Vse objave v Spomini in vpogled

  • Zgoraj in spodaj

    Sedim na klopci, ugnezdeni med mlade vrbe, ki brstijo proti nebu. Te nadobudnice so upokojile svoje stare prednice, ki so izgubile bitko z višavami in so nekoč z žalujočo spokojnostjo ukrivljene veje namakale v vodo, da so kot posušeni kremplji na gladini ustvarjale brazde v času. Te sledi na površini reke, ki se urbano počasi vije skozi moje otroštvo in desetletja pozneje s pobarvanim zvokom izliva v meni, so bile vidne le za hip. Na koncu svoje kratke poti so zaklokotale in vztrepetale. Nato potonile. Kot spomini.

    Med vejami pomladno zašumlja. Prijetno zahomotan v misli zaslišim plonk klup. Nato barbarsko zmagoslavni uiii in zvonek pššššt taaam. Mlada razposajenka v vodo meče kamne in prazne polžje lupinice ter po zraku maha z vejicami, kot bi bile ropotulje. Zadovoljno prhnem skozi nos. Rad imam, če me kliče oči. Njej ta besedica pomeni vsaj toliko, kot je pomenila meni takrat, ko sem na ozadju bronaste zavese, ki je sramežljivo skrivala utrujeno sonce, štorkljal ob sikajočem morju in v valove metal kos odlomljene palice. Moj oči je – z eno iztegnjeno in eno pokrčeno nogo – ležal nekje zadaj, na s soljo razžrtih kamnih, ki so nosili krone pozabljenih trav in šepete posušenih meduz. Bil je nekoliko zaskrbljen, ker sem bil sam. Brez prijateljev, s katerimi sem običajno poskakoval v ognjenem krogu. Toda nisem bil sam. Imel sem palico, ki je bila zame križarka na pomembni misiji. Imel sem morje, ki se je uklanjalo mojim nameram. Valovala sva oba. Vedno bolj sem se odmikal od občinstva, zunanjih pričakovanj in površine spoznanj ter se pogrezal v lastno mimiko življenja. To je bil mejnik. Takrat se je v meni začelo nekaj zapisovati. Pod razdivjanim površjem se je začela ustvarjati živobarvna milina. Lahko sem zgoraj in lahko sem spodaj. Če sem zgoraj, se dotikam, gledam, govorim, občudujem, razmišljam, razlagam. Če sem spodaj, razumem, od kod občutki. Eno ne more brez drugega. Mlada vrba se napaja s sokom stare.

    Tam nekje, kjer je nekoč drevo tisočerih las ustvarjalo zeleno kupolo, za njegovim deblom, ki zdaj migeta v meglici, zaslišim pogled. Zagledam dekliški hehet. Jasno mi je, da je privid. Prihaja iz globine mojega morja, ki se razpeni vsakič, kot se dotaknem mejnika. Prevzame me otožno občudovanje, da sem prav tu pustil svoje prve sledi, tiste najmočnejše, prvinske, ki zarežejo kot veje v vodo, razparajo vezi z domačimi vogali in te odnesejo ven, med takrat še nepojmljiva, nedorasla preigravanja in preskušanja, kaj zmoreš. Pod vsako besedo se je odtrgal plaz, odlomil košček in plompnil v vodo. Z vsakim pogledom se je sprožil odmev, ki se je kot frfotajoči metulj ujel v pajčevine stare vrbe. Po vsakem dejanju je bil današnji dan bližji.

    Veje znova opozorijo nase. Mala razbojnica teka za golobi in se pogovarja z racami. Razumem jih, da je ne ubogajo in se raje poženejo v zrak, nato pa postavljajočih prsi podrsajo po gladini. To bo gotovo eden njenih mejnikov. Iz nekega drugega sveta se ji nasmehnem in pokimam. Ja, všeč mi je, če me kliče oči. Zavzdihnem iz navade. Ti spomini. Ves čas se spreminjajo, ukrivljajo, zorijo, razpadajo in se sestavljajo v zanimivih kombinacijah. Toda prav vse naše sledi, vse tiste brazde, naj bodo še tako burne, boleče, nezanimive, pretresljive ali obžalujoče, potonejo na isto dno. Tam se pripnejo na osnovo, ki se ne nikoli ne spreminja. Ostaja z nami. Iz te osnove je črpala stara vrba. In danes, v svojem razcvetu, črpa tudi mlada. Razume, da zaradi nje lahko brsti, se postavlja, poslavlja in objema, spoznava, da jo v polnost razpihujejo prednice.

    Vstanem in pomignem mali vrtavki, da je čas. Dovolj dolgo sva se pomudila na kraju, ki povezuje zgoraj in spodaj. Sprva deluje nejevoljna, nato pa priteče k meni, polna vtisov, vsak njen dih govori v neslišnih stavkih. Pogoltne slino in ko že mislim, da bom deležen jecljajočega mencanja, razširi oči, da v njih uzrem bučanje morja, in reče:

    Oči, oči, si že bil kdaj tu?

     

     

    Slika: Urška Kozak

    prijavite se

     

  • Pričakovanje

    Bil je otrok. Dobil je vse. Ko se mu je v mislih izoblikovala jasna, močna, vroča, neustavljiva želja po nečem, se je spravil v pogon. Bil je glasen, odločen, z enim okvirjenim ciljem. Dobiti. Takoj. Čim prej je bilo že prepozno. Kar je bilo najlepše, ni bilo treba niti vstati, uporabil je samo svoj zavojevalski glas. In pritekli so. K njegovim nogam. Seveda, ni smel trpeti. Če je zajokal, so si mislili, da mu krvavi duša. Če se je zatresla gora, je otrok, tako so si govorili, doživel čustveni pretres. Ustregli so mu. Vsakič znova.

    In otrok je imel. Ni bilo treba čakati. Lahko se je pohvalil, kaj vse je nabral. Ker je bil priden, vsi so mu zavidali. Toda nečesa ni razumel. Pa saj se niti ni spraševal. Takoj, ko je nekaj bilo v njegovem naročju, je vznemirljiva napetost popustila. V hipu. Dobljeno je izgubilo sijaj, razbarvalo se je. Sprožil se mu je refleks, prsti so se mu razklenili in siva brezoblična gmota, ki je bila še pred kratkim sijoča poželjivka, je pozabljena zdrsnila na tla.

    Pogled je usmeril v znano smer. Usta so se mu navlažila. Obliznil se je. Želja, ta njegova nepotešena sla, mu je iztegnila roko. Prisilila ga je, da je pomignil s prstom. Pridi, pridi. In prišlo je. Dobil je. In dobil. In dobil. In dobil. In dobil. Obdobja med želim in imam so bila vedno krajša, dokler ni padel v stanje želimimam, eno enako drugemu, ko je ril skozi nagrmadeno piramido, hlastal po še, se krčevito stegoval. Pa saj se je na koncu vedno prebil na drugo stran. Toda v sebi je vsakič odvzel delček melodije in jo s trdim zvenom nepovratno spustil ven. Ni se izpel, a postajal je nem. Ves čas ga je srbelo. Pa se ni znal popraskati.

    Bilo je hipno zadovoljstvo. Kot bi opisoval praznino, v kateri je hkrati vse in nič.

    .

    Bil je otrok. Imel je ogromno želja. Seveda jih ni držal v sebi. Spustil jih je na plan. Tu so, svet. Moje, samo moje. Navdušeno in nagonsko jih je vrgel v zrak. Vse si je želel, prav vse. Toda ko so te jasne, močne, vroče, neustavljive želje, ki jih je zalučal v smer večnih dobrotnikov z na videz neusahljivim virom rešitev, jadrale proti tlom, so jih prav ti dobrotniki zgrabili zgolj peščico. In jih spravili v notranji žep plašča. Za pozneje, so pokimali. Druge pa so se kmalu posušile kot votli ovoji zrnja v vetru. Pozabljene so zdrsnile na tla. Ker niso bile želje. Bile so le salve impulzov.

    Toda tiste želje, ki so zorele v žepih drugih in mislih otroka, so se z vsakim trenutkom, ko je bilo treba čakati, iz ohlapnega in nestrpnega stanja mencanja začele trditi v nekaj trajnega. Nekaj, kar je tam ves čas. In vznemirja. Barve niso zbledele ali popokale. Nasprotno. Postale so tako žive in kričeče, da otroku ni bilo treba kričati.

    In otrok je začel graditi odnos. Do sebe, svojih občutkov in želja. Umiril se je in se hkrati prepuščal vznemirljivim tokovom, ki so ga ob mislih na izpolnjeno željo ali dve odnašali v vedno nove svetove, ki jih prej ni poznal. Bilo je razburljivo, napeto, ves čas je utripalo tukaj in nekje na obzorju, na trenutke je bilo tudi dolgočasno. Toda to je sprejel. Dolgčas je posut s patino in življenjem, v katerem nastajajo razvejane zamislice, poezija dogajanja, premikajoče slike. Dolgčasa ni treba gasiti, ker je prijazna speča zver. Ko je čakal, je imel cilj. In ker je imel cilj, je lahko čakal. Ugotovil je, kaj je bližnja distanca. Dvojno zadovoljstvo. Tukaj in pozneje je zaokrožil v smisel.

    Bilo je bogato pričakovanje. Kot bi opisoval majhno stvar, iz katere vrejo velike zgodbe.

     

    Slika: Urška Kozak

     

    prijavite se

  • Priden

    Kot otrok je zelo rad poslušal, da je priden. Ta beseda mu je godila do te mere, da si je ves čas prizadeval, da bi ujel njen blagodejni zven. Ko je bil deležen te edine zveličavne besede, je bilo tako, kot bi ga po glavi pobožal ves svet in ga posrkal v samo središče vsega. Nasprotno pa, ko bi jo po vseh napetih pričakovanjih moral zaslišati, v zraku pa je obvisela samo nejasna slika staršev, na kateri se je razmazalo neskladje med glasovi in pogledi, je najprej obnemel, nato pa so ga oblike solze. V takih primerih je bil poreden. Nanj se je zgrnil ves svet. In ga pokopal pod seboj. Zato si je že zelo zgodaj zadal cilj, da bo čim več prvega in praktično nič drugega. Takrat je dojel, kaj mora narediti, da bodo z njim zadovoljni.

    Rad se je igral. Veliko uric je vlagal v to, da je s kockami ustvarjal srednjeveške zgodbe, vesoljske dogodivščine in pustolovščine z dinozavri. Domišljija je bila razgibana, nikoli enaka, vedno polna. Toda nikoli se ni zaključila. Zgodbe ni bilo konec, ker je bila prekinjena. Ob prvem glasu je najprej otrpnil, potem pa razumel, da mora spustiti zaveso, da mora steči v kuhinjo, čas je za kosilo. In vedno je stekel. Vedno je pridno čakal. Vedno je bil priden. In na obrazih staršev je bil nasmešek. Starši so bili zadovoljni in zadovoljen je bil on. Vedel je, da dela prav.

    Včasih pa ni bil samo priden. O, ne. Risanje ga je izjemno veselilo. Zlasti je bil navdušen nad pobarvankami. Ko je odprl škatlo z barvicami in se je po sobi razlegel raznobarvni vonj, se je oglasila glasba sveta, s katero se je uglasil. To je imel še posebej rad, saj je na sebi čutil odobravajoče poglede, ko ni barval čez črte. Vedno znotraj meja, vedno tam, kjer je določeno. In kar je bilo še slajše, bil je dvakrat pohvaljen, ker slona ni narisal oranžnega, ampak je uporabil sivo barvico, ki jo je prej skrbno ošilil. O, ne. Včasih ni bil samo priden. Bil je dvakrat priden.

    Sčasoma je postal izredno občutljiv na svet, ki ga je osvajal s previdnimi koraki. Izostril se je zlasti njegov sluh, skozi zidove in zaprta vrata je znal slišati vse odtenke in valovne dolžine bolj ali manj pridušenih glasov, ki so prihajali iz sveta odraslih, iz ust staršev, v katere ni nikoli podvomil. In tudi ni imel razloga, da bi. Ko je slišal te glasove, ga je na trenutke postalo strah. Starši so bili zaskrbljeni, govorili so o odraslih stvareh, nemočno razpravljali o denarju, utrujenosti, ki jim je odnesla dan. Vedel je, da mora nekaj narediti. In potem je strah odtekel iz njega. Počutil se je lažjega, ko je dojel, kaj mora narediti. Ne bo omenil, da si je že dolgo časa v izložbi trgovine ogledoval kolo. Ne bo vztrajal, da želi novo žogo. Predvsem pa bo tiho kot miška, ko si bodo odrasli popoldan zaželeli počitka. Ne bo dodajal polen na ogenj. Ko bo slišal, se bo odzval. Na vprašanja bo odgovoril. Viden bo, ko bo za to potreba. In vsi naokoli bodo ploskali in navdušeno ponavljali, kako je priden. Priden, priden, priden.

    Otrok je nato zrasel. Pozabil je že, kako lepo je bilo včasih barvati vse tiste slone, kako vznemirljivo je bilo kocke zlagati v zgodbe, toda zdaj so bile v igri večje stvari. Svet je postal ogromen, razširil se je na področja, ki jih je bilo izjemno težko obvladovati. Toda vedel je, če se bo potrudil, če bo napel vse svoje sile in črpal iz vsega, kar mu je do zdaj pomagalo, da ni razburkal ravnovesja, se bo znašel. Risanje samo do črt je moral zdaj nadgraditi in do potankosti izpiliti tisto, v čemer je bil dober, in tisto, v čemer ni bil. V vsem je moral biti dober. In z vsemi je moral biti dober. Konec koncev je to že zelo dobro znal.

    Naučil se je svoje želje prilagajati željam drugih. Če se včasih niso prekrivale, je malo odvzel tu in malo dodal tam ter tako poskrbel, da se je poklopilo. Toda vedno je vzel sebi, da bi zapolnil navidezno luknjo drugje. Bil je človek, ki bi si ga vsak želel imeti za svojega, na svoji strani. Ni ga motilo to, da ga je stopnjevanje prilagajanja vedno bolj izčrpavalo, saj je vendarle doživljal naklonjene poglede, besede, misli. Imel je šesti čut za tegobe drugih. V sebi je našel rešitev za vse. Kako zelo dobro je znal ugajati.

    Toda vedno bolj drugim in vedno manj sebi.

     

    Slika: Urška Kozak

     

    prijavite se

  • Leta

    Od nekdaj sem bil najmlajši. V teh dneh, ko neizogibno drvim proti čudoviti številki štirideset, vedno bolj poudarjam in si sam pri sebi domišljam, da sem šel v šolo eno leto prej, ker me je razganjalo od intelektualne globine in obče genialnosti, ampak na koncu si je le treba priznati, da je odločitev za to verjetno padla precej hitro, ko so starši ošvrknili koledar in me bežno premerili. Hja, pa ga dajva prej v šolo. Visok je dovolj, da se popraska za ušesom, z barbikami se je nehal igrati in staro mamo tudi že zna trikrat oviti okoli prsta. Tisto ljudsko pravljico o starših in njihovih otrocih pa tako ali tako vsi poznamo. Lahko bi jo naslovili Prvi na vasi.

    Seveda nisem bil prvi. V ničemer 1)Razen v številu lumparij na minuto.. Ker mi šola ni bila ravno prva stvar zjutraj, ko sem odprl oči, niti zvečer, ko sem po toplem benkotu in cikcakastih zajčkih zakrmaril pod odejo, čez dan pa sva se s to – skozi moje begajoče otroške oči – odvečno ustanovo sporazumno prenašala s sramežljivimi pogledi s kotički očes, sem po ocenah sodeč životaril nekje v brezbarvni sredini. Nisem izstopal, še po višini ne. Potegnil sem se pozneje, ko je v meni začelo divjati tisoč svetov in sem risal, pisal, poslušal, bral, gledal. Še ocene so se neverjetno popravile. Toda to ni zapis o učnem uspehu. Še manj o centimetrih.

    To je zapis o letih. Po svetu sem hlačal, ko smo vsi navdušeno risali Vučka (moj je bil bolj podoben kozi, ki so jo napadle čebele), po božje zbirali nalepke mundiala v Mexicu (a imaš Maradonno, a imaš Maradonno, a imaš Maradonno, za Maradonno menjam svojih 1560 sličic, spetih z gumico), se na šolskem dvorišču igrali s frnikolami (ta motne so bile zelo iskane, bajs smo se pa vsi bali), ko smo z izvijači popravljali glavo kasetnika, da smo potem lahko nabijali tardžet renegade, in ko nas ni prav nič motilo, če smo Predatorja gledali na zdrajsani VHS-kaseti z rumenimi kitajskimi in zbledelimi srbohrvaškimi podnaslovi ter dodatnim zvokom, ki je spominjal na živčni pogovor pod vodo. Svet je bil velik, toda v naših dlaneh se je kot prva zapadla snežinka zdel izjemno majhen. In se tudi tako hitro stalil. Ideje desetletij nismo znali povezati v razumljivo celoto, zato smo čas odmerjali po kapljicah. Skrčili smo ga, da smo deset odraslih let spravili v eno otroško.

    In v tem času sem bil najmlajši. Mlajši za eno leto, nekaj mesecev, celo nekaj tednov. Ampak še vedno najmlajši. Ko je pogovor nanesel na starost, so se hahljajoči pogledi, enakovredni uperjenim prstom, pogosto ustavljali na meni. Najmlajši. Za leto, nekaj mesecev, tednov. Drugo niti ni bilo tako pomembno. S smrkavo zavistjo sem gledal na sošolce, znance in prijatelje, ki so bili vsak trenutek za korak bližje odraslosti, ki smo jo vsi hlastajoče in pogoltno lovili. Leta 2000, je odmevalo v meni, jih bom imel 24. 24! Nepredstavljivo, oddaljeno, staro.

    oblak_del1

    oblak_del2

    In potem je – glej no, glej – prišlo leto 2000. Ob bučni podpori sijočih trobent se je skozi na stežaj odprta vrata razlilo novo obdobje, v katerem je čas začel teči normalno. Razlike so se začele meriti v letih, nič več v mesecih, dneh. Svet se je začel hitro širiti, kar je pomenilo, da so skozi majava tla vame začeli butati vrelci, ki so me izstrelili med oblake. Občutek nikakor ni bil neprijeten. Bil sem pred kratkim imenovani diplomant, dokaj sveži prevajalec in novopečeni domišljavec, ki je naokoli mahal s svojo domnevno jezikovno superiornostjo. Ker so se mi z višav ponujale širjave, sem se hranil z idejo, da sem pogoltnil in vsrkal vse znanje, kar obstaja. Moj življenjski motor se še ni dobro ogrel, jaz pa sem se vedel, kot da sem že na cilju. V resnici pa sem v klanec rinil v prostem teku.

    Ko se ogrneš v plašč zablode, se ne zavedaš, da se te loteva pokroviteljstvo, ki je posebej moteče za druge. Če me je že kdo opomnil glede tega, sem sam pri sebi presenečeno dvignil obrv, se poznavalsko zahahljal in z užitkom iz sebe stresel kakšno cinično pripombo. Od cinizma, tega zmotnega orodja inteligentnosti, nihče ne odnese ničesar, vsi vpleteni odidejo domov s čudnim priokusom poraza in poparjenosti. Z vnetim poskusom obvladovanja drugih premagaš sebe in si z navidezno vrvjo vedno bolj zateguješ roke za hrbtom. Pa vseeno bevskaš naprej. V takih trenutkih, ki so pogosto posledica mladostne zagnanosti, je resnica vedno samo ena. Tvoja.

    Toda jaz sem bil daleč, daleč od resnice. V neki drugi galaksiji, v kateri je bilo vse lepo in prav, vse je cvetelo, buhtelo, pokalo in vršalo, sem nevede jezikovno životaril, se mrzlično prerekal in dokazoval svoj prav ter nase navezoval pomembnost brez trdne podlage. Šele veliko pozneje sem z vročično mero groze in olajšanja dojel, da mi je bil ta uvid prihranjen. Imel sem za počeno vedro sreče, ki je počasi kapljala v moje naročje. Marsikdo bi lahko znova vame uperjal prst in mi namenjal hahljajoče poglede, toda ne zaradi mojih let.

    Danes, ko se bližam pomembni prelomnici, ko mi leta veliko pomenijo, sem drug človek. S tistim najmlajšim sva si samo še oddaljena znanca, s katerim si prišepetavava zanimive zgodbe, v katerih sva si bila nekoč eno. Toda jaz sem že daleč naprej, pogled na tistega najmlajšega bledi, od daleč opazujem njegovo pokrčeno silhueto, ki mi maha in se mi – vsaj tako si domišljam – žalostno nasmiha, ker mu ne posvečam več toliko pozornosti.

    V teh časih, ko nisem več najmlajši, sem na zanimivi točki. Zopet sem v samem središču, toda iz povsem drugačnih razlogov. Ne domišljam si, da nisem na trenutke domišljav, sem pa glede marsičesa hvaležen.

    Hvaležen sem, da živim v privilegiranem svetu, v katerem mi je dano vsrkavati vse, kar se mi zahoče, da odsanjam sanje brez nemirnih in strašnih prekinitev. Del tega sveta, ki je tako zapolnjen, zanimiv, žalosten, grozen, mučen, radosten, poln zakrpanih trenutkov in blažilnih objemov, vrtoglavih zdrsov čez rob in vznesenih vzponov, v tem svetu, ki se kot živobarvna arabeska preslikava na moje platno, so tudi moji bližnji, ki na bučno miren, boleče pomirjajoč način poskrbijo, da delam en korak nazaj, dva naprej in me sredi mojih podivjanih vrtincev in mamljivih vzorcev vedno znova tako prepričljivo poučijo, da si je treba vzeti čas. Da se zdaj, ko nisem več najmlajši, leta stapljajo eno v drugo.

    narava_part1

    narava_part2

    Hvaležen sem, da sem se nekoč kopal v morju cinizma, sončil na toploti nabrekle in votle pomembnosti ter bil pameten v svoji nevednosti. Zaradi vsega tega lahko danes primerjam in tehtam in se spominjam. Zdaj razumem, da si najbolj v navzkriž hodim z značajsko podobnimi ljudmi. Nič drugega niso kot moj odmev in odsev, spomnijo me na napake in razpoke. Spomnijo, da se moram umiriti in predvsem krpati sebe. Bevskanje je kratkotrajna zadovoljitev, ki te na dolgi rok izvotli.

    Hvaležen sem tudi, da sem prehodil točno tako pot, kot sem jo. V življenju sem veliko več dobival kot dajal in danes, ko nisem več najmlajši, ko imam ta čudoviti luksuz in udobno mirnost, da se lahko vračam nazaj in da lahko ocenjujem sebe, imam občutek, da lahko dajem nazaj. Z eno roko navdušeno pomigam tistim, ki prihajajo za mano, z drugo se ponižno oklepam darov, ki mi jih na pragu puščajo tisti z več izkušnjami. Nikoli ni nič zamujeno, če le razumeš, kaj si zamujal.

    Danes, ko nisem več najmlajši, imam več dvomov kot kdaj koli. Ampak ti dvomi me ženejo naprej, da raziskujem, bogatim sebe, razvijam razumevanje do drugih in predvsem vedno bolj dvomim, da je pehanje za eno in edino zveličavno srečo pravi pristop.

    Dvomim. Iz dneva v dan. Iz tedna v teden. Iz meseca v mesec.

    Iz leta v leto.

    Toda vedno najprej podvomim vase, šele nato v druge. In če kaj, dvomim, da bo leto 2016 slabo zame.

     

    Slike: Urška Kozak

     

    prijavite se

    References   [ + ]

    1. Razen v številu lumparij na minuto.
  • Črni mož

     

    Zmrznil sem. Pravzaprav ne vem, če bi temu lahko tako rekel. Ko sem imel kakšnih pet, šest let, sem ob nekem dogodku prešel v stanje, ko se me ni dalo potolažiti. Prijazni svet, ki se mi je še pred kratkim slikal v vseh odtenkih, je v hipu obledel in izgubil barve. Nisem razumel, kaj se dogaja, toda silovito sem začutil, da skozi zrak kot poevsko nihalo reže nevarnost. Proti meni.

    S starši smo bili na še enem običajnem nedeljskem izletu. Obiskali smo Vojsko, planoto v Idrijskem hribovju, ki je pozneje, ko sem že sam zahajal v gozdove in na vrhove, nisem več videl. Toda ime še vedno nosim s seboj. Vojsko. Kraj, ki bi me kaj kmalu lahko pogoltnil. Vsakič, ko pomislim nanj, se v meni začnejo prepletati slike, ki mi pospešijo utrip, vidim neskončno zavito makadamsko cesto, jezne oblake dima, ki se valijo proti jesenskem drevju, zamegljeno postavo, ki se mi bliža. Črni mož je prišel pome. In jaz se ga bojim.

    Dan je do tistega trenutka potekal povsem mirno, tako mirno, da se niti ne spominjam, kaj smo počeli. Če se ob takih prijetnih dnevih kaj zalomi, se to običajno zgodi čisto na koncu. Ko smo se namenili proti avtu, da bi se odpeljali domov, je iz bližnje gostilne stopil možakar. Pravzaprav ni stopil, primajal se je. Naredil je nekaj korakov, brado povlekel k prsim in globoko pogoltnil, kot da bi želel preprečiti, da bi se iz želodca dvignilo kaj neželenega, in se negotovo ustavil. Ustopil se je, si med slinastim režanjem popravil pas na razrahljanih hlačah, nato pa odklamal proti rjavem mopedu. To je bil star, zarjavel motor, s katerim se nima smisla košatiti, toda zdelo se je, da sta z možakarjem eno. Zdelo se je, da sta tam zaradi mene.

    Stekel sem v avto in se, ko smo se odpeljali proti dolini, pri priči naslonil na zadnjo polico ter skozi zadnjo šipo budno opazoval dogajanje. Predstavljal sem si, da šumljav veter, ki je vznemirjal listje ob cesti, napoveduje prihod zlobnega moža, ki me bo vzel s sabo. Ko se je temna postava na temnem dvokolesniku naposled le prikazala izza ovinka, se mi je ustavilo srce. Glas me ni zapustil, prav nasprotno, tako silovito je bruhal iz mene, da sem preglasil hrskanje avtomobilskih gum, ki so v ostrih ovinkih grabile po pesku. Po licih so v žgočih potočkih drle solze. V meni se je nekaj razrahljalo, ko sem opazoval črnega moža, ki se nam približuje. Dobil me bo v svojo pest, sem bil prepričan, in nobena tolažba bližnjih ni pomagala. Počutil sem se izdanega, nerazumljenega. Želel sem, da smo skupaj v tem, da se zavarujemo, da pobegnemo. Vedel sem, da imam prav. Črni mož najprej prihaja pome. In potem po vse nas.

    In vedno tudi pride, saj vse naredimo v tej smeri. Otrdimo, zgrbimo se v gubo, da, zmrznemo. Ko smo enkrat na tej točki, nam okolica ni prav v nobeno pomoč. Pravzaprav ta poglablja naš naraščajoči občutek, da je konec za naslednjim ovinkom. Pijani veseljak na motorju nikakor ni samo pijani veseljak na motorju. Da, seveda, to je črni mož, o tem ni nobenega dvoma.

    Pred nami se ugreznejo tla in zazevamo v praznino neznanega, nato se pravila igre spremenijo. Ko občutimo nedoločljiv strah, ki lahko vsak trenutek prileti z vseh strani, se v nas odprejo posebna vrata, podre se jez in v nas začne nekontrolirano vdirati reka informacij in podob, ki jih ne znamo in ne zmoremo več filtrirati. Izgubimo dar ločevanja na koristno in škodljivo. Na realno in fiktivno. Strah je izjemno neizbirčen, nenatančen, deluje s širokim spektrom. Vedno ima velike oči, stalno je požrešen in mi ga vztrajno napajamo z ambrozijo, ki mu zagotavlja obstoj.

    In pri tem nikakor ne želimo biti sami. Okuženi z virusom strahu svoja videnja prenašamo naprej. Na spletnih straneh sumljivega izvora lahko vsak trenutek najdemo dokaze, ki poveličujejo resnico, vedno imamo na voljo pričevanja neznancev, ki se ujemajo z vsako našo vejico, piko in klicajem. Vidimo, kar želimo videti. In najdemo, kar želimo najti. Črni možje nas zasledujejo v črnih avtomobilih, črni možje nas poskušajo omamiti s posebnimi vizitkami, premazanimi z mamilom, črni možje želijo ugrabiti naše hčerke, črni možje se zgrinjajo nad našo deželo, črni možje, ki želijo v paru posvojiti, pokvariti, spreobrniti naše otroke, črni možje, ki so v bistvu ćrni možje, napadajo naše temeljne jezikovne vrednote in pri tem sploh ni pomembno, če jih sami zanemarjamo. Svarimo pred črnimi možmi, obenem pa se sami spreminjamo vanje. Strah je izjemno domač. Tako preprosto se mu je prepustiti. In ko mu na široko odpremo roke, se naš krog dojemanja izjemno skrči. Vrnemo se v stanje, ko smo se spuščali po zaviti makadamski cesti in nas je lovila nedoločljiva temna podoba, ki uteleša tisto, kar smo pobrali na svoji poti, posejani s pridelanimi vzorci. Vse to je prikladna igra za nas male igralce, da se imamo s čim zamotiti, da se imamo s kom kregati, da imamo komu dokazovati svoj prav. Občutek brezizhodnosti in zapečatene usode pa se pri tem samo poglablja.

    Le kdo se ne bi bal črnega moža? V paničnem diru pred vsem, kar nas lovi, se na ves glas deremo in krilimo z rokami, da bi nas opazilo čim več ljudi.

    Strah hrani strah hrani strah hrani strah. Črni mož je zlata jama.

     

    Slika: Urška Kozak

     

    prijavite se

     

  • Bregova

     

    Do sebe sem vedno bolj nepopustljiv. S tem se čustveno zlorabljam in tako s tresočo roko hranim svoje obsesije, ki kot svinčena utež obležijo na neskončnih seznamih opravkov, ki raztrgajo sleherno začrtano sekundo in ki me ves čas nagovarjajo, da prehojenih sto korakov v enem dnevu ni dovolj. Vendar je tudi stoprvi korak samo lažna uteha.

    Nevroze, ki mi zabašejo pljuča in zapacajo miselne štukature, se trudim enkrat bolj ali manj uspešno krotiti s stolom in bičem v roki, drugič poskušam z njimi vzpostaviti prijateljski odnos, od katerega bi imela koristi oba, neodjenljivi gospodar in ustrežljivi vajenec. Ko je vsega preveč, ko me v neskončni in vedno ponavljajoči se dirki zdrobi v kolesju samokritike, se predam. Roko podam fantu, ki me odpelje v šotor čudes. Skupaj predreva časovno opno in stopiva v prepišni prostor duhov in navihanih šepetov. Cirkuška platnena streha zaplapola, bobni s cikcakastim vzorcem zadonijo, da se z njih dvigne prah, zadržim dih, ko se luči usmerijo v fanta. Nasmehne se mi in me pri zadnjem izhodu odpelje ven proti reki. Rečici, pravzaprav …

    Ko tako stojiva tam, kjer tako znano žubori, me preplavi žalost, ki je ne znam razvozlati. Ne gre za objokovanje starih časov, razmišljanja o tem, kako je bilo včasih lepše, polnejše, živahnejše. Zadenejo me občutki, na katere kot na plutovinasto ploščo z bucikami pripenjam razmazane besede. Minljivost, opustošenje, toplina, vznemirljivost, igrivost. Zlasti pri slednji mi je težko, ker jo ob vsem tem burnem valovanju, ko bobneče prehajamo iz sebe navzven in vedno manj nazaj vase, ko se predajamo drugim in ne vdamo sebi, tako težko obudim k življenju. Da, ta rečica, ob kateri pravkar stojim s fantom, ki se mi smehlja, me navdaja z žalostjo.

    Bile so nedelje, tiste običajne, ki so v brezvetrju počivale na lovorikah preteklih dni. Vedno je bilo toplo, kazalo je na brezmadežno nebo, in mi, mestni mulci, ki smo običajno do gladkega polirali mestne tlakovce, smo se v družbi odraslih namenili v nekaj kilometrov oddaljeno Iško vas, idilično zeleno oazo lučaj stran od urbanega odmeva, da bi se naužili nekaj brezskrbnih uric. Svoje katrce in škode smo nonšalantno parkirali pod listnatim baldahinom in iz natrpanih prtljažnikov znosili piknik mize iz ultrapasa, s katerih so na razcufanih vrvicah viseli odpirači, na kup postavljali pohane piške in makaronovo meso v oranžnih termo posodah, kozarce iz trde plastike, ki se zložijo drug v drugega, za odtenek preveč razredčen malinovec, Piatnikove karte za tarok, mehke škatlice cigaret in v usnje ovite vžigalnike, pod stole, ki so zakrakali vsakič, ko se je kdo usedel nanje, pa smo zložili žoge, loparje in žogice za badminton. Ko je olajšano zavzdihnil prvi odrasli, se je dan lahko začel.

    Fant me potreplja po roki in pokaže s prstom. Da, tam je rečica, ki se še vedno frivolno ovija okoli skal in se zliva v manjše tolmunčke, prav tam, kjer smo nekoč, takoj ko so se izza strmih okoliških hribov prikradli prvi sončni žarki, precej previdno v tokove prvič pomočili prste. In čeprav je bila voda mrzla, da smo skupaj tiščali ritnice, se je bilo treba čim prej vanjo potopiti do vratu, saj so na nas prežali nasršeni obadi, ki so pikali za zabavo. In tam je vedno bila zabava, ki se je mešala z vonji sveže pokošene trave, navdušenimi vzkliki ob barvnem valatu, pomenljivi temni tišini nasprotnega brega, v kateri naj bi v globini gozda v s črvi navrtani lopi svoje zlobne načrte koval skrivnostni mož, oddaljenim in vedno prisotnim žaganjem lesa, večnim nerganjem nad dejstvom, da je sosedovo kosilo vedno boljše od maminega, pomenljivim vihanjem nosu, če si slučajno dobil rumeni balinček, iz katerega je stekla vsa voda, paničnimi kriki strahu, ko so deklico ponesreči polili z vrelo kavo in jo bosonogi hitro odnesli v zavetje mrzle rečice. Rečice, ob kateri mi zdaj kima fant. Na osamljenem bregu s kamenčki, za katere se zdi, da niso nikoli občutili človeške noge.

    Toda včasih so tam minevale ure, nikoli sekunde. Tudi takrat, ko je voda s fanta sprala že veliko let in se je z njo samo še sramežljivo spogledoval, običajno je imel v roki knjigo, ki mu je odpirala vrata v prostor z drugačnimi parfumi, mamljivimi, skrivnostnimi. Razumem, mi je pritrdil fant in nekoliko močneje stisnil mojo dlan. Hlastava po dveh svetovih, oba se z zvijačami borita za najino pozornost.

    Dvoje bregov, na enem se plazijo sekunde, na drugem drvijo ure. Vse, kar se danes zgodi na eni strani, se zgodi samo zato, da se lahko zrcali na drugi. Tam, kjer smo povezani vsi. In rečica, ki je nekoč žuborela z igrivimi kapljicami, ki so se razbijale na skalah, ob katerih so brenčali brenclji, danes dere z enicami in ničlami. Jaz pa sem ves čas razpet med tem, ali zabredem vanjo ali zraven nje raje posežem po knjigi. Zunaj, znotraj, meja je zabrisana.

    Nekoč sem bil samo na enem bregu, danes mrzlično skačem z enega na drugega. Tudi tja, v tisto temino, v kateri je skrivnostni mož. In samo čaka, da me bo celega vzel k sebi.

     

    Slika: Urška Kozak

     

    prijavite se

     

  • Samozavest

    samozavest_MALA

    Samozavest je bilo nekaj, kar sem vedno občudoval pri drugih. S prikritim strahospoštovanjem sem se nadejal, da si bom tudi sam nekoč nadel tak plašč nepremagljivosti in odločnosti ter se obdal s pravilnimi, trdnimi odločitvami, ki bi mi bile v ključnih trenutkih vedno pri roki. Navzven je bilo moč čutiti mirno gladino morja, toda globoko v meni, v tistih osebnih kotanjah, ki jih strahoma skrivamo pred drugimi, so se mrzlično pretakali hladni in vroči tokovi ter ustvarjali nemir. Bil sem visok, toda počutil sem se majhnega.

    S to majhnostjo je bilo veliko dela. Mlini surovih misli so mleli dan in noč. Na vsak način sem želel, da me čisto vsi po vrsti sprejmejo, vidijo, se uklonijo mojim pogledom, ki sem jih z dobršno mero vztrajnosti in nepopustljivosti poskušal vcepiti drugim, dokler nisem bil moder v obraz. Če so drugi neomajni, sem lahko tudi jaz, sem si rekel. Toda vedno znova se je zgodilo nekaj neverjetnega. Ni bilo učinka ali pa je bil zanemarljiv. Bolj sem trmasto rinil navzgor, bolj sem se zaplezal. Nisem mogel ne naprej ne nazaj in začel sem se spraševati, kaj je narobe z mano. Samozavest sem iskal v drugih in jo izgubil v sebi.

    Ta izguba je bila boleča. Ko začneš zaradi te notranje praznine hlastati po tem, da te drugi sprejemajo, začneš nefiltrirano in v velikem obsegu sprejemati mnenja drugih. Hočeš se približati, ker želiš, da se drugi približajo tebi. Izpostavljaš jih, da bi se v tem soju luči morda znašel tudi sam. Pa ne gre tako. In tega ne dojameš prvič, drugič ali tretjič. Niti desetič ne. Dojemanje in sprejemanje sebe ni stvar številk.

    Tega sem se paradoksalno začel zavedati v obdobju, ko sem se namesto navzven začel obračati k sebi. Kot dokaj družaben fant sem se zapiral vase, v sobo, z ugasnjenim lučmi. Edina družba je bila melodična glasba skupine The Cure, ki me je vedno znova znala potegniti v zamaknjene miselne procese, tako da sem se lahko neovirano posvetil svojim brazdastim skrbem, pomislekom, navdušenjem, ki sem jih tako ali drugače prenašal na papir v obliki spoznanj, izraženih z risbami, pesmimi, citati. Na nejevoljo staršev tudi porisanimi stenami. V mislih sem preigraval vsak svoj stavek, vsak svoj gib, ki se je tam zunaj, v svetu, razbijal na mojih napačnih predstavah.

    Bil sem sam. In to mi je bilo vedno bolj všeč. Ob glasbeni liričnosti, ki je pronicala vame, mi je postajalo jasno, da bom moral celotno pot prehoditi brez pomoči. Najprej bom moral zaslišati lastni glas, da bom lahko nato razbral tudi glasove drugih. In teh glasov ni bilo malo, predvsem pa so bili raznoliki, čeprav sem si na vso moč prizadeval, da ne bi bili. To me je izjemno mučilo, čeprav vedno manj. Bolj kot sem se umiril, bolj sem razumel, da bom iz tega oceana spoznanja pil po kapljicah. Vse življenje. In vrata v zunanji svet sem lahko sproščeno odprl šele po tem, ko sem dojel to, kar sem pozneje večkrat bral po raznih priročnikih. Samozavest se začne graditi šele takrat, ko razumeš, da ne moreš biti vsem všeč.

    Bistvo tega, da se postaviš na lastne noge, je boleče preprosto, vendar pot do njega nikakor ni brez bolečin. Nekoliko je odvisna od lastne vztrajnosti, dovzetnosti do sveta okoli sebe in pripravljenosti, da sprejemaš, se potopiš v – izgovorjene ali zapisane – misli drugih, prisluhneš bližnjim, tudi otrokom, ki ti s prebrisanimi zvijačami naravnajo notranje tokove, ki so ušli nadzoru. Bistvo vedno leži na dosegu rok, visi z najbližje veje, vendar ga pogosto ne vidimo, ker se oziramo proti vrhovom. Vse želimo preskočiti, prehiteti. Preskakujemo po tri ovire naenkrat, da bi hitreje prišli na cilj. Želimo biti na več koncih hkrati. Ne želimo si miru.

    Zdi se mi, da danes, ko je v vsakem trenutku okoli nas nešteto glasov, težko zaslišimo svojega. To, da slišiš lastne krike, neumestna negodovanja, naivne izpade veselja, zvoke dejanj, ko se ti prav mučno zalomi, škrtanje dvomov, pa je bistvo trdnega stika s podlago. Če bi kot tisti mladec pred dvajsetimi leti živel danes, bi mi bilo izjemno težko.

     

    Slika: Urška Kozak

     

    prijavite se

  • Dan prevajalcev

    Nekaj misli ob dnevu prevajalcev. Prevajati oziroma podnaslavljati (čisto na začetku nekaj »šveckih akcionerjev« z zgodbo1)No, filmi za odrasle so bili v bistvu francoski in so dejansko imeli zgodbo, govorili so za en normalen celovečerec) sem začel daljnega leta 1996, ko smo še imeli katodne televizorje, znucane tipke na daljincih, monitorje, ki so ti z vsako uro dioptrijo povečali za eno cifro, videorekorderje s šestimi glavami (če si imel srečo ali bogate starše), s kavo polite slovarje iz leta 1956 in 99 poskusov, da smo z modemi želvje hitrosti 33,6 Kb/s dostopali do Altaviste (»Google?« »Pha, kakšen Google«). To so bili časi, ko smo debelino dialog list za filme merili v decimetrih. To so bili tudi časi, ko smo zagrešili marsikateri kiks in odnesli živo glavo. In to so bili tudi časi prevajalskih programov v DOS-u.

    danprev

    No, v tistih letih je bila glavno zbirališče kavč-kokice-težakov in nas bolj ali manj užaljenih prevajalcev stran mojster.si (ki še danes živi, čeprav životari). Tam smo se vneto pričkali, dokazovali svoj prav in se posipali s pepelom (in pri tem stiskali zobe). Nato se nas je nekaj zbralo in smo ustvarili svojo skupino prevajalcev, večinoma filmskih, in smo tam nadaljevali – postavljali smo vprašanja, ki so nas mučila, poskrbeli smo, da se je kakovost prevajanja izboljšala2)Danes lahko o prevajalskih zagatah prebirate na FB v skupini Prevajalci, na pomoč, v kateri se zbirajo prevajalci in drugi znalci. Izjemno koristna zadeva.. Vsi pa smo bili tudi veseli, ker smo vsakemu članu prijazno voščili za rojstni dan. Tudi večkrat smo se dobivali na neformalnih srečanjih (=pijansko-družabnih srečanjih ob gledanju Evrovizije. Temu bi se danes reklo team building). V tistih časih, v nekem drugem svetu, ki se ga v slogu star-nostalgičen-starec rad spominjam, je pomenilo biti prevajalec nekaj čisto drugega. Ni zvenelo kot žaljivka in predvsem smo bili solidno plačani.

    Nekaj let pred vstopom Slovenije v EU smo začeli projekt prevajanja evropske zakonodaje. Bila je muka. Vsaj zame, ker s pravnimi besedili nisem imel nikakršnih izkušenj, poleg tega pa sem imel polomljeno, leseno slovenščino, kar je bila zlasti posledica nebranja v mladih letih. Moral sem se spraviti v red in sem tudi se, predvsem s tujo pomočjo, ki sem jo z leti nadgrajeval z lastnim zagonom. To so bili časi, zlati časi, ko ni bilo posrednikov in smo delali neposredno za vlado. O zaslužkih ne bi govoril, ampak naj povem samo to, da sem si kot mladec, ki je takrat veliko prostega časa zabil ob računalniških igrah, lahko nabavil računalnik, ki bi danes stal kot rabljen avtomobil.

    Še vedno sem tudi podnaslavljal, ker so filmi ena od mojih največjih strasti, ki pa se zadnja leta precej ohlaja zaradi vedno bolj znucane, upehane, vsem-ugoditi kinematografije, kar me tudi zaradi poraznih kino-centrov, ki namesto filmske izkušnje v osredje postavljajo profit, ki se meri v številu prodanih kokic, izjemno žalosti. V kinu nikoli nisi sam, ta legendarni slogan, danes ob žarečih zaslonih telefonov pomeni nekaj čisto drugega. Včasih, ko sem šel gledat kakšen svoj film, mi je ob vsakem najmanjšem vzdihu ali šepetu zastalo srce, saj sem mislil, da se nanaša na moj prevod, danes – če bi še podnaslavljal – bi bil na sedežu verjetno bolj sproščen. Mislim, da ljudem preprosto ni več mar. Prevajalstvo, ko se odmaknemo iz profesionalnega kroga, je razvrednoteno. Dostojno se lahko plača vse, samo prevodov ne. Ker to vendar zna tudi bratranec od sosedove Štefke v prostem času. Ko oddela šiht.

    Prevajalstvo je prenasičeno. Danes računalnik ni težava, ni težava internet, vse informacije imamo pri roki, pa vendar se je standard na vseh prevajalskih področjih zelo znižal, kar je tudi posledica dejstva, da je toliko ponudbe, ki jo je z zakonom obvezno zadostiti s prevodi. In prevajalstvo postaja navadna tlaka. Dela se vedno več, vikendov že zdavnaj ni, vsaj ne takih sproščenih, da bi lahko šli neobremenjeno vsaj v kino, če ne že na morje ali v hribe, za isti standard je treba iz meseca v mesec potegniti za kakšno uro več v večer ali jutro. Zato se ne čudim, če že vsak drugi prevajalec razmišlja, da bi šel za šank. Ampak ne na aperolšpric, temveč pomivat kozarce. No, ampak o tem samo razmišlja. Potem pa sede za računalnik, si skuha vrč kave in potegne v noč, da bo lahko na račun kapnilo 11 evrov. Bolje danes nekaj ur več za 11 kot jutri za 10.

    Količina se veča iz dneva dan, kakovost pa pada, kar me na neki način niti ne čudi. Ob takem tempu niti ni časa, da bi se učili naprej, izpopolnjevali svoje znanje in ga nadgrajevali. To pa je glavno poslanstvo prevajanja: vseživljenjsko učenje. Kdor reče, da ve že vse, v bistvu ne ve ničesar.

     

    prijavite se

    References   [ + ]

    1. No, filmi za odrasle so bili v bistvu francoski in so dejansko imeli zgodbo, govorili so za en normalen celovečerec
    2. Danes lahko o prevajalskih zagatah prebirate na FB v skupini Prevajalci, na pomoč, v kateri se zbirajo prevajalci in drugi znalci. Izjemno koristna zadeva.
  • Okostnjak

    okostnjak_mala
    Tistega dne sem trikrat bežal. Vse skupaj se je začelo, ko se je kolega z ulice nekemu mulcu uscal na glavo. Ne polulal, uscal. Bil je lep dan. V tistih časih so bili vsi dnevi lepi, zlasti če smo na pločniku igrali hokej. Na cvilečih kotalkah na paščke, ki smo jih izbrskali po kleteh ali izmaknili sestram, smo s čisto pravimi hokejskimi palicami nekoč kosmato teniško žogico nabijali od ene razmajane gajbice do druge.

    Kot vedno smo igrali do deset, brez razlike dveh golov. Bilo je devet proti devet, tako da je naslednji gol odločil zmagovalca. Napetost je raztegovala zrak in iz njega iztiskala čas, da je ta zamrznil v trenutku. Zdelo se je, da od zdaj naprej vse odloča o življenju. Dvomim, da je tisti hip kdo dihal. Z vso odločnostjo, ki jo premore desetletnik, ki bi se rad dokazal, sem se pognal proti nasprotnikovemu golu. Čutil sem, da prihaja moj čas. Zamahnil sem s palico, da bi žogico zabil v zgornji levi kot gola, ko sem zaslišal vpitje. Prebudil sem se iz zamaknjenosti svetovnega hokejskega prvaka in opazil kolega, kako drži mulca za ramena in ga krčevito trese, da so zobje paglavca šklepetali kot kastanjete. Mulo je – tako kot mi vsi – živel na isti ulici in nas je vedno samo opazoval, kako s poniji dirkamo do konca ulice, skačemo gumitvist ali zažigamo figurice.

    Mali je v rokah držal plastičnega okostnjaka.

    »Pa kaj ti je?«

    »Samo pogledal sem ga.«

    »A ti je kdo dovolil?«

    Okostnjak je imel kakšnih štirideset centimetrov v višino. Nič posebnega ni bil, če si ga potegnil za vrvico, se je zvijal in je poskakoval kot pijani mladec, ki se hihitajočim mladenkam na očeh v samih spodnjicah nepremišljeno poda po zaledenelem jezeru. Ampak v tistih časih je bilo vse, kar je bilo Made in Trieste, vredno kot suho zlato in je privabljalo poželjive poglede. Tudi ta igrača, ki jo je zdaj mali božal kot pudlja.

    »Bi ga rad imel?« Rahel nasmešek na obrazu. Mulo je poln upanja pogledal vse nas, kot bi iskal potrditev, da lahko pritrdi.

    »No, itak ga lahko dobiš.«

    »Res?«

    »Pa ja, samo če mi pustiš, da se ti poščijem na glavo.«

    Bum. Za hip se je nad nas zgrnila absolutna tišina, nato samo prasnili v smeh. Samo mali se ni smejal. Kot otrok marsikaj zineš, samo zato ker lahko. V tistih časih je denar zadnja stvar, na katero pomisliš. Zmajal sem z glavo, češ, fantje, malo smo se pohecali, zdaj pa me čaka še zadnji gol, lepo prosim, ampak takrat je mali izgovoril to nesmiselno besedo:

    »Prav.«

    »Kaj?«

    »Ja, v redu, daj se.«

    Kolega je spustil grleni zvok, kot bi trgal papir, odmahnil in se v slogu fanta, ki je tri leta starejši in izkušenejši, namenil nazaj proti golu. Pa kaj še, bi mu lahko pisalo na hrbtu. Mulo je panično skočil za njim, kot bi se zbal, da ga kolega ni slišal.

    »Ne, res se daj.« Okostnjaka se je zdaj oklepal.

    »Ti to resno?«

    »Ja, ampak čisto malo, prav?«

    »Ja … Okej. Greva zadaj za drevo.«

    Nista šla samo onadva, vsi smo šli. Mali se je sklonil in v višini glave nastavil svojo pobrito glavo. Ko je kolega odprl svojo zadrgo in začel sproščati mehur, sem pomislil na dež, ki vse bolj intenzivno trka ob ponjavo. Mali se je poskušal odtrgati iz prijema, vendar brez uspeha. Cvilil je in jokal in se zvijal in ko mu je urin začel zalivati usta, se je končno le osvobodil. Kot kura brez glave se je pognal na ulico in se vsakih nekaj metrov stresel kot vudu vrač sredi seanse. Zavijal je kot sirena, zdaj je imel premočene že hlače, in ko je še tretjič zaokrožil po ulici, se je z dvignjenimi rokami kot rešilec na nujni vožnji pognal v vežo.

    Vedeli smo, da živi tam. In vedeli smo tudi, da ima očeta, ki se mora skloniti in sploščiti, če želi stopiti skozi vrata. Obšlo nas je grozno spoznanje, da bo ta orjak v vsej svoji očetovski koleričnosti in ogorčenosti vsak hip prihrumel ven. Z nožem, sekiro, motorno žago ali klofarico za preproge. In takrat ne bo izbiral med tistimi, ki ščijejo po njegovih otrocih, in tistimi, ki samo sanjajo, kako bodo zabili gol.

    Zato smo jo vsi ucvrli. Ne domov, ampak gor, v mestni gozd. Ne spomnim se, kje smo pustili vso hokejsko opremo, spomnim pa se, da sem vso pot, ko smo zasopli tekli navzgor, razmišljal, kdaj se bo zaslišalo in začutilo topotanje, ki naznanja slo po krvi. Toda z vsakim metrom, ki smo ga naredili proti gradu, je popuščala napetost in na koncu, ko smo se znašli na grajskem dvorišču, je strah izginil. Ulica ni bila daleč, ampak v mladem umu je bil grad v drugem vesolju.

    Grad. V tistih časih je bil eno samo delovišče. Gradbišče, ki bo nekoč postalo vaba za turiste, je bilo takrat polno nedokončanih soban, skritih prehodov, prepadnih stopnic in nedoživetih zgodb, ki so se kot duhovi sprehajale po prepišnih hodnikih. Ena od takih zgodb je bila, da se nekje za temi debelimi zidovi skriva kamniti vitezov grob, v katerem je še vedno meč. Pravi meč, ne z vrvjo zavezana kosa lesa. Kot otrok verjameš marsikaj, kar je še vedno bolje kot pozneje, ko kot vsega vajeni odrasli ne verjameš v nič in se trudiš, da bi se te spet kaj dotaknilo.

    Razkropili smo se in se vsak zase podali na lov za mečem. Imeli smo pripravljeno prikladno zgodbo, če bi nas slučajno zasačili delavci. Učiteljica nam je dovolila, veste. V šoli bomo pisali o gradu in smo prišli pogledat, kako izgleda. Nekaj takega, ne preveč prepričljivega, ampak dovolj, da jo lahko zbrišeš, če ti delavec hoče naviti ušesa.

    Tistega dne ni bilo nikogar na spregled, zato sem se hitro izgubil v enem od grajskih hodnikov. No, ne dejansko izgubil, saj sem se tu precej dobro znašel, ampak sem pustil, da me je pogoltnilo vzdušje, ki je lahko tako bogato samo med starodavnimi zidovi. Spokojna sedanjost, prepojena s šepetom preteklosti. Toda spokojnost ni dolgo trajala, saj sem kmalu zaslišal pridušene glasove. Upočasnil sem korak in se po prstih bližal vogalu, za katerim je nekdo drsal po tleh. Ali nekaj. Na vratu mi je začela utripati žila, telo se je napelo, ko sem prišel že čisto blizu. Pogledam sem proti tlom in zagledal nekaj črnega. Najprej sem pomislil na ustreljenega krokarja, ki se je zavlekel na varno po tem, ko je z drevesa ukradel zlato jabolko. Toda ko sem bolje pogledal, sem dojel, da je to pravzaprav čevelj. Ženski čevelj, ki se konča s špico. Ko sem videl, komu pripada noga, sem otrdel od strahu.

    Bila je ženska. Ali nekaj grozljivega, kar se skriva v ženskem telesu. Pogledala me je s praznimi očmi, bela kot smrt, medtem ko je dihala v vrečko. Pojma nisem imel, kaj počne, ampak se mi je zdelo, da bo vrečko vsak čas odložila in se lotila mene. Sklenil sem, da tega trenutka ne bom čakal. Pognal sem se ven, nisem gledal, kod hodim, skačem, se plazim, grizem, ampak kar naenkrat sem se znašel v gozdu. Tekel sem, kot da hitim v trafiko po zadnji izvod Mikija Mustra, in se nisem niti za hip ozrl. Saj nisem bil nor.

    »Počakaj!«

    O, ne, ne, ne, ne, za mano gre!

    »Počakaj, no!«

    Ne bo me dobila! Ne, ne! O, mami!

    »Pa kam noriš! Ustavi se!«

    Madona, ta ženska pa ima tak glas kot moj prijatelj!

    »Ustavi se že, no!«

    Tvegal sem in pogledal čez rame, da sem se skoraj zaletel v drevo. Opazil sem prijatelja, ki je igral v moji hokejski ekipi in je zdaj krilil z rokami, naj se že ustavim, mater, no. In res sem se. Saj bi tekel še naprej, ampak sem lovil sapo. Ko me je prijatelj dohitel, sem z rokami na kolenih pljuval v tla.

    »Pa dobro, no, kaj se greš?«

    »Neko žensko sem videl.«

    »Kakšno žensko?«

    »Tam notri je bila, črna, bleda, samo gledala me je in …« Vdih, izdih, vdih, izdih. »Vrečka … pa dihala …« Pljunek.

    »Nobene ženske nisem videl.«

    »Pa če ti povem, da sem jo videl.«

    »Ti čist preveč filmov gledaš. Veš, kaj, daj greva nekam.«

    »A?« Glas sem imel počen, izsušen. Kot krokar.

    »A veš za tistega tipa s carine pri tunelu?«

    »Kaj?«

    »Pa tam pri tunelu živi, no. Petarde ima.«

    »Ja, in?«

    »Pa pasje bombice. Ja, nič, tala jih. On jih itak ne rabi.«

    »A kar tako ji daje?«

    »Pa ja, zapleni jih, potem se mu pa doma valjajo.«

    Pasje bombice so bile nutela tistega časa. Nikoli jih ni bilo dovolj. Poleg tega si jih lahko držal v roki in si se sam sebi zdel največji car, če so ti počile v roki in si imel v najslabšem primeru osmojena prsta. Zato sva se po hitrem postopku spustila s hriba do tunela in nato do hiše, v kateri je danes picerija, takrat pa je bila navadna meščanska hiša, s katere je občasno na kakšno mamico, ki je s tržnice tovorila zelenjavo in sveže rože, padel omet. Odsunila sva težka vrata in se v napetem pričakovanju povzpela v prvo nadstropje, v katerem naj bi po poročanju zadovoljnih mulcev prebival carinarniški dobrotnik. Za trenutek sva postala pred vrati, se pogledala, nato pa pokimala in pozvonila.

    Nič. V srcih sva že začela čutiti vso težo otroškega razočaranja, ko so se naposled le odprla vrata. Pred nama je stal srednje visok možakar. Ni bil oblečen, vsaj ne tako, kot bi pričakovala, da bo. Morda v službeni obleki in s kapo carinika na glavi. Imel pa je nek čuden žametni plašč in po vsem skupaj sodeč nič drugega. Ko naju je zagledal, se mu je kamniti obraz otoplil in je sladko vprašal:

    »O, fanta, kaj pa je vaju prineslo k meni?«

    Spogledala sva se in ne da bi mu odgovorila, sva jo pobrisala ven, kot sva dolga in široka. Na ulici naju je pograbil krčevit krohot, dan kljub vsem zapletom vseeno ni bil tako slab. Smeh je pol zdravja, pravijo, ampak še danes ne vem, kaj je to pomenilo v najinem primeru, ko sva se polnih ust in src radosti ter veselja do življenja z razposajenim korakom bližala začetni točki.

    Točki plastičnega okostnjaka, mokrih glav in – vsaj tako se mi je zdelo iz daljave – očeta, ki je na prijetnih sončnih žarkih brusil sekiro.

    Ko z odraslega piedestala zrem v ta otroški svet, se mi zdi, kot da gledam starinski, že rahlo obledeli film. Poznam ga, večkrat sem ga že videl, razumem besede, ki jih izgovarjajo, pa vendar je bilo to nekje drugje, v nekem drugem času, ko je bil svet skrčen, manjši, nekatera dejanja, ki jih danes v svoji miselni kinodvorani gledaš skozi prste, pa so bila veliko svobodnejša, nagla in nepremišljena. Dejanja, ki jih kot odrasli zmoreš in moraš obsojati, so v letih dokaj brezbrižne mladosti nekaj povsem drugega, niz hitrih slik, ki švigajo mimo v malem natrpanem vesolju otroškega doživljanja. Vtisnejo se ti v spomin, ampak za pozneje.

    Za pozneje, ko je čas, da te zaprašene slike spet razpostaviš nad kaminom in si jih ogledaš. Ob nekaterih te spreleti srh, neprijetno ti je, spet ob drugih se nostalgično zamisliš in odprtih rok zaplavaš v reko spominov. Nekatere nas preganjajo toliko časa, dokler ne razumemo sporočila. Nekatere bomo pokazali bližnjim in drugim. Spet druge bomo s platnom pokrite skrili v najgloblji kot.

    Toda nekaj je gotovo. Ko si razposajen otrok, ki misli, da je osvojil ves svet, če je s kolesom osvojil tri ulice, bi bilo neprimerno, če bi starši izvedeli, da je prevrnil sosedovo lončnico. In se pri tem zahihital. Življenje ne more biti ves čas pod nadzorom in mu je treba včasih dati prosto pot. Divjo, neuhojeno pot, ki nas prestraši, premami, očara. In na koncu izoblikuje. Za tisti čas, ko je treba spet razpostaviti slike.

     

    Slika © Urška Kozak

     

    prijavite se

     

     

  • Razpoke

    razpokeMALA

    V meglenem jutru se nejevoljno presedam na kuhinjskem stolu in se zavzeto pripravljam na prebujajoči se dan. Tako sem osredotočen, da se vidno polje skrči na list papirja, ki je popisan s strumnimi črkami. Ravno takšnimi, kot so mi všeč. Črnimi, resnimi. Z urejanjem misli vztrajno odplaknem bodice in trne prejšnjih dni ter pripravim teren za prihajajoče bitke, ki jih nikoli ne zmanjka. Nato zaslišim pok. Naglo dvignem glavo.

    Vidim roke in noge, ki niso v sozvočju. Vrata se odbijejo od stene, parket zaškripa. Moj mehurček se razpoči, ko se po tleh razleti vaza, ki jo je hči z roko spodnesla na svoji težko koordinirani poti. Hitro raste, misli ne dohajajo vsega tega burnega življenja, ki sili v ospredje. Pogledam izpod obrvi, v meni se nekaj kuha, že odprem usta, da bom po starševsko nekaj pripomnil, dvignem žugajoči prst, ko se ustavim. Za trenutek svet zamrzne v kraljestvu vojskujočih se misli. Nedopustno! Neodgovorno! Nepremišljeno! Razumljivo! Pričakovano! Ne! Da! Mine še nekaj trenutkov, nato končno izdiham nesmisle. Saj je vendar še otrok. Razkadijo se oblaki. Skupaj pospraviva črepinje.

    Sedim za pisalno mizo in se v zlatem popoldanskem soncu, ki me boža po hrbtu in meče dolgo senco, vneto sklanjam nad tipkovnico in nakopičene položnice. Z načetim svinčnikom med zobmi pomembno tipkam po kalkulatorju in se zelo odraslo pretvarjam, da razumem vse te kače številk, ki mi zaradi zapadlosti sikajo s papirja. Zaradi naplavin, ki so se čez dan zagozdile v mojih mislih, po tiho lajam nazaj. Nisem razpoložen. Odrasli nismo razpoloženi v pravem trenutku. Dobro razpoloženje pustimo za jutri. Nato zaslišim klicanje. Z žgočim pogledom, še vedno uprtim v te grozne, grozne številke, in izrazom, ki mi bo nekoč zapustil gube, dvignem glavo. Odzovem se na klic, ampak za devetimi gorami. Nekaj zamrmram. V smislu, odrasli se posvečamo odraslim stvarem.

    Za hip pomirjeno pomislim, da bo klicanje zamrlo, vendar ne. Še bolj vztrajno je. Zavzdihnem in pogledam tja, od koder prihaja ta glas, ki ne razume, da nisem razpoložen. Da imam pomembnejše stvari. Vedno imam pomembnejše stvari. Jutri jih morda ne bom imel, toda danes jih imam. In tam, od koder prihaja ta nepopustljivi glas, stoji hči. Na sredi sobe, z mikrofonom v roki in me gleda. Gleda toliko časa, da mi svinčnik pade iz ust. V mislih se z dlanjo usekam po čelu. Saj je še otrok. Stopim do nje, začneva predvajati glasbo, ki mi sploh ni všeč, in začneva gruliti v en glas. Nisva Montserrat Caballe in Freddie Mercury, ampak v najinem svetu sva odličen približek. Niti pomisliva ne, da bodo prišli sosedje trkat in razbijat po vratih.

    Toda odrasli svet se hitro vrne. V tem nepopustljivem svetu sebi enakih, ki v svojem hitrem toku ne dopušča in odpušča ovir, iščemo najmanjše razpoke v lepo pobarvanih vazah. Ne da bi jih zakrpali, ampak da bi vanje usmerili prst. Odrasli smo neusmiljeni do šibkosti. Igramo igro in drug drugega prepričujemo, da nismo več otroci, da je treba biti sleherni trenutek odgovoren, resen, na preži. Od pričakovanj ne odstopamo. Zdi se, da smo ujeti v tekmo neskončnih krogov, na kateri čuječe opazujemo, ali imajo sotekmovalci pravilno držo, nosijo ustrezno obutev in pravilno dihajo, pri tem pa nalašč ali nevede ne opazimo, da imamo sami odvezane vezalke. Slej ko prej stopimo nanje, da telebnemo na nos. Bolečina je kratkotrajna, na obrazu imamo še vedno v popolnih linijah izrisan nasmešek, vendar nas trga ranjen ponos, saj so v nas usmerjeni prsti. Mi smo tista razpokana vaza. In raztrgani ponos nas prisili, da se znova zaženemo v tekmo. Bolj odločni, bolj vztrajni, popolnejši.

    Pri tem pozabljamo, da smo tudi sami bili nekoč otroci. Zaplezamo se v svojevrsten paradoks. Otrokom odpuščamo, odraslemu sebi in odraslim drugim ne. Tudi nam so nekontrolirano opletale roke in noge, tudi mi smo nekoč bili Freddie Mercury in Montserrat Caballe. Pozabili smo na čudoviti svet mamljivih luž in zabavnih spotikanj ob lastne vezalke. Ker smo se sami odpovedali temu, to pričakujemo tudi od drugih. Dobra volja ni najbolja, bi danes rekel odrasli Kekec. Če smo norčavi, igrivi, iskreno naivni, nekaj že ne delamo prav. To je rezervirano za svet ljudi pod enim metrom. Svet, ki ga samo še vsake toliko časa uzremo skozi priprta vrata otroške sobe. Tega sveta za nas ni. Nam to ni več dovoljeno.

    Cinizem se mi je včasih zdela lepa beseda. Za posvečence, ki so upravičeni do njene uporabe po letih bogatih izkušenj. Cinizem kot intelektualna nadvlada, znak, da z bistrimi triki in zvijačami tekmovalce neskončnih krogov prehitevaš po levi in desni. In si pri tem zadovoljno trkaš po prsih. To je bila moja otroška igra v svetu resnih, pokončnih, zagnanih. Tako sem užival v njej, da sem o tem z žarom v očeh celo razglabljal ob razposajeni družinski večerji. Nato je od nekje spodaj nepričakovano priletelo vprašanje: Oči, kaj je to cinizem? Najprej sem razmišljal, kako bi to poznavalsko razložil, nato sem se prizanesljivo nasmehnil, hčer potrepljal po rami, ji z dlanjo šel skozi lase in odvrnil: Ne skrbi, premlada si še za to. Ko boš velika, boš že razumela. Seveda bo.

    V svetu nas, odraslih, bo to gotovo prednost. Otroci ne potrebujejo besed, da se naučijo. Po zgledih začenjajo razumeti, da morajo nekoč potlačiti to svojo razposajenost, živahnost, šibkost, nepopolno zagnanost. Vsaj navzven. In vse to zamenjati z nepopustljivostjo, resnostjo, odločnostjo. Čeprav bi bilo veliko lepše, veliko svobodnejše in okolju prijaznejše, če bi si kot odrasli drug drugemu priznali, da želimo nebrzdano skakati po lužah in da ima vsak od nas kakšno razpoko.

     

    Slika © Urška Kozak

     

    prijavite se