Dan prevajalcev

Nekaj misli ob dnevu prevajalcev. Prevajati oziroma podnaslavljati (čisto na začetku nekaj »šveckih akcionerjev« z zgodbo1)No, filmi za odrasle so bili v bistvu francoski in so dejansko imeli zgodbo, govorili so za en normalen celovečerec) sem začel daljnega leta 1996, ko smo še imeli katodne televizorje, znucane tipke na daljincih, monitorje, ki so ti z vsako uro dioptrijo povečali za eno cifro, videorekorderje s šestimi glavami (če si imel srečo ali bogate starše), s kavo polite slovarje iz leta 1956 in 99 poskusov, da smo z modemi želvje hitrosti 33,6 Kb/s dostopali do Altaviste (»Google?« »Pha, kakšen Google«). To so bili časi, ko smo debelino dialog list za filme merili v decimetrih. To so bili tudi časi, ko smo zagrešili marsikateri kiks in odnesli živo glavo. In to so bili tudi časi prevajalskih programov v DOS-u.

danprev

No, v tistih letih je bila glavno zbirališče kavč-kokice-težakov in nas bolj ali manj užaljenih prevajalcev stran mojster.si (ki še danes živi, čeprav životari). Tam smo se vneto pričkali, dokazovali svoj prav in se posipali s pepelom (in pri tem stiskali zobe). Nato se nas je nekaj zbralo in smo ustvarili svojo skupino prevajalcev, večinoma filmskih, in smo tam nadaljevali – postavljali smo vprašanja, ki so nas mučila, poskrbeli smo, da se je kakovost prevajanja izboljšala2)Danes lahko o prevajalskih zagatah prebirate na FB v skupini Prevajalci, na pomoč, v kateri se zbirajo prevajalci in drugi znalci. Izjemno koristna zadeva.. Vsi pa smo bili tudi veseli, ker smo vsakemu članu prijazno voščili za rojstni dan. Tudi večkrat smo se dobivali na neformalnih srečanjih (=pijansko-družabnih srečanjih ob gledanju Evrovizije. Temu bi se danes reklo team building). V tistih časih, v nekem drugem svetu, ki se ga v slogu star-nostalgičen-starec rad spominjam, je pomenilo biti prevajalec nekaj čisto drugega. Ni zvenelo kot žaljivka in predvsem smo bili solidno plačani.

Nekaj let pred vstopom Slovenije v EU smo začeli projekt prevajanja evropske zakonodaje. Bila je muka. Vsaj zame, ker s pravnimi besedili nisem imel nikakršnih izkušenj, poleg tega pa sem imel polomljeno, leseno slovenščino, kar je bila zlasti posledica nebranja v mladih letih. Moral sem se spraviti v red in sem tudi se, predvsem s tujo pomočjo, ki sem jo z leti nadgrajeval z lastnim zagonom. To so bili časi, zlati časi, ko ni bilo posrednikov in smo delali neposredno za vlado. O zaslužkih ne bi govoril, ampak naj povem samo to, da sem si kot mladec, ki je takrat veliko prostega časa zabil ob računalniških igrah, lahko nabavil računalnik, ki bi danes stal kot rabljen avtomobil.

Še vedno sem tudi podnaslavljal, ker so filmi ena od mojih največjih strasti, ki pa se zadnja leta precej ohlaja zaradi vedno bolj znucane, upehane, vsem-ugoditi kinematografije, kar me tudi zaradi poraznih kino-centrov, ki namesto filmske izkušnje v osredje postavljajo profit, ki se meri v številu prodanih kokic, izjemno žalosti. V kinu nikoli nisi sam, ta legendarni slogan, danes ob žarečih zaslonih telefonov pomeni nekaj čisto drugega. Včasih, ko sem šel gledat kakšen svoj film, mi je ob vsakem najmanjšem vzdihu ali šepetu zastalo srce, saj sem mislil, da se nanaša na moj prevod, danes – če bi še podnaslavljal – bi bil na sedežu verjetno bolj sproščen. Mislim, da ljudem preprosto ni več mar. Prevajalstvo, ko se odmaknemo iz profesionalnega kroga, je razvrednoteno. Dostojno se lahko plača vse, samo prevodov ne. Ker to vendar zna tudi bratranec od sosedove Štefke v prostem času. Ko oddela šiht.

Prevajalstvo je prenasičeno. Danes računalnik ni težava, ni težava internet, vse informacije imamo pri roki, pa vendar se je standard na vseh prevajalskih področjih zelo znižal, kar je tudi posledica dejstva, da je toliko ponudbe, ki jo je z zakonom obvezno zadostiti s prevodi. In prevajalstvo postaja navadna tlaka. Dela se vedno več, vikendov že zdavnaj ni, vsaj ne takih sproščenih, da bi lahko šli neobremenjeno vsaj v kino, če ne že na morje ali v hribe, za isti standard je treba iz meseca v mesec potegniti za kakšno uro več v večer ali jutro. Zato se ne čudim, če že vsak drugi prevajalec razmišlja, da bi šel za šank. Ampak ne na aperolšpric, temveč pomivat kozarce. No, ampak o tem samo razmišlja. Potem pa sede za računalnik, si skuha vrč kave in potegne v noč, da bo lahko na račun kapnilo 11 evrov. Bolje danes nekaj ur več za 11 kot jutri za 10.

Količina se veča iz dneva dan, kakovost pa pada, kar me na neki način niti ne čudi. Ob takem tempu niti ni časa, da bi se učili naprej, izpopolnjevali svoje znanje in ga nadgrajevali. To pa je glavno poslanstvo prevajanja: vseživljenjsko učenje. Kdor reče, da ve že vse, v bistvu ne ve ničesar.

 

prijavite se

References   [ + ]

1. No, filmi za odrasle so bili v bistvu francoski in so dejansko imeli zgodbo, govorili so za en normalen celovečerec
2. Danes lahko o prevajalskih zagatah prebirate na FB v skupini Prevajalci, na pomoč, v kateri se zbirajo prevajalci in drugi znalci. Izjemno koristna zadeva.
Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Damjan, hvala za podeljeno. Zapisano v zgodovino :)
    Včasih boj za svobodo, nekaj luštnih let rasti, optimizma, danes boj za eksistenco, čas…
    Če pogledam od blizu ali daleč, me vse spominja na obdobje social realizma, znotraj katerega štejejo trenutki, ki si jih zmoremo ali znamo še sčarati, da nam je lepo.
    Verjamem, da ste ga danes pobarvali z najlepšimi barvami, v obujanju spominov z upanjem na sončen jutri!
    Vse dobro!

    Odgovori
  2. Damjan says:

    Hvala lepa, Sabina! In enako.

    Odgovori

Napišite odgovor.