Vse objave v Pesmi

  • Než’na poezija – Kobrowsky

    nežna cover2

    Než’na poezija je v moj svet vstopila zadržano in z neodločnimi koraki. Košček po košček. Najprej je z mano spregovorila v slikah. Bila je tiho zgovorna. Šepet barv in svetlobe je risal rime. Brez besed. In te rime so me vabile k sebi, me nagovarjale, naj jim prisluhnem. Pridi, povedale ti bomo zgodbo. Predzgodbo.

    In v to zgodbo sem se naglo ujel. Besed še ni bilo na obzorju, toda prevzeli so me tisti bližnji občutki, da je to zgodba iz mojega sveta. Sveta, v katerem sva ti in jaz. V katerem smo vsi, ko se dva svetova združita in nas preplavijo sladostrastna doživetja, grenkovztrajna enoličnost skupne poti in odobravajoče sprejemanje nečesa, čemur pravimo tukaj in zdaj. Vse to je bilo v slikah. Vse to me je čakalo. Vse to je napovedovalo besede.

    In prišle so še besede. Besede, ki so se izlile iz barv in se skozi posebne prizmo prelomile na papir. Prav zares prelomile, saj so to besede, ki jih beremo in gledamo. Na njim lasten način. Tako kot slike. In slike in besede so postale eno. Skupna zgodba, umeščena v svet, prepleten s tako bolečo in neposredno realnostjo, da te zadene. V svet, ki je oskubljen modernih pritiklin romantičnih olepšav in ki te po prebrisanih ovinkih pripelje pod jablano, na morje, na tramvaj, iz oči v oči z zaslonom telefona, v kot, v katerem ležiš ob napol prazni steklenici rdečega in razmišljaš. O njej. O njem. Na tisti pravi romantični način, ki ti preprosto ne pusti, da bi se pretvarjal, hlinil nekaj več. Včasih je bila otročja romantika, danes, ko smo prehodili dobršen kos poti navkreber, pa je romantika zavita v vsakdanji celofan. Ne blešči se, vendar veš, da je nekaj posebnega. Ker sva za to poskrbela midva. Jaz in ti.

    podoknca copy2
    Življenje teče mimo nas in nas oplazi na tisočere načinov in to najbolj takrat, ko smo si najbolj blizu. In ko smo si najbolj blizu, smo si včasih tudi zelo daleč. V nas se mešajo spomini in trenutki okoli nas. Ljubezen ni samo vzdihovanje, bližina ni samo prijetna. In prav je tako. To, kar nas vodi naprej, je skrbno in vztrajno spletena mreža vsega, kar nas privlači in odbija, vzradosti in užalosti, zasolzi s smehom in razočaranostjo.

    Vse to je čudovito ujeto v Než’no poezijo. Poezijo, ki je nežna in Nežina. In je naša. Čisto blizu nas. Tako blizu, da je intimna, odkrita, surova, neposredna, aktualna in duhovita. Izjemno duhovita tudi v trenutkih, ki nas preplavijo z otožnostjo. In takšno je življenje. Živimo, da bi bili sami. In živimo, da bi bili skupaj. In se učimo živeti skupaj. Než’na poezija me vedno znova opomni, kako lepa je raznolikost.

    oboknu

    KUKAVCA

    Sislišala ptičkopét?
    Ku kujepela.
    Sevéda sijoslišala,
    Sejsicéudan oboknuse déla.

    Asiméla dopust, da sem si sam móral nest
    hrano do ust?

    Pesem Kukavca in slike so objavljene z dovoljenjem avtorjev. © Kobrowsky in Urška Kozak

    Več o tej čudoviti zbirki pa tukaj.

     

    prijavite se

     

     

  • Prišel/odšel

    Odšel je,

    nihče ni vedel, kam,

    sam,

    govorili so, da je bolan,

    neprespan vsakdan

    je zrasel čez krošnje,

    vedel ni nihče,

    če hoče tam tudi ostati,

    zaspati sam…

    Prišel je,

    nihče ni vedel, kdaj,

    zakaj,

    govorili so, da je rešen,

    potešen namen

    je napolnil reke,

    vedel ni nihče,

    če hoče tu tudi ostati

    in zaspati…

    Ne,

    nihče ni vedel,

    ko je odšel, je prišel,

    ne da bi zaspal,

    je pa sanjal o krošnjah

    in rjovečih rekah,

    ki so se mu pretakale po telesu,

    pa tega opazil

    ni nihče.

     

  • Metamorphosis; or a nightmarish change

    the heavy leaves stirring

    at midnight;

    a black figure rushing through the forest,

    his head turned

    to see a black wolf.

     

    the sweat coming down the face

    as the howling wind tore at his face.

    a feeling. he knew.

    she was coming to get him.

    still running madly he turned and…

     

    …boom! into the tree.

    he fell into the mud, the dirt

    seeping into his body. there was

    nothing he could do.

    she was coming down at him!

     

    the strong and rough hands pulled

    him up in the sky

    and onto her shoulder.

    the helpless feeling again

    rushed through his mind.

     

    countless minutes passed

    through the Oblivion,

    where skulls and corpses were staring

    he could see her white gown

    and her muddy feet.

     

    the atmosphere was something he

    could not bear

    (hey! but what could he do?!)

    until the heart

    squeezed by the fear

     

    began to breathe again.

    they passed through the pool

    from the misty shadowlands

    into the care-free, sky-blue,

    flowered, honeyed, beed countrylands.

     

    he let out a sigh to see no wolf

    (or in disguise)

    but blue-rounded eyes

    (and mouths) to point happiness.

     

    where was he?

    probably dazed by the sweet smells

    of her’s he forgot to ask for the map!

    “because she’s killing me!” he thought.

     

    alas!

    they journeyed here to

    see the fruits of cupid’s arrow

     

    beware! too late!

    he was shot dead through the

    heart.

     

    by the cupid’s arrow!

  • ti sprehodi

    Ankh

     

    sprehodi po obrežju niso bili nič posebnega

    voda je imela moten odsev

    drevesa niso bila rastline

    le povešeni grbavci

    obletavali so jih mrhovinarji

    dišal jim je vonj

    po umrlem listju in praznini lubja

    ribe niso plavale le nemo strmele

    vame

    gor nedaleč v dolgočasje

    čas se je ustavil v teku

    ne vidim dlje kot do prve veje

    še ta me spominja na beraško palico

    na katero vrba ni ponosna

    moli jo meni a jaz le molim

    da ribice ne bi bile tako ironične

    da se mi ujede ne bi tako režale

    seveda da drevo ne bi bežalo stran

    od mene

    ne pozabim da ni nič posebnega

    vonj po mavričnih luskah

    me spravi v tako grozo

    moj želodec pride do številke osem

    ko pobruham tla nagnetena z gnilim listjem

    nenavadno mi spodrsne

    živ dolgčas prazen želodec povešeno življenje

    sprehodi so res vsakdanji

    če tebe ni

     

    prijavite se