Vse objave v Filmi

  • Oskarji 2016 – nominiranci

    Letošnji nominiranci so ena velika, mlačna, na hitro scoprana zmešnjava, ki mi v ustih pušča slab priokus in zaradi katere že kar lep čas miselno vzdihujem. Pa ne zaradi pomanjkanja črnskih nominirancev, niti ne zaradi tega, ker je Tarantino izvisel (za moje pojme tako ali tako upravičeno, ker tako razvlečenega, mlahavega, pretencioznega filma, v katerem kuhajo kavo in nakladajo, kot da so plačani na minuto, že lep čas nisem videl – če odštejem zadnjega Pobesnelega Maxa, hehe), ampak preprosto zato, ker me niti eden od filmov ni premaknil, potegnil vase, začaral, osvojil. Vsak ima kakšno usodno napako. Usodno, če si oskarje sploh ženeš k srcu. Jaz vedno manj.

    Če bi nominirance za najboljši film zložil po užitnosti, bi se odločil za kakšne tri (spodaj sicer niso našteti od najboljšega do najslabšega). Z oskarji bodo tako ali tako založili Povratnika, ker letos pač spet potrebujejo veliko zgodbo. Še Leo ima možnost.

    Kar se mene tiče, so naredili napako, ko so število nominirancev za najboljši film povečali na osem.

    Tako, moj kratek vpogled v letošnjo bero:

     

    The-Martian-Movie-Poster

    THE MARTIAN (Marsovec). Žal mi je, da nisem pred filmom prebral izjemno dobro sprejete knjige. No, ta priložnost je zamujena, ker sem si pogledal to komedijo, ki bi mi verjetno bila všeč, če bi jo na zdrajsani VHS-kaseti kot desetletni mulo gledal leta 1986, ko je bilo čisto vseeno, kaj gledamo. Všeč mi je samo toliko, ker lahko vsakič zinem osnovnošolsko foro, da je imel Matt Damon krompir.

     

    bridge

    BRIDGE OF SPIES (Most vohunov). Spielberg je posnel vohunski film in mi uspel za skoraj tri ure priskutiti vohunski žanr. Tom Hanks odigra solidno duhamorno, samo kaj, ko pri prizoru, ko se z vlakom pelje v Vzhodni Berlin in tako »prikladno« zagleda, kako streljajo prebežnike, padem v histerični smeh in še spati ne morem. Nobene poglobljenosti, samo viskiji, neogrete sobe in tako očitno razlaganje osnov vohunstva, da ga razumejo tudi v četrtem razredu pri izbirnem predmetu gospodinjstva. Naj gre Steven malo na učne urice k Le Carréju. Magari na študentsko napotnico. Z Wikipedijo pa naj raje dela šolske seminarje za svoje vnuke.

     

    brooklyn-movie-poster1-e1439366351697

    BROOKLYN. Pravzaprav dokaj prisrčna in ganljiva drama stare šole. Malo romantike, malo sedenja na dveh stolih (ampak res čisto malo), malo ameriških sanj, malo irskega zelenja in bledopoltih premožnežev, ki padajo na lesene loparje in bratovščino istih uniform, in ščepec italijanskega šarma. Polikan nedeljski film s srečnim koncem, ki vas tako zalije s solzami sreče, da pozabite, kaj ta film dela med nominiranci za najboljši film.

     

    Revenant

    THE REVENANT (Povratnik). Dolgo sem čakal ta film, cepetal sem že vse od takrat, ko sem prebral knjigo. Vizualno štima, igralsko štima, fotografija štima. Zebe te, ko gledaš, hvaležno pogledaš svoj kup kokic, ki ti ležijo v naročju in skrbijo, da je želodec ves čas udobno poln. Leo pljuva, jaha, krvavi, uvede izraz bestialnost, halucinira, sanja. O oskarju, seveda, ampak tudi o lobanjah. In predvsem o maščevanju. In tu pridemo vsi skupaj do Hollywooda. Do poceni trikov in kompromisov. In zato neizprosna zgodba, ki je tako obetala, na koncu pljuskne v plundro.

     

    mad-max-fury-road

    MAD MAX: FURY ROAD (Pobesneli Max: Cesta besa). Več informacij najdete na mtv.com, CPP_osnove.si, hellishchords.us. Vizualna dirkaška glasbena razpaljotka, Gospodar prstanov v posušeni distopični pokrajini, ki bi mu lahko rekli Tja in nazaj. Vaša gostitelja: Tom Hardy, ki se pali na Hannibala Lecterja, in Charlize Theron, ki se samo pali. In bonus gost: zlikovec, ki ni naredil vozniškega izpita. Ali pa ga je kupil.

     

    TheBigShortCSHeader

    THE BIG SHORT (Velika poteza). Velikopotezni film, ki ruši vse predstave o tem svetu, vesolju, življenju nasploh, ki do temeljev pretrese … Ne, saj ne. Saj veste, da so kompleksni finančni izrazi nerazumljivi. No, tu nam jih razlagajo. Pustimo, da si nič od tega ne zapomniš. Zapomniš pa si zagoreli obraz Ryana Hey, girl Goslinga in – to je treba priznati – odličnega Christiana Balea, ki v slogu mulca iz Fantovskih let bulji v strop in mozga, mozga, mozga. In si primozga nominacijo. Igralci so okej, film je okej, velikopotezni pa vseeno ni.

     

    large_large_bhPgko14727rF9tSpstSFumiZgl

    ROOM (Soba). Resničnostna televizija na nekaj kvadratnih metrih. Z jasnim koncem. Kaj se zgodi, če si več let zaprt v majhni sobi in je stik z zunanjostjo samo majhno okno na stropu? Verjetno zelo veliko. Škoda, da tega ne vidimo v filmu. Grozljiva zgodba z grozljivo banalno izvedbo. Omejeno, kot jo omejujejo štiri stene sobe.

     

    spotlight

    SPOTLIGHT (V žarišču). Novinarska drama, ki jo držijo pokonci zlasti izvrstni igralci in zgodba, ki kar kliče k pozornosti. Prepričljivo okolje, vzdušje na nivoju, brez osladne sentimentalnosti, ni dolgovezno, pa čeprav mu do končne zmage v odličnosti zmanjka nekoliko sape. Če bi že izbiral, bi ta film označil za meni najljubšega.

    Gledal sem tudi kar nekaj filmov iz drugih kategorij, ampak če bi se lotil še teh, na primer Joy, ki je obupno spodletela vaja v prikazovanju modernih Adamsovih in ženske moči, film brez trohice kredibilnosti, ne bi bilo ne konca ne kraja. Seveda je nekaj izjem, kot so Sicario, Amy in Ex Machina, ampak to je že druga zgodba.

     

    prijavite se

  • Liffe 2015 – moj izbor

     

    Od 11. do 22. novembra se bo odvijal že 26. filmski festival Liffe, ki bo tudi letos postregel z nekaterimi zanimivimi filmi. Tudi tokrat sem naredil izbor, ki temelji predvsem na osebnih preferencah, in sem ga razdelil po festivalskih sekcijah.

    Letošnjega izjemno priljubljenega filma Taksi, ki je v Berlinu pobral zlatega medveda, si zaradi neprijetnega spomina na Okus češnje, pri katerem sem pred leti v Kinoteki zaspal, ne upam dati na seznam. Veliko filmov iz mojega izbora je iz sekcije Predpremiere, kar pomeni, da bodo pozneje prikazani na rednem sporedu.

    PREDPREMIERE

    Queen of the Desert (Puščavska kraljica)
    14. 11. Linhartova dvorana
    21. 11. Kino Komuna
    22. 11. Linhartova dvorana

    queen of the desert

    Velikan dokumentarnih filmov Werner Herzog je posnel igrani film, romantično pustolovsko dramo o zgodovinarki, prevajalki in pisateljici Gertrude Bell, ki je prepotovala otomansko cesarstvo. Herzog in Nicole Kidman, odlična kombinacija.

    A Bigger Splash (Nemirna obala)
    13. 11. Linhartova dvorana
    14. 11. Kino Šiška
    16. 11. Kolosej Maribor
    18. 11. Kino Komuna

    bigger splash

    Stari prijatelji se na dopustu ob sredozemskem morju predajajo užitkom in prepustijo spominom na pretekle dni, ki mednje vnesejo nemir. Tilda Swinton, Ralph Fiennes, Matthias Schoenaerts, Dakota Johnson.

    https://www.youtube.com/watch?v=OPW1Tf283Js

    Sicario
    12. 11. Linhartova dvorana
    13. 11. Kino Komuna
    15. 11. Kino Šiška

    sicario

    Film po mojem okusu. Agenti FBI, ki se spustijo v osrčje mehiških narkokartelov. Josh Brolin, Benicio Del Toro in Emily Blunt, ki jo bomo naslednje leto videli tudi v glavni vlogi trilerja Dekle na vlaku.

    La Loi du marche (Zakon trga)
    12. 11. Kino Komuna
    16. 11. Kosovelova dvorana
    20. 11. Linhartova dvorana

    ban_laloidumarche

    Trda socialna drama o petdesetletniku, ki po dolgem iskanju zaposlitve končno najde službo varnostnika supermarketu, vendar je podvržen maltretiranju nadrejenih.

    Macbeth
    12. 11. Linhartova dvorana
    15. 11. Kino Komuna
    16. 11. Kino Šiška

    macbeth

    Shakespeare ter Michael Fassbender in Marion Cotillard kot Macbeth in lady Macbeth. To je to.

    Youth (Mladost)
    12. 11. Komuna
    13. 11. Kolosej Maribor
    15. 11. Linhartova dvorana
    17. 11. Linhartova dvorana

    youth

    Paolo Sorrentino, ki je za svojo Neskončno lepoto prejel oskarja, zlati globus in evropsko filmsko nagrado, je posnel film, v katerem se Michael Caine in Harvey Keitel v pozni jeseni življenja v slikovitih Alpah ukvarjata predvsem z vprašanjem minevanja časa in mladosti. To plus Rachel Weisz, čudovita igralka, ki jo imam v čislih vse od Zvestega vrtnarja.

    The Assassin/Nie yin niang (Morilka)
    15. 11. Kino Šiška
    16. 11. Linhartova dvorana
    20. 11. Kinodvor

    assassin

    Kitajska v 9. stoletju. Borilne veščine, morilci, korupcija, vizualna poslastica.

     

    KRALJI IN KRALJICE

    The Lobster (Jastog)
    18. 11. Kino Šiška
    19. 11. Linhartova dvorana
    22. 11. Kino Komuna

    lobster

    Komična drama, ki se dogaja v prihodnosti, v kateri vse samske ljudi aretirajo, jih premestijo v hotel, v katerem imajo 45 dni časa, da si najdejo partnerja. Če jim to spodleti, jih spremenijo v žival, ki si jo sami izberejo, in jih izpustijo v gozd. Colin Farrell, Rachel Weisz, John C. Reilly.

    Mr. Holmes (Gospod Holmes)
    19. 11. Kino Šiška
    20. 11. Kino Komuna
    22. 11. Linhartova dvorana

    holmes

    Ker sem izjemen ljubitelj Sherlocka Holmesa, se mi ta film zdi nujen. Poleg tega ga igra dobri, stari Ian McKellen.


    PANORAMA

    The Wolfpack (Volčja druščina)
    11. 11. Kino Komuna
    14. 11. Linhartova dvorana
    20. 11. Kino Šiška

    wolfpack

    Nagrada žirije v Sundanceu. Dokumentarni film o otrocih, ki so večino življenja prebili v stanovanju na Manhattnu, stik z zunanjim svetom pa so bili filmi.


    PERSPEKTIVE

    James White
    13. 11. Kosovelova dvorana
    16. 11. Kino Komuna
    17. 11. Kinodvor
    21. 11. Kolosej Maribor

    james white

    Zgodba o mladem Newyorčanu, katerega vsakdanjik je sestavljen iz zabav in brezskrbnega življenja, dokler zaradi spleta okoliščin ni prisiljen vzeti življenja v svoje roke in prevzeti odgovornost za svoja dejanja.

     

     

    prijavite se

  • Oskarji 2015 – nominiranci

    Letošnji nominiranci za oskarje so res čudna reč. Imamo veliko biografskih filmov, za katere bi bilo bolje – z izjemo enega –, če bi bili televizijski filmi. Ali pa sploh ne bi bili posneti. Med njimi sta dva filma, ki sta po mojem mnenju vsak na svojem bregu – eden me je izrazito razočaral, eden skrajno navdušil. Drugi pa plavajo nekje vmes v mlačni mlakuži – resnici na ljubo, nekateri se vseeno trudijo ostati nad gladino, medtem ko jih bo nekaj kmalu utonilo v pozabo. Tudi prav.

    Oskarji 2015. Nominiranci. Moje mnenje:

     

    sniper

    AMERICAN SNIPER (Ameriški ostrostrelec). Brezsramno poveličevanje stroja za ubijanje. Sovražnost v slikah. Črno-belo. Norija ni v vojni, ampak v šestih nominacijah za oskarja. Popolnoma razočaran nad Eastwoodom. Pogledal sem ga, da ga ni treba gledati vam.

    sq_boyhood

    BOYHOOD (Fantovska leta). Prelomen film, ampak predvsem zaradi dvanajstih snemalnih let. Forma pred zgodbo. Zanimiva začetek in konec, na sredini večinoma mašila. Da mine čas. Zanimiv koncept, ki kot že zdavnaj posušeno perilo obvisi na dvorišču. Hawke v redu, vendar daleč pred zoro. Fant soliden, vendar v svoji zadnji fazi odraščanja pooseblja film. Zasanjano zadet.

    selma-poster-v02

    SELMA. TV-film. Dokaj dolgočasna biografska drama. Veliko govorjenja brez dodane vrednosti. Wikipedija v slikah. Oprah je v filmu zaradi lepega. Ženska inačica Brada Pitta iz 12 let suženj. Wendell Pierce še vedno misli, da je v The Wire, samo preklinja manj. Film, ki s tako močno zgodbo zapravi ves potencial. Raje bi gledal dokumentarni film.

    whiplash-poster-1

    WHIPLASH (Ritem norosti). Dober film, vendar se malo preveč trudi iti čez rob. Miles Teller mi je pri srcu vse od The Spectacular Now, J. K. Simmons med drugim iz Juno. Odlična glasba. Toda na koncu vseeno s čudnim priokusom. Je film o glasbi? Film o norem profesorju? Film o močni volji? Ne vem, ker mi bobni v ušesih.

    The-Theory-of-Everything-poster-goldposter-com-3

    THE THEORY OF EVERYTHING (Teorija vsega). Zlizana TV-romanca o geniju. Film, v katerem je več romance kot genija. Še ena zgodba, ki jih piše življenje. Na mostu. Med lučkami. Pa čeprav z izjemnim Eddiem Redmaynejem. Film, ki se predvsem ukvarja z igro glavnega igralca. Genij, ki je samo človek, saj tudi on revije za odrasle bere zaradi člankov. Naslednji, prosim.

    the_grand_budapest_hotel

    GRAND BUDAPEST HOTEL. Poštirkani Wes Anderson. Ali ti je všeč ali pa ga sovražiš. Meni je všeč. Kreativno zapletena zgodba o malih velikih ljudeh z velikimi igralci. Očarljiva in duhovita hotelska saga. Dragulj, ki je zaradi svoje izčiščene kompleksnosti prevelik zalogaj za oskarje.

    Imitation-Game-Poster

    THE IMITATION GAME (Igra imitacije). Zgleden zgodovinski film o očetu računalništva. Učna ura zamolčane zgodovine, ki je spremenila potek vojne. Edini biografski film med nominiranci, ki je vreden omembe, čeprav ga na koncu malo odnese. Benedict s to vlogo ponotranji različne spektre osebnosti. In to veličastno. Keira me za spremembo ne moti. Enigmatično privlačen film z jasno zgodbo. In brez nepotrebnih romantičnih vložkov.

    birdman-poster1

    BIRDMAN. Izjemne, veličastne, dolge sekvence brez napak. Dinamično statična zgodba z izjemno dodelanimi liki, ki jih vrhunsko odigrajo prav vsi. Končno opazil tudi glasbo. Odlično prikazani notranji monologi bitke s samim seboj. Kaj želimo v življenju? Koliko žrtev je na naši poti samouresničitve? Mojstrovina.

     

    Edini film, ki bi se po odličnosti lahko kosal z Birdmanom, je Nightcrawler, ki ga pa žal ni med nominiranci.

     

    Moj favorit za najboljši film: Birdman.
    Moja napoved: Fantovska leta.

    Moj favorit za glavnega igralca: Michael Keaton.
    Moja napoved: Eddie Redmayne.

    Moja favoritka za najboljšo igralko: Julianne Moore.
    Moja napoved: Rosamund Pike.

    Moj favorit za stransko moško vlogo: Edward Norton.
    Moja napoved: J. K. Simmons.

    Moja favoritka za stransko žensko vlogo: Patricia Arquette.
    Moja napoved: Patricia Arquette.
    (Vendar nisem videl Wild in Into the Woods)

     

     

    prijavite se

     

     

     

  • MEDZVEZDJE: Vprašanje časa, prostora in ljubezni

    ut_interstellarOpener_f

    Z Nolanom imam od njegovega prvega Batmana neporavnane račune. Novejše stvaritve, pod katerimi se je podpisal, pri meni niso dosegle pričakovanega učinka. Shakespeare bi mi utegnil pritrditi s svojim veliko hrupa za nič. Velike ideje, veliki igralci, prevelika žlica. S takimi filmi imam od nekdaj težave. Ne morem jih gledati kot navadne, popcorn zgodbe, ker tudi v osnovi niso zastavljeni tako. Pri meni dobijo določen predznak, ki me napolni s pričakovanjem, da bom od filma odnesel nekaj novega. Nov pogled na svet, novo razmišljanje. Ali pa nadgradnjo tega. Pri Medzvezdju je podobno. In tudi ne.

    Medzvezdje ni slab film. To pomeni, da nisem čutil neustavljive potrebe, da bi med predstavo zapustil dvorano in zahteval, da mi vrnejo denar. Tokrat nad mojo glavo niso utripali neonski napisi, kot na primer: Opeharjen, nasedel sem.

    Prva in hkrati najočitnejša stvar, ki ji ne gre prav nič očitati, so vizualni učinki. To je tudi edino, o čemer sem bral pred ogledom. Sicer mi ni povsem jasno, kam so šli vsi terabajti podatkov, ki so jih menda uporabili za upodobitev vesolja, ampak nič ne de. Podoba filma lepo dopolnjuje zgodbo in ne stoji sama zase, kot je bilo to boleče očitno v Gravitaciji. Ena od odlik filma je prav gotovo v tem, da vizualna plat ne izstopa, ampak se zlije s pripovedjo.1)Razen, seveda, če je to namen filma, ampak to je čisto druga zvrst in o tem danes ne bomo govorili. Podobno je pri glasbi, ki ne sme biti moteča ali preveč očitna – vendar glede tega ne morem prav veliko povedati, ker na mojo žalost filmske glasbe večinoma sploh ne zaznam. Tudi takrat, ko bi jo moral.

    Pri zgodbi sem se na več mestih spraševal, ali morda ne bi bilo bolje, če bi jo skrajšali. Prvo tretjino, na primer, ki je nastavek za vse, kar se odvija pozneje, bi lahko brez večjih žrtev porezali.2)Tu so mi misli nekajkrat ušle drugam in v šali sem se spraševal, ali morda gledam novo nadaljevanje Otrok koruze. Sliši se paradoksalno, saj je za film izjemno pomembno, da ima dobro izdelane like, ampak na žalost tega ta film s svojo minutažo ni izkoristil. O tem bomo malo več pozneje, ko se bomo dotaknili likov. Poleg tega je zgodba tako zaštrikana, da sem se spraševal, kako bi film sploh označil. Gre za čisti znanstveno-fantastični film, triler, ljubezenske peripetije, družinsko dramo, kubrickovsko odisejado? Preveliko idej in prevelika žlica v mineštri.

    Glavna težava, ki sem jo videl skozi svoje oči, pa se skriva v naslovu tega zapisa. Film se ukvarja z vsem tem, torej z vprašanjem časa, prostora in ljubezni. In na tej točki film pade. Zaradi tega film ni izvrsten, ampak samo kakšen promil ali dva nad povprečjem. Čas – in tu se pokaže pravi paradoks – je kljub relativno dolgem filmu prikazan precej neprepričljivo. Ne želim izdati ničesar, toda v filmu se vse vrti okoli časa. Letijo skozi črvine, znajdejo se pri črni luknji, pristanejo na planetih. In mine veliko časa. Ogromno časa. Toliko časa, da se ljudje postarajo. Toda tega občutka ni. Najslabša stvar, ki jo lahko narediš, je, da gledalcu sporočiš, da je minilo veliko časa – bodisi zamenjaš igralca bodisi neposredno poveš, koliko časa je minilo. Neprijeten in, če hočete, tesnoben občutek, ki bi ga gledalec moral ponotranjiti, ko v hipu mine par desetletij, obvisi v zraku. Ustvarjalcem lahko samo verjamemo na podlagi golih podatkov, s katerimi nam postrežejo. Spoiler3)Tako se na primer črnec vizualno komajda kaj postara, ko se McConaughey in Hathaway vrneta na ladjo, čeprav je minilo 23 let. Si sploh morete predstavljati sebe, kako bi toliko časa sami preživeli v utesnjeni ladji, brez vsakršnih človeških stikov?

    V filmu prepotujejo tudi velike razdalje. Toda ali dobimo tudi tak občutek? Jaz ga gotovo nisem. V nekaj minutah so pri Saturnu in čez nekaj naslednjih trenutkov so že na drugem koncu vesolja. In tega vesolja ne vidimo prav veliko. Občutek prostora se izgubi. Film namreč ni Moon, kjer sploh ni bilo pomembno, da se zgodba dogaja v vesolju. Medzvezdje pa že z imenom sporoča, da gre za nekaj velikega, veličastnega. Pa je zgolj avanturica za sosednjim vogalom, kjer si dovolijo tudi akcijski vložek, vreden Gravitacije.

    In da je mera polna, nas film s to preveliko žlico poskuša pitati z vprašanjem ljubezni. Ljubezen je namreč rešitev za vse. Ljubezen poruši vse ovire. Ljubezen ne pozna omejitev časa. Ne prostora. Vse lepo in prav, tako o kateri ljubezni govorimo? Med očetom in hčerjo? Odnosi so preveč hladni, površinski, da bi bili verjetni. Nekaj solznih oči, posnetih govorov in zapestna ura niso dovolj. Liki so hladni, kot je hladna gola znanost. In igralci se tako vedejo. Igralci …

    Dvodimenzionalni liki vstopajo v peto dimenzijo

    Veste, kaj je najbolj zanimivo? Igralci odpirajo usta. In nam sporočajo. Sporočajo nam, namesto da bi nam pokazali. Razlagajo, namesto da bi pokazali. Žalostni so in nam to povedo. Spletkarijo in nam to povedo. Prepotujejo razdalje in nam to povedo. Mine ogromno časa in nam to povedo. Pogrešajo se in nam to povedo. Razlagajo, razlagajo, razlagajo. Še o ljubezni nam samo razlagajo. Klinično, hladno. McConaughey sicer solidno opravi svoje delo, ampak njegov širok igralski razpon je tako ali tako omejeval scenarij. Pri vseh drugih igralcih pa sem dobil občutek, da so tam samo zato, ker so znani. Ker so se dokazali v drugih filmih in bo zaradi njih film poletel med zvezde.

    Michael Caine ni v filmu nič drugega kot Michael Caine. Ni profesor, ni znanstvenik, ni lik. Je zgolj Michael Caine s svojim glasom. Podobno Matt Damon. V trenutku, ko se pojavi v filmu, si rečeš glej ga, Damona, a on tudi igra v filmu?, in se potem še nekaj minut trudiš, da bi pozabil, da gledaš Damona. Na srečo se to tudi zgodi, ampak neprijeten občutek vseeno ostane – da je tam samo zato, ker je Damon. Raje bi gledal kakšnega neznanega igralca, če sem iskren. Drugi igralci, čeprav imajo pomembne vloge in povezujejo zgodbo, pa delujejo kot statisti. Anne Hathaway? Brez čustev. Samo velike okrogle oči. Jessica Chastain? Nekaj podobno čustvom in nekaj solznih oči. Casey Affleck, ki ga kot igralca zelo spoštujem? Potlačena jeza. Ampak ne čutim prav nobene empatije. Da sploh ne omenjam Topherja Gracea, ki je v filmu že napol komičen lik. Maskota, tako rekoč.

    Film preveč podrobno analiziram? Dlakocepim? Mogoče. Ampak bi mu storil krivico, če bi ga odpravil samo z besedo ali dvema. Kot sem povedal že na začetku, film ni slab, čeprav lahko glede na napisano (upravičeno) dvomite o tem.

    Ampak meni je dovolj že to, da se po predstavi nisem ogorčen takoj odpravil domov, ampak smo zavili še na pivo (ali dva), kjer smo razmišljali o življenju in tem, kam sploh gremo. In to, konec koncev, je tisto, kar šteje. In zasluge za to gredo tudi filmu.

     

    prijavite se

     

    References   [ + ]

    1. Razen, seveda, če je to namen filma, ampak to je čisto druga zvrst in o tem danes ne bomo govorili. Podobno je pri glasbi, ki ne sme biti moteča ali preveč očitna – vendar glede tega ne morem prav veliko povedati, ker na mojo žalost filmske glasbe večinoma sploh ne zaznam. Tudi takrat, ko bi jo moral.
    2. Tu so mi misli nekajkrat ušle drugam in v šali sem se spraševal, ali morda gledam novo nadaljevanje Otrok koruze.
    3. Tako se na primer črnec vizualno komajda kaj postara, ko se McConaughey in Hathaway vrneta na ladjo, čeprav je minilo 23 let. Si sploh morete predstavljati sebe, kako bi toliko časa sami preživeli v utesnjeni ladji, brez vsakršnih človeških stikov?
  • Mladi in slovenski film

    9201-l

    Slovenski filmi. V bistvu jih rad gledam. Včasih preprosto zato, da zadovoljim tisto svojo notranjo bit, ki se rada naslaja nad točno določeno vsebino. Tako, ki ji ne gre pripisovati kakovosti. Vendar bistvo tega zapisa ni v tem, ampak v igralstvu. Opravka imamo z zanimivim fenomenom oziroma že kar paradoksom.

    Mladi ne znajo igrati. Ko je v njih usmerjena kamera, postanejo leseni, okorni, prisiljeni, nenaravni. Lahko bi šli tako daleč in bi rekli, da izgubijo stik z realnostjo. Seveda je razlog tudi v tem, da jim nerealne besede v usta polaga scenarij, ki deluje samo na papirju. Seveda je kriv tudi režiser, za katerega se zdi, da se mu otroci zdijo nujno zlo, ki ga mora v filmu prenašati. Pa čeprav je film o mladini. Seveda.

    Toda za moje pojme je enega glavnih razlogov, zakaj je igra mladih videti kot dolgočasno izmenjavanje žogice za namizni tenis, treba poiskati nekje na površju šolskega sistema. Vajeni smo nesmiselnega vsrkavanja informacij, vajeni smo ubogljivega poslušanja, ne pa tudi javnega nastopanja. Ko je treba nekaj povedati pred skupino ljudi, zmrznemo. V najboljšem primeru zdrdramo tisto, kar smo zmetali vase, ne da bi razumeli, kaj je to, kar smo zmetali vase. Nismo odprti, nismo sproščeni.

    In tu pride do paradoksa, ki sem ga omenjal zgoraj. Imamo kar nekaj odraslih igralcev, ki so izvrstni. Samobor v Razrednem sovražniku je izjemen. Tako izjemen, da me je oblila kurja polt. Tako malo besed in takšna prezenca. Toda kaj, ko je bila v filmu tudi mladina. Mladina s slaboumnimi dialogi. Mladina, za katero skoraj upam trditi, da jo lahko po slovenskih šolah iščemo z lučjo. In film rešuje prav Samobor.1)Prav (in verjetno samo) zaradi njega lahko rečem, da mi je bil film všeč. Je pa zanimivo, da kot primer dobrega slovenskega filma vedno navedem film Šelestenje, katerega scenarist je bil tudi eden od scenaristov pri Razrednem sovražniku. Filme rešujejo odrasli.  Ki pa tavajo po scenarističnem blodnjaku. Po umetniških inštalacijah, ki pogosto nimajo stika z realnostjo.

    Pogrešam slovenske žanrske filme. Toda zdi se mi, da za kaj takega še nismo dovolj odrasli.

    References   [ + ]

    1. Prav (in verjetno samo) zaradi njega lahko rečem, da mi je bil film všeč. Je pa zanimivo, da kot primer dobrega slovenskega filma vedno navedem film Šelestenje, katerega scenarist je bil tudi eden od scenaristov pri Razrednem sovražniku.
  • Maja

    Ankh

    Četrtkov popoldan je bil namenjen kinu. Odločil sem se, da hčerki peljem gledat Čebelico Majo. V 3D. Že pred časom sem se zaklel, da v Kolosej ne stopim več in ker je čebelica v treh dimenzijah čez cesto, sem si rekel, da tehnično gledano to ni Kolosej, čeprav spada pod isto streho. Rekel sem si tudi, da verjetno ne more biti tako slabo, kot je v Koloseju. Seveda sem se motil, ampak lepo po vrsti.

    Odprava dveh čebelic in čmrlja se je začela spodbudno. Ko smo se pred mrazom zatekli v avto, nas je na zunanji strani sprednje šipe pričakal Flip. Očitno se je tudi njemu mudilo do Maje, saj se je trmasto držal šipe vse do beteceja. Ne vem pa, kam je skril violino …

    Flip

    Do sem vse super, če odmislim totalno prometno hektiko v javnih skladiščih. Očitno so se božični nakupi že začeli. Skoraj bi že začel škripati z zobmi, ko naposled le ujamem prazni prostor nekje ob strani Koloseja, tam, kjer je pametno vse torbe, tajne vladne dokumente in kupone za 20-odstotni popust na shiran hamburger iz Meka poskriti po prtljažnikih. OK, prva ovira premagana.

    Naslednji podvig. Bankomat. Večinoma uporabljam kartico in redko se mi gotovina valja po žepih, zato je bilo treba najprej poskrbeti za to. Ljubljančani, poznate tisti stranski vhod v Kolosej? No, stopnice so še vedno tam, vrata tudi, ampak zaklenjena. Dobro, ajde, malo zamrmram in gremo na glavni vhod. Bankomat. Vedno preštudiram, koliko denarja bo dovolj. Nekaj kovancev je sicer nabiralo pajčevino v denarnici, ampak še zdaleč ni zadostovalo. Preračunam in si rečem, dvignil bom malo več, kaj pa veš, kako močno bo deco zgrabil kapitalistično-mamljivi krempelj. OK, druga ovira za mano.

    Gremo do blagajne čez cesto. Vhod ves polepljen z reklamami, da sem že kot Gene Hackman v najhujših špijonskih filmskih letih oprezal, kje se bo kaj odprlo. In se je res. Hitro smuknemo skozi vrata v avlo x(kung-fu)Panda. Notri pa kot v najnovejšem delu Walking Dead – trije zombijevski najstniki so buljili vsak v svojo neumno napravo, kakšnih tristo metrov stran pa je sameval en in edini prodajalec kart/kokic/vode/ledenega čaja/pepsija/brisalec 3D-očal/smetar. Okej, tamali sta dobro razpoloženi, zato je nasmejan tudi fotr. Pridemo na blagajno. Rečem odločno po vikingško: Tri karte za Čebelico! Od zadaj tamali skačeta gor in dol in levo in desno, ker si zaželita kokic. Kajpada. Naročim še: Dvakrat srednje kokice pa dva ledena čaja pa še en pepsi. Prodajalec, ki ima sto vlog, vse prinese, preračuna in naračuna. Trikrat karte za 3D: slabih 21 evrov. Požrtija in napitki: 14 evrov. Fotra itak da kap, višek denarja ni bil več višek, treba je bilo omesti še pajčevino s kovancev. Ampak ajde, tamali sta veseli, pa naj bo še fotr. Nekaj zamomljam, nato mojo pozornost pritegne drug fotr, ki nekaj sikne prodajalcu stoterih sposobnosti. Ta pa odvrne: Veste, nisem mel cajta spucat očal, žal so umazana. Seveda, saj jih lahko mi spucamo s svojimi majicami, sem si rekel. Pa okej, tamali sta veseli, bomo že preživel, a ne.

    Dvorana. Končno. Nazadnje sem bil v njej, ko so vrteli Smrk… Am, Avatarja. Vsi so omedlevali od globočine sporočilnosti filma, name pa so vtis pustila samo očala. Dobesedno. Skoraj ne bi pretiraval, če bi rekel, da so me ožulila. Zdaj pridemo do današnjega plusa. V dvorani je bilo kakšnih deset ljudi. Krasno, sem si rekel in se že naslednji hip spraševal, če je slučajno snežilo v dvorani. Povsod po tleh same zastonjske kokice, tla so bila tako rekoč ozaljšana z orientalsko preprogo kokic. Da ni to tisti 6D učinek, sem se spraševal, ko je hrustalo pod nogami. Pa ajde, tamalima se iskrijo oči, ne bomo zdaj malenkostni zaradi treh ton kokic (pa vseeno sem se sam pri sebi tolkel po glavi, češ, mar bi kupil/sunil samo škrnicl). Se lepo umirjeno usedemo, v eni roki držim dvakratkokice, med zobmi imam pepsi, z desno roko tamlajši slačim plašč, na glavi se še komaj držijo las trikratočala. Potem se namestimo, fotr si kot največji car prvi nadene očala in na tej točki tamlajša čebelica poskrbi za vrhunec večera. Vpraša me: Oči, zakaj imaš sončna očala? Štiri leta ima, uboga duša, prvič je v tride svetu, kdo bi ji zameril. Vsi trije se narežimo, tamlajša bolj zato, ker se smejiva s tastarejšo, ampak je od srca, to šteje dandanes. Evo, jaz nakladam, medtem pa se že rolajo reklame. Ne štejem več ovir, ki so za mano. Za sekundo si oddahnem.

    Tastarejša me vpraša, če je to že tride, pa ji rečem, da ne, so še reklame. Pa mine en napovednik (sinhronizirani film, obup), pa mine drugi (pojma nimam, za kaj je šlo) in potem se ob uhih in ahih in ohih začne Čebelica. Tastarejša spet vpraša, a je že tride: Oči, neki je narobe, to ni tride. Fotr poznavalsko reče, seveda je, glej te njene tipalke, ki me božajo po laseh. Super, vam povem. Sploh, ko sem z belo majico sčistil vse oljne madeže z očal. Hrsk hrsk, gulp gulp in še malo hrsk hrsk. Oči, to ne more biti tride, a je treba kaj na očalih prižgat. Ne, srce, ni treba. Daj, da pogledam. In res, slika vsa meglena, zamaknjena, nobenih tipajočih tipalk. Očala ji niso delala. Odstopim ji svoja in se hočeš-nočeš podam ven. V hipu, ko me vsestranski prodajalec zagleda, vpraša: Ne delajo? Odkimam in dobim nova očala. V 43 sekundah sem nazaj. Uh, nič nisem zamudil. Fotr vesel. Tamali me sploh ne opazita, zombi mode je vklopljen.

    Usedem se, poskusim na prste preštet vse ovire, ki so za mano. Po desetem poskusu odneham in se raje vržem na kokice. Na platnu toplosrčna Kasandra brani Majo, meni pa se počasi spuščajo rolete na očeh. Toplo je, v rokah držim pepsi, ne levo ne desno ne zadaj ne spredaj ni nikogar, ki se uči za izpit iz govorništva. Z eno od obeh možganskih celic sem že v sanjah, ko tanajmlajša reče: Oči, mene lulat. Seveda, na mah je popila ledeni čaj, ženske pa že generalno niso ravno znane po tem, da znajo držat in stiskat dve uri. Ajde, daj očalca dol, pa greva na vece. Ko prideva iz dvorane, prva dilema. V katero smer? Izberem napačno, seveda, in prideva nekam ven, na hlad. Hitro nazaj in v drugo smer. Vsestranski prodajalec, ko me zagleda, se samo nasmehne. Tip je vajen vsega. Vprašam ga, kje je stranišče. Reče, da tam, pet kilometrov stran pri vhodu. Pa seveda, kaj bi bilo stranišče pri dvorani, razvajena svojat. Odhitiva na vece, ki je bil vsaj toliko snažen, da ni bila potrebna posebna enota za dekontaminacijo. Tanajmlajšo je bilo vseeno treba dvignit kakšen meter in pol, da je sploh dosegla pipo na senzor, ki deluje samo, če mantraš Kolosej Forever! Razpihovalec vodnih kapljic z rok sva po nekaj sekundah raje zapustila, ker sem se zbal, da ji bo odpihnil skalp.

    Hitro nazaj v dvorano. Tamladi sta veseli, zato je konec koncev vesel tudi fotr. Zdaj bo končno mir, pojedli smo vse, popili smo vse, pred mano je še kakšnih 50 minut, ki jih lahko izkoristim za spanec. In a veste, celo uspelo mi je zadremati za deset minut. Pa me je zbudilo škripanje naslonjala za roke, ki se iz meni neznanih razlogov lahko odpre in je razmajano kot postelja Darinke in Božota, ki sta se šele po 40 letih skupnega življenja zavedela, da bi se bilo vseeno dobro malo umiriti med rjuhami. V zmedenem polspalnem trenutku odprem naslonjalo in iščem cede, ki bi ga poslušal v avtu, vendar se že naslednji hip razkadi meglica v glavi in ugotovim, da sem v kinu, ne v avtu. Nekaj plešejo vsi skupaj na platnu, Maja je očitno rešila neko zajebano situacijo, ker zdaj so celo s sršeni prijatelji. Medklic: te sršene sem imel itak že od začetka na sumu, da so dobri po srcu. Vedel sem, da ne bodo dolgo zdržali s to masko bedes bajkerjev. Ampak seveda tega nisem šel govorit tamlajšima.

    Dobro. Konec filma. Mi seveda za sabo vse zgledno pospravimo in se odpravimo ven. Tam stojita dve košari za očala in ko jih odložim, se 370 metrov stran vsestranski prodajalec zadere: Hvala! Jaz si pri sebi hudomušno izmislim genialen odgovor: In sto kil kokic se po tleh vala!

    Pridemo do avta. Preverim, če so vsi kuponi še na svojem mestu in se zadovoljno odpeljemo proti domu.

    Flipa. Na. Šipi. Bilo. Ni. Več.

     

    prijavite se

  • Liffe 2014 – moj izbor

    65154814_katalog_show

    Letošnji Liffe, že 25. po vrsti, bo postregel s kar precej zanimivimi filmi. Naredil sem svoj izbor. Dva od njih sem že videl (Najbolj iskani človek in Otožno razdejanje), ostale z zanimanjem in navdušenjem pričakujem. Gre za subjektivno in predvsem osebno izbiro, zato je verjetno med njimi tudi toliko angleško govorečih filmov. Razdeljeni so po festivalskih sekcijah.

     

    PERSPEKTIVE

    Whiplash (Ritem norosti)

    1. Damien Chazelle

    Whiplash

    Film me ni pritegnil toliko zaradi tega, ker je glasbeni, ampak ker gre za mali ameriški film, ki bo dosegel še veliko. In zaradi Milesa Tellerja, ki me je navdušil že v Spectacular Now (priporočam). Zelo verjetno bo prisoten tudi na oskarjih.

     

    Casa Grande (Velika hiša)

    1. Fellipe Barbosa

    casa_webposter

    Brazilska drama o bogati družini, ki se znajde v finančnih škripcih, s katerimi se mora spopadati tudi najstniški sin. Brezskrbnih dni je konec.

     

     

    PREDPREMIERE

    Sekcija Predpremiere že s svojim imenom pove, da gre za filme, ki bodo pozneje prišli v kino, tako da ne bo velike škode, če jih boste zamudili ali pa vam bodo zadnji hip pokupili vstopnice.

    20.000 Days on Earth (20.000 dni na Zemlji)

    1. Iain Forsyth, Jane Pollard

    20000daysonearth-1

    En dan v življenju Nicka Cava. Obvezen ogled za vse ljubitelje njegove glasbe, filozofije, pogleda na svet.

     

    Birdman or (The Unexpected Virtue of Ignorance) (Birdman)

    1. Alejandro González Iñáritu

    Birdman or (The Unexpected Virtue Of Ignorance)

    Poskus vnovičnega vzpona nekdaj uspešnega hollywoodskega igralca. Prav tako poskus vnovičnega vzpona med zvezde ex-Batmana Michaela Keatona. Mu bo uspelo kot pred leti Mickeyju Rourku v Rokoborcu? Verjetno se vidimo na oskarjih.

    Med (zvenečo) igralsko zasedbo tudi Zach Galifianakis, za moje pojme izjemen komik.

     

    Mr. Turner (G. Turner)

    1. Mike Leigh

    mr-turner

    Kaj naj rečem o tem filmu? Biografski film o meni ljubem slikarju. In izjemen Timothy Spall, ki je v Cannesu prejel nagrado za najboljšega igralca.

     

    L’amour est crime parfait (Ljubezen je popoln zločin)

    1. Arnaud Larrieu, Jean-Marie Larrieu

    AFFICHE_L-Amour est un crime parfait_2013_11_29_09-55_33

    Psihološki triler o predavatelju na univerzi, ki se podi za svojimi študentkami. Ko ena od študentk, s katero se je zapletel v strastno razmerje, izgine, sum pade na profesorja.

    Film me je pritegnil predvsem zaradi kriminalne tematike in glavnega igralca Mathieuja Almarica, ki se ga morda spomnite iz izvrstnega filma Le Scaphandre et le papillon (Skafander in metulj), v katerem je igral človeka, ki je po kapi ostal »zaklenjen« v svojem telesu.

     

    KRALJI IN KRALJICE

    La jalousie (Ljubosumje)

    1. Philippe Garrel

    La_Jalousie_(film)

    Zgodba o moškem, ki se zaradi druge ženske odloči, da bo zapustil ženo in hčerko. Klasična pripoved o ljubezni in prevari, povedana na izjemno intimen in (meni ljub) črno-beli način.

     

    A Most Wanted Man (Najbolj iskani človek)

    1. Anton Corbijn

    LA-SPIA-A-MOST-WANTED-MAN-quando-allazione-si-preferisce-lintrospezione

    Film priporočam vsem, ki jim je bil na primer všeč Kotlar, krojač, vojak, vohun. Primerjava je na mestu, saj sta oba filma posneta po trilerjih Johna Le Carréja. V filmu nastopa tudi Philip Seymour Hoffman v eni svojih zadnjih vlog.

     

    The Salt of the Earth (Sol zemlje)

    1. Wim Wenders, Juliano Ribeiro Salgado

    the-salt-of-the-earth

    Dokumentarni film o fotografu Sebastiau Salgadu, ki je prepotoval svet in poročal s kriznih žarišč. Poleg tega: Wim Wenders.

     

    Queen and Country (Za kraljico in domovino)

    1. John Boorman

    vC4r2OhBa8VyMZtPeVUy0LoGaSN

    Vsakič, ko opazim Boormanovo ime, zastrižem z ušesi. Režiser, ki je posnel Odrešitev.

    Film so režiserjevi spomini in so (kronološko gledano) nadaljevanje njegove klasike Upanje in slava iz leta 1987.

     

    Fair Play (Fair Play)

    1. Andrea Sedláčková

    fair-play-2014.31995

    Športna drama o prepovedanih poživilih na Češkoslovaškem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Nekoliko nostalgičen izbor zaradi češkega jezika in starih trenirk.

     

    Love is Strange (Ljubezen je čudna reč)

    1. Ira Sachs

    love-is-strange-poster

    Gejevski par je po poroki na hudi preizkušnji, ko enega od njiju odpustijo iz službe, zaradi česar sta prisiljena prodati stanovanje in morata živeti ločeno. Alfred Molina in John Lithgow, dva izjemna igralca v tej ganljivi drami.

     

    Listen Up Philip (Svojeglavi Philip)

    1. Alex Ross Perry

    listenupposter

    Črna komedija o pisatelju Philipu, ki verjame, da bo uspel z objavo svojega drugega romana. Film za dušo – ker govori o pisatelju in ker se dogaja v New Yorku.

     

    La cueva (Jama)

    1. Alfredo Montero

    la-cueva

    Sodobna španska grozljivka. Obožujem jih. Samo spomnite se Sirotišnice, Časovnih zločinov in REC. Nekaj o tem sem pisal že tukaj.

    Pet prijateljev odkrije jamo. Odpravijo se jo raziskat. V njej se izgubijo. V stilu izjemnega ameriškega hororja Descent.

    Komaj čakam. To so moji filmi.

     

    Blue Ruin (Otožno razdejanje)

    1. Jeremy Saulnier

    blue-ruin01

    Življenje moškega se obrne na glavo, ko izve za novico, zaradi katere se vrne v rojstni kraj, da bi se maščeval. Vendar se kmalu izkaže, da v tem ni preveč spreten. Odličen neodvisni film.

    Zanimiv podatek je, da je režiser nekaj sredstev za film zbral na Kickstarterju.

     

    Mi mefahed mezeev hara (Veliki, zlobni volkovi)

    1. Aharon Keshales, Navot Papushado

    big bad wolves

    Osumljenca umorov mladih deklic izpustijo zaradi napak v sodnem postopku. S tem se ne moreta sprijazniti dedek in oče ene od umorjenih deklic, zato osumljenca odvedeta v samotno gozdno kočo, v kateri bosta naredila vse, da moški prizna svojo krivdo.

     

     

    prijavite se

  • Truplo (El Cuerpo) – 2012

    • a60f577113

      Sirotišnica

    • 99c1a-Timecrimes

      Časovni zločini

    • train_farewell

      Skrivnost njihovih oči

    • still-of-luis-tosar-in-mientras-duermes-(2011)

      Medtem ko si spala

     

    Španska produkcija, h kateri prištevam tudi špansko govoreče filme, je v zadnjih letih zame med vodilnimi. Pri tem sem nekoliko pristranski, saj njihovi kriminalni filmi s pridihom elementov trilerja in osebne drame v mojih očeh še pred ogledom dobijo zvezdico več.

    Nekaj tega gre na rovaš španskega jezika, ki v današnji poplavi vsesplošne amerikanizacije deluje kot težko pričakovani obliž na rano, levji delež pa pade na preprosto dejstvo, da so ti filmi bolj ali manj odlični. Zlasti scenaristično. Sicer sem zadnji, ki bi si drznil žugati ameriški produkciji, saj sem v svoji dolgoletni prevajalsko-podnaslavljalski karieri prevedel nemalo filmov z obeh strani luže, med katerimi je bilo tudi nekaj takih, ki jih brez težav uvrščamo med težkokategornike z A-seznama in so si zaslužili vsaj ogled, če že ne hvale. Poleg tega pa se s kančkom iznajdljivosti tako ali tako lahko hitro dokoplješ do draguljev, kot so Mud, Joe, A Single Shot, posebej pa velja izpostaviti izjemni Locke, ki sicer ni ameriški.

    ŠPANSKI FILMI NISO ŠPANSKA VAS

    Tradicija španskega filma je seveda dolga in bogata, vseeno pa na tem mestu želim izpostaviti nekaj filmov, ki so vidno zaznamovali filmski svet in do neke mere osvojili tudi kritike.

    Srhljivka Sirotišnica, ki jo je režiral Mehičan Guillermo del Toro (spomnimo: med drugim je podpisan pod izjemno fantazijsko grozljivko Favnov labirint, stripovski Hellboy in Ognjeni obroč), Los cronocrimenes oziroma po naše Časovni zločini, Skrivnost njihovih oči, ki si je prislužil tujejezičnega oskarja, psihološki triler Medtem ko si spala, ter Truplo, ki je predmet današnjega zapisa.

    Ti filmi imajo skupni imenovalec. Osebno zgodbo. Zgodbo, ki se začne odvijati, še preden se tega glavni lik dobro zave. V vrtinec spletk, maščevanja, zamer, strasti, poželenja, družinskih skrivnosti je potegnjena oseba, ki tudi sama ni brezmadežna in je prisiljena na dan povleči svoje potlačene skrivnosti. Potisnjena je v svet, ki ga sprva ne razume, toda na koncu se vse odvije kot rdeč klobčič – vse je razumljeno, razumljivo, jasno, smiselno. Sestavi se mozaik, ki ga glavni lik ni sestavljal po svoji volji in na končno rešitev nima skoraj nobenega vpliva.

    Kar se na začetku zdi že skoraj nadnaravno, je na koncu boleče realno.

    ŠPANOVIJA S SOVRAŽNIKOM

    Vsi smo krvavi pod kožo,           vendar so nekateri še bolj.

    Vsi smo krvavi pod kožo,
    vendar so nekateri še bolj.

    El Cuerpo oziroma Truplo ni izjema. Ima vse to. In še več. Film namreč ni klasični whodunnit, detektivka, pri kateri bi celoten razplet slonel na zadnjem razkritju. Ne, gre za drzen in napet triler s tehničnimi in vsebinskimi bravurami, da se gledalec počuti kot na gozdni cesti z nepreglednimi ovinki, na kateri nikoli ne ve, kaj bo pripeljalo naproti. Največjo težo ima seveda zadnja pika na i, ki pa je še tako prekaljen filmski maček zelo verjetno ne bo razvozlal pred koncem.

    Zgodba je varljivo preprosta. Detektiv Jaime Peña preiskuje izginotje trupla Mayke (Belén Rueda – igrala je v zgoraj omenjeni Sirotišnici in Morje v meni), podjetnice in bogate dedinje, ki je umrla nenadne smrti. Glavni osumljenec dokaj hitro postane njen mož, ki meni, da mu izginotje trupla želi nekdo podtakniti. Še več, vse bolj začenja verjeti, da vse niti vleče prav žena. Glede na moževo skrivnost, ki jo presenetljivo hitro izvemo tudi gledalci, ima žena vse razloge, da potunka moža. Mrtvašnica, ki je glavno prizorišče filma, za moža postane fizični in mentalni zapor, saj ga na eni strani z vprašanji in sumničenji muči detektiv, na drugi strani pa se mu začenja prikazovati žena. Je žena sploh mrtva? Je hlinila svojo smrt, da bi se mu maščevala?

    1340714695467

    Zgodba se poigrava z glavnim likom in poigrava se z gledalcem, vendar ga niti za trenutek ne podcenjuje. Ne ubira bližnjic, iz rokava ne vleče klišejskih dialogov in nam postreže z dovolj verjetnimi liki, da z njimi sočustvujemo, nas odbijajo in privlačijo, jim prisluhnemo. Po možnosti v miru ob cigareti, kot to melanholično umirjeno, s kančkom potlačene jeze na svet v filmu počne detektiv.

    Zgodba z močnim koncem in nepričakovanimi obrati.

     

     

    prijavite se