Vse objave v Zgodbe

  • Trenutki, ki jih pozabimo

    sence

    Darko je ležal v postelji in nemo strmel v strop, kjer se je odvijal mrtvaški ples črno-belih senc. Kazalec na stenski uri se je mučil z zadnjimi minutami starega dne kot brezzoba starka, ki so ji na krožniku ostali še največji kosi žilavega mesa. Spanec ni želel priti.

    Ob njem se je neritmično dvigovala in spuščala odeja, pod katero je spala oseba, s katero je preživel polovico svojega življenja. Spominjala ga je na nasedlega kita, ki brez tuje pomoči ne bo ugledal luči dneva. Zavzdihnil je in zaprl oči. Spanca zanj še dolgo ne bo. Delovni dan je bil naporen. Vsi podatki, ki so se pridno nabirali v tistih nekaj urah, so čakali na predelavo. Bili so kot surovina, ki jo je treba zgnesti v izdelek. Lično zavit v škatli. Na hitro si je predstavljal globok krožnik zrnja, ki ga bo treba vsak hip vreči v mlinček. V mislih se je kislo nasmehnil. Domišljija je bila v najboljših letih. Nato se je zresnil. Veliko mora še predelati, je zamrmral sam pri sebi. Spanca še dolgo ne bo.

    Pomislil je na denar, ki je danes izpuhtel iz njegovega žepa. Spreletel ga je srh. Ni mu bilo všeč, kadar se je stanje bližalo ničli. Če so se na računu bohotile številke, se je počutil močnega, samozavestnega. Hitro je seštel vse prilive, ki naj bi se mu zlili na račun v naslednjih dneh. Številka mu ni bila všeč, zato je v zakup vzel še naslednjih nekaj tednov. Že boljše. Nekajkrat se je prevalil z desne na levo in nazaj. Poskušal je najti najudobnejši položaj, saj je utopično mislil, da si je spanec zdaj zaslužil. Ne.

    Ni mu bilo všeč, s kakšnim tonom mu je danes sodelavec rekel, da preveč govori. Češ, naj raje dela. Darko je zabrundal, naj se raje briga zase. Zaskrbelo ga je, kaj si zdaj mislijo drugi. Vedno rad ugaja vsem. Bo jutri ocenil položaj. Ampak zdelo se mu je, da so na njegovi strani. In tako je prav. Kaj si pa misliš, je zahrkal v temno spalnico, kot da bi grozil kolegu. Predstavljal si je, da ga sodelavec napade. Fizično. Darko se brani. Z nogo ga brcne v trebuh, kot bi želel podreti vrata. Sodelavec se razbije čez mizo, da na vse konce raznese svinčnike, sponke, namizni koledar in družinsko fotografijo v pozlačenem okviru. Sodelavka Darka posede na najbližji stol in mu zarotniško šepne v uho: Čisto prav je, da si ga. Darko se je nekontrolirano zarežal, da je glas zarezal v tišino spalnice. Ko se je tega zavedel, je panično pogledal proti njej. Vse je v redu, je pomislil z olajšanjem. Še vedno spi. Ko je znova zaprl oči, si je zadovoljno rekel, saj vem, da so v službi na moji strani.

    Danes so v neki reviji objavili seznam najbogatejših državljanov. Pomislil je, kaj bi naredil, če bi imel pod palcem zajeten kup denarja. Predstavljal si je, kako v novi črni obleki ponosno zakoraka v banko in naznani, da bo položil denar. Veliko denarja. Vsi se mu klanjajo, od nekod mu prinesejo kavo, uradnik se mu dobrika in mu hiti pripovedovati, da bo kot posebna stranka deležen ugodnosti. Darko poznavalsko prikima, dvigne skodelico kave z iztegnjenim mezincem in srkne. Tu, v postelji, je v mislih hitro pokrčil prst. To se vendar ne spodobi za moškega, si je rekel, kaj si bodo pa mislili. Na srečo bančnik tega ne opazi. Pomislil je, da bi s tem denarjem živel od obresti. Adijo, delo. Adijo, skrb. Adijo vsi, ki ga ne marajo. Pozdravljeni, potovanja, hiter avto, hiše na različnih koncih sveta. Počutil se je vrednega, varnega, visokega. Z vsemi dragocenostmi bi nonšalantno stopil pred svoje bivše partnerke in jim pokazal, da je uspel. Narisal se mu je nasmeh.

    Darko se je spet obračal v postelji. Kot riba na suhem. V glavi je premetaval koščke spomina. Te bi rad zložil v sliko, ki bi jo obesil na steno v delovni sobi. Spanec bo prišel, ko bo plašč njegove predstave čist, brezmadežen. Kot dojenček.

     

    Ankh

  • Žalostinka

    Ankh

    Tisti trenutek, ko je vstal od mrtvih, se je s komolci zvlekel na stol. Les že dolgo ni več škripal, so pa zaškripali njegovi zobje. Nevidna, neotipljiva, neznosna bolečina, ki je v teh dveh letih s svojimi kremplji trgala njegovo srž, je postala meso. Nekje je morala izbruhniti. Kot speča kraljica noči, ki se v cvetu na pomlad zbudi. Rima mu tokrat ni koristila, vendar se je vsemu navkljub nasmehnil in si z drhtečo roko prižgal cigareto. Potegnil je. Ni ga pomirila, je pa za trenutek razkadila kopreno, ki se je zgrinjala nad njegovo spraskano dušo.

    Po sobi je strah sejala sivina, ki je bila huda skušnjava. Vabila ga je k sebi, v svoje varno zavetje. Stisnil bi se k njej, čutil bi njen utrip, bil bi pomirjen. Vedno znova se je poskušal priviti k njej, vendar mu ni in ni uspelo. Nikoli več ne bom z njimi, si je rekel in se histerično zasmejal. Prijel je pepelnik in ga zabrisal v steno tik ob edino okno, ki je kot rana zevalo v zunanji svet. Svet, ki je bučal. Svet, ki je bil raznobarven. Svet, ki je v zadnjih vzdihljajih leta utripal kot kalejdoskop kričečih kancerogenih kanibalov.

    V njem se je nabiral krik obupa, ki se je razblinil, preden je uspel naznaniti svojo nebeško nemoč. Zatisnil je oči, toda solze niso prišle. Po tiho si je rekel, da mora spiti več tekočine, čeprav je vedel, da je njegova veja človečnosti izsušena. Vodnjak njegove volje je kot vata vpil vsakršno željo po rešitvi, po bilki, ki si utre pot med dvema vlažnima kamnoma v medsvetu svetlobe in teme.

    Pogled je uprl na zid za sabo. Tam, sredi ničesar, je bila luknja. Prevelika za žebelj, vendar premajhna za zgodovinske učbenike. Bila je nepomembna luknja, zadnje zavetišče kovinskega neznanca, ki mu je poskušal vzeti življenje. Zdaj je obtičal tam, še eno osamljeno bitje brez srca. Brez srca, da bi vzelo srce. Srce, ki je nekoč bílo za štiri. Danes bije le še za udarce. Za večnost vsega tega, medtem ko svet izginja. Pod to luknjo, pod to nepomembno luknjo za človeštvo, nedaleč stran nad kredenco, so se na tem istem zidu slepega sožitja in sprave risali črno-umazani pravokotni obrisi, ki so spominjali na nekoč, na sladko-otroške krike, na žensko-strastne gibe, na idilo, na štiri stene, ki niso bili zgolj zidovi … Vse to je imel neznansko rad. Toda tam ni bilo več fotografij, bile pa so pekoče vžganine.

    Darko je na mizi segel po orumenelem kosu papirja, ki je v krčeviti legi ležal poleg zasmrajenega kosa zmagovitega orožja. Po vratu mu je v valovih počasi začel polzeti vroč, rdeč vosek življenja. Vsi spomini, ki so se mu pretakali po žilah, so počasi začeli bežati na okužen zrak. Hitro, si je rekel. Zapisane besede so mu vidno plesale pred očmi. Spominjale so ga na ples v maskah, ki ga je imel rad celo življenje. Maske. Zanje niso vedeli ne žena ne otroka. A bile so tam. Benetke brezmadežnih brezupov. Toda zdaj je bil čas razgaljanja. Ko je njegov sirup surove biti začel prihajati na dan, je še zadnjič prebral:

    Zdaj. Ubil bom svojo nežnost. Zadušil ljubezen do naravnega. Pojdi zdaj. Odrini to stran. Ne pusti, da ostane. To nisi ti. Bori se — do mrtvega.

    Bil je živ. Toda to je bila le beseda.

     

    prijavite se

     

     

  • Modra zgodba

    KA

    Darko je razmišljal v napol prazni kavarni. Večina miz, pokritih z modro-belimi karirastimi prti, je samevala. Za eno je sedela ženska v črnem usnjenem krilu, ki je razkrivalo prekrižane dolge noge v raztrganih mrežastih nogavicah. Njeni kostanjevi lasje so spominjali na afriško drevo, katerega krošnja obupano sili k tlom. V rokah je držala cigareto, ki se je kot zažigalna vrvica krčila med kazalcem in sredincem. Nemo je zrla v tretjo skodelico kave in verjetno podoživljala še eno enolično noč, noč izgubljenega otroštva.

    V kotu desno od točilnega pulta je moški navideznih srednjih let utrujeno slonel na starinskem juke-boxu in izbiral pesem. Čeprav je imel Darko druge skrbi, pa se nikakor ni mogel spomniti, če je v vsem tem času, ki ga je preživel v teh nevzdržnih vicah, sploh slišal kakšno pesem. Ah, ja, je zavzdihnil pri sebi, danes je očitno dan odločitev za vse padle duše.
    Natakar je bil zgodba zase. S krpo je neprestano brisal pult in si tiho požvižgaval. Njegove globoke sinje oči so dajale vtis širnega obzorja, ki se razprostira za vratolomnimi gorami. Ne vidi se ga, pa vendar čutiš, da je tam. Čaka, da ga odkriješ. Čeprav je že stotič ponovil isti gib, pa je oddajal jasen signal, da ve, kaj počne. Ni presenetljivo, da so nad ogledalom točilnega pulta pomenljivo stali trije porcelanasti modreci. Darka so spominjali na Velikonočne kipe. Ko sta se njuna pogleda srečala, mu je pomežiknil. Nehal je brisati pult in pokazal proti telefonu, ki je sameval na levi strani pulta.

    Darko je hitro pogledal stran in se pretvarjal, da ga ni videl. Ni bil še čas. Vedel je, da še ni čas. To mu je govoril želodec. Vseeno pa se bo moral kmalu odločiti. Kup cigaretnih ogorkov, ki se je grmadil v pepelniku pred njim, mu je dal vedeti, da sedi tu dlje, kot bi si upal misliti. Siva koprena cigaretnega dima, ki se je vila proti stropu, ga je zazibala v spomine na sanje, ki jih je imel ponoči.

    Hodil je po dolgem hodniku, po temnih, kamnitih tleh. Čeprav so ga po telesu zbadale srhljive iglice in se mu je dozdevalo, da zdaj hodi po kretskem labirintu, zdaj po zaprti psihiatrični bolnišnici, ki za plačilo zahteva kri, pa ga je na koncu poti pričakala medla luč, v kateri ga je čakala ona. Ona, prišlek, v kanalizaciji odkrit zaklad. Oh, kako sladek, kako mamljiv občutek! Že je planil po njej, ko je za sabo zaslišal slinast, požrešen zvok, ki se je nevarno bližal. Še preden je božanskosti ob sebi uspel panično ukazati, naj se skrije, se je zbudil iz mokrih sanj v mokro posteljo. Strup, ki je zasužnjil njegove misli, je prepojil njegovo pižamo in rjuho. Ni bil še čisto dan. Žena je ob njem mirno spala spanec blaženih. Darko se je prestrašil. Napadla ga je tesnoba. Nekaj moram ukreniti, si je rekel, tako ne gre več naprej. In tako je namesto v službi pristal v kavarni.

    Modre zavese so kot odprta vrata omogočala pogleda v nek drugi svet, prepojen s sivo-vijolično svetlobo, ki se je odvijal zunaj. Beli tovornjak, ki se je ustavil pri rdeči luči, je oglaševal Abnormalne Akcije! V vetru prihajajoče nevihte, ki je razmetaval listje kot otrok lego kocke, so se poigravale srake in pri tem zadovoljno vzklikale: KrA, krA! Mimo kavarne je prikorakala gospa srednjih let in se ustavila. Nagnila se je na okno, okoli glave sklenila roke v obliki črke O, in pogledala v notranjost. Darku se je zdelo, da gleda njega. Toda ženske ni poznal. Imela je kakšnih štirideset let, oblečena ni bila nič posebnega, le sivo majico je krasila s krogom obdana vijolična črka A. Ko je ženska zagledala Darka, mu je počasi, a pomenljivo pomahala in pokazala na črko na majici. Čeprav je sama črka odražala anarhično stanje, ki je razjedalo Darkovo notranjost, pa je zanj pomenila še neko bolj grozečo resničnost. Ženska mu je še enkrat pomahala, nato pa izginila nekam levo za zaveso. Zanjo je bilo predstave konec. Darko pa se je bližal vrhuncu. Njegovo tragikomedijo sta bili prisiljeni nemo opazovati zgolj dve gledalki, toda vseeno sta si zaslužili, da odigra do konca. Če se kaj vleče predolgo, izgubiš nit. Kamorkoli se obrneš, vidiš svoj odsev. Življenje postane soba ogledal, nikjer pa zelenega znaka za zasilni izhod. Teh v času krize nikoli ni in jih tudi ne bi smelo biti.

    Zunaj se je viharni poletni dan sprevrgel v sodni dan. Zdelo se je, da debele dežne kaplje, ki so zdaj jezno bobnele po tleh, hočejo sprati vijolično svinjarijo, ki se je nabirala v teh mučnih dnevih dvoličnosti. Darko je besno udaril po mizi, stisnil oči in zaškripal z zobmi, ko mu je preskočilo srce. Ženska noči v mrežastih nogavicah je jezno poblisnila z očmi in mu namenila aroganten nasmešek. Sporočal mu je: Dobro poznam take, kot si ti. Moški v kotu je še naprej izbiral pesem. Zanj Darko ni obstajal.

    Darko je vstal. Vedel je, kaj mora storiti. Odšel je do točilnega pulta in natakarja prosil za telefon. Poklical je številko, ki jo je znal na pamet, in čakal. Zazvonilo je enkrat, dvakrat, trikrat … Potem se je oglasila. Rekel je: Prihajam. Na drugi strani linije se je zaslišalo olajšanje. Počasi je odložil slušalko in se odpravil ven. Zunaj se je zlilo. Dišalo je po ohlajenem asfaltu in novem začetku. Oblaki so se raztepli na vse strani in razkrili sinje telo nebes. Darko je nekaj časa strmel v nebo, nato pa si nadel sončna očala in se odpravil k njej. Rekel si je: Očitno je moja barva modra.

  • EPSKI FAJT

    Ankh

    Ko je zagrizel v maron, jo je fasal po gobcu. S strani je priletelo s tako silo, da so koščki očrvičenega kostanja zleteli iz njegovih ust, kot bi hotel izpljuniti zdrobljen zob. Kot sveže posekana novoletna jelka je tresnil na tla in ostali kostanji so se iz male papirnate merice, ki jo je ljubosumno držal v roki, raztresli na vse strani. Pomislil je: Za to sem fuknil dva evra. Plačal boš!

    Trikrat je prhnil v tla, da se je pred njegovimi očmi dvignila prašna meglica, in izustil grleni zvok, ki je običajno posledica prezgodnje budilke. S hrbtno stranjo dlani se je krvavo obrisal in na hitro je pogledal gor proti svoji punci, ki je z izbuljenimi očmi na avtomatiku modre kovinske barve zamrznjeno zrla nekam čez njegov hrbet.

    Z rokama se je z vso silo odrinil od tal, da je v eni potezi pristal na nogah. Za hrbtom je zaslišal privoščljiv smeh. Tako hitro se je obrnil, da je njegova črna šuškasta trenirka z rumenim robom zašumela. Zagledal je četico razfukačev, ki so se režali na ves glas. Najmanjši med njimi, ki je bil očitno njihov šefe, saj se je gol do pasu na sredini zbrane četice šopiril kot pav, ki je pravkar pofukal tri fazane in dve skobčevki, je kazal svoje nabrekle bicepse in skalnati sikspek.

    Trenirkar je priprl oči, iztegnil levo roko in malemu pofukanemu pavu s prsti pomignil, naj pride, če si upa. Ni bilo treba dvakrat reči. Zagnal se je vanj kot razjarjen bik iz Pamplone. Trenirkarju se je s finto v desno zadnji hip uspelo izogniti pesti, ki je zarezala skozi poletni večer. Napadalca je z nogo brcnil v rit, da se je z vso silo zalepil v drevo. Naredilo je krrrc. Trenirkar je za hip pomislil na očeta, kako pri nedeljski južini lomi kosti iz kurje župe. Punca na motorju je veselo zacvilila in navdušeno zaploskala. Malega pava pa to ni ustavilo, čeprav je imel zdaj nos kot Sedeči bik. Zapodil se je v trenirkarja, tako da ta ni imel druge izbire, kot da ga iz obrata z nogo kresne pod tetovažo goloba z vrtnico v kljunu, ki je krasila njegove prsi. Kot ptiček v šoli letenja je poletel kakšen meter in pol, nato pa se je razfukal po tleh. Trenirkar je skočil nanj in mu kazalca zaril v nosnici. Vlekel mu jih je narazen, da je mali razboritež pod njim med piskajočim pljuvanjem začel klicati mamico.

    Trenirkarja je nekdo od zadaj povlekel za lase, da so mu v oči butnile solze. Vlekli so ga po tleh. Za hip se je zmedel. Ampak samo za hip. Zarjovel je in svoje dolge nohte zaril v roke idiota, ki si ga je drznil dotakniti. Prijem je popustil. V hipu je bil spet na nogah. Vzel je zalet, skočil in pofukanega idiota, ki se je zdaj cmeril, ker je očitno prvič videl kri na svojih rokah, v zraku z nogo počil po dominah. Odfukalo ga je v druge pretepače, ki so popadali kot keglji. Prestrašeni so zbežali stran – eni so jo ucvrli po vseh štirih kot mali cucki, ki jih je nadrl gospodar, drugi so poskakali v bližnja grmovja.

    Trenirkar se je vrnil k vodji bande. Ukazal mu je, naj se dvigne. Ubogal ga je in pri tem samo čakal, kdaj bo spet priletelo po njegovi pički. Ni se motil. Trenirkar je zamahnil in —

    »Darko, kaj ti pa je?«

    »Amm, nič.«

    »Zakaj pa brcaš v drevo?«

    Darko gre spet s hrbtno stranjo dlani po ustih. Nobene krvi.

    »Ma, malo se razgibavam.« Darko nakaže nekaj vaj.

    »A si spet gledal Bruslija v kinu Šiška?«

    Darko pogleda v tla, nekaj zamomlja in pobere malo papirnato merico, prislonjeno ob drevo. Ponudi jo prijatelju.

    »Boš kostanj?«

  • Vedno me dobijo!

    Ankh

    Ne znam blefirati. Nikoli v življenju se nisem znal dovolj učinkovito narediti Francoza, da bi me težave obšle. Ne znam se pokončno izviti iz primeža kočljive situacije. V primerih, ko me nekaj stisne v kot, si vedno želim, da bi bile moje besede samozavestne, v mislih pa bi kazal sredinca in slinast jezik. Pa niso. In ju ne. V bistvu me vedno dobijo. Tako ali drugače.

    Kot mulc nisem mogel biti pri miru. Starejši bi rekli, da sem imel mravlje v riti. S prijatelji sem se podil po ulicah in poteh grajskega griča in nič drugače ni bilo tudi v naši staromeščanski hiši, polni hodnikov in školjkastih stopnišč. Tako smo se nekega deževnega vikenda preganjali po tem hišnem labirintu. V usta sem si natlačil kakšnih šest jagodnih čigumijev Big Babol, ampak okus je že po nekaj minutah izginil, zato sem gumijasto gmoto med dirkanjem zabrisal direktno na sosedin predpražnik. Soseda je zaradi našega vpitja verjetno ves čas nervozno pogledovala skozi kukalo na vratih in nas je, ko smo dirkali v nasprotno smer, pričakala nekje na stopnišču z rokami na bokih. Iskala nas je. Jezna. Na nas. In nas ves svet. Vprašanje je bilo kratko:

    »Kdo je vrgel čigumi?« Naj bralcem na tem mestu razložim, da soseda ni stala pri svojih vratih, ampak je bila na iskalni odpravi. Torej stran od svojih vrat. Njenih vrat s tega mesta ni bilo mogoče videti.

    Prijatelji so bili tiho. V meni pa je vrelo. In na koncu tudi zavrelo. Rekel sem:

    »Jaz že nisem bil. Ampak grem vseeno pobrat.«

    No, pa mi zdaj povejte to: Kako sem vedel, o čem govori? In kako sem vedel, kam ga moram it pobrat? Vedno me dobijo. Vedno se zaštrikam.

    Ni pa bilo vedno tako smešno in nekaj sem o tem že pisal v tej zgodbi. Včasih je bilo tudi boleče. Nekega popoldneva, v obdobju, ko nas je začelo razganjati zaradi hormonov, se je kot požar razširila novica, da se neki znanec v šolski ženski garderobi mečka s punco. Završalo je. Takoj je padla ideja, da se splazimo v šolo – bila je namreč že zaprta – in opazujemo ta dogodek, ki se nam je takrat zdel kot neke vrste obljubljena dežela, polna neodkritih zakladov. Relativno hitro smo tiho smuknili v moško garderobo in skozi rešetke opazovali ta eksotični ples rok in nog in ust. Ko smo si napasli oči, smo se odpravili ven. Potem je sledil filmski trenutek. Predstavljajte si počasen posnetek. Skozi okno sem opazil prijatelja, ki je nekaj vpil in krilil z rokami in poskakoval na mestu. Kot največje teslo sem kva-kva-kva-kvakal, dokler ni panično začel s prstom kazati nekam v levo. Počasi sem se obrnil in tam zagledal človeško goro. Hišnika, ki je živel zraven šole. Najprej sem mislil, da je zamahnil z lopato, ampak sem hitro na lastni koži dojel, da je to njegova dlan, ki spominja na lopato. Skupil sem jo seveda samo jaz. Prijatelji so ušli ven in se zunaj režali kot pečeni mački. Jaz pa sem imel še par dni na obrazu obris dlani in v ušesu mi je piskalo kot po glasnem koncertu. Ja, vedno me dobijo.

    V tistih časih so me zasačili že za marsikaj drugega, med drugim nikoli nisem ušel policistu na motorju, ko sem se na avtomatiku preganjal brez čelade. Vedno me je dobil in vedno sem potem nekaj jecljal in sam sebe zaštrikal v besedne slepe ulice, da bi mi še nepismena stara mama, ki slabo sliši in vidi, zalepila kazen.

    In že smo pri alkoholu. Bili so časi, ko je bil alkohol tudi v lokalih dokaj poceni. S prijateljem sva ga dobro zastavila in čeprav vino ni ravno teklo v potokih, sva bila … Vesela. Ampak težava je bila, da sem moral potem z avtom po punco, ki je imela večerni šiht. Malo sem bil v dvomih, ali naj sedem za volan, ampak me je prijatelj pomiril: Ma, daj, saj nisi tok spil. Pa sem šel. Poberem punco in ji vseeno previdno pojamram, da sem nekaj spil in bi bilo mogoče bolje, če bi peljala ona. Seveda me je pomirila: Ma, ne, saj nisi tok spil. Pa itak ni policajev.

    In se odpeljeva. Kakšnih 200 metrov od doma pa v daljavi zagledam liziko. Saj veste, tisto svetlečo zadevo, s katero mahajo policaji, ko hočejo koga ustaviti. Moja logika je smrčala nekje na zadnjem sedežu, zato sem naivno mislil, da ustavlja avto pred mano. Naglo zavijem desno v neko ozko ulico in z grozo ugotovim, da je to dovoz v garaže. S spuščeno rampo.

    Speljem vzvratno in nazaj v smer, iz katere sem pripeljal. Hitro zapeljem v stransko ulico in čez nekaj sekund v ogledalu zagledam modre luči. Seveda, kaj pa drugega. Me ustavijo. Spustim šipo. Počutim se kot polit cucek, ki se je polulal v gospodarjevem kabinetu.

    »Dober dan. Dokumente, prosim.« Policistu jih izročim kot novopečeni pionirček.

    »Kam pa ste mislili iti tam?«

    »Kje, gospod policist?« Moje besede so bile sploščene in so se komaj prerinile mimo zob.

    »Tam, kjer sem vas ustavljal.«

    »Aja. Domov, kam pa. Živim tu blizu.«

    »In zakaj niste šli tam domov?«

    »Jah, zakaj. Zato ker sem hotel iti raje po tej cesti.« V stilu, ob pol enih zjutraj sem se hotel še malo razgledati po okolici, če je kje kakšna kulturna znamenitost. Ker mi je ta pot lepša, čeprav sem šel nazaj, od koder sem prišel. Ker se rad nesmiselno vozim po stranskih ulicah. Zato, gospod policist. Evo, zato!

    »Stopite ven. Bova malo pihala.«

    Ja, vedno me dobijo. Vedno se zaštrikam.

    In potem so tu še javni prevozi. Par let nazaj sem na primer obiskal prijateljico na Nizozemskem. Tega izleta sem se zelo veselil, ker sem zadnjih nekaj mesecev trdo delal in dopust se je zdel kot oaza sredi puščave. Končno! No, pridem v Haag in takoj si zaželim ogleda v mestu. Ker prijateljica ni živela v centru, sem moral na tramvaj. Jo vprašam, kje naj kupim karto. Mi reče, tu imaš eno. Na tramvaju jo moraš poštempljati, ampak poštempljaj samo za dve coni, ne za štiri, kot bi moral. Ker tako ali tako nikoli nihče ne preverja. Si prepričana, jo vprašam. Srce mi je že razbijalo. Ma, ja, seveda, odvrne. Verjetno ti je sploh ne bi bilo treba poštempljati.

    Zunaj lep dan. Toplo, da sem bil lahko v turistični srajčki. Stopim v tramvaj, poštempljam za dve coni. Medeno-bronasto sonce me greje skozi sončna očala. Turizem na višku. Ipod-glasba. Violine, orkester občutkov. Dejansko se po dolgem času počutim kot car. Sproščeni car. Nasmehnem se. Življenje je lepo, za take trenutke je vredno živ… In potem roka na ramenu. Nizozemščina. Tri leta sem se je učil, tako da vem, da me kontrolor vozovnic ni hotel pljuvati, ampak me je samo prijazno prosil, naj mu pokažem karto. Gulp. Srčni utrip na dvesto. Seveda mu dam karto, kaj hočem. Vpraša me, zakaj sem štempljal samo za dve coni.

    O, vsemogočni bog, naj se razprejo vesoljna nebesa, in naj se jecljanje začne! Preklopila sva na angleščino.

    »Ja … Veste, jaz sem t-t-turist. Nisem vedel.«

    »Pa veste, da morate dihati?«

    »Pah … Blb … Res nisem vedel, gospod.«

    »Bi bi bilo v redu, če bi prišel k vam domov in vam šaril po hladilniku, povaljal vašo ženo, polomil ptičjo hišico in za eno uro premaknil dedkovo starinsko uro, potem pa bi j-j-j-jecljal in j-j-j-jokcal, da sem turist in nisem vedel, da se tega ne sme?« Seveda ni rekel točno tega, ampak v moji glavi se je vse napihnilo na deseto potenco.

    »Ja… Saj vem. Ne bom več.« Polit cucek, že spet. Ker sem bil ravno v Haagu, sem že mislil, da me bo poslal naravnost pred tribunal v … Haag. Ampak na srečo mi je samo zalepil kazen. Ja, vedno me dobijo. In vedno se zaštrikam.

    In danes ni nič boljše, veste. Enkrat sem recimo zašel v Hervis po nek športni rekvizit za hčerko. Na blagajni v vrsti ugotovim, da imam ženino kartico. Zašvicam, itak. Ker vem, ampak res vem, da mi bodo zasikali. Pridem na vrsto, izročim blago, kartico pa malo zakrijem s prsti, da se ne vidi imena na njej. Pa je kaj pomagalo? Haha!

    »Gospod, samo tole pa ni vaša kartica.«

    »Am, ja, veste, od žene je.« Ko sem živčen, pozabim na slovnico. Rodilnik? Tudi ne obstaja.

    »Ja, samo to ne bo v redu.«

    »Veste, saj drugače gre t-t-to itak z mojega računa, ona je samo pooblaščena.«

    »Vem, ampak šefi nam potem težijo, ker so bile že zlorabe, veste.«

    V glavi premlevam hude stavke, od tega, da ji rečem, da imam na računu itak milijone, da lahko kupim ta njihov Hervis, če mi paše, do tega, ali ne vidi, kakšen nobel suknjič imam na sebi, to pa ja nekaj pomeni, do tega, da padem na kolena in ji rečem, prosim prosim prosim, samo zdaj še, saj potem nikoli ne bom več, obljubim, teta gospa, za hčerko gre, prosim, prosiiiim!

    Pa jo samo pogledam kot polit cucek.

    »Dobro, naj vam bo, ampak da veste za drugič.«

    »…« Pokimam. Razumem, teta gospa prodajalka.

    Veste, vedno me dobijo. In vedno se zaštrikam.

    In vedno sem kot polit cucek.

  • Vrtec

    KA

    Nikoli si ni mislil, da bo Peter zaradi njega postal invalid. Prav tako si ni mislil, da bo trideset let pozneje sedel tu na kamniti ograji in zrl v ogromno luknjo, do polovice zapolnjeno s postano deževnico. Na mestu te nasedle gradbene naložbe je nekoč stal vrtec, njegov drugi po vrsti. Iz prvega so ga starši morali izpisati, ker so ga vzgojiteljice zalotile, kako sta si pri opoldanskem počitku z Lidijo vsak s svojega ležalnika kazala najintimnejše dele. Nista vedela, kaj si kažeta, toda bilo je skrivnostno, hahljajoče zarotniško, nekaj novega. Nedolžna zadeva, ki je bila po vrsti bolj ali manj divjih dejanj – enkrat se je na sprehodu v gozdu skril, da so ga našli šele po treh urah, spet drugič je Gregorju iz sosednje skupine po laseh razmazal drevesno smolo, da so reveža morali postriči skoraj do golega – za vzgojiteljice zadnja kaplja čez rob. Staršem in malemu Darku so pokazali vrata.

    Darko trideset let pozneje zapre oči. Predstavlja si, kako ga mama vleče za roko. Jutro je, vendar še ni svetlo. Preplavijo ga vonjave po razmočenem asfaltu, sveže umitih laseh in maminem paničnem hitenju. V daljavi se slišijo brneči ventilatorji predora, ki si utira pot skozi grajski grič. Zvok prazne ceste. Na tleh povožen, pohojen, pozabljen ptič. Darko je lačen, vendar ga stiska v želodcu. Noče v novi vrtec. Noče k neznancem. Nagonsko se ozre v pričakovanju, da bodo tam nekje stali stari prijatelji, s katerimi se je igral zadnja štiri leta, in mu mahali v slovo. Toda tam nekje stoji samo utripajoč semafor.

    Vrtec se ni preveč razlikoval od prejšnjega. Na dvorišču je stal skoraj povsem enak vlakec, vse naokoli so bile razmetane raznobarvne kanglice za potičke in polomljene grabljice, v garderobi podobne vrečke za copate in dežne hlače, iz katerih so viseli plastični škornji, zasušeni z blatom, podobne klopce, stoli, skodelice za čaj, podobni topljeni siri, podobni nasmeški vzgojiteljic, podobne oglasne table iz plutovine, na katerih so bile pripete živali iz blaga. Otroci pa so bili drugi. In tudi vonj.

    Darko odpre oči. V naročju drži knjigo izrekov in pesmi, ki jo je kupil od uličnega prodajalca. Ni ne prva ne zadnja. Odpre jo in nos zarine med strani. Vonj po vrsticah, kiticah, kurzivi in potrati papirja. Na hitro strese z glavo, sprosti misli, se zazre v daljavo in nato na naključni strani v knjigi prebere:

    Kot muha na steni,

    te opazujem, najdem, spremljam korak,

    s tem

    živim vsak dan, en dan,

    dan za dnem,

    hodim z neznanci, mislim nate,

    s škrlatno ogrlico, všeč si mi,

    nosiš križ, nosiš se,

    čeprav zaman.

    Kakšna kozlarija, si reče Darko, s prezirljivim tleskom zapre knjigo in iz vrečke vzame kozarček s kakijevo kašico, smetano in zdrobljenimi mandlji. To mu je zjutraj pripravila žena. Odpre ga, zajame s čajno žličko in si mešanico barve mesnate melone ponese v usta. Použije, medtem ko posluša zvoke z bližnje ceste, po kateri se vsak dan pelje, ko razvaža otroka. Vsak dan tako blizu, vendar tako daleč. Toda danes, se je nasmehnil, danes je končno moj dan. Ženi sicer ni povedal, kam gre, in ji je navrgel belo laž, vendar si s tem ni belil glave.

    Da, otroci so bili drugi. V skupinah po tri, štiri so se igrali v svojih kotičkih in zaman je iskal koga, ki bi ga povabil zraven. Večinoma se niso zmenili zanj, neka plaha deklica se mu je sicer vsake toliko sramežljivo nasmehnila, vendar iz tega prijateljstva ni bilo nič, saj je pri počitku ležala na drugi strani sobe. Peter, največji fant v sobi, pa ga je vzel na piko. Kjer je bil Darko, je bil Peter. Ko je Darko prijel kocko, mu jo je Peter izpulil iz rok. Ko je Darko zajahal lesenega konjiča, je za njegov hrbet zlezel tudi Peter in ga pri tem neopazno vlekel za ta sladke. Čevlje mu je skril v koš za smeti, počečkal sliko ladjice na morju, obmetaval ga je s storži in ga s pogledi izzival, češ, kaj mi pa moreš. Enkrat ga je v solzah zatožil vzgojiteljici in Peter se mu je moral opravičiti.

    Vendar je Peter znal biti tudi sladek. Ko je Darko na dvorišču ravno dokončeval sliko parameciju podobnega možiclja, ga je od zadaj nežno potrepljal po rami. Ko se je Darko obrnil, ga je pričakal Petrov škrbast nasmešek. Vprašal ga je, ali bi se šel z njimi igrat. Darko je od veselja poskočil in pri tem tako navdušeno zamahnil z roko, da so po tleh popadale voščenke. Peter je rekel, da se igrajo družino in da potrebujejo še psa. Darko je bil vesel. Dobro je znal oponašati psa. Peter mu je okoli vratu zategnil nekaj, kar je bilo podobno povodcu, in ga začel voditi po dvorišču. Otroci so se hihitali, Darko pa je lajal. Nekaj časa se mu je še zdelo zabavno, potem pa je Peter začel vedno bolj zategovati povodec. Vrv se mu je zažirala v vrat in imel je težave z dihanjem. Petru je rekel, naj neha, ta pa se mu je samo režal in ga zmerjal, da je reva. Ko ga je zvlekel za drevo, je skočil nanj in ga začel daviti. Vedno bolj ga je stiskal in kdove, kako bi se končalo, če ga Darko ne bi uspel z nogami odriniti stran. Snel si je povodec in hripal kot vrana. Z napol zamegljenim pogledom se je zatekel k vzgojiteljici.

    Zgodilo se ni nič posebnega. V vrtec so poklicali Petrove starše, vendar je Peter ostal v vrtcu. Niso ga dali v drugega, tako kot se je to zgodilo pri Darku, niso mu prepovedali, da bi se igral, niso mu navili ušes, vendar pa je imel Darko nekaj časa mir, tako da se je podplut vrat lahko brez težav celil. Najprej je bil temno rdeč, potem vijoličast in ko je začel dobivati oranžno-rumene odtenke, so imeli z vrtcem proslavo v bližnjem četrtnem centru. Darko se ne spomni, za kakšen dogodek je šlo. Prišli so starši. Na drekasto rjavi zavesi za odrom so bili nekakšni napisi v umazani sivi barvi in rdeča zvezda. Na oder so prišli drug za drugim in se držali za roke. Prepevali so pesmice, ki so se jih učili zadnja dva meseca. Starši so žareli in ploskali. Ko so končali, se je vzgojiteljica, ki je dirigirala, obrnila in predklonila. Starši so spet ploskali. Otroci pa so se po odru začeli loviti. Darko je izkoristil trenutek in Petru, ko je ta pritekel mimo njega, podstavil nogo. Odneslo ga je, da je po zraku zakrilil z rokami, in z glavo priletel v radiator. Negibno je obležal na tleh. Starši so začeli kričati, jokati, teči gor in dol, nekateri otroci so si z dlanmi zakrili usta, oči zamrznjene v šoku. Darkova kotička ust pa sta se komaj opazno privzdignila.

    Darka niso dali v tretji vrtec. Nesrečo so pripisali otroški razposajenosti, trenutku nepazljivosti. To se dogaja vsak dan. Peter je izgubil oko, od takrat naprej je desno nogo rahlo vlekel po tleh. Nekaj let pozneje mu je sošolec povedal, da je šel na »levca«, šolo s posebnim programom. Da ga oblači mama. Gotovo ga tudi pita, je še dodal.

    Na kamniti ograji ga je počasi začela boleti rit. Ustrašil se je, da je morda izbral napačni dan, kar bi bila ob vseh družinskih obveznostih prava katastrofa. Vprašanje, kdaj bi spet našel čas. Zavzdihnil je, v vrečko pospravil kozarček z ostanki kakija in žličko ter skočil na pločnik. Nato je z ograje vzel še knjigo in poiskal pesem, ki jo je malo prej prebral. Iztrgal jo je iz knjige in jo spravil v žep, knjigo pa zabrisal na tla. Ozrl se je po ulici navzgor in navzdol. Začela ga je grabiti panika, pogledoval je na uro. Saj ni mogoče, da sem se uštel, si je govoril. To bi bila katastrofa, je ponovil.

    Potem ga je zagledal. Z negotovimi koraki je krevsal proti njemu. Na sebi je imel nahrbtnik, verjetno obtežen s knjigami, ki jih je prodajal mimoidočim. Pomahal mu je. Pomahal mu je nazaj. Ko se mu je dovolj približal, ga je vprašal:

    »Imaš kaj zame, Peterček?«

    »N-n-ove p-p-artizanske pesmi.«

    »Kaj mi bo ta pesmarica?«

    »P-p-oceni.«

    Peter si je z ramen snel nahrbtnik in ga hitel odpirati. Darko se je zasmejal. Zgrabil ga je za vrat  in ga odrinil, da je zletel po tleh. Darko se je obrnil, s tal pobral vrečko in se z lahnimi koraki začel približevati Petru, ki se je s fuč nogo zaman poskušal odrivati stran. Darko je iz žepa povlekel papir in skočil na Petra. Papir mu je zatlačil v usta in pri tem vpil:

    »Še kaj misliš name? Kaj?! Povej! Še kaj misliš name?!«

    Papir mu je s prsti tlačil v goltanec. Petru je šlo na bruhanje.

    »Povej, pička! Še kaj misliš name! Si ga drkaš name!«

    Iz Petrovega očesa, tistega, s katerim je še lahko gledal, so se ulile solze.

    »Kaj me gledaš! Kaj me gledaš! Kaj me gledaš, pizda!«

    Darko je ves zasopel pograbil vrečko, ki je ležala nedaleč stran, in iz nje vzel žličko, ki se je je še vedno držalo nekaj smetane. Približal jo je Petrovem očesu.

    »Ti me boš gledal, kurbež. Ti me boš gledal, ja.«

    Žličko je počasi zaril v njegovo oko. Zacmokalo je. Peter se je še nekaj časa upiral, potem pa obmiroval. Darko se je zvalil z njega in nekaj sekund na hrbtu gledal v nebo. Deževalo bo. Domov bo treba, si je rekel.

    Vstal je in iz Petrovega nahrbtnika vzel eno pesmarico. Spravil jo je v vrečko, v kateri je sameval umazan kozarček. Žena ga bo morala pomiti, je pomislil. In nato, ko se je odpravil proti domu, še: Zdaj ni več vrtca.

     

     

     

  • Gostija

    Raven

    Bilo je v enem večjih mest. Z dvema prijateljema sem se sprehajal po eni prometnejših ulic. Reka živobarvnih ljudi je drla mimo nas, da smo se počutili, kot da plavamo proti toku. V bistvu sem se sam tako počutil že vse življenje. Rinil sem tja, od koder so drugi bežali.

    Ta čas se mi je še posebej gabil. Vsako leto znova. Staro leto je umiralo, ljudje pa so prekipevali od sreče in navdušenja. Kot majhni otroci so poskakovali po okrašenih ulicah, težke vrečke, ki so jih nosili, so od praznične teže silile k tlom. Ko sem tako okoli sebe z grozo opazoval široke in nasmejane oči mimoidočih, sem se vprašal, kako, za boga, mi vedno uspe pristati v takem dreku. Kako se vedno najde nekdo, ki me potisne v to grozljivko. Tokrat sem se zaklel, da nikoli več. Pa naj me vzame hudič.

    Po ulicah smo blodili šele kakšne pol ure, ko so me že začele boleti noge, grlo pa je spominjalo na presušen vodnjak. Prijateljema sem omenil, da bi bilo mogoče pametno, če bi se ustavili. Popili kozarec ali dva. Ni slaba ideja, sta odvrnila. Drug drugemu sta pomežiknila in se na ves glas zarežala. Pa ne še onadva, sem pomislil.

    Z očmi sem preletel nepretrgano verigo restavracij in lokalov, ki so na koncu ulice kot požrešni pritlikavci posrkali slehernega prazničnega popotnika. Ko sem že skoraj obupal nad tem, da bi našel primeren kotiček za svojo vznemirjeno dušo, sem opazil temačno gostilnico, ki je imela zunaj postavljene tri mize. Prazne. Kot nalašč. Pokazal sem jo prijateljema, ki sta le skomignila z rameni. Nama je prav. Itak.

    Komaj smo dobro sedli za mizo, že je natakar prinesel tri piva. Ko smo ga začudeno pogledali, je ta mirno odvrnil: “Samo to imamo. Če vam kaj ni prav, greste lahko drugam.”

    “Ne, ne. Že v redu.” Prijatelj se je obrnil k meni in pri ušesu zakrožil s prstom. Tip ni gladek. Zasmejal sem se in na dušek spil pol kozarca. Tudi prav. Mogoče dan le ne bo tako grozen. Mogoče se bo dalo še kaj rešiti.

    K mizi je prisedel bel človek. Dobesedno. Bele je imel lase, obrvi, oči. Bil je hladen kot špricer, ki ga je postavil na mizo. S prstom je šel po robu kozarca, a zvoka ni bilo. Ga tudi nisem pričakoval. Gledal me je. Samo mene. Minila je minuta, ko je končno spregovoril. “Ime mi je Albin.” Prijatelja sta prasnila v smeh. Enemu je pivo butnilo skozi nosnici. Meni se sploh ni zdelo smešno. Ne vem, zakaj.

    “Ste za praznično večerjo, kot je še niste doživeli?” Nihče od nas ni spregovoril. Očitno se nam je zdelo, da je vprašanje retorično. Tudi on ni povedal nič več, samo z očmi je pokazal nekam čez naša ramena. Obrnili smo se in zagledali tri dekleta. Čeprav je bil mraz, so bila pomanjkljivo oblečena. Zdelo se mi je, da so sestre. Črni kodri so jim padali do bokov. Vsaka je iztegnila desno roko. V roki ni bilo nič, le nežen, nagajiv namig, da se jim pridružimo. Kot v transu smo vstali in jih prijeli za roke. Začeli smo se premikati skozi mravljišče ljudi. A naenkrat je bilo vse drugače. Nič več stiskanja pri srcu, nič več mrzlega potu po grebenu hrbtenice. Počutil sem se, kot bi plaval skozi oblake.

    Stopili smo v stransko ulico in naenkrat smo bili sami. Po kakšnih petdesetih metrih smo zavili v napol propadajočo kamnito hišo. Toda notranjost je bila vse prej kot to. Pod lestencem, na katerem je gorelo na tisoče sveč, so bile v črki U postavljene orehove mize, ki so se šibile od takih in drugačnih dobrot. Dekleta so nas pospremila do mize in vljudno prosila, naj sedemo. Nato so zapustila hišo. Verjetno so šla iskat nove žrtve. Česa vsega so zmožni, sem pomislil. Samo da bi privabili nove goste, je bila moja naslednja misel. Prijatelja se nista pustila motiti. Norela sta od navdušenja.

    “Lej to, stari, no!”

    “Ma, hudo, ej.”

    “Tole nas bo verjetno drago stalo.” Sem dodal. Nista me slišala. In kako prav sem imel.

    V sobi nismo bili sami. Na drugi strani sta za mizo sedela moški in ženska. Mogoče sta bila mož in žena, glede na to, da se je ženska krčevito stiskala k moškemu kot klop. Zdelo se mi je, da se trese, čeprav je bilo v sobi prijetno toplo. Pogovarjala sta se v nekem tujem jeziku, morda v nemščini. Pomahal sem jima v pozdrav. Nazaj nisem dobil nič.

    V tistem trenutku je vstopil Albin. S svojimi belimi očmi je ošvignil sobo in zadovoljno prikimal. Zmagoslavno je dvignil roke in začel:

    “Dobrodošli! V čast mi je, da vas lahko gostimo. Kot lahko vidite, imamo za vas pripravljene same najboljše jedi. Tudi žlahtne kapljice ne manjka. Zna se zgoditi, da se vam v kratkem pridruži še kdo, ampak ne ozirajte se na to. Vi kar začnite, ničesar ne bo zmanjkalo. Vedite, da ste nocoj tu z razlogom. Samo pravi izbranci smejo večerjati pri nas. Še enkrat dobrodošli!” Zavzdihnil sem in pomislil, da mogoče zganja prevelik cirkus zaradi nekaj kosov mesa in nekaj litrov rdečega. Beli mož se je odpravil iz sobe, ko se je nečesa spomnil in se obrnil na petah: “Še to. Verjetno vas skrbi, koliko vas bo vse to stalo. Prepustite se užitkom, za plačilo bomo poskrbeli pozneje. Ko boste končali, vam bomo za sladki konec prinesli še kozarček našega najstarejšega vina. Seveda na račun hiše. Zdaj pa uživajte.” Poslovil se je in izginil iz sobe.

    Prijateljema ni bilo treba dvakrat reči. Kar z rokami sta se lotila hrane, ki sta jo poplaknila z vinom. Na drugi strani sobe sta mož in žena jedla s priborom. Lepo umirjeno. Počasi. Nikamor se ni mudilo. Kot da bi vedela, da ju zunaj ne čaka nič lepega. Zdelo se mi je, da ju je kamin, ki je žarel in prasketal levo od njiju, nekoliko ogrel. Žena se je nehala tresti. Tudi več sta se pogovarjala. Zdaj sem bil prepričan, da je nemščina.

    Požrtija je trajala kakšno uro in pol, ko se v sobi neslišno pojavila dekleta, ki so nas pripeljala sem. Tokrat so v rokah držala pladnje, na pladnjih so kozarčki žvenketali ob steklenico. Vsakemu od nas so na mizo pred nami postavili en kozarček in vanj nalili vina. Nato so se umaknila iz sobe. Dvignili smo kozarčke in nazdravili. Na moje začudenje sta to na drugi strani sobe storila tudi tujca. Viskozna tekočina je spolzela po mojem grlu. Vino kot vino, sem si rekel. Veliko hrupa za nič.

    Potem se je zgodilo. Pogledal sem prijatelja, ki sta očitno doživljala isto. Pogledal sem proti tujcema. Na obrazu sta imela narisan zemljevid mešanih občutkov. Začudenje, strah, evforija, bolečina, vznesenost, žalost, veselje, otope… Začela sta izginjati. Migetala sta mi pred očmi. Začela sta bledeti. Pogledal sem prijatelja. Popačena slika. Kot bi bil v cirkusu in si ogledoval ogledala, ki so te pomanjšala ali odebelila. Začel sem obračati oči, toda tokrat ne prostovoljno. Zadnja stvar, ki sem jo še videl, je bil nasmešek na belem možu, ko je vstopil v sobo. Nato tema.

    * * *

    Ko sem odprl oči, sem bil v neki drugi sobi. Ni bilo več toplo, saj so bila vrata v sobo odprta, vanjo pa je butal mrzel veter. Bil sem sam. Vstal sem in se odpravil proti izhodu. Šele takrat sem opazil, da zunaj, na nekakšnem kamnitem mostu, stojita prijatelja. Ko sem prišel do njiju, sta me le nemo pogledala in rekla: “Poslušaj”.

    Najprej nisem slišal ničesar, potem pa se mi je zazdelo, da sem iz daljave slišal krik. Pridušeno vreščanje je rezalo gosto meglo, ki nas je ovijala kot mrtvaški prt. Zdelo se mi je tudi, da slišim besede, bil je neki tuji jezik, morda nemščina. A kdo bi vedel. Nisem vedel, koliko časa nisem bil pri zavesti, toda ko sem pogledal na uro, sem videl, da sta minili komaj dve uri. Še vedno je bil 25. december. Debele snežinke so začele padati name in se taliti na mojem še razgretem obrazu. Končno, sem pomislil. Končno sneg za božič. Izkazalo se je tudi, da je bil moj zadnji. Naslonil sem se na kamnito ograjo mostu, pogledal prijatelja in zavzdihnil.

  • Račun

    KA

    Starec je sedel za mizo, na kateri je ugašala sveča. Pred seboj je imel odprt zvezek besed, ki so mu – delno zaradi migetajoče svetlobe, delno zaradi pozne ure – pred očmi hipnotično plesale. Kot oživeli okostnjaki, ki so vstali iz zemlje, da bi ga prestrašili. Vedno znova. Kot mačka, ki nepričakovano skoči izza vogala, potem pa spoznaš, da si mačka ti sam. Bile so njegove besede. Preslikava preteklih početij.

    _ . _

    Bilo je nekoč. Bil je velik. Bila je era elitnih egotripov. Bil je mlad in počutil se je imenitno. Ni se mu bilo treba zateči k numerologiji, da bi vedel, kaj pomeni biti rojen pod srečno zvezdo. Njegova pot je bila vedno ena. Trni so bili zanj nekaj, kar se najde le na vrtnicah.

    _ . _

    Ob sebi je imel ljudi, ki so okoli njega tvorili zid. On pa je bil zanje kot časopis, v katerem lahko prebereš samo najveličastnejše zapiske. Vedel je, da mora svetu prenesti resnico. Ko je govoril, so ga poslušali. Ko je kazal, so ga gledali. Ko je bil tiho, so ga občudovali. Vedel je, zakaj. Vedel je, kako. In predvsem je vedel, kdo.

    _ . _

    Starec je v zvezek napisal ta utrinek: Ego je kot votel porcelanast kipec na robu majave police. Pogledal je skozi okno, a zunaj je bila tema. Bil je sam. Deset let. Deset zvezkov. Ta je bil njegov zadnji. Grenko-sladki sad njegovega življenja je gnil pod težo besed, ki so odslikavale vso bleščavo in navidezno resničnost. Zdaj je vedel, da je živel v zmoti. Spoznal je, da se je kopal v lažni slavi. Toda tega ni imel več komu zaupati. Zunaj je bila tema. Sonca več ne bo videl.

    _ . _

    Sključeni mož je v zvezek napisal še zadnjo misel, potem pa zvezek zaprl. Ego je kot jogurt. Hitro ga pogoltneš, težko izločiš.

    Zvezke je zložil na kup. Iz predala mize je vzel vžigalice in eno prižgal. Ogenj se je kot očitajoči duh razplamtel. Starčeve oči so za hip zasijale. Solza se je kot goreča lava spustila po licu. Vžigalico je odvrgel na kup. Pomislil je: Še dobro, da je koča lesena.

  • Odrešenik

    alley

     

    Še sam ni vedel točno, kdaj ga je zadelo. A prišlo je nenadoma, tako silno, da je bil prisiljen poklekniti. Bobneča bolečina, ki se je kot udarni val širila od senc do želodca, se je v topih sunkih prelevila v prijeten občutek. Kot bi plaval v potoku dišečih dalij. Topla in poživljajoča energija, ki je butnila skozi njegovo telo, je pospešila utrip srca, po telesu so gomazeli mravljinci. Za trenutek ga je bilo strah, toda ko je v njegovih očeh zasvetilo razsvetljenje, ga je doletel dušni mir. Vedel je, kaj je njegovo poslanstvo. Končno je njegovo življenje dobilo smisel.

    Od tega magičnega trenutka sta minila že dva tedna, a radost še ni popustila. V bistvu se samo še stopnjuje. Zdi se mu, da lebdi. Zdaj, ko živi zgolj za en cilj, je luč v njegovem življenju svetla, topla, prijetno mamljiva.

    Ura je sedem zjutraj, on pa stoji pred ogledalom in si veselo zavezuje črno kravato. Požvižgava. Danes ima namreč sestanek. Novo stranko. Kje točno, še ne ve, a si ne dela skrbi. Vse ob svojem času, si reče in gre z roko skozi goste, črne lase. Pomežikne svojemu odsevu v ogledalu in se odpravi iz stanovanja. Na poti ven z mize vzame še aktovko, nepogrešljivo pri njegovi misiji.

    Ko stopi na ulico, ga najprej popade silna žalost. Zaspane gosenice pločevine, ki se gnetejo po cestah, in sključeni delavci, ki se po razritih pločnikih odpravljajo na industrijske in veletrgovinske plantaže, mu parajo srce. Otroci, ki se v skupinah po tri, štiri odpravljajo v šolo, da jim sprogramirajo možgane, mu kot zarjavelo rezilo režejo dušo. Na drugi strani ceste ga veliki reklamni plakati obtožujoče gledajo in se mu režijo. Po licu se mu v črki s razlije solza. Še veliko dela me čaka, si reče. Nima veliko, si še doda, a ljubezni mu nikoli ne bo zmanjkalo. Ta misel mu da potrebnega zagona, da se odpravi po ulici.

    Kotlino je zajela gosta megla. Zdi se, kot da je debela siva odeja prekrila mesto in ga hotela zadušiti. Stavbe, ki mejijo na cesto, kot nemi stražarji silijo v nebo. Iščejo izhod, a ni rešitve. Danes so vsi ujeti. V neskončen ciklus človeškega enoumja. Veliko dela me še čaka, si ponovi.

    Možakar hodi naprej po cesti. Čuti, da je blizu. Globoko v srcu upa, da bo današnji sestanek uspešen. Tako kot prejšnja dva. Svoji stranki je uspel prepričati, da lažni ideali, ki so tako trdno zakoreninjeni v njih, od znotraj načenjajo njihovo zdravje. Tavajo v temi, za katero mislijo, da je luč. Zato sprejemajo napačne odločitve. Zato se pustijo voditi kot lutke.

    Čez kakšnih petsto metrov se ustavi. Pogleda desno v stransko ulico in si reče: Mislim, da sem prišel. S hitrimi koraki, ki so nakazovali napeto pričakovanje, se poda po ulici. Ko že misli, da je zgrešil mesto sestanka, ga končno le zagleda. Možakar z dolgimi, umazanimi lasmi je sedel na tleh in se naslanjal na zid. Črn koder je kot črn in sluzast črv silil s čela proti ustom. Brado je imel prislonjeno k prsim, verjetno je malo zadremal. Zamujam, se okrca. Ni dobro za posel. Sploh ne.

    Pristopi k možakarju in ga nežno potreplja po ramenu. Možakar se zdrzne in na hitro vstane. Verjetno je sanjal kaj grdega, si reče in ga razumevajoče pogleda.

    “Dober dan,” reče.

    “‘D-dan,” reče možakar.

    “Prišel sem, tako kot je bilo dogovorjeno. Mislim, da vam ne bo žal. Prav ste se odločili.”

    “O č-čem pa govor-r-riš?”

    “O najinem sestanku. Res nekoliko nenavaden kraj za pomenek, ampak važno je, da moja beseda naleti na plodna tla, če se lahko tako izrazim.”

    “Ver-r-rjetno si me s kom zam-m-menjal. Pust-t-ti me zdaj.” Možakar ga nalahno odrine in sede. Videti je, da hoče zaspati nazaj.

    “Poslušajte, resnično vam ne bo žal. To, kar se dogaja zdaj, vodi v propad. Družba gnije. Jaz pa vam lahko spremenim življenje. Od tod lahko odkorakate kot nov človek. Prerojen. Odprla se vam bodo nebešk…”

    “P-p-pojdi težit komu drugemu. Že t-t-tako imam dovolj sr-r-ranja!”

    “Ampak če vam lahko samo za trenut…”

    “A si fuknjen?! Marš, psiho!”

    Ostal je brez besed. Resnica, ki jo je hotel oblikovati z besedami, se mu je zagozdila v grlu. A vendar zdaj ni čas, da odneha. Stvar mora izpeljati do konca. Pokazati mu mora, da ima prav. Razložiti mora, da se moti možakar, in ne on. Mora sprevideti. Preprosto mora. Svet stoji na majavih temeljih in samo on je dobil vpogled v to vedenje. Zato ga mora predati naprej. Za vsako ceno. Takoj zdaj! Z roko seže v aktovko in ven potegne staro kladivo, ki je podobno križu. Dvigne ga visoko nad glavo, možakar pa ga pogleda naravnost v oči. Z vso silo zamahne s kladivom, možakarjeve oči se razširijo. Tako! Končno! Naposled razume! Ko s kladivom udriha po možakarjevi glavi, se mu na obrazu nariše nasmešek. Zadovoljen je. Ko se po zraku razširi vonj po krvi, ve, da je živ. Ve, da je na pravi poti.

    Ves zadihan preneha. Popravi si razrahljano kravato, za hlače si zatlači srajco in se veselo odpravi proti glavni cesti. Ko jo doseže, se obrne. Z roko gre skozi goste, črne lase. Najboljša stranka je zadovoljna stranka, pomisli. Ko se odpravi domov, si v valu navdušenja reče še: Veliko dela me še čaka.

  • Obiski

    Ankh

     

    Stal sem pri vhodu v blok in okleval. S prstom sem se dotaknil gumba domofona in se za trenutek zbal, da ni sama. Do zdaj mi je še vedno uspelo ujeti trenutek, ko pri njej ni bilo njega. To je bilo prej srečno naključje kot posledica spretnega načrtovanja. Morda mi bo tokrat sreča obrnila hrbet, sem pomislil, zamižal in pritisnil gumb. Minilo je nekaj sekund. Nič. Še enkrat sem pritisnil in si sam pri sebi nepotrpežljivo ponavljal mantro: Doma je, doma je, doma je.

    »Ja, kdo je?« Glas iz zvočnika je bila oster, hripav, prekinjen, nejevoljen. Toda domač. O, tako domač.

    »Jaz sem.«

    »Kdo?«

    »Ja, jaz, kdo pa?«

    Tišina.

    »A, spet ti. Ja pa kaj bi rad?«

    »Nič, malo sem prišel na obisk.«

    »Ja, ja. Že vem, zakaj si prišel.«

    »Daj, no. Odpri.«

    Bzz, bzz, bzzzzzzz. Bzzzzzzz… Hitro sem odprl vhodna vrata in za sabo sem slišal pridušen raskav glas: “Je šlo?” Nisem odgovoril. Nekaj korakov naprej sem že stal pri dvigalu. Pritisnil sem gumb in čakal. S hrbtom sem se naslonil na ograjo stopnišča, glavo vrgel vznak in pogledal gor. Na vrhu stopnišča sta vame zrli temni silhueti glave in roke, ki je nemo žugala. Samo nasmehnil sem se. Vedno isto, sem si rekel.

    Dvigalo se je primajalo v pritličje. Ko so se odprla vrata, je izstopila gospa srednjih let, ki me je samo ošvrknila s pogledom in brez pozdrava nadaljevala svojo pot bogvekam. V hrbet sem ji zaklical: “Dober dan tudi vam.” Ali pa sem si to samo mislil. Kakorkoli že, bil sem dobre volje. In tega nista mogla pokvariti ne gospa petelinčica ne notranjost dvigala, ki je zaudarjala po mešanici postanega zraka in zažganih gum, kot bi nekdo prvič prižgal odišavljeno cigareto v grobnici, ki so jo odprli po tisočletnem spancu.

    Dvigalo se je zelo počasi in trzajoče vzpenjalo proti dvanajstemu nadstropju, kot bi ga na lastnih plečih in z ožuljenimi rokami dvigoval zdolgočaseni velikan, tako da sem se za trenutek lahko prepustil mislim. Te misli so bile zadnje čase sladke. Našel sem novo ljubezen. Prišla je nepričakovano, silovito, kot udarni val me je podrla na tla in me nato nežno položila v zibko novih občutkov. Česa takega prej nisem poznal. Odprli so se mi novi svetovi, ki sem jih prej vztrajno teptal.

    Iz blage omotičnosti, ki mi je stopila v glavo, ko sem se prepuščal opojnim mislim, me je predramil rahel sunek dvigala, ko se je to ustavilo. Odprla so se vrata dvigala in tam je stala ona. Nemočno me je gledala z mešanico veselja in naveličanosti. Z dobršno mero sumničavosti in previdnosti sem pogledal proti  odprtim vratom v stanovanje. Tišina. Brez zvokov televizije. Verjetno je bila sama.

    »Ja, zakaj si spet prišel?«

    »Saj sem rekel, malo na obisk, danes smo prej končali.«

    Vstopil sem v njeno stanovanje. Kot vedno je bilo izjemno vroče. V tistih časih so imeli po blokih v zimskih časih vsi radiatorje navite do konca in so raje odpirali okna, če je temperatura presegla 57 stopinj. Meni, ki sem v stari Ljubljani odraščal ob krušni peči, je bilo že pri 22 stopinjah prevroče, zato sem hitro slekel jakno in pulover. V kuhinji, ki je bila osrednji del njenega stanovanja – dnevna soba je večinoma samevala –, je bil prižgan starinski radio, iz katerega je bilo pri srednji glasnosti mogoče slišati neko kontaktno oddajo ali poročila ali novice ali nekaj podobno dolgočasnega. Na mizi je bil razgrnjen časopis. Reševala je križanko, medtem ko je srkala kavo, ki si jo je v odkrušeno porcelanasto skodelico natočila iz džezve za štiri. Vendar bila je sama.

    »Če boš kaj pil, imaš v omari.«

    Te ponudbe sem se vsakič znova razveselil. Ko sem odprl kuhinjsko omaro, so bile na spodnji polici kot kmerski vojaki v ravno linijo poravnane steklenice piva. Vzel sem eno, jo defloriral z odpiračem, ki je na vrvici visel pri pultu, jo položil na mizo ob časopisu in sedel.

    »Kako je bilo v šoli?« je hitro vprašala, kot bi se bala, da jo bom prehitel s svojo prošnjo.

    »Ma, v redu.« Pivo sem izpil v desetih velikodušno odmerjenih požirkih. Mater, sem bil žejen. Vstal sem in vzel novo.

    »Kar vzemi, samo da ne boš pijan.«

    »Ma, kjeee. Boš tudi ti?«

    »Daj.«

    In tako sva nekaj časa pila v tišini. Kuhinjsko okno je gledalo na s soncem oblite zgodnjepomladanske vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, ki so se počasi talili kot moja potrpežljivost. Pogledal sem jo in vprašanje, ki bi moralo priti iz mojih ust, je ostalo začrtano na očeh. Tako ali tako je bilo že takoj jasno, zakaj sem prišel.

    »Kaj bi zdaj rad?«

    »Pa …«

    »No, povej. Saj vem, zakaj hodiš sem. Nimam.«

    »Daj, no.«

    »Če nimam, nimam. Saj si dobil prejšnji teden.«

    »Saj vem, ampak tisto je šlo za faks.«

    »Pa kaj bi zdaj rad? Koliko bi rad?«

    »… Deset.«

    »Ha!« Pogledala je navzdol v križanko, premaknila skodelico, kot da bi hotela pogledati, če je slučajno pustila kakšen madež, nato pa izpustila glas, ki je hkrati spominjal na cvilež, jok, smeh, obup, nemoč.

    »Če nimam.«

    »Daj, no, samo še tokrat. Veš, koliko mi bo to pomenilo. Saj potem ne bom dolgo prosil, ampak res potrebujem zdaj.«

    »Pa kaj hočeš? Zakaj hodiš k meni? A nimaš mame, pa naj ti da ona.«

    »Daj, no, res je zadnjič.« Zdaj se je obup loteval tudi mene in hitro sem naredil požirek. V velikem pričakovanju sem jo gledal in si mislil: zdaj zdaj zdaj bo vstala, vstala bo in šla v predsobo po denarnico.

    In res je vstala. S komaj slišnim stokom ranjene živali se je odpravila iz kuhinje, jaz pa sem si mel roke. Vse je šlo kot namazano. Tudi strica, ki bi me verjetno utopil v žlici vode, če bi me zalotil tu, in ki je tudi sam kot kakšen mafijski odposlanec zahajal po redne kuverte, danes ni bilo na obisku, čeprav me je na začetku glodal strah, da bo ravno danes zašel tod mimo. Od same vznesenosti sem hitro skočil še po eno pivo.

    »Pa kaj bi rad? Koliko?« Stok.

    »Deset, no. Res je zadnjič.« Požirek.

    »Pa zakaj toliko? Kako naj pa plačam položnice?«

    »Daj, no. Samo deset, no.«

    Počasi je odprla denarnico in tiho zaječala. Izročila mi je bankovec, jaz pa sem ga hitro pospravil v hlačni žep. Razveselil sem se kot otrok in ji naglo stisnil poljubčka na čelo.

    »Najboljša si!«

    Ob teh izgovorjenih besedah sta se ji za trenutek kotička ust rahlo obrnila navzgor.

    »Boš še enega? Samo da ne boš pijan.«

    »Ne, še tega nisem spil. Itak pa moram iti.«

    »A zdaj pa že letiš?«

    »Ja, mudi se mi. Pa saj prideš v četrtek k nam, ne? Na kosilo.«

    »Ja.«

    »No, prav. Res ti hvala, ful mi bo pomagalo to. Res.«

    »Ja, ja.«

    In že sem se oblačil. Odprla je vrata, stopila na hodnik in poklicala dvigalo.

    »Pa ni treba povedat mami, prav?«

    »Ne bom.«

    »Ne, da ji res ne boš. Saj veš, da je potem vsa jezna.«

    »Ne bom.«

    Odprla so se vrata dvigala.

    »No, adijo. Se vidimo v četrtek.« In sem odšel. Nepotrpežljivo sem se prestopal, ko sem čakal, da bo rahitično dvigalo naposled le doseglo dno. Vleklo se je in vleklo in vleklo. Ko sem prispel v pritličje, sem hitro stekel ven na ulico. Od veselja sem kar poskakoval.  Vedel sem, da me gleda z balkona, zato sem se ozrl navzgor in ji pomahal. To je bil najin obred, redni običaj od mojih malih nog. Vsakih nekaj metrov sem se ozrl in jih pomahal, dokler niso pogleda na balkon zakrili divji kostanji. Potem sem bil sam. In potem je bila sama tudi ona. Za trenutek me je kot želo zbodla slaba vest, vendar sem jo hitro potlačil z veselim pričakovanjem. Tam, v centru mesta, me je namreč čakala v usnje vezana knjiga zbranih Shakespearovih del. Moja nova velika ljubezen. Knjige.

    ***

    Babica. Ta sladka, velikodušna babica. Klical sem jo mama. Ne babi, ne oma, ne stara mama, ampak mama. Ena in edina. Vedno tu, vedno na voljo, vedno ob meni. Moja spremljevalka, moja učiteljica. Vedno topla roka, vedno topla beseda, vedno nasmejana, nikoli ni znala ali želela reči ne.

    V mojih osnovnošolskih letih, ko me je zakuhalo ali pa se mi ni dalo iti v šolo in sem termometer prislonil k peči, da ga je bilo včasih treba pomoliti pod mrzlo vodo, ker je zaradi trenutka nepazljivosti kazal krepko čez 42, je bila vedno samo klic stran. Starša sta odšla v službo, jaz pa sem v temi čakal, da pride mama. V tistih trenutkih popolne samote me je bilo strah. Izpod odeje na kavču v dnevni sobi sem prestrašeno kukal in samo čakal, iz katerega kota bo vsak hip skočila prikazen. Potem sem v ključavnici zaslišal ključe. Prišla je. Mama. Začelo se je daniti. Dan se je lahko začel.

    Običajno je bil po zajtrku na vrsti Človek ne jezi se, pri katerem mi je vedno pustila zmagati. In nekaj najslajšega pri tem je bilo, da se je pri tem neznansko zabavala. Vedno je bila pripravljena pogledati stran, ko sem s svojo mladostniško svojeglavostjo goljufal. Zanjo je bila zabava, zame tekmovalnost.

    Če pozneje na televiziji ni bilo nobene risanke – v moji rani mladosti so bile risanke namreč redka in izjemno zaželena dobrina –, so bile na vrsti zgodbe. Herojske, strašljive, resnične pripovedi iz partizanskih dni. S hrbtom sem se ulegel na pisalno mizo v svoji sobi, noge prekrižal na steno, mama pa se je usedla poleg mene. In sem jo poslušal. Odprtih ust. Ne glede na to, kolikokrat mi je povedala eno in isto zgodbo, vedno sem njene besede v glavi preslikal na novo platno in ustvaril nepozabne slikarije, ki sem jih spravil v dragocene predalčke spominov. Črna preteklost, barvna sedanjost. Iz teh predalčkov črpam še danes. Zlasti danes.

    Če je bil eden tistih dni, ko sem prirejal termometer, in če mi je uspelo mamo nahecati, sva se odpravila ven. Z določenim namenom. Vedno z nekim namenom. Po mestu so bili strateško posejani saloni z igralnimi avtomati in jaz sem bil njihov reden gost. Običajno mi je mamo uspelo prepričati, da sva se do enega takih salonov odpravila čez Tivoli. Ko je pred vhodom odprla denarnico, so se mi zasvetile oči. Asteroids, prihajam! Vendar ni ostalo samo pri eni igri. Zelo hitro sem pozabil na čas in kot bi mignil, je minila ena ura. Mama pa me je čakala zunaj. Sedela je na kamnitem loncu, polnem mačeh. Po kakšni uri in pol pa je imela dovolj čakanja in me je prišla iskat. Jaz sem se sicer upiral, saj se mi je zdelo, da sem notri šele kakšnih pet minut, ampak nobeno moledovanje, skakanje na kolena in cviljenje ni pomagalo. Včasih si želim, da bi premogel vsaj tretjino njene potrpežljivosti.

    Leta so minevala in začel sem hoditi na srednjo šolo, ki je bila v neposredni bližini maminega bloka. Njeno stanovanje je bilo v prvih srednješolskih letih moje pribežališče, v katerem sem se lahko tako pred kot po šoli brezskrbno predajal alkoholni omami. Ko sem steklenico zamenjal za knjigo, pa je bila mama skoraj neusahljiv denarni vir za vse moje skoke v literarne nakupe. Vedno je bila tam, vedno na voljo, vedno ob meni. Ni znala reči ne.

    Toda ves čas je bila sama. Vedno bolj se je utapljala v alkoholni samoti. Začela se je pogovarjati s kmerskimi vojaki kuhinjske omare, začela se je pogovarjati s križankami, njenimi sopotnicami na poti prezgodnje upokojitve. Začela je pozabljati nase, pozabljati na druge. Pozabljati.

    Potem so jo odpeljali. Daleč stran od bloka. Daleč stran od balkona, s katerega mi je mahala, dokler mi niso pogleda nanjo zakrili divji kostanji. Odšla je daleč stran, toda bližje domu. Na postajo, kjer je čakala, da jo odpelje vlak v večnost. Vesel sem, da sem jo lahko pobožal po roki, preden je odšla.

    Babica. Mama. Vse življenje je dajala. Na koncu je dala še svoj um in razum. Med drugim zato, da sem danes to, kar sem.

    ***

    Na pokopališča ne hodim rad. Preveč zgodb, preveč sveč, ki svetijo brez pravega razloga, preveč ljudi, preveč stojnic, preveč enoletnih prisiljenih izletov na kraj zadnjega počitka. Preveč je utesnjeno. Tam se počutim izgubljenega.

    Tako ali tako pa imam zadnja leta občutek, da mame sploh ni tam. Tukaj je, ob meni. Nasmejana, sproščena, osvobojena. Gre tja, kamor grem jaz. V hribe, na morje, v sanje, v te besede.

    Trajalo je veliko let, toda zdaj sva se spet našla.

     

    mama

     

     

    prijavite se