David Nicholls – Midva

Obstaja pregovor, ki ga navaja tudi priljubljena skladba, da moraš človeka, ki ga ljubiš, osvoboditi. Kakšna traparija! Če nekoga ljubiš, ga moraš privezati nase s težko kovinsko verigo.

David Nicholls je tisti britanski pisatelj, ki nam je dal tudi izjemno ganljivo knjigo in veliko uspešnico En dan, zgodbo o usodno prepletenih prijateljih, ki se hitro zbližata in v mladostni vročičnosti oddaljita, se vso odraščajočo pot iščeta in se na koncu od sunkovitih življenjskih vetrov utrujeno zlijeta v pomirjujoč objem, ki ravno zaradi tega, ker se zgodi kakšni dve desetletji prepozno, dobiva skoraj pričakovano tragičen prizvok. In zgodba je tragična. V vsej svoji ljubezenski silovitosti, neomajnemu prijateljstvu, ki ves čas hodi po tanki liniji med nedolžnim trepljajem in skritim poljubom, med tukaj in ne tukaj. Med prihodi in odhodi. En dan je vsekakor zgodba, ki v bralcu odzvanja več dni.

Nicholls je z Midva, naslednjo knjigo, ki jo je napisal po petletnem premoru, besedne puščice usmeril v sodobno družino, to trhlo tvorbo, ki se pogosto rodi na plečih vznesene vznemirjenosti, mamljive skrivnostnosti in nevsakdanjosti ter se nekje na sredi poti nato razbija na skalah enoličnosti, preveč optimističnih pričakovanjih in utesnjenosti.

Je bil to najin najsrečnejši dan? Najbrž ne, kajti za resnično srečne dneve ni treba toliko priprav, redko se odvijejo v javnosti in ne stanejo toliko. Srečni dnevi se nepričakovano prikradejo.

Douglas je tih vsakdanji človek, ki ljubi ženo Connie. Z enako intenzivnostjo ji je predan danes kot nekoč, ko sta se spoznala in spoznavala kot precej nenavaden par – ona razposajena in razigrana umetnica, ki je zlahka navezovala stike, on praktičen in razumen biokemik, ki se je težko znašel v svetu, v katerem se ne da predvideti naslednje poteze, v katerem ni mogoče vsega izmeriti in določiti. Toda našla sta se in ostala skupaj. Douglas je danes zadovoljen moški srednjih let. Kljub težavnemu odnosu s sedemnajstletnim sinom Albiejem se mu samoumevno zdi, da lahko odločno – z vajetmi trdno v rokah – zakoraka na naslednjo raven skupnega življenja. Bliža se namreč njihova družinska Velika turneja, razburljivo in poučno raziskovanje evropskih muzejev ter galerij, preden se sin poda na univerzo in tako postavi pomemben mejnik.

Seveda do zdaj, po skoraj četrt stoletja, vprašanja o daljni preteklosti izčrpana, ostala so nama le še ‘kako je bilo danes?’, ‘kdaj prideš domov?’ in ‘ali si odnesel smeti’. Najini biografiji sta tako zelo povezani, da sva oba skoraj na vseh straneh. Odgovore poznava, ker sva bila tam, zato radovednost pojema; zamenjala jo je kvečjemu nostalgija.

Vendar se zalomi. Sredi noči mu namreč Connie pove, da ima vsega dovolj in da ga zapušča. Želi se najti. Sama, brez njega. Douglasa novica sprva zlomi, nato pa se zbere in se trmasto odloči, da se ne bo tako hitro vdal. Sklene, da bodo poletje preživeli skupaj in da bodo njihove zadnje družinske počitnice v osrčju evropske kulture nekaj nepozabnega. Nekaj, zaradi česar bo sina dobil na svojo stran, Connie pa se bo znova zaljubila vanj …

Že odkar sva se spoznala, vem, da se boš slej ko prej začela starati. Zakaj bi me to skrbelo? Zaljubil sem se v tvoj obraz, ne v tvoj obraz pri osemindvajsetih, štiriintridesetih ali triinštiridesetih. Zaljubil sem se v tvoj obraz.

Knjiga se na precej nežen, mestoma duhovit in celo filmski način ukvarja z ljubeznijo, ki je zavila navzdol, starševskim odnosom, v katerem se nikoli ni prav zares zanetila iskrica medsebojnega spoštovanja in sprejemanja, ter dragocenimi, a neprijetnimi lekcijami, ki se jih v začetnih trenutkih, ko si v imenu zaljubljenosti odpuščamo prenekatere napake, branimo in jih mečemo v koš, za katerega menimo, da ga nikoli ne bo treba izprazniti.

Začutil sem, da se obeta sprememba, to pa sem si želel bolj kot vse na svetu. Sprašujem se, ali je mogoče še kdaj čutiti kaj takega ali pa se to v življenju zgodi samo enkrat.

Vsi, ki so se z veseljem – in pristno žalostjo, tisto, ki se porodi, ko liki oživijo in ti zašepetajo zgodbo neusojenih let – potopili v strani Enega dneva, tudi tokrat ne bodo razočarani, saj se je Nicholls na domiseln način lotil portreta družine, ki ni uniformen organizem, ampak skupek različnih posameznikov, ki zahtevajo svoj prostor, spoštovanje in potrditev. Knjiga, ki je bila uvrščena na širši seznam za nagrado man booker, ni zaman uspešnica in je kot nalašč za prihajajoče poletne dni. Kamorkoli že greste, kjerkoli že boste, vzemite jo s sabo.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Bere se vabljivo. Pika na i za na seznam ‘želim prebrati’ pa je tole: ‘…portreta družine, ki ni uniformen organizem, ampak skupek različnih posameznikov, ki zahtevajo svoj prostor, spoštovanje in potrditev.’
    Damjan, hvala.

    Odgovori

Napišite odgovor.