Deklica brez sence

Živela je deklica. Kako je živela. Dihala je za svobodo, ki se je v njej razraščala z vsakim odobravajočim kimanjem staršev, polno je vsrkavala vsako pravilno potezo, položeno v zibko, kvadratne misli je urejeno zlagala v lične šatulje, okrogle besede je nežno nizala v rožnate škatle za klobuke, iz družinske volne je štrikala prilegajoče se oprave dostojnosti, da so sosedje lahko namazano opravljali o njeni gosposki veličini, v shrambi jo je vedno čakal jagodni izbor dobrot, saj si manj niti ni zaslužila. Vse staro, pokvarjeno, kvarno je bilo zavrženo. Znebila se je celo pošasti pod posteljo. Zdele so se ji nepomembne, smešne, otročje. Če ni šlo drugače, je nemarno prhnila in jih onesposobila s sesalnikom. Že zelo zgodaj je poznala svoje sovražnike. Popustljivost, prepuščanje, lenoba, napake. In prah. Deklica je živela tako, da je dihala neoporečni zrak svobode.

In svoboda je terjala borbe. Potenje, krvavenje. Neutrudno se je gnala naprej, poskušala je prehitevati obtičance, ki so se usidrali v večni trenutek brezglavega in nespametnega brezdelja ter so križemkražem metali dolge, črne sence, ki so se ji hočeš-nočeš lepile za podplate, jo ustavljale, ji šepetale nečednosti, da se je v tej gnusnosti, ki je izvabljala popadljivo zgroženost, skoraj zaletela v neprehoden zid. Ni razumela, zakaj vsi ti dolgočasni slabiči nosijo svoje sence na plan. Videti je bilo, da se z njimi postavljajo, da so celo ponosni nanje. Kot da bi se z njimi deklici, ki je bila obsojena na jutrišnji uspeh, smejali v brk. Toda zamajalo jo je le za hip. Več si ni dopustila. Svoje sence namreč že dolgo ni imela več. Ušla ji je. In zdaj je dihala za svobodo.

Uspeh bo prišel, to je vedela. Posnemala je vse, kar so ji pokazali, zavila je povsod, kjer so bili poznani znaki. Z nje se niso nikoli usuli kosmi včerajšnjega dne, njena brezhibna postava ni kazala znakov razpok, zgražala se je tam, kjer se je bilo treba zgražati, izbrala je družino, edino pravo družino, ki ji je dajala še večji zagon, hlapljivo moč za odriv čez vse sence, ni se opravičevala, v ravni črti je grizla naprej, naprej, naprej. Brez kompromisov, brez dialogov, brez dvomov. Toda trud je prišel s ceno. Trnji nenehne dirke so se vedno bolj zažirali vanjo in če je že zgodaj ne bi uvedli v sveti prostor čistosti, bi že zdavnaj popustila, se ustavila, se pomešala med vse tiste ustavljalce, odžiralce, skrivlježe, dolmaharje, brezposledičarje, slabotarje, neprijetnike in tujskarje, ki so na videz mirno in brez vsakršne kazni zaradi uživanja in nespodobnega razkrivanja črnin jadrali skozi motni čas in njej, izbranki, kradli prostor za premikanje in jo tunkali v vedno bolj vročem kotlu zamere. Njo, ki je bila brez sence. In je dihala samo za eno stvar. Za svobodo.

Da. Deklica se je odrekala, trpela je in se predajala tej vrednoti, s katero je vedno bolj postrani gledala na zunanji svet, od katerega se je odklapljala, nad katerim se je dvigala, vedno bolj pravičniško in vedno lažje, saj je ni ničesar več vezalo, dvigala se je, dvigala, dvigala nad vsem in se pri tem očistila tudi znotraj. Končno je bila na poti, ki je bila začrtana že od samega začetka. Sama. Osončena. Drsela je naprej proti uspehu. Izpraznjena vsega človeškega, zmotljivega, mesenega, primitivnega, potratnega.

Če je že kdaj imela senco, je bila tam nekje spodaj. Pozabljena, nevidna, odrezana. Nikoli je ne bo ujela. Nikoli. Zdaj je dihala samo še za svobodo.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Ah, vabljiva. Zelo. In ta Svoboda…

    Odgovori

Napišite odgovor.