Vse objave v Iz foha

  • Pro-Tip #36 – jezikovni nasveti

    pro-tip_jezikovni_nasveti

    Danes se bomo dotaknili nekoliko lahkotnejše teme, in sicer besednega preobilja.

    Tako lahko beremo ali poslušamo to:

    Padel je dol z balkona.
    Povzpel se je gor po stopnicah.
    V navalu jeze ga je odrinil stran.
    Na robu gozda je stala majhna hišica.
    Na recepciji ga je čakalo brezplačno darilo.
    Prijel ga je z lastnimi rokami.
    Zgoraj na severu so se temperature spustile pod ledišče.
    Pri izbiri kandidatov za službo so upoštevali pretekle izkušnje.

    Vse besede v poševni pisavi lahko izpustimo in pomen ostane enak. Poskrbimo za vitko slovenščino.

    Dodatek:

    Pogosto beremo ali poslušamo, kako so za izlet zbirali 40 € po osebi. Pravilno je seveda, da so zbirali 40 € na osebo.

    Ko smo že pri »na«, naj še omenim, da je napačno, če rečemo, da smo s tem, ko smo se odpravili z avtom, prihranili na času. Pravilno je, da smo prihranili čas.

     

    Oglejte si še druge pro-tipe.

     

    prijavite se

     

     

  • Pro-Tip #35 – jezikovni nasveti

    pro-tip_jezikovni_nasveti

    Ker presledek še vedno povzroča nemalo težav, bomo danes preverili, kdaj ga uporabljamo.

    1) Datumi: pišemo 23. 3. 1976, ne 23.3.1976 (poleg ni treba zapisati ničle, npr. 23. 03. 1976)

    2) Med številkami in merskimi enotami (simboli): 15 m, 58 kg, 220 V, 95 %, 17 °C (ne 15m, 58kg, 220V, 95%, 17°C). Poleg tega je treba pri stopinjah omeniti še to: 17 °C, vendar 17°.

    3) Okrajšave: d. o. o. (ne d.o.o. ali s.p.), t. i. (ne t.i.), W. B. Yeats (ne W.B. Yeats), pr. n. št. (ne pr.n.št.). Vendar pozor: če gre za zloženke, presledka ne pišemo (npr. l.r. – lastnoročno)

    4) Tri pike: običajno se nestične, kar pomeni, da pred njimi pišemo presledek – odšel je domov in … V dveh primerih pa pišemo stično: kadar želimo zapisati nedokončano besedo (želela je povedati, da je bila preseneč…) ali v podnaslovih.

    5) Rezultati, deljenje, merila, razmerje stranic: 5 : 3 (ali pa v primeru dveh nasprotnih moštev: Španija : ZDA), 1 : 50.000, 16 : 9

    6) Mere/ločljivost (ne resolucija!): 1920 x 1200, 16 x 5 m

    7) Števila nad deset tisoč: 12 500, 47 300. V tem primeru je zaradi stičnosti bolje pisati piko in tudi bolj je razumljivo (12.500, 47.300). Pri številih pod deset tisoč pa je priporočljivejše pisati brez pike (1230, 3780).

    Dodatek:

    Navezuje se na tri pike. Pri naštevanju pred njimi ne pišemo vejice.
    Marko, Miha, Peter … (ne Marko, Miha, Peter, … ali Peter,…)

     

    Oglejte si še druge pro-tipe.

    prijavite se

     

     

     

  • Pro-Tip #34 – jezikovni nasveti

    pro-tip_jezikovni_nasveti

    Zelo pogosto se zgodi, da napačno uporabljamo nedoločnik in namenilnik oziroma ju zamenjujemo.

    Nedoločnik (ali infinitiv) se končuje na -ti ali -či (sedeti, pisati, hoditi, nesti, streči, striči).
    Namenilnik (ali supin) se končuje na -t ali (delat, pisat, streč, strič).

    Zadeva je izjemno preprosta. Namenilnik uporabljamo samo z glagoli premikanja oziroma gibanja:

    Šel je nabirat borovnice.
    Stekel je pogledat, kaj se dogaja.

    Nedoločnik uporabljamo v vseh drugih primerih, na primer za faznimi in naklonskimi (modalnimi) glagoli. Fazni glagoli označujejo začetek ali konec dejanja (začeti, končati, nehati), naklonski glagoli pa izražajo hotenje, namero in podobno (morati, smeti, želeti, moči, nameravati):

    Želel se je uveljaviti kot strokovnjak na področju računalništva.
    Morala se je odločiti, ali bo ostala ali šla.
    Nameraval je vprašati, ali ima to sploh smisel.

    Težava nastane zato, ker v pogovornem jeziku uporabljamo tako imenovani kratki nedoločnik, ki je enak namenilniku, in ga prenašamo tudi v pisno obliko (želel je končat, moral je ugotovit).

    Dodatek:

    Včasih nam ponagaja tudi velelnik in na primer rečemo/napišemo:

    Obleči se (namesto Obleci se).
    Vrži stran (namesto Vrzi stran).
    Uleži se (namesto Ulezi se).

     

    Oglejte si še druge pro-tipe.

     

    prijavite se

     

     

  • Pro-Tip #33 – jezikovni nasveti

    pro-tip_jezikovni_nasveti

    Pri sestavljenem osebku pogosto naletimo na mentalni zid, ker ne znamo določiti, kateri spol se ujema s povedkom.

    Poglejmo primer:

    a) Pogoji in pogodbe so sprejete.
    b) Pogoji in pogodbe so sprejeti.

    Pogoji so moškega spola, pogodbe pa ženskega. Kaj izbrati? Kaj je prav?

    Na splošno velja, da v primeru sestavljenega osebka, katerega jedra so različnih spolov, povedek dobi moško obliko, tudi če v osebku ni moškega spola. Moško obliko uporabimo zato, ker je nevtralna.

    Napačno ni tudi ujemanje z bližnjim delom osebka, kar pomeni, da sta oba zgornja primera pravilna, vendar se tehtnica nagiba na stran rabe moške oblike, saj je manj zaznamovana in s tem – kot sem že omenil – tudi nevtralna.

    Dodatek:

    Spet veliko berem, da poslanec »vztraja na tem, da je nedolžen.« Neko veliko podjetje pa »vztraja na odločitvi, da bo kratkoročno odpustilo nekaj zaposlenih.«

    Zapomnite si, da vztrajaš pri čem, ne na čem.

    In še:

    Ker se še vedno vztrajno pojavlja, ponovimo, da rečemo v par dneh (ne parih, še lepše pa v nekaj), z več ljudmi.

    Oglejte si še druge pro-tipe.

     

    prijavite se

     

     

  • Pro-Tip #32 – jezikovni nasveti

    pro-tip_jezikovni_nasveti

    V dnevnem časopisju in zlasti v spletnih virih je čedalje več takih primerov:

    Koliko je carine za pošiljke s Kitajske?
    Lep pozdrav z Dolenjske!
    Ogledali si bomo fotoreportažo z Irske.

    Kar precej težav je pri teh ženskospolskih zemljepisnih imenih na -ska/-ška, saj se pri njih radi zaplezamo – napačno uporabljamo ženski in srednji spol.

    Poglejmo:

    Če rečemo v Kitajski – ta oblika je sicer redka –, potem rečemo iz Kitajske. ŽENSKI SPOL
    Če rečemo na Kitajskem, potem rečemo s Kitajskega. SREDNJI SPOL

    Podobno:

    V Dolenjski – iz Dolenjske, na Dolenjskem – z Dolenjskega, v Irski – iz Irske, na Irskem – z Irskega.

    Seveda pa pri tem ne moremo mimo vprašanja, kako bo z rabo v prihodnje. Ker je vedno bolj razširjena oblika z Gorenjske, z Nizozemske, z Madžarske, bo verjetno nekoč tudi standardizirana in pravilna.

    Dodatek:

    Ne bi bilo napačno, če bi razmislili tudi o tem, da je sreda dan, sredina pa mesto, ki je enako oddaljeno od dveh točk.

    V sredo je prišel do sredine poti.
    Vsako sredo na sredino sobe postavi sobno kolo in prevozi nekaj kilometrov.

    In ne pozabite:

    Čeprav je velika noč, se vseeno piše z malo.

     

    Oglejte si še druge pro-tipe.

     

    prijavite se

     

  • Pro-Tip #31 – jezikovni nasveti

    pro-tip_jezikovni_nasveti

    Današnji jezikovni nasvet je posvečen vejicam, ampak ne kar vsem. Pobliže si bomo pogledali, kdaj vejico postavimo pred kot/kakor. Precej preprosto je, pa vendar povzroča nemalo težav.

    Na splošno lahko rečemo, da vejico postavimo, če za kot oziroma kakor sledi glagol. Na primer:

    Zamahnil je z roko, kot bi želel povedati, da je vsega naveličan.
    Z roko je zamahnil kot naveličan starec. (Ni glagola, ni vejice.)

    Vendar pa je tudi izjema. Če sledi neosebna glagolska oblika (na primer nedoločnik, deležnik, glagolnik), vejice ne pišemo. Na primer:

    Bolje delati kot spati.
    S tem dejanjem bo naredil več kot z zavedanjem, da se ne da ničesar storiti.

    Dodatek:

    Poglejmo še nekaj besed, ki jih tako pogosto pišemo narobe.

    Manko, ne manjko.
    Nadaljnji, ne nadaljni.
    Naraščajoč, ne naraščujoč.
    Domiseln, ne domiselen,
    Pomanjkljiv, ne pomankljiv.

     

    Oglejte si še druge pro-tipe.

    prijavite se

     

     

  • Pro-Tip #30 – jezikovni nasveti

    pro-tip_jezikovni_nasveti

    V pogovoru in vsakdanji rabi jezika se nam pogosto zatakne pri besedah enak in isti, saj neredko izberemo eno za pomen druge (v večini primerov isti za pomen enak).

    Zadeva je v teoriji dokaj preprosta:

    Besedo isti uporabimo takrat, kadar govorimo o eni stvari.
    Besedo enak pa uporabimo takrat, kadar govorimo o več stvareh (ki so podobne, enake).

    Poglejmo nekaj primerov:

    Sosed je imel enako frizuro kot jaz. (Ne iste, to bi bilo nemogoče).
    Teta in stric živita v isti hiši. (Pomeni, da je v hiši več stanovanj, hišo si delijo).
    Teta in stric živita v enaki hiši. (Hiša je podobna naši).
    Ponovitev današnje oddaje bo jutri ob enakem/istem času. (V tem primeru je raba slovnično pravilna v obeh primerih, čeprav bi bilo glede na zgoraj napisano ustrezneje uporabiti enak. SSKJ ima denimo tak primer: vsak dan odhaja od doma ob istem času. – strogo gledano bi bilo to narobe, saj čas ne more biti vsak dan isti.)

    Na vprašanja je dobil isti odgovor. (Na primer Da.)
    Na vprašanja je dobil enak odgovor. (Odgovori so si bili (kakovostno) podobni: Verjetno, mogoče ipd.)

    Dodatek:

    Vedno znova me zmoti, ko zaslišim ali preberem, da nekdo zadane tarčo ali da lahko neobzirni mož z napačno besedo prizadane ženo.

    Glagola zadati in zadeti imata drugačen pomen – slednji večinoma ni sporen, pogosto pa prvi glagol napačno uporabimo za pomen drugega, torej zadanem, zadaneš, zadane in tako naprej.

    Zato recimo, da lokostrelec tarčo zadene, mož pa mora skrbno izbirati besede, da ne prizadene žene.

    Imamo lahko tudi tak hecen stavek:

    Lokostrelec si zadane cilj, da vsakič zadene cilj (tarčo).

     

    Oglejte si še druge pro-tipe.

     

    prijavite se

     

  • Pro-Tip #29 – jezikovni nasveti

    pro-tip_jezikovni_nasveti

    V današnjem pro-tipu si bomo ogledali besedi rabiti in potrebovati. V vsakdanji neizprosni tekmi slednja izgublja bitko in zelo verjetno se bo nekoč zgodilo, da jo bo beseda rabiti povsem izpodrinila iz rabe. V pogovornem jeziku pa beseda potrebovati praktično ne obstaja več.

    Za zdaj lahko še vedno rečemo, da imata besedi vsaka svoj pomen, predvsem v knjižnem jeziku, in to razlikovanje je treba uporabljati. Poskrbimo za slovenščino.

    Pri razlikovanju teh dveh besed se držimo preprostega načela: kar imamo, rabimo (ali uporabljamo), česar nimamo, potrebujemo.

    Na primer:

    Rabiti (ali uporabljati) slovar pri prevajanju.
    Za prevajanje bi potreboval nov slovar (= nimam ga).

    Tu je treba še omeniti, da se rabiti (v pomenu uporabljati) praktično ne uporablja več – v skoraj vseh primerih jo zamenjamo z uporabljati (ali trošiti ali s kakšnim drugim glagolom). Uporablja pa se še samostalnik raba (raba jezika, raba slovarja ipd.).

    V pogovornem jeziku pogosto tudi slišimo to:

    Ne rabiš kupovati nove kuhinje. = Ni ti treba kupovati nove kuhinje.

    Dodatek:

    Zanimivo vprašanje se mi že nekaj časa mota po mislih.

    Kaj je prav:

    Grem na banko?

    ali

    Grem v banko?

    Bi bilo mogoče uporabljati oboje? Tu je pomembno vprašanje, kako pojmujemo predloga na/v. Ali grem v stavbo, v kateri je banka (torej je pomemben prostor), ali grem na banko po opravkih (v tem primeru ni pomembna stavba, ampak namen). Vprašanje, vredno debate.

    Oglejte si še druge pro-tipe.

     

    prijavite se

     

     

     

     

  • Pro-Tip #28 – jezikovni nasveti

    pro-tip_jezikovni_nasveti

     

    Veliko težav nam povzroča stopnjevanje pridevnikov in prislovov, zlasti v pogovornem jeziku, v katerem je razlikovanje pogosto povsem zabrisano.

    Pri pridevnikih delamo primernik s -ši, -ji, -ejši (trši, večji, pametnejši) ali s prislovom bolj (bolj zdrav).
    Pri prislovih delamo primernik z -e, -eje (laže, teže, hitreje).

    Zelo pogosto poslušamo ali beremo, da »bi bilo koristneje, če bi se vsak ukvarjal s svojimi težavami« ali pa, da »je pomembneje to, da je govoril resnico«.

    Oboje je napačno, saj bi morali uporabiti pridevnika (koristnejše in pomembnejše). Pomagamo si lahko s tem praktičnim nasvetom: če je v stavku pomožni glagol biti, je ob njem pridevnik in ne prislov.

    Primeri:
    Včasih je težje molčati. (pridevnik)
    Včasih teže molčimo. (prislov)
    Naslednjih nekaj dni bo nekoliko hladnejše. (ne hladneje – tu je mišljeno hladnejše vreme)

    Dodatek:

    Vilice so množinski samostalnik, zato je raba, kot je na primer »solato je jedel z vilico«, slovnično nepravilna.

     

    prijavite se

     

     

     

     

     

     

  • Pro-Tip #27 – jezikovni nasveti

    pro-tip_jezikovni_nasveti

     

    Občasno smo postavljeni pred dilemo, ko nismo povsem prepričani, katero obliko uporabiti. Ena od takih je tudi razlikovanje med eden in en.

    Zadeva je precej preprosta, ko jo zapišemo. Poglejmo najprej razlago: Eden je samostalniška oblika števnika en.

    En uporabljamo v vlogi pridevnika, torej ob samostalniku (en avto, en človek, en računalnik).
    Eden pa ima vlogo samostalnika, torej stoji samostojno (štirje so dobili malico, eden pa ne).

    Zmedo nam največkrat povzročajo taki stavki:

    Njegov cilj je bil samo en/eden, in sicer zmagati na volitvah.

    Zapomnimo si:

    Če števnik en v moškem spolu stoji sam, ga uporabljamo v daljši obliki, torej eden (njegov cilj je bil samo eden), kadar pa se pojavlja ob samostalniku (ali samostalniški zvezi) kot prilastek, pa uporabljamo krajšo obliko, torej en (imel je samo en cilj).

    Pa še to:

    Ta števnik uporabljajmo samo takrat, kadar hočemo poudariti število, drugače stavek zapišimo lepše.

    En človek je prišel v studio.
    Nekdo je prišel v studio.

    Dodatek:

    Zakleto polvikanje. Poznamo vsi, ne? Tudi slišimo ga na vsakem koraku in čeprav je bil včasih samo domena pogovornega jezika, se vztrajno seli tudi drugam – zlasti v medije.

    Tako polovično vikanje ni slovnično pravilno:

    Gospa, kaj boste spila?
    Gospod, ste že pokosil travo?
    Boste vzela še svežo ribo v akciji?

    Glede na splošno razširjenost polvikanja je velika verjetnost, da bo nekoč slovnično ustrezna oblika.

     

    prijavite se