Dobesedneži

 

verbatim

Situacija na prevajalskem trgu je vse prej kot rožnata. Stavek je že tako zlizan, zdrajsan, polikan, znucan, prežvečen, da ga sploh ne zaznamo več. Podobno kot pri glasbi v dvigalu. Ali v kitajski restavraciji, v kateri se en in isti CD predvaja v nedogled.

Naš fokus, kot prevajalcem, je popolnoma drugje. Kako biti čim cenejši in čim hitrejši. Smo v dobi, ko se borimo za vsako prevajalsko minuto, za vsak znak, za vsako besedo, za vsako stran. Cene za prevode vztrajno padajo, zato je treba v časovni enoti spraviti pod streho čim več minut, znakov, besed ali strani. In pri tem, če za trenutek odmislimo vse zunanje dejavnike, kot so družina, prijatelji, skratka karkoli, kar je pol metra oddaljeno od treh 24-palčnih monitorjev, vrča kave in zmahanega stola, podprtega z neuporabnima orjakoma po imenu Veliki Oxfordski slovar, trpi kakovost.

In prav kakovost si prevajalci razlagamo različno. Tisti, ki se jih dandanes lahko išče z lupo, razumejo kakovost kot skupek vrlin, s katerimi zapakirajo svoje prevode. Pomensko dosledne prevode, ki so tehnično brezhibni, pomensko usklajeni in slovnično pravilni, oddajo ob roku ali celo prej. Ti ljudje so za hitrostrelske in mimostrelske »wannabe-but-never-meant-to-be« prevajalske skupine nenavaden naraven pojav, ki mu bo hitro pošla sapa. Kot vse te slovenske politične opcije, ki se združujejo in razpadajo.

Ta skupina vrlih mož in deklin počasi, a vztrajno izumira. So še zadnji krik po številnih internetnih forumih in skupinah v družabnih (oziroma družbenih) omrežjih. Ampak ta krik je tisočkrat preglašen z drugo skupino, ki ji pravim Dobesedneži. Ti so glasni, vidni, samozavestni kot malokdo. Samozavest je vse. Živimo v svetu, v katerem damo veliko na zunanjost, besede, ki so samo prazna lupina, ki so namenjene dajanju vtisa kompetentnosti. Ampak samo vtisa. Tiste prave bitke s substanco se bijejo za kulisami, nevidno in tiho, daleč od oči vseh tistih, ki jih želimo očarati na igrišču družabnih (oziroma družbenih) omrežij.

Dobesedneži prevajajo, kot pove že ime, dobesedno. Tako je najhitreje. Na ta način na časovno enoto iztisnejo čim več minut, znakov, besed, strani (zunanjost: količinska hvala). Gazijo kot tanki čez vse in se ne ozirajo. Jutri je nov dan. Vse nastavitve so ponastavljene, začne se znova. Bralec, pozabi na slovnico, pozabi na lepe stavke, ki tečejo kot namazani, vse, kar poznaš, vrzi skozi okno. Saj vsi tako ali tako vse razumemo. Cepci so tisti, ki spreminjajo, lepijo, sestavljajo, mečejo besede sem in tja, da bi ustvarili nekaj, na kar si lahko ponosen. Vse to je bilo včeraj.

Danes se prevaja besedo po besedo. Dobesedno. To je za tiste, ki se jim ne da pogledati v knjige, pravzaprav tudi edina pot, da dosežejo ustrezno hitrost.

Še nedavno sem bil mnenja, da je krivda za situacijo na prevajalskem trgu, ki je vse prej kot rožnata, polovično razdeljena na ponudnike in prevajalce. Danes nisem več tako prepričan.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Dušan says:

    Ne le v prevajalstvu, še marsikje drugje niti Zeissova rožnata očala ne uspejo prikriti resnega upada kakovosti. Na račun zaslužkarstva. Lenobe. Nesposobnosti. Pišmeuhovstva.
    Vendar ima tudi ta “oblak srebrno obrobo”. Delež ljudi, ki iščejo kvaliteto in jo tudi cenijo, počasi a vztrajno spet narašča. Zdi se mi (ali pa sem si le omislil predobra Zeissova stekla), da je bilo dno površnosti že doseženo in se žogica človeške naravnanosti počasi odbija navzgor.
    Kakorkoli, Damjan, je pa še vedno bolje biti “zadnji stoječi mož”, kot pa odpovedati se svojim načelom.
    Hvala ti za odličen zapis!
    Dušan

    Odgovori

Napišite odgovor.