Vse objave v Spomini in vpogled

  • Dvom

     

    Po nemirnih sanjah in napol budnih nočnih premišljevanjih, ko snuješ nove podvige, ko premlevaš stavke, ne tako oddaljene strategije, ko ti v medenih minutah, ki se prelivajo iz dvoma v dvom, iz hipne vznesenosti v kljuvajoča preoblikovanja misli, po vseh teh trenutkih, ko se skrivaš pod odejo, imam rad jutranji žvenket in znane glasove, ki se prebijajo do mene skozi mlečno zaveso polsna. Tam nekje iz kuhinje prihajajo psstji in čččji in nejazbom nejazbom nejazbom. Cvrči, hrska, cinglja skoraj polna hiša. Pripravljata zajtrk.

    Gospodarice ni doma. Zgodaj je odšla od doma in za sabo pustila pridih topline, ki se kot udomačeni duh še vedno potika po kotičkih udrtine na drugi strani postelje. Rad si predstavljam, da telesni parfum oblikuje postavo. Prvič vdihnem nov dan. Na noge me povleče vonj po umešanih jajcih, sveže narezanem kruhu, vrečki čaja, ki se cedi čez rob babičine skrhane skodelice, po vseh poteh, po katerih danes ne bom stopal. Neverjetno dobre volje sem.

    Po zajtrku pustolovsko izpraznimo šparovček, vzamemo zlate, pustimo bakrene, samo tiste, ki jih ima trgovina rada. Kar bo zmanjkalo, bom dodal. Gospodarice ni. Čas je za frutabele, bajadere, iskrive poglede, iz katerih se ne moreš izviti. Samo da se oblečem. Zavijem se v šal, ker mi včasih manjka poetičnosti. Završi v rimah. Vedno znova me očara ta preprosta otroška navdušenost, ne morem se je tako zlahka navzeti. Z leti je težje, spet se vsega učiš znova. Izgubljaš se v oholih drobtinicah, ki jih trosimo okoli, neutrudno jih zobaš. Ne čutiš sitosti.

    Dan se prevesi čez polovico. Nekaj smo že naredili, veliko še čaka. Začutiš težo. Dovoliš, da te spet trga na dvoje, obletijo te nočni vetrovi. Zakaj moram jaz vedno dvomiti, nekaterim uspeva brez tega. Pripravljam kosilo, režem, sekam, točim, pijem. Nisem sam v tem. Pride ena od njiju. Prosi me, naj ji zavežem predpasnik. Tu je, mi pravi brez besed. Tu je. Moj čas je bil ponoči, naš je zdaj. Naredim se odraslega. Ne prepričam ju.

    Pridejo dobri trenutki, ki so trdna podlaga za dvome. Ti ne dajo miru. Greš naprej.

     

    prijavite se

  • Otroci zbolijo

    Otroci zbolijo. Nemalokrat. Še toliko bolj pogosto, ko temperature zanihajo, in običajno v tistih blazno napetih trenutkih, ko nam velikim in odgovornim ljudem že tako pohaja sapa. Hudič ima mlade. In mi tudi. Ura je toliko, da se platno noči komaj začne trgati, lepka snov, ki med spanjem prijazno preprečuje, da bi tekoče in tople sanjarije o nedosegljivem dopustu odtekle skozi oči, je zdaj na poti v kopalnico klavrno zasušena na koncu uvelih trepalnic in trmasto kljubuje odpiranju vek, da bi lahko vsaj poskusili začeti z odpravljanjem škode, ki se nabere s kilometrino, ki ji včasih zmotno rečemo odraslost. Nisem jutranji človek. Zato brundam, ustnice mi trzajo, telo se mi nenaravno zvija v gube.

    Ta težka in vlažna odeja jutranjosti, ki mi svoje fantomske in odvratne vonjave privoščljivo sili v nosnice, po navadi zdrkne z mene po kakšnih pol ure, ampak pol ure je veliko. Ogromno. Nedosegljivo. Nerodno stopim na strateško postavljeno kocko, za katero se zdi, da ji je bilo vedno mesto zgolj in samo na mrzlih ploščicah kopalnice. Zaklel bi, če ne bi živel v sodobnih časih, v katerih ni gusarjev. Namesto tega obupano izdihnem in si zobe odišavim s pasto, ki ima okus po živobarvnih sadnih medvedkih. Nisem si še vstavil leč in sem pograbil napačno tubo. Meglica. Tudi prav. Če se ne motim, pasta za odrasle, tista, za katero otrok pravi, da peče, peče, peče, že od sinoči izsušena in zgrbljena leži na robu umivalnika. Ugotovitev, da me spomin še ne zapušča, me vsaj toliko poživi, da se lahko relativno normalen odpravim v otroško sobo. Seveda na poti do tja v mislih uperim pogled v nebo in si ponavljam prosimprosimprosimprosim, da bi bil otrok že oblečen. Voila! Tadam! Tudidudi šadabum!

    V sobi pa sumljiva tišina. In orjaška buba v zavetju odeje. Sedem na posteljo zraven nje, jo nalahno, kot bi se poskušal prikupiti metulju, dregnem enkrat, dvakrat. Seveda ne gre lahko. Nikoli ne gre. Da, otroci zbolijo. Nemalokrat. Včasih imajo rdeča lica, pohrkavajo nevidne lističe smirkovega papirja, tulijo za babičinem čajem, ker tvoj nima dodatnega medu in petih žlic sladkorja, od njih buhti vročina, kot se je nekoč bohotila po stanovanjskih blokih. Takrat zbolijo. Včasih pa ne veš oziroma se nagibaš k mnenju, da je vse skupaj šov, otroška prevara, v katere zanko se starši tako preprosto ujamemo. To ni nič novega. Takšna igra, v kateri starejši, vendar ne nujno pametnejši, skoraj vedno popusti, je stara vsaj toliko, kolikor časa obstaja šola.

    zbrane1

    Spomnim se takšnih temnih juter svojih let, ki bi jih lahko preštel na prste obeh rok. Ne več. V tistem vmesnem obdobju, ko so starši odšli v službo in sem čakal, da pride babica, sem prav tako v varni toplini odeje, da so se izza nje svetile samo moje široko odprte oči, napeto pričakoval dogodke prostega dne. Sam. No, ne povsem. Do prvega rožljanja babičinih ključev v ključavnici so mi družbo delale brezkrvne prikazni, ki so se mi režale za vrati, celotna soba je vibrirala pod težo mojega strahu, dokler se med vrati ni prikazala znana oseba, ki mi je tako čudovito zapolnila dan. Pustila mi je, da sem jo v igri, v kateri se menda ne smeš jeziti, z vrsto spretnih goljufij znova in znova premagal, hlastno sem požiral že dobro znane zgodbe iz vojne, jaz pa sem ji v zameno, kot lahko stori samo pravi pravcati otrok, nametal za lase privlečene dosežke, ki jih je z dobrohotnim nasmeškom in brez prirezanega ciničnega pogleda sprejemala, oplemenitila, vzela za svoje. To so bili trenutki, ki se jih ne da zgnesti v sivo gmoto. Ne glede na to, ali sem zares kuhal ali pa sem zakuhal bolezen. Tako da sem termometer na skrivaj prislonil k peči. Jutra so z druge – mlajše – strani videti precej bolj obetavna.

    zbrane2

    Znova dregnem zabubljeno gmoto. Obrne se in me pomenljivo pogleda. Pravi, da je vse narobe. Oh, kako je vse narobe. Jezik ji bo odpadel, blah in bleh, v glavi ima glasne bobne, slabo ji je, ampak ne toliko, da bi bruhala, vse jo boli, joj, kako jo vse boli. Vprašam to ubogo paro, če želi ostati pri meni. Delam namreč doma, v teh letih je to zanjo še nekaj dobrega, vznemirljivega. Slabotno prikima, toda oči se ji iskrijo. Kar naenkrat se ji odpre toliko brezmejnih možnosti. Rada bi bila z očijem, reče. Ni še minilo pol ure, odkar me je vrglo v ta še vedno mračni svet, toda o tisti težki, vlažni odeji ni bilo več sledu. Nasmehnem se. Saj se vendar vsega še vedno tako živo spominjam.

    Otroci zbolijo. Včasih zbolijo z namenom.

     

    prijavite se

  • Na potezi

    sah_page

    Pred nekaj dnevi sem s Tanajmlajšo igral šah. Nisem bil čisto pri stvari, kot zadnje čase pogosto nisem. Ta igra, ki je zahtevala več bližine kot hladne strategije, me je vrnila v čase, ko sem sam kot razposajeni mladenič šah igral z očetom. To je bil najin trenutek. Redko sem se umiril, ampak ko sem imel ob sobotah po kosilu pred sabo ročno izrezljane figure, je nemir izgubil bitko za prevlado.

    In to ni bila samo igra. Bila je veliko več. Ko sem premikal kmete, delal rošade in na moje presenečenje očetu, ki je prebral na tone šahovskih knjig, povzročal sive lase, sem razmišljal o borovnicah s sladkorjem, s katerimi se bom popoldne sladkal pred televizorjem, ko bo na sporedu eden od številnih gusarskih filmov, ki jih obožujem, razmišljal sem o tem, koliko pasjih bombic mi lahko raznese v rokah brez posledic, tuhtal sem, od koga lahko pred ponedeljkom prepišem domače branje, spraševal sem se, kdaj gre sestra od doma, da ji bom lahko izmaknil dragocene italijanske radirke, ki jih bom v šoli zamenjal za kaj dejansko uporabnega, nato pa sem premaknil trdnjavo, da je oče samo izustil znameniti pičmadrz. To so bile te male zmage.

    Seveda to šteje. Samo taki trenutki štejejo. Pa si jih je včasih tako težko priboriti zase.

    Začel sem pisati roman. Ne vem, kam me bo odneslo. Je pa lepo, ko po daljšem času postanih želj, ki te, pomanjkljivo negovane, nedomišljene, vendar napihnjene, uspavajo in te obtežene povlečejo s sabo v najgloblje temine, da se ne znaš in ne zmoreš več obrniti ne levo ne desno, začutiš pravo smer. V imenu vseh tistih bogatih trenutkov, ki so me sestavili do danes. In zaradi katerih tudi v teh dneh s Tanajmlajšo igram šah ter razmišljam, kdaj bo prišel čas, ko se bom samo še mučil z igro, Tanajmlajša pa bo imela v mislih vse živo in me obenem matirala. Pogledam jo v oči, da bi ji vse to nekako poskušal razložiti, ko mi nestrpno reče:

    Oči, na potezi si.

     

    prijavite se

  • Deklica brez sence

    Živela je deklica. Kako je živela. Dihala je za svobodo, ki se je v njej razraščala z vsakim odobravajočim kimanjem staršev, polno je vsrkavala vsako pravilno potezo, položeno v zibko, kvadratne misli je urejeno zlagala v lične šatulje, okrogle besede je nežno nizala v rožnate škatle za klobuke, iz družinske volne je štrikala prilegajoče se oprave dostojnosti, da so sosedje lahko namazano opravljali o njeni gosposki veličini, v shrambi jo je vedno čakal jagodni izbor dobrot, saj si manj niti ni zaslužila. Vse staro, pokvarjeno, kvarno je bilo zavrženo. Znebila se je celo pošasti pod posteljo. Zdele so se ji nepomembne, smešne, otročje. Če ni šlo drugače, je nemarno prhnila in jih onesposobila s sesalnikom. Že zelo zgodaj je poznala svoje sovražnike. Popustljivost, prepuščanje, lenoba, napake. In prah. Deklica je živela tako, da je dihala neoporečni zrak svobode.

    In svoboda je terjala borbe. Potenje, krvavenje. Neutrudno se je gnala naprej, poskušala je prehitevati obtičance, ki so se usidrali v večni trenutek brezglavega in nespametnega brezdelja ter so križemkražem metali dolge, črne sence, ki so se ji hočeš-nočeš lepile za podplate, jo ustavljale, ji šepetale nečednosti, da se je v tej gnusnosti, ki je izvabljala popadljivo zgroženost, skoraj zaletela v neprehoden zid. Ni razumela, zakaj vsi ti dolgočasni slabiči nosijo svoje sence na plan. Videti je bilo, da se z njimi postavljajo, da so celo ponosni nanje. Kot da bi se z njimi deklici, ki je bila obsojena na jutrišnji uspeh, smejali v brk. Toda zamajalo jo je le za hip. Več si ni dopustila. Svoje sence namreč že dolgo ni imela več. Ušla ji je. In zdaj je dihala za svobodo.

    Uspeh bo prišel, to je vedela. Posnemala je vse, kar so ji pokazali, zavila je povsod, kjer so bili poznani znaki. Z nje se niso nikoli usuli kosmi včerajšnjega dne, njena brezhibna postava ni kazala znakov razpok, zgražala se je tam, kjer se je bilo treba zgražati, izbrala je družino, edino pravo družino, ki ji je dajala še večji zagon, hlapljivo moč za odriv čez vse sence, ni se opravičevala, v ravni črti je grizla naprej, naprej, naprej. Brez kompromisov, brez dialogov, brez dvomov. Toda trud je prišel s ceno. Trnji nenehne dirke so se vedno bolj zažirali vanjo in če je že zgodaj ne bi uvedli v sveti prostor čistosti, bi že zdavnaj popustila, se ustavila, se pomešala med vse tiste ustavljalce, odžiralce, skrivlježe, dolmaharje, brezposledičarje, slabotarje, neprijetnike in tujskarje, ki so na videz mirno in brez vsakršne kazni zaradi uživanja in nespodobnega razkrivanja črnin jadrali skozi motni čas in njej, izbranki, kradli prostor za premikanje in jo tunkali v vedno bolj vročem kotlu zamere. Njo, ki je bila brez sence. In je dihala samo za eno stvar. Za svobodo.

    Da. Deklica se je odrekala, trpela je in se predajala tej vrednoti, s katero je vedno bolj postrani gledala na zunanji svet, od katerega se je odklapljala, nad katerim se je dvigala, vedno bolj pravičniško in vedno lažje, saj je ni ničesar več vezalo, dvigala se je, dvigala, dvigala nad vsem in se pri tem očistila tudi znotraj. Končno je bila na poti, ki je bila začrtana že od samega začetka. Sama. Osončena. Drsela je naprej proti uspehu. Izpraznjena vsega človeškega, zmotljivega, mesenega, primitivnega, potratnega.

    Če je že kdaj imela senco, je bila tam nekje spodaj. Pozabljena, nevidna, odrezana. Nikoli je ne bo ujela. Nikoli. Zdaj je dihala samo še za svobodo.

     

    prijavite se

  • Predsodki

    »Ne, oči je rekel …«

    Hodil sem nekaj deset korakov naprej, pogled se mi je zažiral v s soncem obžarjene kamne, ki so že kakšnih pet ur škrtali pod utrujenimi nogami, ki so me nosile v hrib pod modro nebo, zdaj pa so pri spustu v dolino še komaj podpirale moje telo, ki se je zibalo v meditativnem stanju. Deset, petnajst zavojev nazaj sem mlajši hčeri očetovsko poznavalsko rekel, naj se kar razgleduje po prepadnih stenah, toda naj se pri tem ustavi. Oziranje po okolici in hoja v gorah ne gresta skupaj, sem dodal.

    In zdaj sem na pol ujel pogovor manjše skupine za mano, v kateri je bila tudi hči. Po tonu njenega glasu sodeč se ni strinjala z novim navodilom, naj kar hodi in si ogleduje naravo. Samo naj se ne ustavlja. Njej se je očitno sprožil refleks, čez oči se ji je prikazal odtis mojih besed in je rekla: »Ne, oči je rekel …«

    Oči je rekel.

    To je kot jutranja skladba, ki se ti zasadi v tisti najbolj rutinski del misli, začelo jemati mojo pozornost, medtem ko sem lazil proti vedno bolj oddaljeni dolini, temu vrelcu poživitve. Kolikokrat sem kaj rekel, kar je otrok vzel kot najdragocenejšo sladkarijo, ki jo je vsrkal, združil s svojimi sokovi, svojo bitjo iz plastelina, kolikokrat sem se odzval na neprimeren način, na primer v s čustvi razgretem avtu, in se pri tem ne zmenil za izsušeno okolico, ki vsrka sleherni pljunek, za otroke, ki nikoli ne ubežijo strelam, ne odskočijo pred potresi. Majhni otroci v svoji brezpogojni večnosti staršem skočijo v naročje. Ne vprašajo, zakaj se oče posmehljivo obregne ob drugačno barvo kože, ne zanima jih, zakaj je samo najdražje najboljše, ne dvignejo pogleda s svoje nove igračke, toda z enim ušesom ulovijo piskajoč glas matere, ki se – tako govorijo starejši – z enako obrazno kretnjo neodobravanja, kot jo je znala sestaviti že njena mama, torej otrokova babica, z zvedavo sosedo sprašuje, zakaj, za boga milega, neka mama iz šole ne izpiše gibalno oviranega sinovega sošolca, ki je povrhu zelo verjetno še duševno moten, saj da zavira vse ostale, še zlasti pa njenega pametnega sina. Tako se v dovzetnih mladih mislih naseli nekaj, česar nato še dolgo ne znamo poimenovati, se pa v naključnih trenutkih življenja odklepa in zaklepa. Ter duši, zastruplja. Nas in vse okoli nas.

    Rekel sem. Rečem. Rekel bom.

    Predsodki se kot družinska zlatnina selijo iz ene generacije v drugo. Živijo v nas, rovarijo po nas, nas črvičijo, nebrzdano – v različnih odtenkih ter nepričakovanih situacijah – izbruhnejo na dan, in se barvajo na naših obrazih, pretakajo po naših gubah, trzajo čez naš jezik, usmerjajo pot naših oči. Vse refleksne odzive, ko bolščimo v dnevnik, ko se sprehajamo po časopisnih črkah, ko žugamo, se posmehujemo, se postavljamo nad druge, ko samo v šali žalimo s kvaziduhovitimi izrazi, ko v želji po odmevnosti posplošujemo, ko sodimo iz cone udobja, polne samoumevnih pritiklin, otroci vzamejo za svoje in jih pozneje uporabijo kot predlogo za starševsko vedenje. Ko v poznejših letih notranji otrok v intenzivnih trenutkih išče odraslo vrv, za katero bi se prijel, iz miselnega predala vzame lepo zložene kopije in bere z njih. To je tisto, kar pozna. S tem se počuti doma.

    Predsodke je mogoče odpraviti. Toda najprej se jih je treba zavedati, začutiti je treba, da so ovira. Ne da se jih rešiti samo tako, da si dopoveduješ, da jih nimaš. Izvrtati je treba luknjo skozi navidezno steno, ki nas ograjuje, in doumeti, od kod predsodki prihajajo, zakaj jih imamo, ter ponotranjiti, da jih ne potrebujemo več. Predsodki so izjemno breme, ki nas tlači, in tega se pogosto sploh ne zavedamo. Če želimo narediti korak naprej, se je treba otresti navlake. Za to pa je potrebno ogromno truda, ki ga hitre sodbe in še hitrejši odzivi ne terjajo. Razumevanje je proces, ki zahteva branje, opazovanje, prilagajanje, poslušanje, pogled čez domači plot. Vse to je sovražnik predsodkov.

    Seveda je v občutljivih letih, zlasti v letih odraščanja, normalno, da preverjaš, razbijaš meje, odklanjaš in iščeš krivce, v določenem trenutku tudi zatajiš, toda ko za sabo pustiš nekaj uhojene poti, ko se nekajkrat spotakneš, se potolčeš in porežeš, ko stopiš s prestola sveta, se začne resno izpraševanje svojih lastnih stališč, ki niso enoznačna vse življenje, niso nepopravljivo vkoreninjena v nas, ampak jih je treba prilagajati realnosti sedanjosti in klestiti vso tisto težo, ki nas reže za vrat, ki se kot šrapneli preteklosti zasadijo v naše bistvo.

    Pri tem ne gre za to, da bi se trmasto obnašali, kot da smo vsi na pravi strani brega. Nismo. Ljudje smo različni tu ali tam, smo dobri in slabi tu in tam, otroci s tem nimajo težav, s starševskimi vsiljevanji pa jim to prirojeno kakovost, da sprejemajo, hote ali nehote samo zameglimo, nacepimo. V družbo, prepleteno z raznoraznimi odnosi, jih pospremimo s predznakom, zaradi katerega so nekateri že v osnovi na slabšem, iz tega pa se nikoli ne more izcimiti nič dobrega. Za nobenega.

    »Ne, oči je rekel …«

    »Ne, oči se včasih tudi moti.«

     

    Slika: Urška Kozak

    prijavite se

  • Stroji

    Zadnjih nekaj mesecev v valovih do mene prihajajo novice iz sveta prevajalstva in s tem tudi drugih svobodnih (sic!) poklicev, ki me navdajajo z neprijetnimi občutki. Situacija že vrsto let drsi navzdol po namaščeni in nalomljeni brvi v brezno, za katerega se zdi, da nima dna, saj je vedno bolj zavit v temo. Toda kaj je ta tema? Od kod je prišla? Videti je, da je odgovorov ravno toliko, kolikor je vpletenih, in vedno, kadar v mislih dvignem kazalec in odprem usta, ko vprežem tipkovnico s tipkami, na katerih so že dodobra zlizani znaki, se zaletim v zid. Kaj naj pove človek, ki je tudi sam v tej igri? Zakaj začeti nekaj, kar je bilo že začeto neštetokrat, konča pa se vedno s pat položajem, ki še bolj razdvaja, ki še bolj v ospredje poriva ta nesrečni človeški faktor, ki napoveduje nove brezplodne debate, nove zamere, nova zavezništva, tako na odru kot za zaveso? Takšno je življenje, takšna je realnost, bi se lahko reklo. Samo ne vem, koliko mi je to všeč.

    In medtem ko v hrib gonimo svoje rjave kroglice, ki ne dišijo po rožicah, se nižajo tarife, tako zelo močno, da se vedno bolj malikujejo službe tistega vodovodarja, ki smo ga nekoč odpravili s šilcem žganega in osladnim trepljajem po rami, tiste snažilke, ki do danes ni obstajala, in tistega natakarja, ki je nekoč domov nosil desetino našega zaslužka. Ampak vse poteka naprej. Z nami vred. Povzdigujemo glas, ker je kraj za devetimi slovarji in tremi prevajalskimi orodji, v katerem se ne cedita več plačilna disciplina in kolegialna povezanost, tako prekleto osamljen. Tipkovnice glancamo naprej. Ker to lahko ali ker nimamo izbire. Rezultat je na koncu isti za vse. Smo na dražbi, ki poteka v obratno smer. Ničle, torej tega brezna, zavitega v temo, pa na ta način ne bomo nikoli dosegli. Čeprav bi bilo prav, da bi jo. Ker tega, kar počnemo, ne cenimo. Včasih se mi zdi, da so nekaterih od tistih, ki dajejo delo, kot mali otroci, ki preskušajo meje, do kam lahko sežejo. Tisti, ki to delo sprejemajo, pa so kot permisivni starši, ki se skozi stisnjene zobe in zakrčene mišice smehljajo, medtem ko dete riše po stenah. Žalostna komedija obrnjenih vlog. Očitno je prelepo. Pravzaprav je še dovolj udobno.

    In potem so tu še stroji. Računalniške beštije, ti sodobni mehanski migranti, ki grozijo, da nam bodo s svojim avtomatiziranim prevajanjem pokradli službe in speljali ženske, saj naj bi znali vsaj z enim – odločilnim! – odtenkom več prišepniti vulevukuše. Ob tem dvakrat zamahnem z roko. Prvič, ker domnevam, da je slovenščina tako micen jezik, da še dolgo ne bomo na radarju robotskih osvajalcev, in drugič, ker menim, da smo ravno zaradi tistih odtenkov mi, ljudje, na boljšem. Vsaj zaenkrat, čeprav zaradi razprtij, tuljenja z dveh bregov vztrajno izgubljamo prednost. Seveda je vse to slaba tolažba. Vsekakor je to lažna uteha. Takšno je življenje, takšna je realnost, bi se lahko reklo. Samo ne vem, koliko mi je to všeč. In kaj narediti?

    Kaj narediti? se sprašujem, ko se na obzorju mojega zavedanja ves čas zbirajo nevihtni oblaki, ki jih napol boječe opazujem s kotičkom očesa, medtem ko vnašam znak za znakom, besedo za besedo, segment za segmentom. Sprva sem to počel pet dni v tednu, ko sem še po viteško in trubadursko razglašal naokoli, da ne bom nikoli prevajal za konec tedna, nato je sledilo ponižno obdobje izjem, ko je padla kakšna delovna sobota ali nedelja, za tem je vikend postal ponedeljek, torek, sreda, četrtek ali petek. Tekoči trak besed. Kako si? Ah, saj veš, delovno. Večni, zguljeni in mehanski odgovor, ki ne prinese prav nobenega olajšanja, zgolj opomnik, kaj vse te še čaka v nedeljo ob sedmih zvečer. Počasi, kot žaba, ki se kuha v loncu, se navadiš na to, da se tiste staromodne sobote in nedelje skrivajo samo še v kratkih poteh od računalnika do vrča s kavo ali v genialno napisanem statusu v družbenih omrežjih, ki je dodatno poplačan z nekajsekundnim olajšanjem, če je podkrepljen z živobarvno fotografijo. Ali pa nemočnim krikom brez odmeva, zaradi katerega te eni trepljajo po rami, drugi pa vihajo nos. Čisto vsi pa delamo naprej, nosimo plašnice in orjemo po osiromašeni, izčrpani zemlji.

    Naš poklic dolgoročno nima perspektive. Vsaj ne v takšni obliki, kot jo poznamo, kot smo jo nekoč vzljubili. Če se danes pogovarjamo in pregovarjamo glede tega, da prevajanje ne omogoča več dostojnega življenja, bo jutri samo še huje. Ker danes vnašamo znak za znakom, besedo za besedo, vrstico za vrstico. Danes to še zmoremo. Za jutri nam ni mar, ker danes lovimo roke, oskubljene cente na besedo, poskušamo napihniti ure v minute, čim več stlačiti vanje, čim hitreje, čim hitreje, čim hitreje. Pristajamo na vedno manj za vedno več truda, pri tem pa brezobzirno povozimo še kakšnega sopotnika. Strojev sploh ne potrebujemo, ker se sami spreminjamo vanje. Kmalu ne bomo več potrebovali niti vode. Samo da bo delo. Iz minute v minuto, iz noči v noči. Medtem pa se bodo zunaj dogajale spremembe. Saj se pravzaprav že dogajajo.

    Spremembe so v življenju seveda vedno dobrodošle, čeprav niso nikoli lahke. Prav je, da na svoji poti ves čas naravnavaš kompas, poskušaš neuhojene poti, se pri tem nabodeš na trne in padeš v kakšno grapo, ki ni pregloboka, da lahko splezaš ven. Toda vsi vseeno tega ne zmorejo. Za sabo puščamo ljudi, ki nimajo ne volje ne znanja ne okoliščin ne mlade krvi, da bi se rešili spon. Takšnih ljudi je vedno več, spremembe tam zunaj pa bodo vedno večje, tektonske, dramatične in na žalost tudi tragične. Sredi dirke smo in vedno več je upehanih, zadihanih, ki ne znajo in ne morejo več držati koraka. Cilj pa se oddaljuje, saj vmesni prostor napolnjujemo z neskončnimi minutami. Ker so nas prepričali, da je tako prav, da je takšna realnost. Drug drugemu postajamo stekli psi, obračamo si hrbte in v senci pobiramo drobtine ter si jih poskušamo čim hitreje stlačiti v usta.

    Imamo velike oči strahu in namazane jezike. Prilagodi se, stisni zobe, ne bodi lenoba, vse se da, če se hoče, poglejte mene, sam si je kriv, kaj pa misli, da je, kje pa živiš, takšno je stanje, delaj, delaj, hitreje, hitreje, hitreje! Kdo sploh potrebuje stroje? Saj pa vendar vse kaže na to, da smo lahko hitrejši in cenejši.

    V tej vesoljni vasi, v kateri ni treba kričati, da bi se slišali, v kateri smo vsi eno, še nikoli ni bilo toliko posameznikov. Toliko mnenj, toliko zakulisnih dejanj, s katerimi podiramo vse, v kar smo nekoč verjeli. Da si lahko pomagamo. Da smo mi lahko spremembe, in ne, da nas zunanje spremembe, posredno tudi zaradi naših lastnih dejanj, silijo v nekaj, česar nočemo, česar ne zmoremo. Ali pa smo se nekoč samo slepili. Kdo sploh potrebuje stroje?

     

    Slika: Urška Kozak

    prijavite se

  • Tišina

    Čas miru je bil vedno bolj nasilen, pregret od hladnih čustev. Skrival sem se, vsaj poskušal sem. Pljuča sem si napolnil z željo po premikanju, izdihnil sem postano mešanico predaje in naveličanosti. Želel sem kričati, povedati svetu, da nikakor ni vse zaman, toda grlo se je stisnilo v brazgotinasto gmoto. Kako rad bi pokazal, zarezal v zrak, da se da, toda roka mi je od premnogo neuspelih poskusov kot posušena veja obvisela na robu mize.

    Zato sem sedel v tišini. Skrival sem se, vsaj poskušal sem.

    Razmišljal sem o stvareh, ki so mi nevarno polzele iz miselnega polja, kjer je imelo vse še nekakšen smisel, ter so se spreminjale v brezoblično prikazen. Vsi smo se borili s strahom. Z lahkoto bi pograbil tista prvinska čustva, ki so razmetana ležala na dosegu roke. Samo korak ali dva sem imel do plašča jeze, ki sem ga že dolgo zanemarjal, vsak mamljivi trenutek bi lahko živčno pograbil nezlikano srajco srda, ki se mi je z mastnimi madeži ponujala na žičnatem obešalniku. Z nekaj udarci bi razbil ploščice, na katerih so zdaj z rahlim trzanjem počivala moja stopala, in se prepustil breznu. Vse to je bilo preprosto. Preveč preprosto.

    Zato sem sedel v tišini. Spraševal sem se, kdaj bo zmagal strah.

    Zavedal sem se, da sem v samoti sumljiv. Za zaveso tišine se je težko skrivati. Prihajal je čas. Zunaj je bila ulica, po kateri je v sikajočih valovih divjala ognjena reka žveplenih besed, stisnjenih pesti in ošiljenih zob. Bobnelo je. V trenutku slabosti sem se vprašal, kaj je na drugi strani zidov sploh še stalo, kaj je še raslo. Izstopalo. Nasmehnil sem se absurdnosti, skoraj mi je uspelo iz sebe iztisniti glas. Ponos ni bil več samo v meni, ampak je gomazel po koži, da se je ta spreminjala v kamen. Težko je ostati živ, če se ne premikaš. Še težje je razumeti to, da odpreš vrata in se vržeš v enosmerni tok. Zato sem se skrival. Slepil sem se, da sem na varnem.

    In prav tu sem sedel v tišini. Pretvarjal sem se, da zame čas ne velja.

    Zidovi so zahreščali in zagrmeli. Skozi vedno večje razpoke so začeli v notranjost siliti razbeljeni jeziki in lizati domače stene. Gledali so me in se mi slinasto režali. Bučanje je razpokalo mojo nepremično zunanjost. Špikalo me je. Prebadalo me je spoznanje, da je za kakršenkoli glas prepozno. Vedno so mi zatrjevali, da so moje stene trdne. Če je padla beseda, sem jo pobral in spravil za boljše čase. Preveč sem se zanašal na to in s tišino, ki je bila vedno eno z mano, kupoval mir.

    In zdaj, po dolgih letih, je naposled prišla dokončna spokojnost. Ko se je pred mano odpiral ta pregreti svet, se je v meni nekaj osvobodilo. Zakričal sem in kisli zvok pokajočih ognjenih zubljev z ulice je vsrkal moj izdihnjeni strah in ga, tako kot moje stene, vzel za svojega.

    Tišina je dobila nov zvok. Ko me je odnašalo, sem se spraševal, kaj sploh še čutim.

     

    Slika: Urška Kozak

    prijavite se

  • Kulisa

    S štiridesetimi leti sem postal utrujen. Sedel sem na obrežni skali in s tisto roko, ki mi za silo še ni drhtela, poskušal prostodušno in z oblastnim občutkom potlačenih zamer in besa potrgati enolično kuliso neba, ki se je na obzorju vedno bolj kriče razlivala v nič hudega sluteče morje, ki mi je z mehurčastimi prsti objemalo razhojena stopala.

    Seveda sem vedel, da kulisa ni bila ustvarjena zato, da bi jo kdorkoli spraskal, onečedil, potuhnjeno zložil in spravil v svoj žep. Ne. Tu je bila zaradi občudovanja. Pomembno je vrvela ob roju dotikov, salvi neutrudnih besed, ki so se vanjo stekale z vseh strani. Pa sem jo kljub temu večkrat poskušal sneti. In bil pri tem ob sapo.

    Precej dolgo sem želel ustaviti čas, toda čas je ustavljal mene. V iskanju tistega majhnega kotička, v katerem se lahko uglasiš s tišino in ga lahko raztegneš v distanco, sem dobival vedno težje noge in ni mi preostalo drugega, kot da sem zasužnjil delček obale in se vehementno razkrečil, da sem lahko užil vse te barve, ki so v tisoč in eni noči poplesavale pred menoj. Bil sem uročen. Kača in krotilec.

    Sprva je bilo prijetno. Pristopili so znanci, v rokah držali nekaj svojih slik, iz ust so jim v okusnih odmerkih mezele medene šale, na ustnicah so v zaupnem šepetu trepetale pomembne novice, ki so nam vsem popestrile bolščanje v kuliso. Bilo je zabavno. Kot v naivno živahnem klubu, katerega leseni opaži še vedno dehtijo po svežih premazih, ki ti ne zapacajo nosnic, so se odvijale igre, ena slajša od druge. Prihajajoči časi se še nikoli niso zdeli tako blizu.

    Pa vendar je kmalu postalo utesnjeno. Prihajali so novi in novi, vsi so slišali za to mikavno kuliso. Vsak si je izboril svoj prostor ob obali in hitro nas je zajel oblak pare, ki je udušil željo po navihanosti, razigranosti, družabništvu. Vsak je vedel, kaj je prav. In vsak je želel pripadati. Toda izbira je bila borna, zgrabil si lahko samo še za ta ali oni konec vedno bolj razcefrane vrvi ter jo v tej še edini preostali igri poskušal zvleči k sebi. Pa ni in ni šlo. Vrv je bila stalno na mestu. Spraševal sem se, kaj je tako fascinantnega na tem, medtem ko me je vrv rezala v dlani.

    kulisa2_2

    Svojih misli nisem več razločeval od misli drugih. Mojo nekdaj neomajno pozornost za podrobnosti in nianse so nemarno prekinjali v bleščeče črne frake skriti mladci s čudno zavitimi nosovi in vpadljivimi, v tri vozle okrancljanimi kravatami, da so njihovi obrazi dajali videz zariplosti. Vedno so znali presenetiti – kot mrzla kaplja za vrat ali sikajoča mnenja, razpotegnjena v pokroviteljski nasmešek. Svoje besede, ki so mi pogosto zvenele tuje, kot bi jih napeto poslušal pod površjem, so kot ploske kamne navdušeno in poznavalsko zalučali v morje, da so se ti v neskončnih ponovitvah v žabjih poskokih bližali horizontu. Hip za tem, ko so to storili, so roke sklenili na svojih mršavih trebuhih in krohotaje prikimavali v mojo smer. Vsakič sem odkimal, toda vedno manj izrazito.

    Seveda sem želel pripadati, toda v vsej tej dvoglasni kakofoniji nisem več vedel, komu. Sebe nisem več videl, poznal pa sem vse druge obraze in vsi smo si mahali, vsi smo se trepljali po ramenih in od slepeče intenzivnosti kulise usločenih hrbtih. Zobe je treba stisniti, so nas učili nekoč, ko ni bila samo obala, obala, obala. In čeprav me je pod stegnom žulil in mrcvaril posebej oster kamen, čeprav mi je v ušesih rezko brnelo, sem se s komolci naslonil na nabrežje in se prepustil kulisi, ki je ves čas spreminjala barve, čeprav je bila modra. Počutil sem se starega.

     

    Sliki: Urška Kozak

    prijavite se

  • Stolp

    Bil je eden tistih dni, ko niti pod razno ne pričakuješ, da boš razočaran. Temnozeleni kavč v obliki črke L, ki se je s krajšo stranico tesno prilegal bež steni s tapetnim retro vzorcem in babičinim gobelinom ter je bil zaradi mojih neumornih levjih skokov na njem na hrbtni strani izdatno ojačan, si je lahko oddahnil. Tokrat sem – kot sem bil dolg in širok – zleknjen na njem miroval. Vsake toliko sem zadovoljno pomigal s prsti na nogah, ko sem iz belo-modre skodelice imitacije kitajskega porcelana v usta nesel zvrhano žlico borovnic, na katerih se je lesketal sladkor. Nekaj posod teh slastnih gozdnih sadežev smo družinsko nabrali dan prej, v soboto. V tistih časih so bili klopi še prijaznejši in niso polnili časopisnih vrstic.

    Vrata v kuhinjo so bila odprta, da sem iz dnevne sobe lahko slišal nerazločno radijsko čebljanje. Oče si je za kuhinjsko mizo kot Rodinov Mislec podpiral brado in si enkrat olajšano, drugič nejevoljno mrmral ter je odrezavo sikal proti šahovski tabli. Zraven lesene šahovnice so bile v organiziranem neredu odprte že precej načete knjige, iz katerih je oče črpal šahovsko znanje. Ročno izrezljane figure je kimajoče vlekel po že ustaljenih poteh in neutrudno preigraval otvoritve velemojstrov. Bila je povsem običajna zgodnjepoletna nedelja. Oče se je vživljal v kožo Kasparova, Fisherja in Karpova, mami je od vsega silnega dogajanja v tristopetintridesetem delu nadaljevanke zraven mene na kavču gledala pod kožo, sestra – ki jih v tistih najstniških letih ni bila nobena koža prav – pa je v najini sobi verjetno listala po bravotih. Takšen dan mi je bil pisan na kožo. Zlasti ker so vsi pozabili, da imam še domačo nalogo.

    »… nagradno igro … prvi trije … nagrajeni … hitro pot pod noge …«

    V kuhinji je zahreščalo, ko je oče od sebe živčno in nerodno odrinil stol. Topotanje korakov. Nedelja se je prevesila v nekaj drugega, ko je jakost radia povečal do te mere, da je zvok pretrgal popoldansko omotico. Mami se je zdrznila z zasanjanim kaj, kaj?, jaz pa sem peto žlico borovnic pridržal nekje na pol poti do odprtih ust. Pomežiknil nisem. Ah, kje.

    »… ponovim. Za vse naše mlajše poslušalce urnih nog imamo danes prav posebno nagradno igro. Prvi trije, ki bodo v prestolnici prišli na kraj, na katerem se vidi vse štiri strani neba, bodo nagrajeni. Prejeli bodo Adidasove športne copate. Nagrada je mikavna, zato hitro pot pod noge. Prvi trije, ki bodo prišli tja, kjer se vidijo vse štiri strani neba …«

    Znova topotanje. Na vratih se je prikazal oče. Nekaj mi je govorilo, da bo spregovoril, saj so to s prav posebno glazuro urgentnosti napovedovale že njegove oči. Popraskal se je po bradi. Ne vem, zakaj sem pričakoval, da se bo z nje usul sladkor.

    »No, evo. Neki zate.«

    »Kaj?«

    »Ja, tole, a nisi slišal? Prvim trem dajo superge.«

    »Kako pa vejo, katere cifre?«

    »Ja, ne vem, saj ni važn. Superge so superge. Obuj se pa pejt hitr.«

    »Kam?«

    »Kako, kam? Kje se v Ljubljani vidijo vse štiri strani neba?«

    »Na gradu, po moje.«

    »Ja, no! Kje na gradu?«

    »Na stolpu!«

    »Ja, dej, hitr, hitr!«

    Živeli smo tik pod gradom, kar je imelo svoje dobre in slabe strani. Med slabe strani bi lahko prištel to, da čeprav se na silvestrovo ni bilo treba drenjati med večtisočglavo množico, da bi opazoval magični ognjemet, kot škorec nikoli nisem zdržal dlje kot do enajstih, ne glede na to, koliko so me starši ščipali, polivali z ledeno vodo ali me z navijaško sireno poskušali obdržati v budnem stanju. Preprosto vedno sem ga prespal, pa čeprav sem ga imel tik pred nosom. Oziroma nad glavo. Dobra stran vsega skupaj pa je bila, da sem z leti nabral toliko kondicije, da sem to čudo kitajske pokajoče tehnike uzrl. In nato naveličano zamahnil z roko. Seveda pa to ni bila edina dobra stran. Prav posebej prikladno je bilo tudi takrat, ko so na grajskem stolpu name čakali čisto novi športni copati. Taki, da se z njimi lahko pohvališ. Taki, da si jih neseš s sabo v posteljo. Tudi če niso tvoje cifre.

    Stekel sem. In nato tekel. Mimo priljubljene vogalne gostilne, ki je z zaprtimi polkni in nepobrisanimi vrtnimi mizami samevala, sem zavil v hrib. Zaradi vročične vneme, ki me je kot orkanski veter v hrbet vlekla naprej, prvič nisem zaznal globoke raze, ki se je v dolžini kakšnih petih metrov zažrla v steno ob poti navkreber. Od nekdaj se je govorilo, da jo je z ročko na balanci naredil podivjani motorist, ki je v zblazneli alkoholiziranosti izgubil nadzor nad motorjem, se najprej podrajsal po zidu, nato pa se na dnu raztreščil na prafaktorje. Jaz sem seveda verjel. Vedno sem verjel.

    Tekel sem naprej, mimo otroškega igrišča, na katerem se je nekaj let pozneje poškodoval moj prijatelj. Na enem od tistih igral, na katerih je mogoče nekaj metrov nad tlemi prav frajersko sedeti in poznavalsko puhati žitenke iz djutifrija, mu je nenadoma spodrsnilo, da je kot lesena dila zgrmel na hrbet. Na ploh, da je naredilo puh. Za nekaj dolgih sekund je izbuljil oči, zmanjkalo mu je sape, nam pa otroškega junaštva. Danes je živ in zdrav. Vedno spi na boku. Vsaj tako se govori. Jaz verjamem.

    Ko sem po Mačji stezi tekel mimo drevesa, na katerem sem vsako leto mami nabiral mačice, sebi pa nekaj pik, sem bil že zelo blizu cilja. Rahlo sem upočasnil, saj se mi je zdelo, da sem prvi. Ne, ni se mi zdelo, vedel sem. Zagledal sem dobro znani futuristično-socialistični rdeči kiosk, ki je lahko pomenil troje. Ali si v njem dobil hotdog, sličice za Tarzanov album ali pa karto za stolp. Stolp, na katerem so me čakale superge. Stekel sem mimo kioska.

    »Ej, kam pa ti?« je iz notranjosti kioska zakrakala postava, odeta v zelen suknjič kontrolorja, ki je zelo verjetno oddajal vonj po skladiščih in pasti za poliranje strojev. Suknjič, ne kontrolor. Čeprav …

    »Ja, veste, gospod, zgoraj, nagrada, samo prvi trije, superge dajo, po radiu povedali.« Ob avtoriteti sem vedno po malem zmrznil. To se je poznalo po glasu in stasu.

    »Karto.«

    »Ampak to je drugače … Nagradno je … Radio je zgoraj, gospod.« Seveda nisem vzel nobenega denarja s sabo. Kakšen denar, lepo prosim.

    »Kupi karto.«

    »Ampak, gospod, nimam … Stekel sem … Saj grem samo hitro gor, gospod.«

    »Ne.«

    »A vam lahko potem prinesem, gospod? Prosim. Prosim! Ne bom gledal okoli, obljubim. Samo po nagr…«

    »Ne, ne. Ne. A-a.« S kemičnim svinčnikom je trkal po križanki in me nepremično gledal, medtem ko so mu plastična očala na recept počasi lezla navzdol po mastnem nosu. Razmišljal sem, da bi naredil nekaj korakov nazaj, kot da grem domov, potem pa se kot marinec odplazil mimo težaka v zelenem, ki že dve uri panično klika kemičnega in si razbija glavo pri 4 vodoravno, stekel gor in kot prvi dobil superge. Za to bi bilo vredno iti v marico. V zapor za deset let. Ampak sem cviknil, itak, v glavi mi je zavrelo od ponižanja, na jok mi je šlo. Na koncu jezika sem imel, da ga bom povedal mami, bo že videl.

    »Prosim, saj bom hitro … Vam potem prinesem. Res, čisto res, gospod.« Samo odkimal je. Ni verjel, kot sem verjel jaz. Red mora biti, je govoril postani zrak v kiosku.

    »Mi lahko vsaj poveste, gospod, če je šel že kakšen otrok gor?«

    »Ne, nobenega nisem videl.«

    To me je navdalo s kančkom upanja, zato sem se hitro pobral nazaj dol. Mimo drevesa z mačicami, zlizanih igral, zloglasne petmetrske črte in gostilne, ki je počivala na sinočnjih lovorikah, sem smuknil nazaj domov. Napol v solzah in poln nepotrpežljive evforije, da sem mencal na mestu in lovil zrak, sem v dveh stavkih povedal celotno zgodbo in že sem imel v žepu denar za karto. Na petah sem se obrnil in zdrvel nazaj v hrib. Eye of the Tiger.

    Ko sem z jezikom do tal znova prisopihal do kioska, sem trdoglavemu križankarju pod nos zmagoslavno pomolil denar in ni mu preostalo drugega, kot da mi izroči karto. Seveda ne brez privoščljivega privihanja kotičkov ust in pokroviteljskega prha skozi nos. Toda vse to zdaj ni bilo več pomembno. Stekel sem. In tekel po rdečem polžastem stopnišču navzgor. Proti nagradi.

    Ko sem prispel na vrh in je vame bušnil veter, je bilo v trenutku vsega konec. Tam, v kotu stolpa, so stali radijska ekipa in trije mladostniki, vsak s svojo svetlomodro škatlo športnih copat v rokah. Nekaj so vneto razlagali v mikrofone in ko so me zagledali, so za hip utihnili. Jaz pa sem se delal, da jih ne vidim, da se pred mano odpira samo prekrasen pogled na mesto. Pretvarjal sem se, da sem obiskovalec. In se zazrl v oblake. Ni mi šlo več na jok.

    Kot vedno, ima vsaka stvar dobro in slabo plat. Tokrat je bila dobra ta, da sem pravilno uganil in sem dejansko lahko videl vse štiri strani neba. Slaba pa, da me je doma čakala polovica skodelice pacastih borovnic.

     

    Slika: Urška Kozak

    prijavite se

  • Projekt Irska

    Disclaimer:

    KAJ TA ZAPIS NI

    Predvsem ne gre z poglobljen potopis, našopan s podatki o zgodovini od kamene dobe naprej. Tu tudi ne boste našli razčlenjenega seznama irske flore in favne (čeprav to neizbežno omenim), popisanih vrst alkoholnih pijač (čeprav sem jih neizbežno konzumiral), ne bom po vsakem tretjem stavku napisal Slainte ali Fáilte romhat isteach, čeprav izreki v irščini (irski gelščini) visijo po vseh stenah in vratih (in jih še marsikateri Irec ne zna prevesti) ter jih najdete na vsakem stojalu vogalne trgovinice s spominki. Aja, ta zapis prav tako ne bo povsem v skladu s smernicami knjižne slovenščine. Ne bo visokoletečih metafor in globoko zvenečih besed. Tudi jaz kdaj rabim oddih.

    In ne bom pisal »midva«, »najina« in podobnih dvojinskih for, ker je to podobno kot teženje s slikami svojih otrok na obletnicah. Annoying, skratka. Bistvo je, da nisem bil sam. In bistvo je, da je tokrat podmladek ostal doma.

    KAJ TA ZAPIS JE

    Predvsem je to sproščen zapis o enotedenskem potovanju po izjemno čudoviti in razgibani deželi s praktičnimi nasveti za vse, ki imajo Irsko v načrtu svojih potovanj. Irska sicer ni ogromna (po površini za tri Slovenije in pol), vendar jo je v sedmih dneh nemogoče prevoziti celo, zato sta po premisleku odpadla severni in južni del otoka, ki sta prav tako čudovita in bosta morala počakati do drugič. Zapis je zaradi lažje orientacije razdeljen na nekaj kategorij, na koncu sem dodal še nepopoln seznam glavnih znamenitosti na tej poti.

    Brez dvoma bom kaj tudi pozabil. Kaj hočemo, leta so tu. Konec koncev so na voljo komentarji, v katerih lahko še kaj dodatnega pojasnim.

    Pot: Dublin Carlow Kilkenny Kells Waterford _ Clonmel _ Cashel _ Limerick _ Lough Gur _ Kilrush _ Kilkee _ Cliffs of Moher _ Kinvara _ Clifden _ Connemara _ Kylemore Abbey _ Westport _ Mallarany _ Achill Island _ Galway _ Athenry _ Athlone _ Crookedwood _ Fore _ Drogheda _ Newgrange _ Skyrne _ Hill of Tara _ Slane _ Navan _ Kells _ Dublin

    mapa s km in večjimi mesti

    PRIPRAVE

    Bile so, ampak osnovne. Vsaj ne v skladu s standardi mukotrpnih načrtovanj, ki se jih držim v vsakodnevnem življenju. Brez seznamov z alinejami (in nepotrebnega stresa) mi živeti ni. Dva meseca pred potovanjem sta bila nora. Ampak pustimo to.

    Pred vsakim potovanjem poskrbim vsaj za dve stvari. Okvirno pot in spanje (tokrat tudi prevoz). Ne maram paketnih, organiziranih potovanj, kjer te vozijo od ene točke do druge, da v petih sekundah pofotkaš vse tisto, kar se itak bohoti na vseh prospektih, potem pa odviješ v ceno potovanja vključeno malico pariške in sira debeline centimetra in pol ter pingo soka. Not for me.

    Irska je dežela pokrajine. Zato je bilo že na začetku jasno, da bo levji delež potovanja vključeval zelene površine, in ne toliko mest, ki pa (na srečo) na Irskem tako ali tako niso velika. Velik plus tokratnega potovanja je bilo tudi dejstvo, da konec aprila v teh krajih še ni visoka sezona, zato je bilo veliko priložnosti, da se odpočiješ od ljudi.

    Spanje je bilo – z izjemo ene nočitve – splanirano vnaprej. Sem pristaš in zadovoljen uporabnik Airbnbja, ampak o tem malo več spodaj. Let je bil iz Benetk, tako da se je bilo treba odločiti še glede prevoza do tja. Možnosti je seveda več, ampak že takoj so odpadle vse razen GoOptija in lastne režije.

    Kaj še potrebuješ za Irsko:

    • adapter za električne vtičnice (pri nas so okoli deset evrov, dobiš jih v vseh večjih trgovinah, na Irskem so malenkost dražji, v nekaterih prenočiščih jih tudi imajo, ampak se ne zanašajte na to)
    • osebno izkaznico
    • kreditno kartico (za rent-a-car), v večini trgovin (in petrolov) in nekaterih pubih lahko normalno plačuješ z bančno kartico (Maestro)
    • oblačila za vse letne čase (razen šlap in rokavčkov, čeprav vidiš tudi to)
    • dežnik (če si iz sladkorja)
    • dobro voljo (cestno agresijo je nujno treba pustiti doma)
    • kakovostno in udobno obutev (salonarji s Šmarne odpadejo)

    Priporočljivo:

    • telefon z GPS-om in naloženim zemljevidom Irske
    • dodatno baterijo za telefon (ali polnilnik za vžigalnik v avtu – ta je isti kot pri nas)
    • znanje angleščine in prepričljivo kimanje, ko kakšnega Irca zaradi hudega naglasa ne razumeš preveč dobro :)

    PARKIRANJA IN PREVOZI

    DO LETALIŠČA

    Najcenejša varianta za GoOpti bi prišla okoli 40 evrov na osebo za prevoz v obe smeri, vendar bi bilo treba še nekaj časa čakati, da te poberejo. Daljša parkiranja na letališčih pa so tudi draga. Potem sem izvedel za odlično zadevo. Okoli letališč imajo v Italiji zasebna parkirišča. Rezerviraš lepo po spletu, navedeš dan in uro prihoda ter odhoda, plačaš s kreditno (za ves teden okoli 30 evrov) in si sprintaš rezervacijo. Parkirišče na prostem je varovano, s kombijem te odpeljejo na letališče in te tudi pridejo iskat. Enostavno, najceneje in udobno (če imaš seveda svoj avto, drugače je GoOpti super varianta). Parkirišč je več, jaz sem izbral najbližjega – s kombijem je do letališča samo kakšnih pet minut.

    LET (in blond moment)

    Iz Benetk traja približno dve uri petnajst. Vedno si rečem, kako bom ful bral na letalu, na koncu pa kinkam, brskam po brezveznih revijah, zataknjenih za sedež pred mano, ali pa škrtam z zobmi, ko se spozabim in plačam tri evre za malo piksno kokakole. Useless. Ne vem, kako mi je to uspelo, ampak tokrat sem brez prošenj na kolenih in tako mimogrede dobil ravno sedeža ob zasilnem izhodu. Kakšna milina, če lahko svoje dvometrske noge normalno stegneš, ne da bi jih bilo treba zavozlati komu za vrat tri vrste pred tabo.

    In zdaj blond moment. Let nazaj grede traja uro dlje (vsaj po uri), ves čas sem razvijal neke hude teorije, kako gre v eno smer direkt, v drugo pa okoli Grenlandije, potem pa mi je facepalmovsko kapnilo, da so zgoraj eno uro za nami. I know, I know. To je tako, če na avionu gledaš v luft in razmišljaš o bedarijah. Na primer o tem, ali ima stevard lasuljo in ali stevardesa, če jo na silo streseš sredi noči, avtomatsko začne kriliti z rokami in kazati varnostne postopke …

    O, glej, glej, med mojim nakladanjem smo že pristali v Dublinu.

    AVTO

    Vnaprej sem rezerviral tudi avto. Ponudnikov je več, po poizvedovanju sem se odločil za Budget. Podobno kot zgoraj pri italijanskem parkirišču tudi tu vnaprej izbereš datum in uro, ko nameravaš pobrati in oddati avto. Nato izbereš tip avtomobila, daš svojo kreditno (zaračunajo ti šele tam) in si prebereš drobni in malo manj drobni tisk.

    Tipov avtomobilov je več, seveda je odvisno, koliko vas potuje. Tokrat mularije ni bilo zraven, zato sem izbral majhen avto, ki malo pije. Poleg tega sem se odločil za avtomatika, ker še nisem prestavljal z levo roko in ker sem vedel, da se bo treba zaradi vožnje po levi koncentrirati na druge stvari. Izkazalo se je, da je bila to odlična odločitev.

    Kaj potrebuješ za najem avtomobila:

    • kreditno kartico (s kodo PIN: to sem se spomnil šele zadnji trenutek, ker kreditno kartico uporabljam samo za spletne nakupe karnis iz islandskega javorja in kitajskih luči za bicikel, ki crknejo po enem dnevu, pri katerih PIN-a ne rabiš)
    • vozniško dovoljenje (čeprav na spletnih straneh Budgeta piše, da potrebuješ potni list – in jaz sem ga zato šel brezveze delat – je dovolj vozniško, niti osebne ni treba pokazat)

    Kaj je dobro vedeti:

    • osnovni najem za cel teden je bil samo okoli 100 evrov, vendar je dobro plačati za dodatno zavarovanje (excess reduction), s katerim si zagotoviš dušni mir. Seveda ti želijo prodati vse živo, vendar je dovolj osnovno dodatno (okoli 16 evrov na dan), ki vključuje krajo in podobno.
    • javni prevozi so precej dragi, tako da je avtomobil, če želiš videti kaj več, optimalna izbira. Za cel teden je najem prišel okoli 230 evrov (+ bencin, ki je na Irskem v povprečju 1,26 evra – cena benza ni regulirana, tako da zna precej nihati; ni pa nekega pravila, kje dobiš cenejšega).

    road

    CESTE, VOŽNJA, RAZDALJE

    Avto. Govorim si: Vozi po levi. Vozi po levi. Vozipolevi, vozipolevi. Seveda že takoj, pred prvim krožiščem, ki jih na Irskem kar mrgoli, sunkovito zgazim bremzo. Iščem sklopko, najdem sebe z nosom na sprednji šipi. Švicam, mrzlično gledam levo-desno, od kod bo kaj priletelo. Presenetljivo nobenega hupanja (na celi poti trikrat slišal trobljenje – dvakrat zaradi mene, ker sem valda spregledal nasproti vozeče Irce, ko sem čez nasprotni pas zavijal desno, nekaj ti ne da, da bi dojel, da proti tebi vozijo po desni).

    Iz Dublina seveda pelje avtocesta, vendar sem takoj, ko je bilo mogoče, zavil na lokalne ceste. Pravo Irsko začneš spoznavati, ko zaviješ na roads less traveled. So pa te manjše ceste, vsaj na začetku, prav grozljive. So zelo ozke in valovite, omejitev pa je 100 km/h. Ni odveč povedati, da sem bil na začetku kljub dolgoletnim šoferskim izkušnjam precej živčen, saj domačini po teh »potkah« divjajo kot Eddie Irvine v šikanah in se ti zalepijo za rit. Vendar brez blendanja, hupanja, žuganja s sredincem in podobno. Preprosto te prehitijo ob prvi priliki. Po možnosti tam, kjer je cesta najožja. Toda ko se enkrat navadiš na to, razkleneš čeljusti, členki od krčevitega držanja volana niso več tako beli in se končno začneš zavedati okolice, ki je, mimogrede, spedenana v nulo (še žive meje za ovce, konje in irske škrate so postrižene na milimetre). Parkrat sem sicer še užgal po bremzi, ker sem jo zamenjal za sklopko, ampak kaj bi brez iksajtmenta v življenju, ane.

    Seveda ne gre še brez drugega blond momenta. Ko sem se iz Dublina peljal po avtocesti, so bili na vsake toliko napisi: Amach/EXIT. Po kakšnih treh, štirih sem si rekel: Mater, tu imajo pa teh krajev z imenom Amach toliko kot v Sloveniji raznih Sel in Brd. Seveda takrat še nisem vedel, da so povsod dvojezične table (tudi mesta so v dveh različicah), in seveda sem si, ko sem to dojel, z dlanjo miselno spet pokril obraz.

    geograph-3232890-by-Eric-Jones

    Ja, Irska ni ogromna, vendar pa so razdalje, zlasti če potuješ zunaj avtocest, precej varljive in se pot zavleče. Za sto kilometrov si je kar treba vzeti kakšni dve uri časa (raje več), poleg tega so znamenitosti in dih jemajoča pokrajina za vsakim vogalom. Ves čas bi lahko samo fotografiral.

    Kaj je dobro vedeti:

    • Znamenitosti so zelo dobro označene (rjave table), ampak je priporočljivo, da imaš GPS. Lahko ga vzameš pri najemu avta, ampak je precej drag (mislim, da je 9 evrov na dan). Upoštevajte tudi, da znajo unovčiti vsako najmanjšo zadevo, vsak najmanjši kamen. Znamenitosti je res ogromno, tako da si je dobro to malo prej pogledati (nekaj tega si lahko ogledate spodaj) ali pa nalogo iskanja stvari, ki si jih je vredno ogledati, zaupaš sovozniku. Tla avtomobila so bila na koncu nastlana z raznimi prospekti, letaki, knjigami in zemljevidi, da nisi mogel več kam stopiti.
    • Irci so zelo strpni za volanom. Potrpežljivo počakajo, če se kdo zasanja pred zeleno lučjo, spuščajo pešce, dajejo prednost drugim ipd.
    • Uporaba luči podnevi ni obvezna – nekateri jih ne prižgejo niti v mraku (vseeno pa boljše kot v Egiptu, kjer nimajo luči prižganih niti ponoči).
    • Parkiranje: pri prenočiščih je večinoma na voljo in zastonj. Ko zviješ v mesta, pa so povsod parkirne ure. Ura parkiranja je tam okoli 1,5 evra, pri tem je treba vedeti še, da je določeno maksimalno dovoljeno število ur parkiranja (večinoma od dve do štiri ure). Izredno priročna (in zastonjska) zadeva je parkiranje pri večjih trgovskih centrih, vendar je tudi tu omejeno število ur parkiranja (v Galwayju, na primer, je velik trgovski center Tesco. Zastonj parkiranje do tri ure. Največ deset minut peš do centra). Okoli hodijo fantje in skenirajo tablice. Pri obeh parkiranjih je treba biti pozoren, ker ti hitro nadenejo lisice (odklepanje stane od 80 do 100 evrov). Povsod so napisi: Don’t get clamped, park legally.
    • Dovoljena količina alkota v krvi je 0,05 za nas izkušene voznike (za novince 0,02). Torej en guinness (ali deset vrečk rum-kokos bonbonov. Saj ne, pojma nimam, če je v tej sladkobi kaj alkohola hehe).

    DSC_0124

    NARAVA, MESTA, VREME

    Kot že rečeno, Irska je dežela pokrajine. In to kakšne pokrajine! Vse je izjemno urejeno, na nekaterih odsekih malo spominja na Slovenijo.

    Na tej poti je bilo mogoče videti vse, zelene prostranosti z nešteto čarobnimi gradovi in ruševinami, med katerimi letajo in se oglašajo ptice, ter na katerih se pase nepregledno število backov Jonov (ja, s črnimi glavami in belim puhom). Tik ob morju, v čarobno tihem nacionalnem parku Connemara, kjer si spočiješ živce, imaš občutek, da si najmanj v sredogorju (ali pa sredi McCormackovega sveta v Cesti, kakor ti paše), ko dosežeš Atlantski ocean, pa te zadene vsa mogočnost vetra in občutka, da si dosegel sam rob sveta. Z besedami je težko opisati to veličastnost.

    Kaj je dobro vedeti:

    • Povprečna temperatura konec aprila je okoli 12 stopinj, vendar se to hitro spreminja. V enem dnevu, kot pravijo, lahko doživiš vse letne čase. Zato se je dobro obleči »kot čebula«, da se lahko hitro slečeš, ko posije sonce in se ogreje do kakšnih 17, ali nase navlečeš dva puloverja, če zahladi (in sanjaš o termo nogavicah iz ovčje volne – mimogrede, od tod so tisti znani (beli) volneni puloverji z značilnim vzorcem. Če želite biti retro šik za božične pojedine in Last Christmas karaoke, je to prava izbira. Samo bodite pripravljeni za tak kos oblačila odšteti kakšnih 150 evrov). Še najmanjši problem je dež. Hitro pride in hitro odide. Ali počakaš v avtu ali pa greš na pir. Ali pa si privoščiš čik pred vhodom v trgovino, pod streho. Temperatura tudi poleti redko preseže 25 stopinj, pozimi pa ne gre pod nulo.
    • Aprila je tema šele okoli 21.15 (torej kot pri nas poleti), Irska pa ima poleti kar 18 ur dnevne svetlobe in pade noč šele po enajsti zvečer. Izjemno priročno za potovanje.
    • Ob atlantski obali piha. PIHA! Zato je priporočljivo imeti vetrovko, dvojne kapuce in močne glasilke, ko se proti obzorju zadereš: I’M THE KING OF THE WORLD! Lulanje proti vetru je posebno doživetje. Menda. Tako sem slišal, no.
    • V odročnejših predelih je treba biti pozoren na ovce (in krave) na cestah. Ker je veliko ovinkov, lahko hitro kakšno razkrečeno fašeš na šipo). Splat! Pacek Jon.
    • Mesta so vsa po vrsti majhna (še center Dublina komot prepešačiš), se pa zna zgoditi, da se zjutraj ali popoldan kje zabaše in gre takoj mimo pol ure. V center Dublina sploh ni priporočljivo hoditi z avtom. Bolje ga kje pustiti na obrobju in potem z javnim prevozom naprej (več o tem spodaj pri cenah).

    guinness

    PRENOČIŠČA, HRANA, CENE

    Cene na Irskem so od oka kakšnih 30 odstotkov višje kot pri nas.

    Prenočišča:

    Airbnb – privat sobe (večinoma s svojo kopalnico) se dobijo že za 50 evrov na noč.

    B&B – tega je na Irskem res ogromno, tako da niti ni treba rezervirati vnaprej. Okoli 35 evrov na osebo na noč. Vključuje irski zajtrk, od katerega si še cel dan sit.

    Hrana in pijača:

    V baru ali lokalu so zajtrki okoli 9 evrov, izvrstna juha 5 evrov, glavne jedi tam okoli 15. Imajo polno trgovin in pekarn, super je tudi njihova veriga SuperValu, kjer dobiš res izvrstne lokalne stvari.

    V pomfri dajejo (tudi) kis.

    Voda je zelo klorirana.

    Pivo je v pubu pet evrov (tudi irska kava), v trgovini okoli dveh evrov in pol.

    Prevozi:

    Javni promet je videl mojo malenkost samo v Dublinu. Za približno petkilometrsko vožnjo z avtobusom do centra v eno smer je treba odšteti 2,70 evra. Drobiža ne vračajo. Povsod so dvonadstropni avtobusi, linije tečejo kot namazane.

    Nekateri odseki avtocest so plačljivi, drugi ne (nisem se sicer poglabljal v to, ker sem se malo vozil po njih, ampak odseki vas stanejo 1,90 evra).

    Vstopnine:

    Za muzeje in razstave so povsem različne cene (od 5 do 20 evrov), nekatere naravne znamenitosti so zdaj, ko še ni sezona, zastonj. V Dublinu je na primer Guinnessov muzej 20 evrov, za to dobiš enega guinnessa in neverjetno gnečo. Precejšnja vrsta je tudi za ogled starodavne knjige Book of Kells (poznamo jo tudi zaradi risanega filma The Secret of Kells) v knjižnici Trinity Collegea. Se splača, tudi zaradi vpogleda v ogromno knjižnico.

    library

    NEKATERE ZNAMENITOSTI NA POTI

    The Brownshill Dolmen (Carlow)

    The Brownshill Dolmen

    Kilkenny Castle

    Kilkenny Castle

    Lough Gur

    Lough Gur

    Kilkee

    Kilkee2

    Cliffs of Moher (izjemno turistična točka; zunaj sezone ni veliko ljudi, poleti, predvidevam glede na ogromna parkirišča, je tu prava gneča; tokrat zastonj, drugače plačljivo)

    moher3

    Connemara National Park

    connemara

    Kylemore Abbey (ima velike vrtove, si je treba vzeti kar nekaj ur, vstopnina)

    kylemore

    Mallarany

    mallarany

    Achill Island (največji irski otok, na katerega pelje kratek most; brezplačno)

    achill

    Fore Abbey

    fore

    Newgrange (dve vrsti ture, daljša je tri ure, krajša uro in pol – odpeljejo te z avtobusi na prizorišče; krajša tura je 6 evrov in se zelo splača)

    newgrange

    Bective Abbey (ena od scen iz Braveheart)

    bective

    Irci so izjemno prijazen narod. Pozdravljajo te na ulici, te ogovorijo in se z zanimanjem pogovarjajo s tabo, če se jim zdi, da si se izgubil, ker že nekaj časa levo-desno-gor-dol prekladaš zemljevid, pristopijo in ponudijo pomoč. Lokalni vodiči, ki te peljejo na ogled, z žarom pripovedujejo zgodovino, celo vratar ti zna z navdušenjem povedati marsikatero zanimivo podrobnost iz življenja W. B. Yeatsa (čeprav je v službi na razstavi o prvi svetovni vojni). Natakarji so nenarejeni veseljaki, prav tako gostje, ki so sicer glasni, ko zvrnejo nekaj kozarcev, ampak je vse v zabavnih mejah.

    Seveda se pomanjkljivosti – tako kot povsod – pojavijo po daljšem bivanju, ampak kot turistu ti je predvsem pomembno, da se počutiš varno, sprejeto in domače. Vse to je Irska. Poleg osupljive narave.

     

    Vse slike: © Damjan Zorc (razen slike Amach/Exit – © Copyright Eric Jones and licensed for reuse under this Creative Commons Licence)

     

    prijavite se