Črni mož

 

Zmrznil sem. Pravzaprav ne vem, če bi temu lahko tako rekel. Ko sem imel kakšnih pet, šest let, sem ob nekem dogodku prešel v stanje, ko se me ni dalo potolažiti. Prijazni svet, ki se mi je še pred kratkim slikal v vseh odtenkih, je v hipu obledel in izgubil barve. Nisem razumel, kaj se dogaja, toda silovito sem začutil, da skozi zrak kot poevsko nihalo reže nevarnost. Proti meni.

S starši smo bili na še enem običajnem nedeljskem izletu. Obiskali smo Vojsko, planoto v Idrijskem hribovju, ki je pozneje, ko sem že sam zahajal v gozdove in na vrhove, nisem več videl. Toda ime še vedno nosim s seboj. Vojsko. Kraj, ki bi me kaj kmalu lahko pogoltnil. Vsakič, ko pomislim nanj, se v meni začnejo prepletati slike, ki mi pospešijo utrip, vidim neskončno zavito makadamsko cesto, jezne oblake dima, ki se valijo proti jesenskem drevju, zamegljeno postavo, ki se mi bliža. Črni mož je prišel pome. In jaz se ga bojim.

Dan je do tistega trenutka potekal povsem mirno, tako mirno, da se niti ne spominjam, kaj smo počeli. Če se ob takih prijetnih dnevih kaj zalomi, se to običajno zgodi čisto na koncu. Ko smo se namenili proti avtu, da bi se odpeljali domov, je iz bližnje gostilne stopil možakar. Pravzaprav ni stopil, primajal se je. Naredil je nekaj korakov, brado povlekel k prsim in globoko pogoltnil, kot da bi želel preprečiti, da bi se iz želodca dvignilo kaj neželenega, in se negotovo ustavil. Ustopil se je, si med slinastim režanjem popravil pas na razrahljanih hlačah, nato pa odklamal proti rjavem mopedu. To je bil star, zarjavel motor, s katerim se nima smisla košatiti, toda zdelo se je, da sta z možakarjem eno. Zdelo se je, da sta tam zaradi mene.

Stekel sem v avto in se, ko smo se odpeljali proti dolini, pri priči naslonil na zadnjo polico ter skozi zadnjo šipo budno opazoval dogajanje. Predstavljal sem si, da šumljav veter, ki je vznemirjal listje ob cesti, napoveduje prihod zlobnega moža, ki me bo vzel s sabo. Ko se je temna postava na temnem dvokolesniku naposled le prikazala izza ovinka, se mi je ustavilo srce. Glas me ni zapustil, prav nasprotno, tako silovito je bruhal iz mene, da sem preglasil hrskanje avtomobilskih gum, ki so v ostrih ovinkih grabile po pesku. Po licih so v žgočih potočkih drle solze. V meni se je nekaj razrahljalo, ko sem opazoval črnega moža, ki se nam približuje. Dobil me bo v svojo pest, sem bil prepričan, in nobena tolažba bližnjih ni pomagala. Počutil sem se izdanega, nerazumljenega. Želel sem, da smo skupaj v tem, da se zavarujemo, da pobegnemo. Vedel sem, da imam prav. Črni mož najprej prihaja pome. In potem po vse nas.

In vedno tudi pride, saj vse naredimo v tej smeri. Otrdimo, zgrbimo se v gubo, da, zmrznemo. Ko smo enkrat na tej točki, nam okolica ni prav v nobeno pomoč. Pravzaprav ta poglablja naš naraščajoči občutek, da je konec za naslednjim ovinkom. Pijani veseljak na motorju nikakor ni samo pijani veseljak na motorju. Da, seveda, to je črni mož, o tem ni nobenega dvoma.

Pred nami se ugreznejo tla in zazevamo v praznino neznanega, nato se pravila igre spremenijo. Ko občutimo nedoločljiv strah, ki lahko vsak trenutek prileti z vseh strani, se v nas odprejo posebna vrata, podre se jez in v nas začne nekontrolirano vdirati reka informacij in podob, ki jih ne znamo in ne zmoremo več filtrirati. Izgubimo dar ločevanja na koristno in škodljivo. Na realno in fiktivno. Strah je izjemno neizbirčen, nenatančen, deluje s širokim spektrom. Vedno ima velike oči, stalno je požrešen in mi ga vztrajno napajamo z ambrozijo, ki mu zagotavlja obstoj.

In pri tem nikakor ne želimo biti sami. Okuženi z virusom strahu svoja videnja prenašamo naprej. Na spletnih straneh sumljivega izvora lahko vsak trenutek najdemo dokaze, ki poveličujejo resnico, vedno imamo na voljo pričevanja neznancev, ki se ujemajo z vsako našo vejico, piko in klicajem. Vidimo, kar želimo videti. In najdemo, kar želimo najti. Črni možje nas zasledujejo v črnih avtomobilih, črni možje nas poskušajo omamiti s posebnimi vizitkami, premazanimi z mamilom, črni možje želijo ugrabiti naše hčerke, črni možje se zgrinjajo nad našo deželo, črni možje, ki želijo v paru posvojiti, pokvariti, spreobrniti naše otroke, črni možje, ki so v bistvu ćrni možje, napadajo naše temeljne jezikovne vrednote in pri tem sploh ni pomembno, če jih sami zanemarjamo. Svarimo pred črnimi možmi, obenem pa se sami spreminjamo vanje. Strah je izjemno domač. Tako preprosto se mu je prepustiti. In ko mu na široko odpremo roke, se naš krog dojemanja izjemno skrči. Vrnemo se v stanje, ko smo se spuščali po zaviti makadamski cesti in nas je lovila nedoločljiva temna podoba, ki uteleša tisto, kar smo pobrali na svoji poti, posejani s pridelanimi vzorci. Vse to je prikladna igra za nas male igralce, da se imamo s čim zamotiti, da se imamo s kom kregati, da imamo komu dokazovati svoj prav. Občutek brezizhodnosti in zapečatene usode pa se pri tem samo poglablja.

Le kdo se ne bi bal črnega moža? V paničnem diru pred vsem, kar nas lovi, se na ves glas deremo in krilimo z rokami, da bi nas opazilo čim več ljudi.

Strah hrani strah hrani strah hrani strah. Črni mož je zlata jama.

 

Slika: Urška Kozak

 

prijavite se

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Ilustracija kot nalašč. Prispodoba strahu tudi. Le kdo se ga ne bi bal?
    A kljub vsemu… čim bolj pravljičen december! Brez strahu!

    Odgovori
  2. Damjan says:

    Hvala, Sabina! :)

    Odgovori

Napišite odgovor.