Vse objave v Zgodbe

  • Svet senc

    senceMALA

    Vsaka stopnica, ki jo je moral premagati, je zahtevala skoraj nadčloveški napor. Ograje stopnišča se je krčevito oklepal, kot da ne bi zaupal svojim nogam. Pod očmi je kot opomnik dneva nosil težke počrnele vreče, ki so ga žgale kot razpihana žerjavica. Ko se je privlekel do vhoda, je – kot vedno – želel pozvoniti, nato si je premislil, razprl suhe ustnice, kot da bi se nečesa spomnil, in v žepu pobrskal za ključi. Skoraj neslišno je odklenil vrata in vstopil.

    V stanovanju ga je pozdravila grobna tišina, ki se je z vso silo zgrnila nanj. Kot vkopan je stal na pragu predsobe in se počutil kot vsiljivec. Ko je iz kuhinje zaslišal hladilnik, kako se je stresel, in ko mu je na uho prišel zvok nožic, ki so nedaleč stran v kletki mrzlično tekale po plastičnem kolesu, si je za trenutek oddahnil. Doma sem, si je rekel.

    Ključe je odložil na porcelanast krožniček na omari za čevlje in mimo podboja vrat, na katerem je bilo več zarez z izmerjenimi centimetri, stopil v dnevno sobo. Kdove, ali ima hrček dovolj hrane, se je vprašal. Na kredenci je še vedno samevalo darilo. Plakat njemu neznane glasbene skupine. Zdaj je razmišljal, da bi ga razprl in obesil na steno, ampak se je odločil, da je preveč utrujen in da konec koncev nima smisla.

    Slekel je jakno in jo odsotno vrgel čez fotelj, da je zdrsnila na tla. Tam bo ostala, je zaključil. Vklopil je televizor, okorno in nerodno reč, na kateri se je večino časa nabiral prah, in se odpravil v kuhinjo. S čelom se je naslonil na omarico nad pultom in zavzdihnil. Kako je vse čisto, je ugotovil. Kdove, koliko časa bo trajalo, preden se bo v koritu nagrmadila posoda, preden bodo sleherno kuhinjsko površino prekrili drobtine, zgnili ostanki zelenjave, zasušen sok iztisnjene limone, razbiti koščki sanj.

    Od jutra ni poskusil ničesar užitnega razen napol postane skodelice kave, ki jo je v bolnišnični čakalnici s tresočo roko zlil vase, zato je zdaj pomislil, da bi kaj pojedel. Preveč sunkovito je odprl vrata hladilnika, da so z njih odpadli trije magneti z morskimi motivi in se raztreščili po tleh. Jutri jih bom zalepil, je pomislil, če se lepilo v tubi še ni posušilo. Ko je s pogledom ošinil notranjost hladilnika, je takoj ugotovil, da je storil napako. Notri so se očitajoče bohotili znaki zgodbe, za katero je spisal epilog. Življenjske poti, ki se je tako naglo končala. Odprto čokoladno mleko, skodelica malin s smetano, kozarec črnih oliv, načeta steklenica rdečega vina, ostanki torte z dvema svečkama.

    Želodec se mu je zavil v vozle in stekel je v kopalnico, kjer je z nogo treščil v rumeno kahlico, da je njena vsebina pljusknila na vse strani. Običajno bi zarobantil, zdaj pa se je samo z rokami uprl v umivalnik in zaprl oči. Slabost je prihajala v valovih in globoko je dihal skozi nos. Iz dnevne sobe je bilo slišati monotone zvoke poročil. Na današnjem zasedanju so sprejeli pomembne sklepe … Vse je pripravljeno za otvoritev iger … V mestu so odprli novo dvonadstropno kavarno … Na regionalni cesti je voznik osebnega avtomobila nenadoma zapeljal na nasprotni pas in čelno trčil v tovornjak, voznik preživel z nekaj praskami, sopotniki umrli … Biatlonec dosegel pomembno zmago … Jutri bo sončno in toplo.

    Oči je imel še vedno zaprte. Ni se bil pripravljen soočiti s svojim odsevom v ogledalu, zapackanem z igrivimi pikicami zobne paste in pozabljenimi kapljicami vode, z otroškim prstom povezanimi v nenavadne oblike. Ni želel videti raznobarvnih zobnih krtačk v lončku, gumic za lase, črne krtače, ki so se je še vedno držali kostanjevi lasje, vlažne brisače, ki je neporavnana visela čez radiator, gumijastih živalic, ki so kot v nemem pogovoru polkrožno obdajale odtok kadi, strumno poravnanih stekleničk orientalskih parfumov, pokvarjene straniščne tipke in ne nazadnje udomačenega pajka vitkih nog, ki je v kotu že ničkolikokrat začenjal plesti mrežo. Lahko bi vse odmislil in za vedno ostal v tem trenutku, si je dopovedoval. Toda ta trenutek je minil. Za vedno. Obrnil se je in odšel iz kopalnice. Za seboj je pustil prižgane luči, vklopljen televizor, odprt hladilnik. Hotel je uiti, toda ostal je ujet.

    Spalnica je bilo povsem novo bojišče, na katerem je kot padli velikan počivala zakonska postelja. Legel je oblečen. Obrnil se je na bok in se zastrmel v uro na nočni omarici. Rotil je minute, da bi tekle hitreje, toda niso se pustile motiti in so ga prisilile v to, da je vsak trenutek podoživel kot osebni poraz. Ko je tako naštel dvesto mučnih porazov, je od izmučenosti zaprl oči in se pogreznil v vročičen spanec.

    Nato je začutil roko. Božala ga je po čelu, licih, očeh. Nežen prst je polzel po robovih ustnic, vrat je objemala topla sapa. V desnem ušesu je zaslišal znani šepet. Naglo je odprl oči in se zravnal v postelji. Ura mu je sporočala, da je spal samo kakšnih petnajst minut. Bil je čisto pri miru. Obdajala ga je globoka smrtna tišina. Desno stran telesa je oblival vročičen pot, levo je imel nenavadno zakrčeno. Ozrl se je po sobi, ki jo je v nočnem hladu dušila trda tema. Bil je doma, vsaj to je vedel. Vse drugo se je izgubilo nekje v hladnih labirintih preteklega dne. Obhajala ga je samo nedoumljiva žalost, ki je z vseh strani hromeče pritiskala nanj in ga je zdaj, ko se je pomešala s strahotnim občutkom, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo, potisnila nazaj v posteljo. Obležal je na hrbtu. Veke, ki so še vedno nosile hudo breme nedavnih dogodkov, so se hvaležno zaprle. Vse je bilo tiho. Bil je sam. Čisto sam. Toda ko ga je vleklo na drugo stran zastora, v svet miselnih senc, je znova začutil roko. Nežen dotik. Ni odprl oči, ni se zganil. Za kaj takega ni imel več energije. Prepustil se je.

     

    Slika © Urška Kozak

     

    prijavite se

     

  • Tujec

     

    pasjeglavciMALA

    Zagrizel sem v jezik in usta mi je takoj zalil kovinski okus po krvi. Krčevito sem stiskal razmajano klopco, da me ne bi odneslo, ko se je kamion vlekel po razdrapani cesti. Pod noht kazalca desne roke se mi je zarila trska, lici so ožgale vroče solze. Hitro sem jih obrisal z rokavom, da ne bi raztrgale mojega plašča poguma, ki sem si ga nadel takoj, ko so nas natovorili. Prst sem porinil v usta, v lepljivo zmes krvi in sline, ter se ozrl po zadnjem delu kamiona.

    Bili smo nagneteni kot živina, znani obrazi, prijatelji, sosedi, znanci. Vsak se je kuhal v svoji mešanici spominov, obžalovanj, hotenj. Poraženi pogledi so švigali sem in tja ter se vedno znova ustavljali tam nekje na tleh, da bi nemara ujeli še zadnje koščke dostojanstva, ki so nam ga ukradli, razcefrali in brezbrižno raztrosili okoli kot drobtinice plesnivega kruha.

    Spredaj je zabobnelo. Po šipi, ki je ločevala voznikovo kabino od zadnjega dela tovornjaka, je pobutal pasjeglavec. Med režečimi čekani se mu je izlivala sikajoča slina, ko je z grlenim pohrkavanjem bruhal posmehljiv srd. Vse skupaj ga je zelo zabavalo.

    Nasproti mene sta sedela mati in sin. Fanta sem poznal na videz, menda je bil bratranec mojega sošolca. Mati ga je tiho opazovala in mu šla počasi z roko skozi lase. Krčevito jih je zgrabila in potegnila. Ko je zvok, kot bi nekdo razparal staro razmočeno rjuho, utihnil, je v rokah držala skalp, ki je v poltemi spominjal na tenko plast prsti, ki se je drži uvela trava. Obrnila se je proti meni. Ni imela oči, zgolj dve črni luknji, iz katerih je polzela smrdljiva sluz. Razprla je razpokane ustnice, pomolila tenek in dolg jezik iz ust ter začela lizati sokove, ki so ji tekli po obrazu. Fant je negibno sedel in se zatopljeno igral s plišastim medvedkom. Nad mojo glavo je zahreščalo. Platnena plahta tovornjaka, ki je prhutala v divjem diru, je popustila pod kremplji vej, ob katere se je drgnila, in zazevala je luknja, skozi katero so začele padati snežinke. Na moji desni je mož, v prejšnjem življenju občinski veljak, skočil na tla in se začel po vseh štirih plaziti med našimi nogami. Zazrl se je v nebo, vidno skozi pravkar nastalo luknjo, in zatulil. Počakal je nekaj trenutkov in znova zatulil. Nato se je odplazil v kot, kjer si je začel lizati roke, poraščene z zlepljenimi dlakami. Skozi luknjo je priletel črn ptič in se po treh brezglavih krožnih letih v paniki zaradi neznanega prostora zaletel v šipo. Fant z medvedkom je bil v dveh skokih pri ptiču. Zgrabil ga je z eno roko, z drugo pa se je besno otepal treh drugih, ki so mu ga hoteli izpuliti. Hlastno je vanj zaril zobe, da se je rdeče pocedilo. Pasjeglavec je na drugi strani poskakoval in ploskal in navdušeno pokimaval.

    Zaprl sem oči in si z dlanmi pokril ušesa. Začelo me je zebsti, saj sem imel na sebi samo pižamo, zato sem se v želji po topli bližini sključil. V tistem trenutku sem začutil roko, ki jo je na moje rame položil človek na levi. Obrnil sem se in ko sem znova odprl oči, sem se zavedel, da njega od vseh prisotnih poznam še najmanj. Njega, ki se je včeraj kot duh prikazal v vasi in ga je mama s presenečenim krikom sprejela odprtih rok. Njega, ki se je od nikoder pojavil pred našim pragom in nas nato še pozne ure, podmazan z rdečim vinom, proseče zalagal z zakladnico spominov, obljub in pričakovanj. Njega, ki je zjutraj, ko je v grobno tišino zarezalo glasno razbijanje po vratih, prihrumel iz mamine spalnice. Njega, ki me je kot junaški tujec z golimi rokami zavaroval po tem, ko sta mama in brat padla pod kopiti in noži pasjeglavcev. Njega, ki je zdaj sedel poleg mene in mi s svojimi napol priprtimi očmi poskušal dopovedati, da bo vse v redu, pri tem pa mi malo preveč močno stiskal in gnetel rame.

    Kamion se je ustavil tako naglo, da mi je skoraj zlomilo vrat. Zaslišali so se koraki in pri zadnjem koncu kamiona sta se pojavila pasjeglavca. S puškama sta nepotrpežljivo pomignila, naj pridemo ven. Ubogljivo smo ubogali. Vsakemu, ki je izstopil, sta nadela okove. Fantu, ki mu je iz ust molelo črno perje, sta iz rok izpulila medvedka in ga zalučala v noč. Veljaka, ki se je priplazil k novima gospodarjema, sta privezala na povodec. Po poti, ki je bila tako ozka, da smo morali capljati v gosjem redu, sta nas odgnala v globino gozda. Tujec me je še vedno držal za rame in mi od zadaj šepetal, da bo vse v redu. Da je zdaj on tu. Mene pa je samo zeblo in noge so se mi ugrezale v razmočena tla.

    V daljavi sem zagledal migetajočo se svetlobo. Ko smo se približali, sem videl, da nas na manjši jasi, ki je bila naključno posejana z baklami, čaka še pet drugih pasjeglavcev. Vsi so imeli puške in ko so nas zagledali, so se jim gobci razširili v lakomen nasmešek. Veljak je odskakljal do bližnjega drevesa na obronku jase in dvignil nogo, da bi ga označil. Takrat pa je eden od pasjeglavcev pograbil baklo in z njo začel udrihati po nič hudega slutečem veljaku. Po zraku so kot kresničke na vse strani letele iskre goreče bakle, ki so me spomnile na taborni ogenj, ob katerem smo nekoč pekli krompir in ki nas je tako prijetno grel. Je bil ta človek, ta tujec, takrat ob meni? Vprašujoče sem ga pogledal, ko so nas postavili v vrsto pred črnim breznom. Ni spregovoril, ni šepetal, ni me več držal za rame. Samo gledal me je, niti za trenutek ni odvrnil pogleda. Pasjeglavci so se zarezgetali na ves glas.

    Kdo si ti? Mar ne bi bilo bolje, da bi ostal tam, od koder si prišel? Ne želim se spominjati tvojih besed, tvojih obljub. Počasi so začeli dvigovati puške. Zebe me, še vedno čutim dotik tvoje roke. Boli me. Ne glej me. Tvoje besede so brez vrednosti. Namerili so. Zakaj si prišel? Ne gane me. S svojimi sladkimi besedami si pretental mamo in zdaj mame ni več in ti si zdaj tu in mi govoriš, da bo vse v redu, nič ne bo v redu, nikoli več, kdo si ti, ne poznam te, samo govoriš in nič ne poveš, gledaš me, v meni zdaj odmevajo samo še tvoje prazne obl— —

     

    Naslovna slika © Urška Kozak

     

    prijavite se

  • Stopnišče

    prikazni_rezana-small

    Medeninasto kljuko sem krčevito zgrabil s potno roko. Od zadaj je z nepremičnega dvorišča tisočerih senc name pritiskala pomenljiva svetloba somraka, v kateri vlada brezvladje. S svojimi nepotrpežljivimi sunki me je silila naprej, jaz pa sem obstal. Rahlo sem razprl ustnice, kot da bi se pripravljal na poslednji klic na pomoč, se nemočno ozrl zdaj levo, zdaj desno, in čelo prislonil na starodavna orehova vrata. Moj dih je na enem od manjših stekel risal nedolžne duhove, ki so se v nemem kriku poraza razblinili. Na drugi strani je bila tema. Glasna tišina. Pridi, čakamo te.

    Povlekel sem za kljuko. Nič. Roka mi je zdrsnila in obrisal sem si jo ob kavbojke. Ni pomagalo. Poskusil sem znova. Zaslišal sem rezko škripanje nenaoljenih tečajev in drobljenje kamenčkov, ki so jih težka vrata vlekla za seboj. Stal sem tam, na meji med dvema svetovoma, in zrl v črno vlažno praznino. Z levo roko sem previdno drsel po hladnem zidu, dokler nisem otipal stikala za luč. Pritisnil sem enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat. Petkrat si nisem upal. Po svoje sem bil vraževeren. Ostal sem v temi. Nisem ostal sam. Pridi, pridi. Tu smo samo zate.

    Pred mano so bile stare zavite kamnite stopnice. Domače. Tuje. Nisem jih videl, one so videle mene. Desno so se spuščale v črno morje kleti, v globino neodkritih hodnikov. Vedel sem, da je tam spodaj vse lebdelo, vse je bilo izgubljeno. Tam je bilo nekaj lačnega. Ko je bilo lačno, je bilo tiho. In ko je bilo tiho, je čakalo. In ko je čakalo, je čakalo name. Tam spodaj so se bržčas izgubljali otroci, tam spodaj se je izgubljalo otroštvo. Otrok sem bil tudi sam. Tega sem se boleče zavedal vsak izgubljeni trenutek, ko sem kot srna v soju luči za trenutek ostal ujet v otrpli mešanici občutkov. V svetu tišine, polne šepetov.

    Nato sem se zganil. Zavil sem levo navzgor. Srčno sem si želel, da bi bil moj korak hiter, preračunljiv, učinkovit, toda vsaka stopnica, ki je pod težo mojih korakov naznanjala mojo prisotnost in klicala na videz speče sile, da bi me zgrabile, posrkale vase, z blaznim navdušenjem povlekle v brezčasni prostor pogube, je bila hladna ovira, skoraj nepremostljiva prepreka. Preveč je odmevalo. Preveč sem bil prisoten. Vse je bilo tu. Zaradi mene.

    Stebre, ki so se kot nejasni kažipoti vzdigovali v višave, so krasili simbolom podobni vzorci. Podnevi, ko so se po zraku širile običajne zgodbe brezskrbnega življenja, so bili to navadni pleskarski dodatki. Ko je pritisnila tema, je to oživelo. Utesnjevalo je, saj je nosilo sporočilo. Tukaj je, prišel je. Imamo ga. Hitro. Moji prestrašeni vdihi in izdihi so neuspešno kljubovali tem pozivom. V smrtnem diru, ko sem hlastal za zrakom, sem na steni opazil madež, ki je spominjal na izpljunjeno kri, tam so bile globoke črte, ki so govorile zgodbo neenakomernega srčnega utripa. Potlačenega krika, ki ga ni nihče uslišal. Krika, s prsti vrezanega v zid.

    Tekel sem in tekel in tekel. Spodaj se je nekaj prebujalo in vleklo po stopnicah. Zdelo se mi je, da ne bom ubežal, da je prepozno. Preveč sem se obotavljal. Preveč sem razmišljal. Po hrbtu me je strašljivo greblo kot tisoče majhnih krempljev. Skoraj bi zajokal. Skoraj. Rekel sem si, ne bom se predal. Slišal sem: Moj si, moj, samo moj. Danes si samo moj. Če ne bi bilo tišine, bi prisegel, da sem slišal zlovoljni smeh. Krohot. Krohot v smrtni tišini. In sem tekel in tekel, čutil sem, da je blizu, čutil sem, da bo vsak čas ovito okoli mojih gležnjev. Samo še nekaj stopnic, samo še nekaj trenutkov …

    In potem sem bil spet pred vrati. Naglo sem pozvonil. In čakal, mencal. Spodaj je vse utihnilo. Spodaj je bilo vse temno. Toda stopnice so se vile naprej. Gor na podstrešje. Ko sem dvignil pogled, se mi je zdelo, da sem opazil senco, ki je ubežala mojemu pogledu. Tam za stebrom. Režečo postavo, ki je vedela. Vedela od trenutka, ko sem prijel za kljuko. Vedela je, da nimam kam ubežati. Slišal sem korake, čutil sem postavo, ki se je kot črna noč spuščala proti meni. Kaj bo prej, kaj bo prej, kaj bo prej? Slišal sem, kako so se železna vrata podstrešja začela odpirati. Ko sem se oziral čez ramo, sem še enkrat panično pozvonil. Kje si, kje si, kje si? Slišim korake, toda kje si, kje si, kje si? Zaslišal sem nemo režanje, ovila me je tema, stisnila me je za vrat, z mene je vlekla skalp in me rezala v kolena, da so se ta spremenila v mlahavo trdnost.

    Vdal sem se v usodo, ni mi uspelo, prepozen sem bil. Z nohti sem se pripravil, da bom v zid urezal svojo zgodbo, ko so se odprla vrata. Tema, ki me je s posmehljivim praskanjem po tilniku spominjala na to, da nisem sam, da bom vedno na dosegu roke, se je umaknila. Rešen sem bil. Planil sem v stanovanje, v zavetje svoje sobe.

    Smuknil sem v pižamo in se predal mehkemu udobju postelje. Tema je bila, toda ta tema je bila drugačna. Prijazna, topla, udomačena. Veke so se pod silno težo dneva začele spuščati, zadovoljno sem pomigal s prsti na nogah. Če bi se mi dalo, bi se pobožal po laseh. Vendar se nisem, ker sem se pogrezal v spanec. Na obrazu se mi je izrisal nasmeh uspeha. Vendarle mi je uspelo. Bil sem doma, med znanimi stenami, spet mi je uspelo ubežati …

    Potem sem začutil dlan. Božala me je. Me uščipnila v lice. Stresla glavo. Hej, hej. Hej! Na široko sem odprl oči in otrpnil. Prisluhnil sem. V tišini je bučalo. Šepetalo, se smejalo. In tam, na omari z nekaj knjigami in plastičnimi figuricami, je bila črna senca. Zadnja stvar, ki sem jo opazil, je bil bel posmehljiv nasmeh.

    Imam te.

     

    prijavite se

     

     

    Naslovna slika © Urška Kozak

     

     

  • Svobodno sonce

    Peri_2304-small

    Tistega dne je že zgodaj sijalo sonce, ki pa ni bilo svobodno. Prijetno božajoči žarki so v tisti pomladi prodirali v mojo sivo sobo in me davili ter se ovijali okoli mojih rok, ki so kot težek pozabljen spomenik nemočno obtičale na mizi. Razposajeni otroški vzkliki z ulice so me vlekli za ušesa, namišljene vonjave z nedeljskih piknikov ob gozdnem potoku, ki so sledili, so odpirale moje nosnice. Tistega dne ni bilo malinovca zame. V zaporu sem bil.

    Gomazelo je po mojem telesu. Sedel sem na zelenem škripajočem stolu, ki pa je tistega jutra ostal nem. Škripajoči stoli so znamenje živahnega življenja, v meni pa je vse umiralo. Iz minute v minuto, iz ure v uro sem nepremično strmel v odprto knjigo in ves čas nihal na robu joka in smrtnega obupa. Vsaka posamezna beseda, ki sem jo s pogledom ošinil, je vame zarezala kot razbeljen, zarjavel nož. Reka besed se je zlivala v novo reko besed in vse to razbesnjeno vodovje stavkov je bušnilo vame, da sem bil ohromljen. Potolčen. Potlačen v blato. Pozabljen od sveta. V zaporu.

    Naslov na platnici – Pod svobodnim soncem – se mi je režal v obraz. Naloga, ki sem jo prinesel iz šole, je vse dolge dni do tiste nedelje ostala v zaprašenem kotu misli. Odlašal sem do zadnjega, kot mulec, ki zadnji hip vase kljubovalno povleče napol zasušen smrkelj, preden mu mama pripelje eno okoli ušes. In zdaj sem bil tu, na robu propada. Bil sem tik na tem, da se v smrtnem kriku poženem na kolena in vesoljnemu svetu priznam, da ne zmorem. Ne gre! Nočem! Kdo si je izmislil knjige? Kdo? Kdo??

    In potem so se odprla vrata. Tam je stal on. Odrešenik, samo da v tistem hipu tega še nisem vedel. Odraslo je rekel, da moram. Odvrnil sem, da ne morem. Spodnja ustnica mi je drhtela kot temno jezero, v katerega jezno zalučaš kamen. Sédel je poleg mene in rekel, dobro, pa dajva skupaj. In sva. Bolj on kot jaz. Jaz sem samo kimal in mehansko zapisoval besed obnove, kot da bi prisluškoval starodavnim duhovom, ki mi v šifrah sporočajo, da bo vsak hip konec sveta. Gorel sem v večnem ognju pekla. Ko je bilo vsega konec, ko je bila naloga opravljena in sem znova ostal sam, sem s pestjo treščil mizo, da so se še žarki razbežali. Dan – neznosno boleče zapravljen dan – se je izpel in prisegel sem, da nikoli več ne bom prebral niti ene knjige.

    To prisego sem prelomil. Znova in znova in znova. Vendar šele vrsto let pozneje, ko sem končno bil pod svobodnim soncem. Danes je težko razumeti, da nekoč nisem bil bralec. Zdelo se mi je, da so bile knjige nekaj, kar sta imela starša le zaradi boljšega vtisa razstavljeno po policah nad televizijo. Knjige so bile tujek, nezemeljska bitja. Mučilne naprave, zvito zakrite v šolskih berilih, ki so vate zarivale sulice nejevolje. Vse je bilo prekmalu, prehitro. Zgodbe, ki smo jih zaporedoma nizali na razcefrano vrvico, so obvisele na žeblju v temnem kotu misli. Ko se je vrvica strgala – in strgala se je kmalu –, so se te zavozlane zgodbe razbile na majavih tleh mladosti. Kar je neznanska škoda. Za mnoge je to pomenil zadnji stik z zgodbami. Nikoli več niso v roke vzeli knjige. Ta zgodba je bila za njih končana.

    Nič čudnega. Vse te zgodbe potrebujejo plodna tla, na katerih se lahko razrasejo. Živeti morajo v okolju, ki ni obdano z ograjo. Konec koncev v sebi skrivajo zaklade in če so prikazani samo zaraščeni, grdi, nevpadljivi, dolgočasni vhodi v votline, ki so menda posejane z neizmernim bogastvom, hitro izgubimo zanimanje. Ker moramo verjeti na besedo. Iz dneva v dan. Iz knjige v knjigo. Vse je isto. Vse je mučno. In vse je zavrženo.
    Resnično učenje se začne, ko se zapre zadnji učbenik, ko se zvije zadnji zemljevid in ko se pobriše zadnja tabla. Zastor življenjske predstave se lahko razgrne, ko se v vitrino zraven mamine kristalne vaze spravi zadnje spričevalo. Zadnje petice, ki so zgolj črnilo na papirju. Vse navdušenje, ki ga z leti kracanja po šolskih klopeh in vcepljanja nesmiselnih podatkov stisnemo v majhno kroglico, ki jo požremo kot grenko zdravilo, lahko eksplodira šele takrat, ko prehodimo določeno pot in ko zapustimo stavbe in zgradbe in učilnice. Ko premagamo zadnjega Bizantinca.

    Zunanji in notranji svet se tako prekrijeta. Poklopita. Srečata se na pol poti in si podata roke. Takrat se lahko vrneš na začetek. V svoj dom. In začneš znova. Zgodbe, ki so bile nekoč vir vsega trpljenja, zdaj dobijo smisel. Božajo te. Pokažejo ti, kako populiš zaraščene vhode v votline. Nato se podaš na potovanje. Za izgubljenimi zakladi. In šele takrat se zaveš, kako je živeti pod svobodnim soncem.

     

    prijavite se

     

     

    Naslovna slika © Urška Kozak

     

     

  • Slovar za usluge

    Peri_0904-small2

    Prevajalci nismo slovarji na dveh nogah, veliko pa gledamo vanje. V slovarje, ne noge. Vsaj tisti, ki prevajanja ne jemljemo z levo roko. Tisti še posebej. Čeprav se vsak dan spopadamo z več tisoč besedami, ki jih lomimo, upogibamo, sestavljamo, vstavljamo, malikujemo, preziramo, ne pomeni, da vsak trenutek poznamo vse njihove pomene. Neredko nas drugi stisnejo v mučni kot z navidez precej preprostim vprašanjem: Kaj pomeni XY? (Vstavite besedo, kot je irksome, obsequious ali repudiate, na primer). Ta vprašanja niso rezervirana samo za delovna okolja, ampak nas presenetijo na vsakem koraku – med plezanjem v Tibetu, ob pol treh zjutraj po burni zabavi ali ko imamo polna usta palačink. Ko odgovorimo, da ne vemo iz glave in moramo pogledati v slovar, nam namenijo nejeveren pogled, ki sporoča, da smo z odgovorom najmanj izdali državo, in v njih se še poglobi prastaro prepričanje, da prevajalci nismo nič drugega kot premeteni bleferji, ki lovimo bližnjice in svoje neznanje skrivamo za platnicami slovarjev. Nič čudnega, da se vsak, ki je imel v četrtem razredu osnovne šole angleščino 4 do 5 in se v družbi rad pohvali, da nikoli ne bere podnaslovov, ker vse razume, čuti dovolj usposobljenega za prevajanje. Ampak to ni zapis o modernih časih, v katerih vsak zna vse.

    To je zapis o ljudeh, s katerimi imamo prevajalci pogosto opravka in nam kalijo mir, ki ga tako vneto negujemo z rednimi odmerki kave. Kofeinski pripravki so antibiotiki prevajalcev.

    V svoji karieri sem imel do zdaj največkrat opravka z dvema tipoma ljudi, ki imajo to neverjetno supermoč, da ti v delčku sekunde pokvarijo dan. Ko tako že n-tič brskaš za besedo, katere osnovni pomen ti je sicer jasen, vendar se želiš poglobiti v sive odtenke definicij – na primer za irksome, obsequious ali repudiate – in si pri tem požvižgavaš mednarodno prevajalsko himno (to je tisto nadležno pesem, ki jo zjutraj slišiš na radiu in je niti z vztrajnim treskanjem z najdebelejšim Webstrovim slovarjem ne moreš izbiti iz glave), zazvoni telefon. Ura je običajno večerna. Po dnevniku. Številka je znana, zato se javiš z nasmeškom na obrazu.

    »O, dober večer. Kaj pa ti?«
    »Zdravo, motim?« Tu zasveti prva opozorilna lučka.
    »Ma ne, nekaj iščem v slovarju. Prevajam.« Premalo sem povedal, da bi klicatelj znal brati med vrsticami.
    »Sem mislil, da prevajalci ne rabite slovarjev. Haha, hehe, hoho.«
    »Ja, haha! Hoho! Kaj bo dobrega?«
    »Ja, veš kaj, saj bi to sam naredil …« Druga opozorilna lučka, zastane mi dih. »Ampak vem, da bi ti to naredil bolje.«
    »Okej?«
    »Za eno uslugo bi te prosil.« Tretja in zadnja lučka. »Prijavil sem se za službo na [tuji] banki in potrebujejo CV v angleščini.« Tip je bil pravnik.
    »Do kdaj pa to potrebuješ?«
    »Do jutri zjutraj. Saj sta samo dve strani.« To običajno pomeni, da jih je pet.
    »Veš kaj, jaz imam trenutno dela čez glavo, tako da ti kar prevedi, jaz pa ti pregledam in je stvar rešena.«
    »Ampak glej, ti boš to veliko bolje naredil kot jaz, ne poznam jaz teh fraz in tega.«
    »Razumem, ampak danes ne morem.«
    »Kaj pa zjutraj?«
    »Ne, res ne. Pa saj ni noben kunšt. Vsak lahko uporablja slovar.« Malo cinizma ne škodi.
    »Res ne bi mogel?« Na robu joka.
    »Ne, res ne bo šlo. Ti prevedi, jaz pa pregledam.« Vprašal me je še vsaj petkrat.
    »Ampak … Kot uslugo …«
    »Vem, ampak ne gre. Še tega ne vem, če mi bo uspelo narediti svoje stvari.«
    »Aha … No, prav. Adijo.« Klik.
    »Halo? Halo?« Črički v temi. So ljudje, ki vešče poskrbijo, da se na koncu ti počutiš kot največji tepec.

    Klical me je uslugar. Človek srednjih let z univerzitetno izobrazbo, ki se je prijavil za službo vodje pravnega oddelka v tuji banki. Poklical je optimistično, prekinil užaljeno. Tako užaljeno, da je ta človek srednjih let čez nekaj dni potožil svojemu priletnemu očetu, da mu nočem prevesti CV-ja na samo dveh straneh. Na samo dveh straneh, oče! In ta priletni oče je v slogu starega veljaka prihrumel k mojim staršem, da se bodo pogovorili. Saj to je vendar višek. In so se. Tako dokončno, da je priletni oče tudi sam užaljeno odvihral domov. Osamljen primer? Nikakor.

    Tudi drugi tip ljudi zna izvrstno izbirati čas. Ujame te ravno takrat, ko si po zenovsko v kopalnici strižeš nosne dlake, z rdečim kulijem označuješ najboljše akcijske ponudbe v Hoferju ali ko že desetič popraviš zaveso, ki noče in noče stati naravnost. In potem, da je mera polna, zazvoni še telefon. Tokrat je številka neznana, ampak ker znaš vse kode držav na pamet in v delčku sekunde bistroumno ugotoviš, da ne kličejo iz Gane, se seveda javiš. Nikoli ne veš, kdaj ti daljni stric iz Amerike lahko kaj zapusti. Vseeno si previden, ker mogoče bodo pa vseeno delali anketo o nagrobnih spomenikih ali pa prodajali revijo o lanskem snegu.

    »Prosim?«
    »Zdravo, Damjan!« Ankete in prodaja odpadejo. Verjetno tudi možnost, da se bom v naslednjih minutah počutil dobro.
    »Živjo?«
    »Ja, hehe, hoho, haha, živjo! Slišal sem, da si prevajalec! Haha, hoho!«
    »Ja, pa sem res! Haha, hoho! Kdo pa kliče?«
    »Janez! Z Dolenjske! Teta mi je dala tvojo cifro.« Aha! Sorodnik, ki ga ne poznam. Zaigralo mi je srce.
    »Kaj bo dobrega?«
    »Tu imam neke nemške knjige in bi rabil prevod.«
    »Okej, ne prevajam iz nemščine.«
    »Aha.«
    »Lahko pa priporočim koga. Koliko pa je tega?«
    »Kaj pa vem, tri knjige so, vsaka ima okoli 700 strani.« V glavi hitro preračunam. Ne spomnim se, da bi imel kakšnega bogatega sorodnika.
    »To bo več tisoč evrov. Pa trajalo bo kakšno leto in pol.« Tišina.
    »Aja, pa jaz bi to rabil naslednji mesec.«
    »Amm, haha, no … Mislim … Kakšna pa je vsebina?«
    »Pa to se jaz ukvarjam ljubiteljsko. Gre za staro nemščino iz 19. stoletja. Pa itak so še neke slikce vmes, tako da je ziher manj.« Seveda! Bomo porihtal! Za sorodnike naslednji teden!
    »No … Potem pa bo to trajalo še dlje.«
    »Ampak glej … Saj jaz to ne rabim vse dobesedno, a veš. Samo toliko, da razumem, a veš. Kakšno nemško besedo že razumem tu pa tam, več pa ne gre. Ampak ej, haha, hoho! Pomojem lahko to ti porihtaš. Kakšen povzetek narediš pa je! Ziher imaš kakšen slovar.« Pa seveda! Saj imam slovar! Dajte mi S, dajte mi L, dajte mi O, dajte mi V, dajte mi A! RRRRRRRRRRR!
    »Ne, kot sem rekel, iz nemščine ne prevajam. Lahko pa priporočim koga, ampak to bo par tisoč evrov.«
    »Ampak saj ne rabim vse dobesedno.« Pogovarjala sva se kot stara zakonca. Drug mimo drugega. In brez rodilnika.
    »Vem, ampak vseeno. Lahko vprašam koga, ampak to ne bo poceni in ne bo kmalu.«
    »Pa res ne bi? Saj lahko prideš enkrat do mene in greva skupaj skozi. Samo toliko, da bom razumel. Si bom vmes zapisoval. Pa veš kaj, fino potico imam.« Raje bi odgovarjal na anketo o nagrobnih spomenikih.
    »Ne, res ne delam tega. Pa ravno zdaj imam dela čez glavo. Lahko pa koga vprašam?«
    »Aha, no …«
    »Pokličite me čez par dni.«
    »Aha, no … V redu … Dobro. Adijo, no.« Nobenega haha, hoho, hehe. Samo klik.

    Sorodnik, ki ga ne poznam, je ostal sorodnik, ki ga ne poznam. Jaz pa sem ostal sam. S slovarjem, ki ga pravzaprav sploh ne potrebujem. Ampak se ga vseeno oklepam. Te pretkane naprave za ubiranje bližnjic.

     

    prijavite se

     

     

    Naslovna slika © Urška Kozak

     

  • Pot v raj

    sassetta-the-journey-of-the-magi

    Ko je zabobnelo, so se stresle šipe avtomobila, ki si je po razmočeni avtocesti počasi utiral pot proti severu. Bilo je jutro, toda zdelo se je, kot da je nekdo, ki je jezen na ves svet, na nebu škodoželjno ugasnil luč. Muhasti veter je dež v upogljivih plahtah razmetaval na vse strani. Ko je manjša postava na zadnjem sedežu pogledala ven, se je pred njo izrisal prizor, ki jo je spominjal na sivo tablo, ki jo je razigrani otrok v navalu počečkal z belimi črtami. Tisoč zdolgočasenih čarovnic je z ošiljenimi nohti tapkalo po strehi. Brisalci so počeli vse, samo brisali ne.

    V avtomobilu so bili štirje. Dva spredaj, dva zadaj. Simetrijo teles so poglabljale neizrečene besede, ki so se izgubljale v napetem pričakovanju. Vsak na svojem koncu, vsak s svojimi mislimi, toda vsi z jasnim ciljem. Čim hitreje in s čim manj zapleti priti na drugo stran hriba, ki se je nenadoma naslikal pred že precej utrujenim avtomobilom. Toda čakala ga je še pot navzgor, ki se je vijugasto izgubljala v megli. Avto je ponosno zagrizel v klanec. Drugega mu tako ali tako ni preostalo. Metri so se počasi seštevali, nekje na dveh tretjinah vzpona pa je bilo konec melanholične serenade. Niso bili več sami. Avtomobili so se drug za drugim kot uslužni hrošči lenobno premikali proti vrhu. Polžja procesija. V tistih časih neredek pojav.

    Po kakšni uri so prispeli na vrh. Napetost je bila na vrhuncu, tišina v avtu se je še poglobila. Pričakala jih je neprijazna postava, ki se je sključeno skrivala pod razmočenim plaščem. Voznici je s krožnimi prstnimi gibi nakazala, naj spusti šipo.

    »Dober dan.« Voznica je plašno izročila dokumente vseh štirih, obraz je bil razpotegnjen v napol prisiljen nasmešek.

    »Dober dan.« Brkata postava, ki jih ni imela več kot štirideset, je kot vkopana v zemljo tiho listala potne liste. Nato: »Koliko denarja nesete čez?«

    »Ah, glejte, ne veliko.« Nasmešek.

    »Koliko?«

    »Za najnujnejše stvari.«

    »Mhm.« Ta mogočni mož, ki je odločal o življenju in smrti, je še naprej listal po dokumentih. Nato je dvignil pogled in z očmi prestrelil sprednji in zadnji del avtomobila. Tekle so usodne sekunde. Nihče ni požrl sline. Nihče ni pomežiknil. Živci so bili napeti kot struna. Nato je komaj opazno pokimal, vrnil dokumente in rekel: »Dobro.« To je pomenilo, naj se čim prej poberejo. In prav to so storili.

    Šele čez kakšnih sto ali dvesto metrov, ko se je pot začela strmo spuščati, se je v avtomobilu zaslišal enoglasen izdih olajšanja. Prva ovira je bila za njimi. Čeprav je zunaj še vedno neusmiljeno tolkel dež, se je v avtomobilu ozračje spremenilo. Padla je kakšna beseda, zaslišal se je celo smeh, ki se je predolgo vrtinčil po vogalih ust. Vse bo še dobro, so si rekli. Vsak si je v mislih slikal svet boljšega življenja.
    Pisec teh vrstic bi lahko prisegel, da sta se, ko so se ustavili na parkirišču ob vznožju hriba, zaslišala žvižg in vrisk. Prispeli so. Konec potovanja. In začetek nekaj lepega. Zakaj prav tam, med množico znanih avtomobilov, je skozi sivo platno rezal živobarven napis: KGM.

    Vsa štiri vrata avtomobila so se naglo odprla in stekli so v supermarket. Tam pa se je vse bleščalo, da so bolele oči. Vrste in vrste in vrste vsega, kar ti srce poželi. Raj na zemlji. Čas se je ustavil. Premalo rok, preveč polic, velike oči. Kava, milke, hubbabubbe, pralni praški, toblerone, riž, kava, pločevinke pijače, milke, kinderjajčki, kava. Šilingi so kopneli, energija ni pojenjala. Toda vsega lepega je enkrat konec. Otovorjeni z vrečkami so se vrnili k avtomobilu, ki se je spočil in je bil pripravljen za pot domov. Večino robe so poskrili po nevidnih kotičkih, nekaj sladkega goriva so si natlačili v žepe in se zagnali v hrib.

    Napetost je z vsakim metrom, ki so ga osvojili na strmejši avstrijski strani, znova naraščala. Ko so prispeli na vrh, je bilo pred njimi že nekaj avtomobilov, za katere se je zdelo, da so na zadnjem koncu nekoliko povešeni. Postave v dežnih plaščih so kot jastrebi, ki so nekaj zavohali, krožili okoli vozil in ustvarjali moreče vzdušje. Mirno, samo mirno, so si govorili.

    »Dober dan, kaj za prijavit?«

    »Ne, samo špecerija pa to, nekaj čokolad za otroke.« Nasmešek televizijske poročevalke.

    Postava je pokimala in začela listati po dokumentih. Ošinila je štiri potnike, ki so kot kipi nepremično gledali naprej in se delali, da se odpravljajo na piknik. Brez kave, čokolade, pralnega praška, riža, pločevink. Mučne sekunde. Lahko si jih slišal, kako se niso želele premakniti.

    »Dobro.« Pomig z glavo in pogled, ki je sporočal: Seveda vam ne verjamem, ampak naj vam bo, ker sem jaz šef in si to lahko privoščim. No, adijo, preden si premislim. In pazite, da se vam čokolada ne zatakne v grlu.
    In kar poleteli so proti domu. Veselje v avtu, veselje v hiši.

    Pisec teh vrstic pa se znova sprašuje, kako bi bilo, če bi ti popotniki vedeli, da bo čez nekaj let vse to na voljo pred njihovim pragom. Nič več potovanj čez hribe, nič več napetih prečkanj mej. Vse na dosegu roke. Vsak dan, vsako minuto. Kaj se s tem pridobi in kaj izgubi?

    **

    S sestro sva na takih skokih čez mejo vedno dobila enako količino sladkarij. Ko smo prišli domov s takega izleta, sva nabrane dobrote pospravila vsak v svoje predale. Ker sem bil izjemno navihan mulec, sem svoje zelo hitro pojedel, nato pa se začel ozirati čez mejo. Skušnjava je bila prevelika, saj sem imel vrata do sladkih nebes čisto blizu.

    Ko so moje zaloge pošle, sem se lotil sestrinih. Ob vsakem trenutku njene nepazljivosti sem se tiho odplazil do njenih skritih zalog in jih sprva neopazno izmikal. Ker pa je imela sestra vse prešteto, me je endvatri zalotila. Pomagalo je zgolj to, da si je vedno znova izmišljala nove in nove kotičke, kamor je lahko spravila svoj plen. Vendar pa se je potem pojavila čisto nova težava. Sladkarije je tako dobro skrila, da jih tudi sama ni več našla. In se je pripetilo, da smo njene čokoladice našli šele čez nekaj let. Madona, kakšna potrata!

    Veste, saj skrivanja je bila že navajena. Zelo rada je zbirala tudi radirke vseh mogočih oblik in dišav, ki se jih je dalo dobiti samo v Italiji. Kakšna dragocenost zame. Hitro je prišla na dan moja podjetniška žilica, saj sem dojel, da lahko te radirke unovčim. In sem tudi jih. Eno po eno sem jih nosil v šolo in jih menjal za zelo iskane Tarzanove nalepke ali pa enodnevno izposojo dvoekranke Donkey Kong. Kar se mene tiče, je bila to več kot poštena menjava. Za sestro pa – kdove, zakaj – ne.

     

    prijavite se

     

     

  • Stare zgodbe ne utihnejo

    Postman-Conceptual-Art-Photography-by-Maleonn-6633
    Pisalo se je leto 1992, ko sem zaključil drugi letnik gimnazije. Pred mano sta bila dva brezskrbna poletna meseca, vendar sem se odločil, da bi vseeno rad kaj zaslužil. Beseda je dala besedo, starešine so zavrtele nekaj telefonov in bilo je odločeno. Poštar bom. Začetno navdušenje je hitro izpuhtelo, ko sem izvedel, da se bom moral vsak dan – prav vsak dan – na osrednji ljubljanski pošti zglasiti že ob pol petih zjutraj. Kar ni pomenilo nič drugega kot to, da se je moralo večerno veseljačenje končati po dveh kratkih pijačah v lokalu na vogalu.

    Ko sem tako stopal po vlažnih tlakovcih speče stare Ljubljane z olupljenimi in vremenom prebičanimi pročelji, sem na poti do enomesečne tlake srečeval sošolce in znance, ki so se majave radosti zibajoče vračali domov z bogsigavedi katere nočne zabave. Ni jim šlo v račun, zakaj hodim stran od doma, zato jih je zanimalo, kam sem namenjen. Na delo, sem jim nekoliko sramežljivo pojasnil. In po ulicah se je razlegel tak huronski smeh, da ga je mogoče slišati še danes, če na Starem ali Mestnem trgu na katero od hiš prisloniš uho.

    Stare zgodbe ne utihnejo, tudi če jih prekriješ z novo fasado.

    Če je na ulicah vladalo mrtvilo, je na pošti vrvelo kot v mravljišču v času uradnih ur. Zdelo se je, kot bi vpadel v detektivski film. Ljudje so s prvimi lenobnimi cigareti v kotičkih ust in pridelanimi podočnjaki izginjali zdaj v to, zdaj v ono sobo. Od nekod se je slišalo besno tipkanje po pisalnem stroju in zvonjenje telefona, ki je zaman čakalo na odrešitev. Časa, da bi v celoti izkusil svojo izgubljenost, ni bilo, saj so me v naslednjem hipu odločno pomaknili v sobo, kjer so stari mački že razvrščali prvo pošto. Dodelili so me človeku, ki je že vsaj dvajset let hodil po rajonu Nazorjeva–Miklošičeva–Pražakova, torej v osrčju mestnega vrveža živahnih pisarn, živobarvnih knjigarn, tračev željnih gostiln in lokalov ter z zgodbami prežetih staromeščanskih stanovalcev.

    Niso me ujčkali. Po nekaj dnevih uvajanja je vsega vajeni poštar odšel na dopust, mene pa pustil samega z veliko odgovornostjo. Včasih iz tega niso delali novic za naslovnice. Nikogar ni bilo, ki bi me z belimi rokavicami trepljal po ramenih. Pa sem šel. V svet odraslih. Sam z usnjeno torbo, ki jo je razganjalo od papirja, ki je ob izročitvi dobil smisel. Uniforme nisem dobil, zato sem po ulicah pogosto stopal v rožnatih srajcah in visokih supergah z dvojnimi vezalkami. Z razkuštrano frizuro sem bil verjetno prvi darker med poštarji in prvi poštar med darkerji. Ni bilo dvignjenih obrvi, pomenljivih pogledov od strani, hladnih dobrodošlic. Nasprotno. Kamorkoli sem šel, so me sprejeli. Kar je bilo – glede na vse – precej presenetljivo.

    Na Miklošičevi je živela stara gospa. Sama s staro stensko uro in vedno pripravljeno starinsko džezvo. Prosila je, če ji lahko pošto prinesem v stanovanje in navijem uro. Vsak dan ob približno istem času. Hiša je bila meščansko mogočna, lučaj stran od hotela Union. Vsakič, ko sem vstopil vanjo, me je prevzel občutek domačnosti. Zlizane kamnite stopnice, v dveh vrstah poravnani leseni poštni nabiralniki, visoki stropi, na katerih so se razblinjali duhovi preteklosti, odmevi korakov, ki so se kot skrivnostni blisk širili po globokih hodnikih in ustvarjali občutek, da nisi sam. Dišalo je po postanem dežju in potepuških psih.

    Gospa me je pričakovala. Vrata v njeno stanovanje so bila priprta. Vstopil sem. Na starinskem parketu je zaškripalo. Lepo sem jo pozdravil in najprej navil uro. Medtem se je že kuhala kava. Vsakič sva malo posedela in pokramljala. Z navdušenjem mi je pripovedovala o svojem pokojnem možu, otrocih, vnukih, takšnih in drugačnih peripetijah. Bila je zakladnica zanimivih dogodivščin. Ko sva v teh kratkih vsakodnevnih srečanjih stkala vez, ki je bila trdnejša od površinskih puhlic pogovorov o vremenu in dnevni politiki, sem ji dal enega največjih poklonov, ki sem ga premogel. Povedal sem ji, da me spominja na mojo mamo, tako sem namreč rekel svoji stari mami. Tudi ona mi je neumorno pripovedovala o časih, ki so v mojih očeh živeli samo med platnicami knjig.

    Tako mi je med drugim večkrat s takšnimi in drugačnimi besednimi okrasitvami pripovedovala zgodbo o medvojnem času in kako je za las odnesla celo kožo. Kot mlečnozobec in fant golih ustnic sem jo vsakič poslušal odprtih ust, z leti pa me je vedno bolj grizlo vprašanje, na katerega si nisem znal odgovoriti. Gospa sicer ni nič rekla, toda iz oči sem razbral, da želi slišati zgodbo. Nisem je zadržal zase.

    Mama je med drugo svetovno vojno živela v Žireh v Poljanski dolini. Imela je sestro, ki je za partizane izdelovala čevlje in na splošno skrbela, da so bili partizani oblečeni in preskrbljeni. Mama je bila šolski primer prijaznosti. Pod soncem bi težko našel manj konfliktno osebo. Njena sestra je bila na neki način njeno nasprotje. Ni se znala držati nazaj, bila je brez dlake na jeziku in zato v določenih krogih ni bila preveč priljubljena. Tako se je pripetilo, da so jo izdali. Nekega dne so nepričakovano prišli ponjo. Ker pa niso vedeli, kakšna je na pogled, so, ko so vdrli v hišo, zahtevali, naj sama stopi naprej. Toda tako mama kot sestra sta pametno molčali. Naključje je hotelo, da so zgrabili mamo in jo odvlekli. Na zaslišanje. Mama se je v mislih že poslovila od domačih, saj je vedela, da jo bodo ustrelili. Ko so jo grobo privedli na sovražnikov sedež, pa se ji je nasmehnila sreča, saj jo je prepoznal sosed, ki je bil sicer zakrknjen domobranec, vendar se je mama dobro razumela z njegovo hčerko. Sosed je povedal, da imajo napačno osebo in mamo so izpustili. Sestra pa je medtem zbežala na varno v gozdove k partizanom, kjer je tudi pričakala konec vojne.

    Gospa me je brez besed poslušala, ko sem ji za konec še potožil, da sem zaradi te zgodbe vedno bolj zbegan. Kaj je tisto pomembno v življenju? Da si tiho? Priljubljen med ljudmi? Ali da poveš, kaj ti leži na duši, pa čeprav na svojo škodo?

    Natočila mi je novo skodelico kave. Nasmehnila se je in mi čisto mirno kot jutranja gladina morja rekla, da je največja odlika, če se naučiš krmariti med vsem tem. Kadar nimaš povedati česa pametnega, bodi raje tiho. Hkrati je izjemnega pomena, da imaš vedno na zalogi vsaj eno toplo besedo, ki je ne čuvaš zase, ampak jo nameniš sočloveku. Prijatelju. V življenju moraš imeti vsaj enega prijatelja. Vendar ne deset. Predvsem pa je pomembno, da na svoji poti pridelaš tudi kakšnega sovražnika. Samo tako – ko se ozreš – veš, da si živel v celoti.

    Priznati moram, da v tistih najstniških letih nisem povsem razumel teh besed, ampak tudi ni bilo potrebe. Takšni biseri, ki se ti nepričakovano znajdejo v življenju, so namenjeni temu, da jih še vrsto let počasi odkrivaš po žepih. In vsakič imajo malo drugačen sijaj.

    Poslovil sem se, saj me je čakalo še kar nekaj dela. Pri naslednjem vhodu sem pozvonil, saj sem imel pošto, ki jo je bilo treba podpisati. Po domofonu se je oglasila ženska in mi rekla, naj kar prinesem gor. Bile so podobne stopnice, podobno visoki stropi, samo koraki so odmevali malo drugače. V drugem nadstropju sem že hotel potrkati, ko so se odprla vrata. Najbrž me je opazila skozi kukalo. Bila je ženska srednjih let v nekakšnem rdečem kopalnem plašču, ki pa vendarle ni bil kopalni plašč, saj je bil iz žameta. Razpuščeno ji je padal po golem telesu in ji je segal skoraj do golih stopal, odetih v puhaste copate. Namenila mi je toplo besedo.

    Jaz pa, ker nisem imel povedati česa pametnega, sem bil tiho.

     

    prijavite se

     

     

  • Miki

    ddancing-banner1

    Ko sem prišel domov, je bilo vse isto, a drugače. V predsobi sem se sezul in si nataknil copate. V ozadju so se mešali zvoki avtomobilov, otroškega vpitja in spomladanskega žvrgolenja ptic, ki so prihajali skozi odprto okno dnevne sobe. V zraku je bilo moč čutiti pomenljivo naelektrenost, ki je v ozračju nepričakovane tišine stanovanja brnela v mojih ušesih. Nekaj se je dogajalo, vendar nisem mogel razbrati, ali je bilo to dobro ali slabo. Toda nekaj me je gnalo naprej kot magnet, zato sem z nejevernim korakom stopil v glavni prostor, v katerem sem preživel veliko časa.

    Dnevna soba je bila prostorna in zračna. Stropi stanovanja so segali kakšne tri metre visoko in z njih so ob oknih kot jutranje barjanske koprene visele prosojno bele zavese. Zidove so krasile svetlo rjave tapete z nedoločnim vzorcem iz 70-ih let in pokrajinski gobelini stare mame. Tla je pokrival čokoladni itison, ki je spominjal na skrbno negovano grivo spečega velikana. Sredi sobe se je bohotil rahlo obrabljen temno zelen kavč v obliki črke L, ki sta mu delala družbo fotelja enake barve. Zdaj so samevali. Čez sredino lesene mizice driskaste barve je bil poveznjen zelen prt, na njem pa so ležali čist kristalen pepelnik, vaza svežega teloha in črn daljinski televizijski upravljalnik s trdimi tipkami in omejenim delovanjem. Na robu mizice pa je sedel moj oče in se ves zatopljen ukvarjal s kovinsko sivo škatlo, ki jo je držal v eni roki, medtem ko je vsake toliko pogledal v navodila, da bi končno razumel, kam je treba priključiti kable. Naključni opazovalec bi verjetno mislil, da sestavlja raketo.

    »Kaj pa je to,« sem vprašal.
    »Bonbonček,« je hudomušno odgovoril oče, ne da bi pogled odvrnil od naprave.
    »Je to …«
    »Ja.«
    »Videorekorder?« Zaiskrile so se mi oči.
    »Ja… No, ne rekorder, plejer. Vse je isto, samo snemati ne moreš.« To sem gladko preslišal in od navdušenja začel mencati na mestu. Zdaj je bila pomembna samo ena stvar. Filmi, filmi, filmi.
    »Uau, uuu!«
    »Aja, pa daljinca nima. Ampak glej tole.« Pritisnil je gumb in na vrhu škatle so se dvignila vratca za vstavljanje VHS-kaset. Ne vem, zakaj, ampak v takem stanju me je naprava takoj spomnila na tistega robota iz filma Kratek stik. Pri tem pa me je grozovito zgrabila tudi panika.
    »Ampak saj nimamo nobene kasete!«
    »Potem pa brž v videoteko!«

    Hitro sem pogledal na zapestno uro Swatch, ki mi jo je prejšnji teden sestra »prinesla« iz Trsta.

    »Ampak saj je že deset do enih!« Bila je sobota in v tistih jugoslovanskih dneh v 80-ih letih prejšnjega stoletja je bilo v soboto ob enih popoldne konec muzike. Še opozorilna sirena se je oglašala prej.
    »Nič ampak, saj je še dovolj časa. Če boš …«

    Nisem ga več poslušal, saj sem že poletel proti vratom. Pri tem sem z nogo nemarno kresnil v fotelj. Mama, ki je pri vratih v kuhinjo vse to opazovala z nasmeškom na obrazu, je samo rekla: »Ti štor«.
    Ko sem bil že skoraj pri vhodnih vratih, je zavpila: »Ključi!« Nisem se ustavljal, ampak sem kot štafetni tekač stegnil roko za hrbet, zgrabil ključe, ki mi jih je molila, in jih pospravil v žep. Vse to v 3,7 sekunde. Stopnice, ki so se polžasto zvijale tri nadstropja, sem preskakoval po tri naenkrat. Bil sem vešč tekanja po teh zlizanih stopnicah in šele čez kakšnih deset let, ko sem odkril čare tekočih opojnosti, sem si na njih prvič zvil gleženj.
    Ko sem bil končno zunaj, sem pod divjim kostanjem, ki se je kot edini predstavnik flore na naši ulici bohotil v spomladanskem soncu, opazil prijatelje, ki so pokali pasje bombice. Pomahali so mi, jaz pa jim nisem odmahal. Verjetno ste zdaj že dojeli, da se mi je strašansko mudilo, tako da se nisem ustavil niti malo nižje na ulici, kjer je stal moder audi, da bi pogledal, koliko ima na števcu. Itak ima 220, zato gre maks 200 na uro, sem si rekel. Kot da bi vedel, koliko je to. Z našo oranžno škodo smo se do Fiese cijazili vsaj dve uri.

    Legendarna videoteka Miki, v katero sem do zdaj s slino na ustih in strastnimi očmi zahajal s prijateljem, ki je doma že imel videorekorder, je bila v prostorih, v katerih je danes Dvorni bar. V črnih omarah, prislonjenih ob stene, so bili prazni ovitki videokaset, na pult se je naslanjala punca, ki je delala v videoteki. Vedno je žvečila, nosila je črtaste mornarske majice s širokim ovratnikom in velike roza uhane, ki so spominjali na hulahupe. Spominjala me je na mamo iz serije Alf. Zdela se mi je tudi toliko stara, čeprav je to v praksi verjetno pomenilo, da je imela kakšnih 16 let. Mislim, da sem bil zatreskan vanjo. Na beli mizici ob vhodu so bili katalogi filmov. Več deset filmov. Verjetno več sto filmov, ki so zdaj čakali name. Misel na to me je spravljala ob pamet. Še malo, še malo, še malo, še malo, še malo …

    Ko sem končno ves zadihan prihrumel pred videoteko, sem z grozo ugotovil, da je že zaprta. Bilo je nekaj minut čez eno. Zaprto. Brez milosti. Konec zgodbe. Podrl se mi je svet. Moj drugi najboljši dan v življenju, ki je čisto malo zaostajal za najboljšim dnevom v življenju, ko sem dobil spectruma 48k, je počil kot milni mehurček. Plink. Če bi bil odrasel, bi zajokal. Ker sem bil še paglavec, sem samo posmrkal in se spuščenih ram, da sem roke skoraj vlekel po tleh, odpravil proti domu.

    Doma pa oče: »Kaj si vzel, Chucka Norrisa ali Michaela Dudikoffa?«
    »Nič.«
    »Kako, nič?«
    »Nič, prepozen sem bil. Zaprta je.« Spodnja ustnica mi je skoraj neopazno drhtela.
    »Ja, itak sem se spomnil, da se brez mene verjetno ne bi mogel vpisat, ker si še premlad.«
    »…« Konec je z mano. To bo vikend trpljenja, neutolažljive žalosti in polente z mlačnim mlekom. Še Manic Miner na spectrumu 48k me ne bo spravil v dobro voljo.
    »Veš, kaj bi lahko?«
    »Ne, oči, ne grem s tabo s kolesom do Vevč in nazaj.«
    »Ne, ne. Tvoj sošolec Tadej.«
    »Ja?«
    »Nisi rekel, da ima neke kasete?«
    »…«
    »Ja, da naj bi kmalu odprli svojo videoteko.«
    »Ja … Ja! Saj res!« Skočil sem proti Iskrinem telefonu z vrtečo številčnico in ga poklical. V tistih časih smo večino številk znali na pamet. Zazvoni enkrat, dvakrat, trikrat … Oglasi se že, no!
    »Živjo.«
    »O, živjo.« Takrat pri telefonskih pogovorih še nismo poznali vprašanja Kje si.
    »Bi si lahko sposodil kakšen film pri tebi?« Moje srce je razganjalo od pričakovanj in neusahljive želje.
    »Ja, samo zdajle nimamo vseh filmov doma. Pridi pogledat.«
    Čez 34 sekund sem bil pri njem. V videoteki v nastajanju. V sobi brez pohištva so bile na tleh zložene VHS-kasete.
    »To je vse, kar imamo.«
    Zatežene drame, v katerih se moški in ženske ne znajo zmenit? Ne, hvala. Filmi za odrasle, v katerih se moški in ženske hitro zmenijo? Premlad, da bi cenil njihovo dragocenost.
    »Kaj pa tale? Umazani ples
    »A je za kaj?«
    »Po moje še najboljši od tega, kar imam zdaj.«
    »No, pa daj.«

    In potem se je začela pisati zgodovina. Umazanega plesa nisem gledal enkrat. Nisem gledal dvakrat. Gledal sem ga kar šestkrat. Zapored. Patrick Swayze in Jennifer Gray sta morala biti že precej utrujena od plesa. To pa ni bil rekord. V tistih burnih mladostnih letih, ko sem filme požiral drugega za drugim, sem Top Gun pogledal kar dvanajstkrat, vendar sem šele veliko pozneje ugotovil, da v filmu igra tudi Tim Robbins. Kaj naj rečem, bil sem popolnoma zaslepljen zaradi bisernega nasmeha Toma Cruisa.

    Pozneje sem se – z očetovo pomočjo – končno vpisal v videoteko in sledili so veličastni dnevi filmskih maratonov. Ob vikendih si za pet izposojenih kaset plačal samo štiri, vendar si tudi plačal, če si pozabil kaseto prevrteti nazaj. Filmi so imeli kitajske in srbohrvaške podnaslove, kakovost slike je bila primerljiva z današnjimi kopijami, posnetimi v kinu s kamero, vendar nas to – kljub temu, da ni bilo izbire – ni preveč mudilo. V vsem tem je bil namreč poseben čar, ki ga danes, ko smo vedno bolj razvajeni z najboljšo kakovostjo in možnostjo vse dobiti takoj ter tako rekoč zastonj, ne moremo več priklicati. To ali pa se samo staram.

     

    miki

     

    Peripetije tudi na FB

     

    prijavite se

     

  • Neiskanje sreče

    sreča

    Razmišljam. Včasih preveč, skoraj nikoli premalo. Ko minevajo težke, dolge ure, ki jih trošim, da se prebijem iz enega delovnega dneva v drugega, ko ure minevajo kot minute in minute kot ure, se sprašujem, čemu vse to. Zakaj sploh to počnem? Zakaj se tako naučeno vsak dan usedem pred računalnik, zakaj vedno znova v roke vzamem knjigo, zakaj se – ko je okoli mene že dolgo tišina sanjajočih – poglabljam v filmski svet, zakaj se tudi (ali pa zlasti) ob slabem vremenu odpravim na tek, zakaj načrtujem, si postavljam cilje, zakaj konec koncev pišem to?

    Ko se mi s temi vprašanji odlepi vrhnja plast vsakdanjih misli, so na vrsti druga, težavnejša vprašanja, ki vedno bolj silijo v ospredje. Kaj sploh hočem v življenju? K čemu stremim? Kakšne cilje zasledujem? In kaj bo potem, ko bom te cilje dosegel? Bom potem zadovoljen? Izpolnjen? Celo srečen? Me bo naposled prevzel občutek gotovosti, da sem nekaj dosegel? Se bom, ko bom tako žel sadove svojih prizadevanj, pregovorno ustavil, dvignil noge in sončil pod palmami?
    Med tekom, tako mimogrede, tako nepričakovano, me nato zadene, ko dam – enkrat za spremembo – trmastim in trnastim mislim prosto pot in odplavam, tako da se sliši samo škripanje kamenčkov pod nogami in se pred menoj izrisujejo zadnji oranžno-vijolični odtenki dneva. Stavki se v divjem diru ustvarjalnosti zapisujejo z vse večjo hitrostjo, ko v sebi nepremišljeno in brezbrižno zasejem oguljeno frazo: važna je pot, ne cilj. Rečem si, z vsakim pretečenim kilometrom, na gozdni poti in v življenju, imajo te besede izjemno težo in moč, pa čeprav jih tako lahkomiselno izkoriščamo za vse hlapljive puhlice, ki jih – podložene s slikami oranžno-vijoličnih sončnih zahodov – nizamo kot največje življenjske modrosti po družbenih kanalih. Tečem in čutim, kako me kot plimski val z vseh strani zadevajo občutki ter me silijo, da se ne branim. Prepustim se. Vsi podatki, vse informacije, ki se jih tako vneto in željno trudim spravljati v posebne miselne predalčke, dobijo prosto pot in se povezujejo v celoto. Takrat ti postane jasno, da šteje vsaka prebrana stran, vsaka minuta filma, vsi trenutki žalosti, veselja, vzhičenosti, razočaranj, napačnih odločitev, jeze, nespametnih dejanj. Vse to ni zaman. Ko se prepustiš tem čudovitim življenjskim učnim uram, dobi okolica domači, prepoznavni obraz.

    Vse te knjižne in filmske zgodbe že od nekdaj dokaj hitro pozabim, vendar vedno bolj na lastni koži občutim, da od vsake odnesem vsaj besedo, stavek ali razpoloženje, ki me izoblikuje, vodi po zamotanih hodnikih misli in odpira vrata. In to se odraža na meni – kot pripomba, dejanje, pogled ali gesta. S tem pa se v meni druga za drugo tudi podirajo ovire, ki se mi kot stranska škoda nabirajo od otroštva.

    Vprašam se: ali ima, ob poplavi vsega namišljeno lepega, sploh smisel opazovati sončni zahod? Seveda ga ima, če svoje občutke, ki vznikajo ob tem, deliš z nekom – naj bo to žena, mož, otrok, bratranec, prijatelj, pes, mačka. Pomembno je, da se vsaj za trenutek ustaviš in uživaš v tistem, kar imaš, kar te obdaja. Vse preveč se namreč oziramo k nečemu, kar bo vedno oddaljeno, zunaj dosega rok ali denarnice. Vse prevečkrat panično krilimo za nečim, čemur tako radi rečemo sreča. Sreča je precenjena. Sreča je pusta, postana, dvodimenzionalna, namišljena ideja, skovana na površinskih idealih ljubezenskih romanov, ki jih štancajo v vse večjih nakladah zaradi novodobnega zatečenega stanja, ki se izraža v pehanju po idealih, ki nam jih vcepljajo. Izprijeni romantični filmi, tisti iz čezlužja, niso nobena izjema. Fascinantna je približno toliko kot nova igračka razvajenega pamža. Življenje je vse prej kot srečno. In prav je tako. Pehanje za srečo pa vodi v enosmerno ulico – sivo, sprano, slepilno.

    Ko nabereš nekaj let in izkušenj, se tega – če se kdaj tudi ustaviš – vse bolj zavedaš. Smisel ni, da si srečen, kajti iskanje sreče je tlakovano z nenehnim občutkom neizpolnjenosti in praznine. In to praznino v začaranem krogu poskušamo zapolniti s pričakovanjem, da je sreča za naslednjim vogalom, če si je le dovolj vztrajno želiš. In pri tem prav nič ne pomagajo vsa uspešna, vesela, učinkovita, slavna, celo srečna življenja, ki se samo navidezno bleščijo po družbenih omrežjih. Hitro se ujamemo v to fasadno dirko iskanja nečesa, kar sploh ne obstaja. In po tem teku za nečim neulovljivim pozabimo na to, kar je resnično okoli nas. Pozabimo se čuditi, igrati, pozabimo gledati v oči, se iskreno pogovarjati. Postanemo talci drug drugemu.

    Z vsem tem vedenjem, ki se mi z vsakim trenutkom, ko poskušam uloviti sapo, ko se odpravim na tek, ko se izgubim v knjigah, poglobim v svet gibljivih slik, odstira za prosojno zaveso, zvečer hčerkama preberem pravljico. In nič mi ni treba razlagati.

    Otroci razumejo. Čutijo. Se čudijo. Veliko več kot mi slišijo iz naših besed, ki so odmev naše notranjosti. To vem iz prve roke, ker sem bil tudi jaz nekoč otrok. Zdaj pa se tega mukoma znova učim. Ni mi lahko. Ampak sem iz dneva v dan bolj srečen. Kajti biti srečen pomeni, da se ne ženeš za srečo.

     

     

    prijavite se

     

     

     

  • Nemirni um

     

    Reflections of Clouds on the Water-Lily Pond

    Ta večer bo moj dan. Otroka sta pokrita, pravljica je prebrana, iz sobe se zdaj sliši samo smrčanje, žena je nekje zunaj s prijateljicami. Iz zamrzovalnika zadovoljno vzamem Hoferjeve ribje palčke, jih odberem sedem in pol, kolikor znaša polovica, in jih lično zložim v keramično posodo, ki jo vstavim v pečico, ko temperatura doseže 200 stopinj. Vmes iz hladilnika vzamem steklenico sveže kokakole, ki se je prijetno hladila že od jutra, ko sem začel današnjo običajno deseturno tlako tapkanja po tipkovnici. Natočim jo v tridecilitrski kozarec in pri tem pritajeno zavriskam kot otrok, ko na polici opazim kos orehove potice, ki se – in to je ena od tistih večnih življenjskih ugank – že nekaj dni nedotaknjen svaljka na kavnem krožničku vsem na plenilskih očeh. Medtem ko čakam, da se palčke segrejejo do te mere, da bom ob njihovem zlaganju na krožnik užitkarsko stokal uh ah uh uh uh, iz hladilnika vzamem še kozarec taboljše gorčice, ki mi jo je svak prinesel iz Francije in te tako zažge, da je naslednji dan prava veselica. Z žličko jo kanem na krožnik, odrežem še kos alpskega hlebca – prav tako iz Hoferja – in, ko so palčke že na krožniku, vse skupaj zložim na pladenj. Ne pozabim niti na prtičke.

    Sedem pred televizor, ob levi roki imam na pladnju postrojeno zakladnico zdrave hrane in pijače, z desno je že združen daljinski upravljalnik, moderni falični simbol. Kot običajni Zemljan najprej malo brezciljno preklapljam med programi in grizljam palčke, nato prestavim na zvezdo večera – film. Zdaj sva samo jaz in ti, si rečem, ko strmim v ploščati ekran, na katerem se odvija špica bratov Warner. Ne bom pustil, da pride kaj med naju, sveto zaprisežem in se z mastno levico, na kateri je še nekaj zažganih drobtin, počoham po trebuhu. Srknem nekaj prečudovite, ravno prav ohlajene mehurčkaste tekočine in zadovoljno pomigam s prsti na nogah, podloženih z razcufanimi blazinami, kupljenimi v neki orientalski trgovini v predinternetni dobi. To je to, za take trenutke je vredno živ… In potem jo opazim! Njo, ki mi v hipu scefra platno, na katerem so se začeli v živobarvnih odtenkih slikati moji občutki sreče. Tam levo me kot napol delujoči neonski napis nase opozarja zavesa. Neporavnana, zgubana. Levi spodnji kot tkanine nemarno leži na okenski polici in razkriva temno dvorišče. Ta zevajoča luknja me gleda kot očitajoče oko in se zažira v moje misli, ki so bile – z mojim velikodušnim privoljenjem – na poti do zenovskega enoumja. Zdaj pa to. No, krasno. S sebe pometem drobtine, vstanem in se jezno zapodim proti oknu. Zaveso povlečem do konca karnise, za vsak slučaj bujno sobno rastlino zasukam tako, da listi ne segajo čez rob, in v omari poravnam nekaj knjig, ki štrlijo na vse konce kot zobje Stevea Buscemija.

    Ne, ne pritisnem desetkrat stikala za luč, preden grem spat. Ne, nimam težav s črtami na pločniku in jih rade volje in brez pomisleka pohodim. Je pa res, da nekontrolirano razmišljam o tem. Ampak v moji glavi vseeno vlada stalna želja po redu in že skoraj vojaški organiziranosti. Spomnim se zadnjih vzdihljajev srednje šole, ko sem po nikoli prej videnem piflarskem navalu četrti letnik gimnazije končal z odliko, kar je pomenilo, da mi – ker smo bili zadnja generacija brez mature – ni bilo treba opravljati zaključnega izpita. To darilo sem pridno unovčil za dobre priprave na sprejemne izpite za študij angleščine. Na zadnji strani knjige profesorja Juraka sem našel seznam knjig, ki naj bi bile obvezne pri sprejemnem izpitu. Vestno sem jih prepisal na list in z njim samozavestno odkorakal v knjižnico Filozofske fakultete.

    »Dober dan.«

    »Pozdravljeni.«

    »Bi lahko dobil te knjige?« Na pult položim list, na katerem je napisanih kakšnih trideset knjig. Knjižničarka ga z zanimanjem vzame in izgine med knjižnimi policami. Čez kakšnih pet minut se vrne s kupom knjig, jih odloži na pult, vzame svinčnik in začne označevati na seznamu.

    »Teh knjig trenutno nimamo. Pridite čez kakšna dva tedna.«

    »Prej ne bi šlo?«

    »Saj imate 20 knjig, menda bo dovolj.«

    Brez besed poberem knjige in se odpravim ven. Spotoma v trgovini kupim tri zvezke in nekaj svinčnikov, doma pa se lotim dela. V tem času, ko v knjižnico kapljajo knjige, ki mi še manjkajo, predelam večino knjig in popišem vse tri zvezke, zato se – približno tako navit in nabrit, kot bi popil pet skodelic kave – odpravim po novo zalogo. V knjižnici me pričaka ista gospa.

    »Dober dan.«

    »O, pozdravljeni. Ste pa hitro nazaj.«

    »Zanima me, če imate že tiste knjige.«

    »Dajte mi seznam.« Spet izgine med policami. Ko se vrne, me prijazno, a odločno vpraša:

    »Zakaj pa potrebujete vse te knjige?«

    »Ammm …« V takih trenutkih vedno malo zmrznem, ker ne vem, kako bi pod težo svojih pričakovanj odgovoril, ne da bi se izkazal kot polpismen navdušenec.

    »Nameravate študirati v tujini?«

    »Emmm, ne. Pripravljam se na sprejemni izpit. Na angleščini.«

    »Pa saj imamo seznam predpisanih knjig.«

    »Ja, saj …«

    Skloni se pod pult in mi izroči seznam šestih knjig. Za trenutek mi vzame sapo, potem pa me prevzame val navdušenja, ker sem dosegel več, kot je pričakovano. In ta vzorec od takrat naprej bolj ali manj ponavljam tudi naprej. Kakšnih osem let pozneje, ko sem se začel pripravljati na magistrsko nalogo, sem kupil deset zvezkov, ki sem jih na drobno popisal kot kakšen psihopatski serijski morilec, ki na papir prenaša božja sporočila.

    IMG_20150114_213834

    Z vso količino podatkov, ki sem jih prelil na papir, bi verjetno lahko preskočil magistrsko in napisal sago v desetih nadaljevanjih.

    Od takrat naprej mi možgani letijo, meljejo in drobijo podatke na prafaktorje in nazaj. Pa če to hočem ali ne. Pri meni puhlica iz življenjepisa, da znam delati z Excelom, nekaj velja. Za vsako stvar, ki mi tako ali drugače kroji življenje, imam svojo tabelo, v kateri preračunavam, izračunavam, tehtam ali pa štejem denar. Ko smo pri denarju. Včasih ne zaspim in se v postelji premetavam tako dolgo, dokler v glavi nimam pokritega zadnjega centa na bančnem računu ali dokler nimam izdelanega načrta za naslednje tri dni. Med delom prevajam dve stvari hkrati, zapisujem si misli, beležim ideje za projekte, poslušam glasbo, berem novice na desetih portalih (tipki Alt in Tab sta med prvimi, ki se obrabita), prežvečim nekaj poglavij v knjigi in vsake tri sekunde preverim, ali imam kakšno novo e-poštno sporočilo. Med prevajanjem filmov sem vedno film pogledal, prebral vse o ozadju filma, o igralcih, o zanimivostih, v roke vzel dialog listo, si podčrtal vse sporne stavke in na obrobo zapisal ideje za prevode. V glavi moram priti do zaključka, da sem vsaj 60, 70 odstotkov opravil že vnaprej, šele potem se lahko pomirjeno lotim prevajanja.

    Zadnje čase se vedno bolj zavedam, da je prejemnikom mojih sporočil verjetno izjemno neprijetno, če prejmejo odgovor na svojo pošto v naslednjih 37 sekundah. Zato se moram včasih prav prisiliti, da ne odgovorim prehitro in se zamotim s čim drugim (na primer s popravljanjem zavese). In tako sporočilo pošljem šele čez dolgih pet minut. Če počnem samo eno stvar, je skoraj tako, kot da ne bi počel ničesar. Zato prevajam, berem, gledam, pišem, poslušam, berem, tečem, rišem, pametujem, nakladam, razmišljam in spet pišem. Zato sem hiter, nepotrpežljiv, učinkovit, potrt, vznesen, navdušen, ciničen, zaletav, odločen. Včasih imam občutek, da želim v eno življenje spraviti tri. Toda še nikoli se nisem bolje počutil v svoji koži.

    Pa čeprav imam nemirni um.

     

    Prijavite se na blog slika