priprave. Svoje naslednje podvige je spravil na papir. Pretopil jih je v skice, ki jih je razumel samo on. Počutil se je čudovito. Izpod njegovih rok je nastajalo nekaj, kar je bilo izključno plod njegovih prizadevanj. Bil je čarovnik. Hokus-pokus in že je bilo njegovo. Domov je nosil vedno več stvari. Kikirikije, sadne sokove, zvezke, barvice, radirke, kinderjajčka. Nato rokavice, nogavice, majice in celo zimsko puhovko, ki pa jo je raje s sošolcem takoj zamenjal za Tarzanove sličice 45, 56 in 78, da ne bi starši posumili. Najraje pa je imel pločevinke gaziranih pijač, ki jih je potem, ko jih je zadovoljno izpraznil, na omari nad posteljo zlagal v piramido.

Uspehe je nizal drugega za drugim. Kmalu je nehal risati skice, saj se mu niso več zdele potrebne. Vse je imel v glavi, vse je imel naštudirano, novih ukan in zvijač se mu ni bilo treba več izmišljevati. Ko je bil v akciji, se je počutil nevidnega, ko se je hvalil pred prijatelji, se je počutil vidnega. Pred njimi ni skoparil z besedami, vsak podvig je še dodatno začinil, da so ga samo debelo gledali. Da, poslušali so ga. In on jim je govoril. Zdaj jim ni samo pripovedoval o preteklih dejanjih, ampak jim je bahavo in samozavestno sporočal, kaj vse še namerava izpeljati. Takrat so bili izjemno priljubljeni avstralski bumerangi neugledno rumene barve. Nič posebnega, dokler ga nisi zalučal in se je v veličastnem slogu polkrožno vrnil nazaj. Naravnost v roke. Vsak, ki je kaj veljal, ga je imel. In seveda ga je moral imeti tudi fant.

Bumerange so prodajali v eni sami večji prodajalni v centru mesta. Po pogovorih s prijatelji je vedel, da jih imajo v pleteni košari v pritličju. Nič lažjega, torej. Hitra akcija noter-ven. Bilo je sredi dneva in prodajalna je bila polna nakupovalcev in zijal. Fant je vstopil in se napotil do košare. Zgrabil je bumerang in se s hitrim korakom odpravil ven. Tako preprosto je bilo, da kljub izkušnjam še sam ni mogel verjeti. Nihče ga ni opazil, nihče ga ni sumljivo gledal, nihče ni zavpil za njim. Bumerang je bil zavit v prosojno plastično vrečko in nonšalantno ga je začel odvijati kar pred vhodom v prodajalno. Že se je hotel odpraviti, ko ga je nekdo prijel. Trdo. »Kaj pa počneš?« ga je zadihano vprašala prodajalka, ki je očitno pritekla za njim. Glasovi, ki jih je še premogel, so poraženo obtičali nekje v grlu. Ne, ne, o, ne. Srce mu je začelo razbijati, kri mu je butnila v glavo in zameglila vid. Ne, ne.

Prodajalka ga je zgrabila za roko, ga vpričo nakupovalcev in zijal odpeljala nekam v zadnje prostore prodajalne, ga posadila na stol in zapustila sobo. Čez nekaj minut se je spet prikazala v družbi osivelega možakarja, ki je bil očitno šef. Direktor ali poslovodja, ni bilo pomembno. S svojim grozečim pogledom je prebadal fantove oči. Sedel je nasproti njega in ga po nekajsekundni tišini vprašal: »Kaj je pa s tvojo roko?« Fant je nagonsko pogledal navzdol in za trenutek je prišel k sebi. Dlan je bila vsa rdeča. Od razburjenja mu je počila žila. Prodajalka mu je ponudila robček. Položil ga je na rano in skesano pogledal moškega. »Takole je. Policijo kličemo. Medtem nam lepo povej vse. Ime, priimek, kje stanuješ, ime tvojih staršev.« Pomolil mu je kos papirja in svinčnik.

Fantu so se ulile neutolažljive solze. V ozadju, kot bi prihajalo z drugega konca poplavljenega tunela, je po zvočniku lahko slišal, kako kličejo policijo. Ali pa se mu je to samo dozdevalo. Vsak scenarij je bil zdaj popolnoma verjeten. Verjetno bo šel v zapor. Do konca življenja. In potem ga bo še oče doma tako prebutal, da ne bo več vedel zase.  S tresočo roko je zapisal vse. Čisto vse. »Dobro. Kot lahko slišiš, se na policiji nihče ne javi. Ampak saj se bo. Tako ali tako pa imamo zdaj tvoje podatke. Te bodo že obiskali. Lahko greš.«

Ni vedel, kako je našel pot domov. Ko je prestopil prag, je zaslišal domače zvoke televizije. Oče je gledal formulo, mama pa je verjetno v kuhinji pripravljala kosilo. »Kje pa hodiš? Pridi hitro, Prost vodi.«

»V sobo grem.«

»Kaj pa je? Nekam bled si.«

»Nič.«

Soba. Zatohel zrak je kot svinčena odeja pritiskal nanj in ga dušil. Z eno roko se je uprl na pisalno mizo, da ne bi omedlel. Konec je z mano, je pomislil. Vsak čas bodo tu. Odhitel je do okna in previdno odmaknil zaveso. Prazna ulica. Nato zvok avtomobila. Prihajajo! Srce mu je zastalo. Toda bil je neki star oranžni hrošč. Ni bila policija. Oddahnil si je in se sesedel na posteljo. Čez čas je spet zaslišal zvok in znova pogledal na ulico. Lažni alarm.

Naslednje leto je bilo v znamenju strahu. Bal se je vsakega policista, ki ga je srečal na ulici, zdrznil se je ob vsakem zvonjenju telefona. Ko ga je kdo poklical na ulici, je pričakoval, da mu bodo tisti trenutek nadeli lisice. Toda zgodilo se ni nič.  Naprej so tekle sekunde. Nato minute. Kmalu so ure imele spet svoj ritem in dnevi so počasi začeli dobivati svoje barve. Siva mrena, ki je grozeče lebdela nad leti, se je razblinila. Fantu, ki je bil zdaj mladenič, se je vedno bolj začelo dozdevati, da so ga takrat, v tisti prodajalni z bumerangi, samo želeli prestrašiti. Nobene policije ni bilo. Na obrazu je bilo moč spet opaziti nasmešek.

Mladenič je imel rad knjige. Tako zelo, da je večkrat na teden zahajal v knjižnico. Domov je nosil knjigo za knjigo. Toda kmalu mu je bilo to premalo. Začel se je zanašati na tisto, kar je najbolj poznal. Vrnil se je na začetek. Dve za eno. Kot je eno čokoladko pospravil v dežnik in eno kupil, je zdaj eno knjigo pospravil v nahrbtnik, z drugo pa se je odpravil do knjižničarke. Na pult je položil knjigo in člansko izkaznico, na obrazu pa se mu je risal tako topel nasmeh, kot bi pravkar poskusil grižljaj mamine borovničeve pite. In mu je uspelo. In mu je uspevalo, dokler niso v knjižnici namestili elektronskega varovala, ki je opozarjal na kraje. Vendar tokrat je bil pripravljen. Prenehal je, še preden bi ga zalotili. Doma je imel kakšen ducat knjig iz knjižnice, ki so bile zdaj njegove. Ker pa te zanj niso predstavljale nikakršne vrednosti, se je odločil, da se jih bo znebil. Bil je tako predrzen, da je prekril žige knjižnice in jih prodal antikvariatu. Počutil se je neustavljivega, nepremagljivega, neuničljivega. Vedno bolj se je zavedal, da je bil tisti otroški spodrsljaj napaka neizkušenega, površinska guba, ki jo je treba samo zravnati.

In znova je začel načrtovati. Izdelovati skice. Vedel je, da se bo nekoč dokopal do položaja velikopoteznih akcij in nekaznovanih dejanj. Mimo oči množic. Po tiho.

In takrat bo pripravljen.

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Dušan says:

    Utrnila se mi je paralela s Clockwork Orange. Za vraga, od kje neki? Ena je knjiga, ena je črtica. V knjigi je kliničnih opisov nasilja toliko, da delo kmalu ne bi ugledalo luči dneva in tvoja zgodba je brez nasilja. Konca sta diametralno napsrotna.
    Skupno je, obe deli sta me očitno pošteno “zadeli”, vsaka ob svojem času, zaradi kristalno čistega opisa kako lahko človeka popolnoma spremeni samo za spoznanje drugačen osebni moralni kodeks. Kaj je prav? In kaj ni? Ter velik klicaj vsem, ki pomagamo soustvarjati moralne kodekse. Staršem, pedagogom, medijem, okolju.
    Damjan, hvala ti za branja z vsebino!
    Dušan

    Odgovori
  2. Damjan says:

    Ja, povsod so tanke linije. Vsi hodimo po robu. In veliko je dejavnikov, ki nas prevesijo zdaj na to stran, zdaj na drugo. Splača se brskati po zaprašenem zaboju spominov in slik. Če si vzameš čas in tega ne odmahneš z roko, lahko prispevaš košček mozaika, iz katerega se učijo drugi. In ti sam.

    Odgovori
  3. Borut says:

    Super štorijica, kul. Ehehe, takoj sem pomislil na rosna leta kakega slovenskega politika al pa t.i. “tajkuna” :D
    Si bom prebral še ostale, glih grem na dopust 17. za en teden, pa bo fajn prilika, ker vidim, da jih je še ene par ;)

    Odgovori
  4. Podgrajski foter says:

    Pošteno in iskreno ubesedovanje misli.

    Odgovori

Napišite odgovor.