Vse objave v Knjige

  • Knjige – 2016

    Knjige, knjige, knjige. Leto je naokoli in ko potegnem črto pod njim, lahko rečem, da je bilo v bralnem smislu znova izjemno pestro in zadovoljujoče. Dobrih knjig, sploh takih, ki so se naselile v meni in so me obogatile tako jezikovno kot osebno, ni bilo malo. Pustile so sled, po kateri je bilo vredno zapisovati misli in občutja – včasih v vročem navalu čustev, spet drugič s treznim odmikom. Nekaj je gotovo: kakovostno branje je eden od načinov, kako razumeti, da nisi sam. Branje, tako kot življenje, ni enosmerno. Je orodje za razstavljanje in sestavljanje.

    S tako popotnico bo lažje vstopiti v leto 2017, ki bo brez dvoma (vsaj bralno) zanimivo.

    Za to pa se imam predvsem zahvaliti slovenskim založbam, ki me vedno znova presenetijo z odličnimi knjižnimi katalogi. Mladinska knjiga in Cankarjeva založba sta s svojimi romani in modernimi klasiki trdna stalnica. Založba Sanje me je letos očarala z Roaldom Dahlom in čudovito pravljico Oscarja Wilda. Založba Modrijan mi je odprla povsem nov svet z zbirko Bralec. Beletrina pa mi je spodnesla tla pod nogami z dvema knjigama, ki sta se znašli povsem na vrhu seznama izjemnega branja.

    Prazniki so tu, zato želim nekaj tega navdušenja znova deliti tudi z vami. Tu boste našli seznam knjig, o katerih sem letos pisal, dodal pa sem tudi knjigo izjemno priljubljene italijanske pisateljice Elene Ferrante, o kateri se bomo 18. januarja pogovarjali na Peripetijah v Konzorciju. Lani so bili Dnevi zavrženosti, letos je to Genialna prijateljica.

    Eno od teh knjig bom podaril nekomu od vas. Odprite to povezavo, če želite, jo všečkajte in delite na svojem zidu, ter seveda pod objavo napišite, katero od naštetih knjig bi imeli (če nimate Facebooka – čestitke –, pa napišite v komentar pod to objavo).

    Žrebal bom 23. decembra 2016. Pa srečno!

     

    Kristian Novak – Črna mati zemla

    Novak je napisal odlično zgodbo in čeprav se nanjo kot težka novembrska megla na Muri pogosto spušča temačna zadušljivost, te zaradi svoje skrivnostne lepote, boleče realnosti in slogovne superiornosti vabi k sebi in iz tebe izvablja skrajnosti – od krohotanja, do solz in groze. …CELOTEN ZAPIS…

    Lars Saabye Christensen – Beatli

    Beatli je zgodba o prehodu iz nedolžne mladosti v sivo odgovornost odraslosti. Je duhovita, žalostna, nostalgična, tragična, preprosta pripoved o času, ki nas vse doleti, o času odraščanja v svetu, ko vse okoli nas razganja in se upogiba. Je zgodba brez junakov, je svet, v katerem vsi iščejo svoj prostor v čudovito topli in neizprosno hladni družbi. …CELOTEN ZAPIS…

    Boštjan Gorenc – Pižama – sLOLvenski klasiki 1

    Preteklost ni bila še nikoli tako moderna in modernost ni bila še nikoli tako polikano nobel. Klasiki so v Gorencu našli svoj glas. I LOL’d. …CELOTEN ZAPIS…

    Karl Ove Knausgård – Moj boj 1

    Izpovedna zgodba o človeku, ki poskuša pomiriti nemirno dušo in osmisliti svoj odnos z očetom, to senčno figuro v njegovem življenju, ki mu ne nudi utehe tudi vrsto let po smrti. Moj boj je oseben in intimen. In prav zaradi tega zareže tudi v bralca. …CELOTEN ZAPIS…

    Oscar Wilde – Sebični velikan

    Močne slike se izjemno lepo stapljajo z jasnim sporočilom širokosrčnosti in vsega pozitivnega, kar odnos odprtih rok tudi prinaša. Zgodba, ki je večna kot letni časi, zareže kot zima in odreši kot pomlad ter se na slikovit način loteva tem ljubezni, prijaznosti, nesebičnosti in tudi smrti.  …CELOTEN ZAPIS…

    Roald Dahl – VDV

    Letos septembra je bila stoletnica rojstva Roalda Dahla. Ta izjemni pisatelj, ki je oboževal čokolado in je vedno pisal na rumeni papir, je obvezen kompanjon knjižnih polic. Založba Sanje pa je zato, ker je v kina prišel Spielbergov film po Dahlovi predlogi (in ker Dahla nikoli ni dovolj), ponatisnila VDV-ja – Velikega dobrodušnega velikana – z novo čudovito naslovnico.

    Mario Vargas Llosa – Prikriti junak

    Poglavja, ki tečejo kot namazana, so prevetrena in dovolj odprta, da je v njih mogoče najti različne bistvene prvine, ki kar kličejo k razpravi in premoščajo zemljepisne razdalje. Med drugim se dotakne problematike ustoličene moške (oziroma očetovske) vloge in servilnosti žensk ter perečega vprašanja vzgoje, ki je še zlasti v teh časih prostih rok, prirojenih pravic in čezmernega udobja izjemno pereča tema. …CELOTEN ZAPIS…

    Anthony Doerr – Vsa ta nevidna svetloba

    Knjiga, ki s svojo žlahtno in domačno pripovednostjo uroči. In ne spusti. Kot zakotna knjigarna, v kateri se takoj počutimo doma in v kateri se v kotu najde knjiga, ki oživi, ko razklenemo njene platnice. (Podarim angleško ali slovensko izdajo.) …CELOTEN ZAPIS…

    Paolo Giordano – Črnina in srebro

    Čudovito grenka zgodba o ljubezni in družini. Ter o izgubi človeka, v kateri se izgubijo vsi. …CELOTEN ZAPIS…

    David Nicholls – Midva

    Vsi, ki so se z veseljem – in pristno žalostjo, tisto, ki se porodi, ko liki oživijo in ti zašepetajo zgodbo neusojenih let – potopili v strani Enega dneva, tudi tokrat ne bodo razočarani, saj se je Nicholls na domiseln način lotil portreta družine, ki ni uniformen organizem, ampak skupek različnih posameznikov, ki zahtevajo svoj prostor, spoštovanje in potrditev. Knjiga, ki je bila uvrščena na širši seznam za nagrado man booker. …CELOTEN ZAPIS…

    Goran Vojnović – Figa

    Figo je treba prebrati. Če nič drugega, že zato, ker v teh hitrih časih potrebujemo zgodbe o odnosih, ki terjajo upočasnitev ritma, da bi se lahko videli in razumeli. Figa je dovršeno delo. …CELOTEN ZAPIS…

    Mojca Kumerdej – Kronosova žetev

    Mojca Kumerdej je napisala izvrsten zgodovinski roman, ki se s filozofskega gledišča loti vprašanja smisla in od bralca terja precej miselnih skokov v notranjost. Kljub svoji obilnosti ne dolgočasi in z mojstrskimi jezikovnimi bravurami očara, uči in zabava. Knjiga, ki je ne gre spregledati. …CELOTEN ZAPIS…

    Joyce Carol Oates – Pikov fant

    Gre za pošastno tesnobno novelo, s katero Joyce Carol Oates znova dokazuje, kako zlahka prehaja med žanri, kako le na pogled preprosto zabrede v drobovje literature in obenem podaja roko širši publiki. …CELOTEN ZAPIS…

    Alexandra Oliva – Poslednja

    Poslednja je zelo dobro spisana postapokaliptična zgodba, ki vleče vzporednice z McCarthyjevo Cesto in Bachmanovo (oziroma Kingovo) novelo The Running Man. Na vznemirljiv, zabaven in hkrati zelo resen način obravnava vprašanje resničnosti in njenega upogibanja. Koliko časa se zanašamo na tisto, kar nam kažejo in dopovedujejo drugi, in kdaj zaupamo tistemu, kar vidimo na lastne oči? …CELOTEN ZAPIS…

    Marco Missiroli – Opolzkosti v zasebnosti

    Narobe bi bilo, če bi roman italijanskega pisatelja Marca Missirolija označili za erotičnega. V Opolzkosti v zasebnosti je veliko spolnosti. Tiste mladostniško okorne, tipajoče eksplozivne, trofejne izpraznjujoče, voajersko mejne, ljubezensko čutne, obsesivno posesivne. Toda v prvi vrsti je to odličen roman o odraščanju. …CELOTEN ZAPIS…

    Elena Ferrante – Genialna prijateljica

    Lani nas je navdušila z Dnevi zavrženosti, letos je tu prevod prve knjige neapeljskega cikla. Brez dvoma velika uspešnica.

     

    prijavite se

  • Marco Missiroli – Opolzkosti v zasebnosti

    Opolzkost je viharnost v zasebnosti vsakega izmed nas, ki pa jo svobodni znajo živeti.

    Narobe bi bilo, če bi roman italijanskega pisatelja Marca Missirolija označili za erotičnega. V Opolzkosti v zasebnosti je veliko spolnosti. Tiste mladostniško okorne, tipajoče eksplozivne, trofejne izpraznjujoče, voajersko mejne, ljubezensko čutne, obsesivno posesivne. Gre za sivine, ki so obenem v ospredju in v ozadju. In v teh niansah se prepleta Italo-Francoz Libero Marsell, ki se na svoji poti, razpeti med Parizom in Milanom sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, poskuša izmuzniti iz spon zgodnjega preloma družinske intime, ki ga je na krut način pahnila iz udobja nedolžnosti, ter spraviti na svet. In s svetom. Libero. Fant, ki si poskuša zaslužiti svoje ime.

    Missiroli se je lotil dobro znane in pogosto opevane zgodbe o odraščanju. Toda Missiroli je odličen pripovedovalec. Njegovi stavki se nam tako približajo, da jih brez težav sprejmemo, ne ponujajo nobenih nesmiselnih obvodov, nobene pretenciozne domišljavosti, čeprav so spretno in življenjsko podloženi z literarnimi in filmskimi nastavki, ki oplemenitijo močno in intimno zgodbo tega bildungsromana o sprva sramežljivem fantu, ki se pogrezne v mehko naslado odkrivanja spolnosti ter iz nje izplava kot človek, ki je sklenil svoj krog. In je začel biti svoje ime. Razkadili so se duhovi preteklosti, ki so mu šepetali o tisti najbolj prvinski prevari za priprtimi vrati, onkraj znanih preprog, in končno je lahko sprejel nekoliko manj hlapljivo trajnost. Postal je mož.

    Opolzkosti v zasebnosti je kratek roman, za katerega bi si želeli, da se še ne bi končal.

     

    prijavite se

  • Ivana Sajko – Ljubezenski roman

    Ljubezenski roman hrvaške pisateljice in gledališke režiserke Ivane Sajko, katere drame so prevedene v več kot deset jezikov in uprizarjane na odrih širom sveta, je neprizanesljiv kot ena sama ponavljajoča se nesreča v ranjenem naročju od tranzicije razdejane države, od lažnih obljub razočaranega posameznika. Zgodba je kratka. Udari na zgolj dobrih stotih straneh, pa vendar se zavleče pod kožo in se kot virozna vročina raztegne v brezoblične dneve klanjanja družbi večnega trošenja, v kateri je najlažje in najhitreje mogoče poteptati dostojanstvo. Za položnice, za hrano, za otroka.

    Zdaj ve.
    Neuspeh odbija ljudi.
    Neuspeh in majhni otroci.

    Produkt takšne družbe sta mož in žena, pisatelj in igralka, ki se v svoji prekarnosti znajdeta na robu, kjer ju nova realnost zmelje in prebavi v nepomembno gmoto, ki se lahko oblikuje po željah drugih, nikoli njiju samih, in v tem nista nič posebnega, sta del toksičnega toka, v katerega so ju pahnili in v katerem zdaj hlastata za zrakom, medtem ko navznoter gnijeta od brezupa in skomercializiranega prostituiranja ter užaljeno odrivata bližino, ki se počasi oddaljuje od dosega rok.

    Ljubezen ubije takoj, ko dobi priložnost.

    V tej mlaki morata vzdrževati sebe, svoje duševno zdravje, smiselno prekrižati svoj partnerski odnos, ki preveč zlahka odmre že v zaspanem blagostanju, kaj šele v zgaranem, razčlovečenem okolju, posutem zgolj z nekaj krušnimi drobtinicami. Predvsem pa morata poskrbeti za otroka, ki ne razume, da se starša vedno bolj pogrezata v lastno slino, ki se jima od ponižnega kimanja vedno močnejšemu in brezbrižnemu svetu suši pod nogami in jima preprečuje, da bi naredila korak. Otrok ne razume, ko se starš obrne stran, zapre vrata za sabo in izlije solze predaje, ki načenjajo že tako krhke vezi. Otrok čuti le zavračanje.

    Otrok prebiva v posledicah, v njunem blatu, in ne spomni se, da to nista ista človeka, da to niso niti isti zidovi, pojma nima, da so jih nekoč podpirale knjige, ki so v gostih stebrih vznikale iz parketa in rasle vse do stropa, z lahkoto odpirale vrata, okna in vesolja, v katerih je bilo vse mogoče, brez vsakega pretiravanja, kjer je za vsako vprašanje že obstajal preverjen odgovor in kjer so za vsako iskanje že čakali cesta, sopotnik in prostor pod soncem, in kjer sta za vsako uro ljubezni lahko našla verz, ki ubija, pa tudi nešteto novih življenj za nešteto takih smrti. Potem pa sta knjige poceni razprodala, vse do zadnje, do Danteja, samo da sta se lahko najedla in potem kmalu spet postala lačna, prestrašena in osupla, ko je skozi oluščene zidove fikcije vdrl ta usrani, usrani svet.
    Brez poezije.
    Brez humorja.
    Brez dohodkov.

    V takem svetu, v katerem je en sam objem tako blizu in tako daleč, je zadušljivo, vse v njem je obsojeno na životarjenje z gotovim koncem, na katerega so z vrvico povezane nerazumljene poteze, obrambne reakcije in napadalne kretnje, nesporazumi, ki vzniknejo v pregretem vzdušju brezizhodnosti odnosa, skvarjenega s pretečenim rokom ekonomije sveta in skozi zobe izgovorjenim sporočilom, da je za prosti pad v blato kriva zgolj lastna lenoba, neumnost, neodzivnost, neprilagodljivost. Občutek krivde in glodajoča vest, ki načenjata in pokorita našo pokončnost, sta popolna.

    To je ljubezenski roman.

    Odvija se hitro, brez prestanka in postanka, kot življenje, zarito v boj za obstanek, ki zmelje počasne, neuspešne, odvečne, pozabljene. Stavki se vijejo čez cela poglavja, celo čez več strani. Ne dopuščajo vdiha. Ne dopuščajo življenja. Samo teptajo, teptajo, teptajo. Olajšanje bo morda prišlo jutri. Morda. Toda zelo verjetno ne.

    To je ljubezenski roman. Izjemno.

     

    prijavite se

  • Alexandra Oliva – Poslednja

    Kaj je res, kadar neresnično prevlada nad resničnim?

    Zgodbe o koncu sveta, ki osredinijo nenadni in boleči propad družbe, v kateri tako udobno živimo, ki se ji zaradi njene jedrnate opojnosti tako zlahka prepustimo, da nas prepričane vodi po poteh, ki se nam zdijo lastne in nam obenem vzbujajo občutke pripadnosti, nato pa nas pahne v prepad, so vedno vsaj zanimive, če ne kar nujne. Ne toliko zaradi pustolovskih vložkov, ki so sicer pomembni del znotraj distopijske pokrajine, temveč zlasti zato, da morda vsaj za trenutek prekinemo vedno hitrejše drsenje v površinskost hipnosti, v katero smo že skoraj prisilno potisnjeni. Morda se nam tako zariše kakšno dodatno vprašanje, mogoče razklenemo tako zlahka sklenjen krog, v katerega smo ujeli to opevano svobodo in jo lahkomiselno zamenjali za razpokano zasebnost. Morda gre takšna zgodba še dlje. In nam poskuša dopovedati, da je vse skupaj manipulacija. Zavita v zabavo. Povsem mogoče je, da je svet, v katerega zremo, po katerem hrepenimo in se mu udinjamo, laž. Toda vseeno se mu ne mislimo odreči. Saj skrbi za nas. Preveč je poznan, domač, ustaljen, vpeljan, poln sladkih presenečenj. Le kaj bi šlo lahko narobe?

    Nekaj takega nam predstavi prvenec Alexandre Olive Poslednja, ki s svojo neizprosnostjo besedne čekane zarije na sredino sodobnega sveta, v katerem vladata večni strah, da je globalno uničenje samo korak stran, ter po drugi strani nepretrgano razvedrilo, ki postaja vedno bolj »resnično« in zahteva vedno več čustvenih impulzov, ki se nalagajo čez bojazni, jih tlačijo, odrivajo stran. In v takih pogojih, tako zgodba, je izbruh samo korak stran. Oziroma, če smo natančnejši, samo en šov.

    Žverca, glavna junakinja romana, je na razpotju. Poročena je s čudovitim moškim, na vedno bolj svetlem obzorju se izrisuje zamisel o družini. Toda ideja, da bi se ustalila, jo nekoliko plaši. Zato odlaša in se pred neizbežnim zateče v resničnostni TV-šov preživetja, v katerem se dvanajst tekmovalcev spopade z divjino. In drug drugim. Zmagovalca čaka milijon dolarjev.

    Vse to je samo del igre. Dokler tega ne pozabim, bo vse v redu z mano, pa naj stvari postanejo še tako sprevržene.

    Toda po nekaj dnevih snemanja pride do katastrofe. V zunanjem svetu udari kuga, ki pobije polovico svetovnega prebivalstva. Žverca ostane sama. Ne ve, kaj se dogaja. Išče sledi, opreza za namigi. In ko na predpražniku opustele hiše opazi napis Ljubo doma, se prepriča, da je njena naslednja naloga v oddaji hoja proti domu. Na vzhod. Kjer naj bi jo odprtih rok čakal mož. Ne vznemiri je, da ni nikjer več nobene kamere, da je ne spremlja več noben snemalec. Zapuščene soseske, temačna nakupovalna središča, celo trupla, so po njenem samo dobro zrežirana in draga prizorišča vseobsežnega šova. In Žverca, pa naj stane, kar hoče, se ne namerava predati. Zmagala bo.

    Poslednja je zelo dobro spisana postapokaliptična zgodba, ki vleče vzporednice z McCarthyjevo Cesto in Bachmanovo (oziroma Kingovo) novelo The Running Man. Na vznemirljiv, zabaven in hkrati zelo resen način obravnava vprašanje resničnosti in njenega upogibanja. Koliko časa se zanašamo na tisto, kar nam kažejo in dopovedujejo drugi, in kdaj zaupamo tistemu, kar vidimo na lastne oči? In predvsem, kdaj za svoja vzamemo lastna doživetja, in ne doživetij, kot nam jih poskušajo predstaviti drugi? Žverca, ta neomajna oseba, ki na tej ali drugi točki predstavlja slehernika, gre za svoj cilj dobesedno prek trupel. Vse ima namreč svojo ceno. Se bo spametovala, preden ne bo več poti nazaj?

     

    prijavite se

  • Svet, v katerem se ti lahko smejijo krave

    Če bi vladali otroci, bi se svet širil čez obzorje in se razburljivo razlival po zapuščenih kotanjah, podiral bi nesmiselno postavljene opozorilne znake ob cestah ter čudno čudne smerokaze v trgovinah, ki deklice usmerjajo v levo, fantke v desno, s svojo intenzivnostjo bi obsijal zamračene sobane, v katerih na ogromnih stolih in za pomembnimi mizami sedijo odrasli in dan za utrujenim dnevom vneto zapisujejo pravila. Za otroke, ne zase. Minili so namreč časi, ko so bili ti visoki nemarneži, ki tako radi žugajo, krakajo, vsepovprek zategujejo, lovijo sekunde, vlivajo v kalupe in z vrvicami razmejujejo igrišča, tudi sami majhni. Tega je že dolgo. Zaradi velevažno pomembnih reči je v kot postavljena in s prašno odejo prekrita tista živobarvna slika, na kateri se bohoti plezalno drevo, s katerega otroci vseh oblik in predznakov trgajo modre češnje in plenijo rožnate hruške. Ter se pri tem, oh groza in strah, odkrito zabavajo. Otroci ne razumejo, pravijo. Otroci so še premajhni, pravijo.

    per1

    Zato imajo ti velikaneži poslanstvo. Razmejiti, razdeliti, oddvojiti. Usmeriti, spoditi, vcepiti. Tako v tem končku razmetanega vesolja vzpostavljajo red in ga grobo ločijo na dvoje. Potegnejo jasno črto s kredo. In na to finto, zamaskirano v imenu igre, se ujamejo otroci. Ker otroci, prav vsi otroci, veste, se radi igrajo. Nabrito ustavljajo čas, ko iz palčk sladolednih lučk sestavljajo stolp, se s preluknjanimi nogavicami in krevljastimi čarobnimi palicami preoblačijo v razmršene vile, v mamini praznični in zlikani oranžni obleki posnemajo zoboslinaste pošasti, junaško pilotirajo vesoljsko plovilo do trafike, drzno zdravijo smrtonosni prehlad na plišasti žirafi brez enega očesa in na možatih tovornjakih plemenito prevažajo utrujene punčke iz cunj. Vse to, dokler ne pridejo žugavci z dvignjenimi obrvmi in iztegnjenimi prsti, ki potlačijo preveč razpaslo veselje. Zblablablablajo napisana pravila iz zamračenih soban. Polovica možnosti kar naenkrat izpuhti. Treba je risati znotraj črt, treba je izbrati prave igrače, treba je malikovati ustrezne barvne kombinacije, treba je zasedati samo določene dele stanovanja. Predvsem pa je treba biti priden, da se lahko vloge v miru razdelijo. Lahko jokaš ali pa stiskaš pesti. Oboje ne gre, pravijo. Bolje za vas, pravijo.

    per3

    Otroci, odrasli potrebujejo pomoč. Ujeli so se v lastne odrasle sobane in zdaj grozi, da se boste vanje ujeli tudi vi. Skrbi jih za vas, seveda jih skrbi. Zato pišejo pravilo na pravilo na pravilo. Ne zmenijo se za vaše poželjive poglede proti napačnim policam, s posebno odraslo odredbo so vam prepovedali solze. Povzdignite glas, visoko v zrak dvignite svoje živopisne barvice in povejte, da nikakor ne želite postati odrasli, če ga bodo še naprej tako lomili, če vas bodo še naprej tako nesmiselno usmerjali. In če se bodo delali nevedne, če bodo poskušali pogovor speljati kam drugam, nanje brez slabe vesti naščuvajte Rozagrozo in Plavolavo. Čisto malo, samo toliko, da jim naženete strah v kosti.

    Potem bodite spet otroci.

     

    Objavljeno kot spremna beseda za slikanico Rozagroza in Plavalava, ki na zanimiv in dostopen način približa perečo tematiko o neenakosti med spoloma. Knjigo za otroke so ustvarili slikarka Urška Kozak, pisateljica Saša Eržen, pesnik Kobrowsky in kulturna antropologinja Maruša Ivančič. Delo je nastalo v okviru projekta Enačaj, ki otrokom od šestega do štirinajstega leta pojasnjuje, da so mnoge razlike med moškimi in ženskami namišljene in družbeno pogojene.

    Slike: Urška Kozak

     

    prijavite se

     

     

  • Kriminalni romani

    Tu je seznam kriminalnih romanov (v nastajanju), ki se jih splača prebrati. Seznam dopolnjujemo skupaj z bralci. Če ste prebrali kakšen zanimiv kriminalni roman (ali triler), ga omenite v komentarju in ga bom dodal.

    1. Serija Roberta Galbraitha (J K Rowling) o Cormoranu Striku in Robin. Klic kukaviceSviloprejka in Po poti zla.
    2. Dennis LehaneMystic River, Gone Baby Gone, Prayers for Rain.
    3. Michael ConnellyThe Lincoln Lawyer, The Poet, City of Bones, Blood Work.
    4. John ConnollyBad Men
    5. Val McDermid: The Mermaids Singing
    6. Harlan Coben: Odšel je za vedno
    7. Jo Nesbø: Serija Harry Hole: Taščica, Brezskrbno, Pentagram, Odrešenik, Snežak, Leopard, Fantom, Policija
    8. Cody McFadyen: Shadow Man
    9. Kobo Abe: The Face of Another
    10. Natsuo Kirino: Rez
    11. Arnaldur Indridason: Jar City, Silence of the Grave

     

     

     

     

    prijavite se

     

     

  • Joyce Carol Oates – Pikov fant

    Stojimo na robu prepada. Pogledamo v brezno – obideta nas slabost in vrtoglavica. Naš prvi odziv je, brž se odmakniti od nevarnosti. Kdove zakaj ostanemo. – Edgar Allan Poe, Škrat sprevrženosti

    Če me je izredno plodovita in cenjena ameriška pisateljica Joyce Carol Oates, ki je bila že večkrat v igri za Pulitzerjevo, dolgo pa jo omenjajo tudi za Nobelovo nagrado, v Črni vodi prevzela s poetično grozo neizbežnega konca, me je s to zgodbo, ki se razteza na eksplozivnih dvestotih straneh, že spočetka zgrabila z veliko mero sprevržene srhljivosti. Pikov fant je psihološki triler, v katerem je zgolj z nekaj tankimi in plesnivimi plastmi prekrita norija, ki jezno in polna intimnih zamer brbota tik pod površjem. In njen izbruh je samo vprašanje časa.

    Nihče mi ni v obraz rekel, da sem kriv. 

    Nič kriv. Nič kriv. Nič kriv.

    Andrew J. Rush je komercialno izjemno uspešen in znan avtor kriminalk, ki z ženo živi umirjeno in brezskrbno življenje. Toda nikomur – ne najbližjim ne literarnim kolegom ne založnikom – ni znano, da Andrew, ljubeči mož, radodarni oče, dobrodušni član lokalnega okolja, piše tudi skrajno nasilne in sadistične romane pod psevdonimom Pikov fant. Andrew tako v sebi ohranja krhko ravnovesje, ki že od otroštva stalno grozi, da se bo porušilo. In ta usodni trenutek butne vanj z vso nepričakovano silovitostjo, ko nekega dne prejme sodni poziv. Neka ženska, ki je ne pozna in je ni še nikoli srečal, ga obtožuje plagiatorstva in naredila bo vse, da bo plačal. Andrew se v svoji skrhani spokojnosti, ki se razpoka tako močno, da zazeva tisti njegov najmehkejši in najbolj občutljivi del, zateče k edinemu glasu, ki ga razume, spoštuje in mu stoji ob strani. Svojemu alter egu, Pikovemu fantu, ki vedno bolj sili v ospredje. Dokler ga ne požre. In pahne v podobno brezno, v katerega je že strmel v otroštvu.

    Grdobija grdobija grdobija grdobija.

    Toda Andy ni kriv.

    Gre za precej neposredno in silovito prvoosebno pripoved o nasprotujočih silah, ki razkrajajo um, o krhki meji med genijem in norcem, o temni strani, ki te ves čas spremlja kot senca, vate zasaja kisli dvom, te ščuva proti vsemu, kar ti je blizu, kar ti je sveto, in čaka na tisti pravi trenutek v stranski ulici, da ti spodnese noge, te stisne za vrat in duši toliko časa, dokler se ne predaš. In predaš se slej ko prej, zlasti če že kot otrok nisi imel nobenih možnosti, da bo prihodnost prinesla rešitev. Kljub prepoznavnosti, kljub denarju, kljub normalnosti.

    Spet sem se zavedel, da je nekaj – ali nekdo – v sobi, in ko sem se z baterijo v roki naglo obrnil, se je zasvetilo dvoje zlato žarečih oči.

    Avtorica se s tem delom, v katerem raziskuje in razkriva skrajnosti, ki se jih ljudje poslužujejo pri prikrivanju svojih najbolj skrivnih in neprijetnih delov življenj, prav nič sramežljivo pokloni velikanom srhljivk in grozljivk ter v zgodbo dobesedno vplete samega Stephena Kinga, povsod pa so vidne tudi povezave z Edgarjem Allanom Poejem ter drugimi mojstri mračnih vpogledov v človeško psiho. Gre za pošastno tesnobno novelo, s katero Joyce Carol Oates znova dokazuje, kako zlahka prehaja med žanri, kako le na pogled preprosto zabrede v drobovje literature in obenem podaja roko širši publiki.

    Oates razgali in zabava. Vedno spoštljivo, vselej izjemno zanimivo. Z nami prijetno kramlja kot Jekyll in nas ugrizne kot Hyde.

    prijavite se

  • Mojca Kumerdej – Kronosova žetev

    Rad imam tisti vmesni čas med knjigama, ko te po miselnih zavojih še vedno gladi nedavno prebrana zgodba in te s triki prevarane ljubice ljubosumno poskuša prižeti k sebi, medtem ko z enim očesom že pogleduješ h knjigi, ki skušnjavsko mežika in oddaja papirnate feromone. Ta čas podaljšujem, kolikor se da. Knjigo primem, grem s prsti po platnici, jo obračam, morda preletim kolofon in vsrkam vonjave. Nato jo odložim do trenutka, ko se odločim prebrati prvi stavek. Če je pričakovanje veliko, je to svečan trenutek.

    Nežno zeleni grički so se stresali v sinkopiranem ritmu in dopoldansko sonce, ki je marelično oblivalo pokrajino, je naznanjalo, da mraz deželo, ki jo je stiskal vse do začetka aprila, počasi izpušča iz hladnega primeža.

    Prvi stavek je zame pomemben. Toda ne v klasičnem smislu, ko o njem zaradi njegove teže piše zgodovina, ampak zato, ker s prebranim prvim stavkom, po prvi piki, knjigi sporočam, da sem zdaj njen. In Kronosova žetev Mojce Kumerdej, ki je nase opozorila že leta 2001 s prvencem Krst nad Triglavom, je to mojo predanost poplačala že na samem začetku. Ko sem jo odprl, je odprla tudi mene. Čim je steklo – in steklo je takoj –, se je podrl jez in besede, ki so bušnile vame, so me spodnesle. Ko se ti zgodi nekaj takega, se začneš brzdati, napisano miselno gneteš po kratkih odmerkih. Da bi trajalo čim dlje. In bi použil čim več.

    Človek je leno in butasto bitje, butasto celo bolj od živali, ki jih žene nagon po preživetju in so brez duha, dušo, no, dušo, krivoverstvo gor ali dol, bi nekaterim živalim celo lahko pripisali. Ne pa kot ljudstvo, ki hlepi po gospodarju, in če ga nima, si ga izmisli, da jim ta pove, kaj naj počne in česa ne, kako naj se pari in kdaj ne, kaj da je Bogu všeč in kaj se mu zdi hudobno. Brez napotkov, navodil, prepovedi in zapovedi je ubogo neuko ljudstvo izgubljeno.

    Zgodba je postavljena na prelom 16. stoletja, ko se naši konci po eni strani dušijo v omejitvah verske zatohlosti, po drugi strani pa, v podobah ponosnih in neomajnih grofov ter odločnih županov, vznikajo nove smeri, se odpirajo možnosti, upanje. Dežela je razklana in zdi se, da je pravica do verske izbire zgolj pajčolan v vedno bolj besnečem in vročem vetru. Razsvetljenske misli in dejanja imajo svojo ceno. Veljaki notranjeavstrijskih dednih dežel v strahu, da se krha njihova oblast, v mesta in vasi pošljejo verske komisije, da pretehtajo resnost krivoverstva in prisilijo fevdne gospode, ki imajo v svoji sredi luterane, da znova vzpostavijo red. In red pomeni samo to, da sprejmejo katolicizem, strnejo vrste pod enim samim bogom, ki jih bojda edini lahko obrani pred turškimi vpadi, smrtonosno kugo, slabo letino in čudaškimi, z vsemi žavbami namazani tujci, ki se pod pretvezo trgovanja želijo zriniti v vrste bogaboječih, poštenih ljudi. To je čas vcepljene krivde in maščevalnega boga. Rešitve za vse tegobe pa so ponujene na dlani – molitev, molitev, molitev, brezgrešnost in občasen čarovniški proces, ki predrami zdolgočaseno in lahkoverno ljudstvo. Od tegob prestrašeno ljudstvo, ki jim je vsake toliko časa ponujena kost, medtem ko je bilo meso že zdavnaj pospravljeno v zakulisju.

    O davku na vode, in to tako na potočke, ki se vijejo skozi fevd, kot na vodo, ki se nakaplja iz nebes, bi prav tako veljajo razmisliti. No, veter pa bomo velikodušno podarili ter ljudstvo opozorili, da če ga bo kakorkoli sralo, bo nad njihove bajture za kazen privihrala vihra in jim polomastila strehe ter pomendrala, kar so nasajali in nasadili. Ko se ljudstvo nad novimi davki razburi, mu tako v istem paketu neobdavčeno ponudimo veter in bo v hipu doumelo, da je oblast kljub strogim ukrepom preudarna in pravična.

    In ravno v tem se skriva aktualnost romana. Čeprav manipuliranje z množicami ni ne sveža tematika ne nov pojav, pa je zanimivo opazovati, tudi s pisateljičino lucidno mešanico ironije in zabeljenega humorja, kako je boj za oblast na rovaš obupanega ljudstva, ki hlastno skoči na prvo kapljico krvi in pograbi šokantno servirano novico, trajno stanje. Skozi stoletja se spreminjajo samo zunanji dejavniki, s katerimi tisti, ki odločajo za debelimi stenami daleč od razočaranih oči, držijo v šahu ljudi in jih vodijo po svojem nareku. Strah vedno podre notranjo zaščito in pot do mehkega je prosta. Ker imamo kratek spomin, smo se v zgodovini zaciklali v neskončen dan v istem filmu, samo besede so druge.

    Razuma, spoštovani župan, pa v naših krajih ni prav veliko. Čustva, občutja in brezumne strasti gonijo svet.

    Mojca Kumerdej je napisala izvrsten zgodovinski roman, ki se s filozofskega gledišča loti vprašanja smisla in od bralca terja precej miselnih skokov v notranjost. Kljub svoji obilnosti ne dolgočasi in z mojstrskimi jezikovnimi bravurami očara, uči in zabava. Predvsem pa je v knjigi veliko boga. Boga kot orodje, ki služi zgolj za utišanje množic, boga kot špansko steno, za katero se predajaš užitkom, prepovedanim sadovom in se mastiš z vsem, o katerem lahko večina samo sanja, boga kot razočaranje, ko se razblini verovanje v nekaj, s čimer so ti polnili misli vse življenje, zdaj pa zgrmiš v praznino smisla in ne vidiš več naprej. In predvsem boga časa, ki mu mora slehernik na koncu priznati poraz, četudi se ogrne v navidezni plašč udobja. Kronos dohiti in potepta vsakogar. Takrat je igre konec, spomina ni več. In vse se lahko ponovi.

    Dobrih človeških lastnosti od slabih ni mogoče prešati skozi telo, ampak samo z gajžlanjem duha.

    Vsekakor je Kronosova žetev knjiga, ki je ne gre spregledati.

     

    prijavite se

  • Joyce Carol Oates – Črna voda

    Joyce Carol Oates se je z novelo Črna voda dotaknila resničnega dogodka iz leta 1969, ko je senator Ted Kennedy z avtom zapeljal z mostu v vodo, pri tem pa rešil zgolj svojo kožo, v avtomobilu pa je pustil mlado dekle, ki je v nesreči utonilo. Senator je za nesrečo povedal šele nekaj ur pozneje, zaradi česar se je po vsej državi sprožil val ogorčenja, saj so nekateri menili, da bi – če bi za nesrečo povedal takoj – dekle morda še lahko rešili. Senator je jo izjemno poceni odnesel.

    Če ne naredim tako, kot hoče, ne bo nobenega pozneje.

    Avtorica je vzela okvir te znane zgodbe in dogajanje postavila kakšni dve desetletji pozneje, ko sta bila na političnem parketu Dukakis in Bush. Vse to pa je služilo zgolj za ozadje, saj se bralec potopi v izjemno intimno, ganljivo in bolečo pripoved zadnjih trenutkov dekleta, ki se je pustilo zapeljati družbi. Zgodilo se je prehitro, bilo je prelahko. Lahkomiselno si je dovolila prepustiti času, ki je jemal več talcev kot sprejemal gostov.

    Nekaj se bo zgodilo, česar ni mogoče ustaviti.

    Ko se je dekletov mehurček razblinil, jo je prežemal samo še grozljiv, temačen, stiskajoč občutek utesnjenosti, nemoči, praznega upanja po rešitvi, v nalomljenih delčkih sekund, ki so zaudarjali po črni trohnobi zapuščenih močvirij, bencinu, urinu strahu, so se pred paničnimi očmi v deliriju odvijali trenutki pred nesrečo, ko so si negovane roke na prijateljičinem posestvu izmenjevale živobarvne koktejle, ohlajene vodke s tonikom, ki so se zlivale čez robove kozarcev, ko so se zagoreli obrazi pomembne družbe domačno božali po rokah in si izmenjevali radožive hrapave jezike, ko je dekle svoje nevajene mladostne prste igrivo zadirala v sipki obalni pesek, ko je na sprehodu ob razlivanju razpenjenih valov občudovala osivelega človeka, vplivneža z osupljivo modrimi očmi, ko se ji je že zdelo, da se je nebo odprlo samo zanjo, jo posrkalo vase in jo odvrglo na ta konec sveta v naročje moškega, ki je videl samo njo, samo njo, ko je imel večer še prave odtenke in blagozvočne poglede. Ko je imel še potencial.

    Tresla se je od napora in javkala kot bolan, prestrašen otročiček. Kot otrok, ki prosi: Pomagajte mi. Ne pozabite name. Tukaj sem.

    V te boleče delčke zavoženega trenutka, ko ju je s senatorjem zaradi neprilagojene hitrosti, podžgane z alkoholom, presenetil zahrbtni ovinek, da sta bočno zgrmela v pozabljeno vodo, prav v ta trenutek, ko je senator, pojem nekdanje moškosti, slinasto ponavljal o bog o bog o bog o bog, ni vdirala samo katranasta, kačasta voda, ki je ukleščenemu dekletu najprej oblizovala telo, nato vrat, tilnik, svobodo mladosti, ampak tudi mozaični obrisi preteklosti, starševske prepletenosti poskusov odhajanja.

    Vendar je bilo, kot da je bolečina nekako odložena, kot misel, ki je še ne prepoznaš povsem, komaj jo je zaznavala, zato je vedela, da bo vse v redu, dokler bo lahko držala glavo nad pronicajočo črno vodo, ki je smrdela po kanalizacijskih odplakah in je bila mrzla, bolj mrzla, kot bi si v topli noči sredi poletja lahko predstavljala.

    In dekle je odšlo ter se ujelo v mrežo naivnih sanj o sprejemanju, večnem dogajanju, lepoti. Ostal pa ji je le izginjajoč občutek, da je v vsej tej igri zgolj nemočna žrtev veliko močnejših od sebe. Politika in akterji v njej so bili na prvi pogled mamljivi, trdni, odločni, očetovski. Toda ko je pot nepričakovano zavila, je v rokah ostal samo še prah izdaje in pozabljenosti.

    Politika, barantanje z močjo. Eros, barantanje z močjo.

    Poglavja si sledijo hitro kot kratke televizijske srhljivke, v katerih vsaka naslednja epizoda v stavku ali dveh povzame vso grozo, vso neizbežnost prejšnje, obenem pa je ta obup nadgrajen s težkimi besedami, ki kot agresivni, lačni mulj silijo v bralca in mu niti za trenutek ne pustijo dihati. Z živimi opisi dogajanja je podoživljanje dogodka ob branju klavstrofobično neprijetno, tempo je neizprosen, sili te naprej, naprej, naprej, ob tem pa skupaj z dekletom loviš sapo, zadnje trenutke zavedanja, zadnje trenutke tukaj. In ti zadnji trenutki oklepanja nevidnih bilk so tako močni, tako osebni, da se na trenutke ustrašiš, da se zgodba dogaja tebi. Tam, v črni vodi. Tam, kjer ni nikogar več.

    Zgodba o dekletu, ki je samo želela biti tam. In je na koncu tam tudi ostala.

    Mojstrsko. Mučno.

     

    prijavite se

  • Goran Vojnović – Figa

    Vedno je vse iz ljubezni. Le ljubezen ni iz ljubezni.

    Vojnovićev tretji roman je presunljiva in prepletena družinska zgodba treh generacij, ki se vsaka zase utaplja v znoju lastnih zaljubljenosti, zavajanj, zakonskih zvestob, zablod, zamer ter zavračanj in tako, s tihim in neizrekljivim glasom, pušča usodne brazde na ljudeh, ki za razumevanje svoje nemirne notranjosti iščejo stik z njimi. Brazde, ki naposled veliko razgalijo, toda zaradi tega ni olajšanja. Vsaj ne po pričakovanjih.

    Vojnovićev tretji roman je tudi njegov najboljši roman. Še več, to je brez dvoma eno boljših letošnjih branj.

    Današnji časi, se mi zdi, nas spreminjajo hitreje, kot se nam uspeva spoznavati. Le majhna nepozornost, le hipna odsotnost, in že se znajdeš ob neznancu, njegove besede ti postanejo nerazumljive, njegove misli neslišne, njegovi pogledi nerazpoznavni. In že ne moreš uslišati njegovih želja ne zadovoljiti njegovih potreb. In potem se užaljen umika stran, ti pa ne veš, kako se ga prikliče nazaj.

    Zgodbo pripoveduje Jadran, sin tretje generacije, ki je postavljen pred na videz nerešljivo uganko, zakaj je iz varnega zavetja odnosa, spletenega iz srednješolske vročice hormonov, odšla Anja, s katero ima otroka Marka. Odgovora ni na dlani, zato se Jadran, da bi vsaj poskusil razumeti, kaj se dogaja, poglobi v trhlo vez na silo zlepljenih spominov, na katerih sloni družinska kronika in njega sestavljajo v nejasno sliko.

    Pred Jadranom je torej pot, ki se začne z dedkom Aleksandrom, katerega edini smisel – po hudi in nepovratni čustveni prevari ter prelomljeni obljubi – je trmast poskus odpravljanja slabe vesti z vztrajanjem v ljubezni, ki jo poganja zakoreninjena krivda. Vzporedno se vije babičina pot, ki z dedkovim odhajanjem zagrize v sladkost sadu svobode in ko se tej novo odkriti ter mamljivi resničnosti želi v celoti prepustiti, jo prehiti starostna bolezen, počasno drsenje v temo pozabe, proti kateri se borijo vsi in prizadene vse.

    Jadranova mama Vesna se je poročila z Bosancem Safetom, ki se je v času, ko se je razpadla skupna država ujela v raztrgano mrežo vojn, zataknil v lastno zanko in brez slovesa, brez pojasnila izginil. Vse to mora razčleniti in sestaviti Jadran, da bi razumel dediščino, ki se je prek navideznih in resničnih meja usidrala v njem in mu onemogočila, da bi našel skupni jezik z Anjo. Njegova prihodnost, tako misli, je mogoča samo prek preteklosti, toda ko koščke družinske sestavljanke postavi na ustrezno mesto, ko na trdnih vejah dedkove fige nabira sadeže spoznanja, se zave, da živobarvna slika, ustvarjena iz spominov, ni zemljevid, s pomočjo katerega bi lahko hodil naprej.

    Figa od nekdaj stoji. Pod figo je klopca. Po figi se pleza. Toda tam zunaj, onkraj meja, teče življenje.

    Morda smo le odrasli. Morda smo le poguglali svoje ime in videli, da nas nihče ne vidi in ne sliši, se utrudili od kričanja, ki Sudancem ni prineslo miru in blagostanja. Morda smo idealizem zavrgli skupaj z olivno zelenimi jaknami z nemškimi zastavicami na rokavih.

    Ne zgodi se pogosto, da uspe avtorju brez odvečnega moraliziranja, zavzemanja strani, z okusno odbrano mešanico distance in iskrenosti ter izrazito osebno zgodbo povedati veliko o nas vseh. O odnosih, večnih odhajanjih, razhajanjih, kompromisih, mučnih vprašanjih svobode in vztrajanja, o srčnih zadevah, ki se ujamejo na trne prevelikih pričakovanj, obljub, obžalovanj in utesnjenosti.

    Vojnovićev jezik je živ in tekoč, nikoli prisiljen do te mere, da bi obvisel na straneh, z njim uspešno krmari prek pogovornih in narodnih brzic ter tako izjemno resno in intimno zgodbo zapakira v domače okvire, ki so nam blizu. Avtorju je z malo zgodbo uspel veliki met.

    Figo je treba prebrati. Če nič drugega, že zato, ker v teh hitrih časih potrebujemo zgodbe o odnosih, ki terjajo upočasnitev ritma, da bi se lahko videli in razumeli. Figa je dovršeno delo.

    Ima dana od kojih i godine brže prolete.

     

    prijavite se