Divja – Cheryl Strayed

 

DIVJA1

    Izgubljena.                    Najdena.

Ni težko sanjati in sanjariti, da v varnem zavetju šotora ležiš na robu pečine. Med gorskimi borovci poslušaš tišino, skozi katero reže mrzel veter in se nad tvojo glavo poigrava s platnom, ki ti nudi varljivo varnost. Zapet do vratu se v spalni vreči prepuščaš mislim, trgaš spominske vrvice, ki jih je treba prerezati, in vežeš vozle na razcefranih končičih vezi, ki si jih lahkomiselno pustil, da so se raztrgale. Urejaš, dopolnjuješ, združuješ, pozabljaš, se poslavljaš in vabiš k sebi. Vse to na robu prepada pod okriljem lažne varnosti, ki ti ne dopušča, da bi zaspal, se polenil, zakrnel. Zadovoljno čuječ. In v iskanju odgovorov.

Podobni občutki, sorodne zamisli in enaka miselna pustolovščina me je pograbila, ko sem v roke vzel knjigo Cheryl Strayed Divja.

Cheryl je umrla mama. Mama, ki ne bi smela umreti, saj je bila še premlada. Še babica ni bila. Ko je umrla, se je Cherylin svet sesul sam vase. Življenje se je naglo ustavilo in zgrmela je v prepad. V brezno lahkomiselnih korakov in lahkotnega prepuščanja enonočnim razvadam in meglicam pozabe. To, kar je mislila, da ji bo odplavilo žalost, jo je pahnilo v še večji brezup, da je v njej zevala vedno večja praznina. Neznance je stiskala k sebi, bližnje odrivala. In jih je dokončno odrinila. Vedno bolj je odrivala tudi sebe, dokler ni mogla več ne naprej ne nazaj. Na tej točki preloma se je odločila nekaj ukreniti.

Odločila se je narediti nov korak. Korak dolg več kot 1800 kilometrov. Izgubila se je na svoji poti, zato je sklenila poiskati novo. In jo je našla. Pacifiško gorsko pešpot po zasneženih vrhovih, smrtonosnih puščavah in mogočnih gozdovih zahoda Združenih držav. Pešpot, ki naj bi ji skozi znoj, žulje, odrgnine, pomanjkanje, lakoto in neznosno žejo razkrila odgovore. Pešpot, ki naj bi ji kljub nevarnosti, ki preži na vsakem koraku – od klopotač do medvedov –, izčistila misli in jo obdarila z jasno vizijo, kako naprej. Kako se obrniti prav.

01-cheryl-strayed-4.nocrop.w529.h427.2x

Pa ni bilo tako. Vsaj ne tako, kot je sprva upala. Namreč mislila je, da si bo v prijetnem zavetju večerov, polnih kisika in svežega vetra, ob pomirjujoči večerji lahko napolnila pljuča in se predajala užitkom novih spoznanj o svojem življenju, novih uvidov, ki naj bi sami od sebe prišli v odmaknjeni osami, ki jo nudi lepota narave. Toda z vsakim korakom, z vsakim prehojenim kilometrom, ki ga je mukoma pustila za sabo, se je bolj zavedala, da se mora ukvarjati s stvarmi, ki so tukaj in zdaj. Stvarmi, ki so nujne. Ko so se ji v pretesnih čevljih odpirali prsti in lupili nohti, ko jo je pošastno zajeten nahrbtnik rezal v telo ter ko je preštevala požirke vode in žvečila popotniško hrano, ki je spominjala na karton, ni imela ne časa ne volje ne energije, da bi se spuščala v globočine svojega obstoja. Čeprav si je tega neznansko želela. Čeprav je prav zaradi tega stopila na to pot.

Toda z vsakim dnem pohoda je bila močnejša. Fizično. Nehala se je smiliti sami sebi in počasi se je začela ozirati okoli sebe. Začela je opažati stvari, ki jih prej ni. Začutila je tudi mamo, da stopa z njo, da je skrita v vsakem listu, vsakem potočku in jezeru, v vsaki kači, ki ji je prekrižala pot. In praznina se je počasi začela polniti. Z vsakim spominom, ki jo je povlekel nazaj, se ji je odpirala pot, ki jo je vlekla naprej. Jasno, zbrano, s pomembnimi uvidi. In tako se je proti koncu potovanja, ko je zaokrožila svojo zgodbo o bližnjih, zlasti mami in očimu, tiho, vendar bobneče, utrnila jasna misel:

Na koncu me ni imel tako rad, kot bi bilo treba, vendar me je imel rad, ko je bilo to pomembno.

Sporočilo je jasno. Ni pomembno, da za vsako ceno iščemo smisel. In takrat, ko ga iščemo, tipamo za njim na napačnih koncih. Vse bi naredili, da bi zapolnili praznino v sebi in se pri tem naslanjamo na hipne nasvete, ki so nam pri roki, s tem pa nase nanesemo še več odvečnih plasti. Ko se silimo nečemu približati, se še bolj oddaljujemo od sebe. Iščemo srž našega življenja in se pri tem zabubimo v ozke predstave, kaj naj bi ta srž sploh bila.

Knjiga za vse pustolovce, ljubitelje narave in vse tiste, ki si včasih tako močno želimo oddahniti od dirke, ki ji rečemo življenje. Poletno branje, ki je prijetno tudi pozimi. Knjiga, ki pomaga, da se zganeš. Rešitev, takšna ali drugačna, ne bo prišla sama od sebe, če si jo bomo samo želeli.

Lani je prišel na velika platna tudi istoimenski film po knjižni predlogi, z Reese Witherspoon v glavni vlogi. Scenarij zanj je napisal Nick Hornby, ki ga poznamo po knjigah Vse o fantu in Zvestoba do groba, napisal pa je tudi scenarij za Šolo za življenje.

 

prijavite se

 

 

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Alenka says:

    Knjigo sem prebrala (mimogrede: ena bol redkih žepnic z vsebino)…
    Ni kaj, pogumna punca, čeprav ji itak ni bilo čisto jasno v kaj se spušča ;)

    Odgovori

Napišite odgovor.