Dol, na morje!

»Veš, kaj bi bilo dobro? Če bi šli enkrat s kolesom na morje.«

Najbolj nore ideje običajno zletijo iz ust takrat, ko jih najmanj pričakuješ. Ta ideja je tako ugledala luč sveta neke popoldanske nedelje, ko sva s svakom na poti domov z morja že oba godrnjala, kakšne obveznosti naju čakajo v sivi, mrzli, deževni Ljubljani. Seveda, kaj pa.  V udobni vožnji, ko na sovoznikovem sedežu že kinkaš in preklinjaš, da je vikend mimo, je vse dovoljeno, vse je lahko, vse je dosegljivo. Čeprav samo za trenutek.

Ampak ne. Tokrat ni vse obviselo v zraku in sem, še preden sem se zavedal, kaj se je zgodilo, navdušeno prikimaval, da je to odlična ideja, čeprav takrat sploh nisem vedel, zakaj.  Bilo pa je nekaj drugačnega, nekaj vznemirljivega in v zadnjih nekaj kilometrih do doma sva skovala načrt. Greva že naslednji vikend. Akcija.

Ko sem o svoji nameri povedal drugim, se je vsul plaz takšnih in drugačnih opazk, od svaril, panike, posmehljivih pripomb, do nemih odprtih ust in nekajsekundne tišine na drugi strani telefona. Kot bi naznanil, da se nameravam s prevezanimi očmi, v spodnjem perilu in po eni roki v enem dnevu povzpeti na Mont Everest.  Do tja pa na štop s pretečenim potnim listom. Mislim, resno. Na tej sicer 130-kilometrski poti, sem poslušal, se moram bati podivjanih motoristov, pijanih Romunov, zblaznelih grizlijev na študentski izmenjavi v Sloveniji in pa … Vrhniškega klanca. Ja, če bom po čudnem naključju odnesel celo kožo pred hordo pobesnelih Maxov, je na tem zloglasnem klancu zagotovo ne bom. O, ne. Ampak se nisem dal, ker sem trdnega karakterja.

Sobota, 5.20. Celo noč sem se premetaval. Jasno, razganjalo me je od pričakovanj, podobno kot ob koncu srednje šole, ko smo se odpravljali na pijanski teden v Lloret de Mar. Zaspal sem kakšni dve uri pred nastavljeno budilko in ko sem se ravno dobro potapljal v sladke globočine sanj, je glasna budilka zarezala v tišino, da sem zaškripal z zobmi. Počutil sem se kot postana, preveč zabeljena solata, ki jo odsotni hipi premeša in poskusi, ker se želi prepričati, ali je po enem tednu še vedno užitna. Nato jo izpljune.

Zlepljene oči. Grdo z mezincem leve noge kresnem ob rob mize. Zavpijem, ampak v sebi. Pokličem svaka. Dobiva se pred hišo. Kopalnica. Zobe-menjava olja-roke-skozi-lase-leče-pomežik. Hitro si pripravim sendviče. Iz hladilnika vzamem nekaj na -ade černobilskih barv. Power, Geto, Blasto. Navlečem si podložene kolesarske hlače. Rokavice. Dodatna švic majica. Sončna očala. Bodi kul. Pogledam na uro. Še je čas. Da izvem, kaj v časopisnem intervjuju pove Marcel Štefančič Jr. Model je. Zeham kot nor. Težka bo, si rečem. Ma ne bo, si odvrnem. Tapkam z nogo. Preverim napolnjenost telefona. Super bo za fotke in objave na FB. Spet pogledam na uro. Čas resnice. Zunaj mrzlo kot prasica. Jutro je, zato lahko kolnem. Škripajo mi sklepi. Godrnjam. Godrnja svak. Nikogar, ki bi sočustvoval. Greva, kaj pa.

Iz Ljubljane sva se odpravila ob 6.30, kar pomeni, da je bilo prvotno dogovorjeno ob šestih, ampak zakaj bi si belil glavo s tem. Tako ali tako se nama ni preveč mudilo. Jutro je bilo izjemno mrzlo in vožnja po Ljubljani do Brezovice je minila v znamenju šklepetajočih zob. Po približno eni uri vožnje sva na Vrhniki naredila prvi postanek, ker sem si obupno želel kave. Svak je na dan privlekel še medenjake, ki sva jih ob odhodu v stilu frajerjev pozabila na mizi. Toliko o gorivu, ko bova grizla v klance.

vrhnika-small

 

In prvi klanec je bil pred nama že nekaj minut pozneje. Tisti klanec. Vrhniški. Pred katerim so vsi svarili. Ki ti menda zlomi voljo, klanec z velikim Timatervola. Pa sva se ga previdno lotila. S strahospoštovanjem. In počasi vozila navzgor. In čakala. Čakala, da naju prelomi na pol, nama izpije življenjsko energijo, naju dotolče do konca, da bi v joku zbežala domov pod še vedno toplo odejo. Pa se ni zgodilo nič od tega.

vrhniški klanec-smallvrhniški klanec-small

Klanec je res dolg kakšne štiri kilometre, ampak je ves bav-bav pretiran. Prevozila sva ga z lahkoto in sva nato kar zletela proti Logatcu. Napoleonov drevored je sicer lep, preglavice pa povzroča cesta, ki je razrita kot obraz Keitha Richardsa. Ravno prav, da končno prekineš vse vezi z mislimi na spanec.

drevored logatec

Poleg tega je bilo na cesti malo morje lazarjev in ker sva se jim morala izmikati, je zaradi neprilagojene hitrosti prišlo do neljube nesreče. Še sreča, da sem imel čelado:

vrhnika-nesreča

Logatec je sicer zelo raztegnjen, tako da bi se lahko imenoval tudi LONGatec.

Od tu naprej je pot vodila skozi Kalce in nato spust mimo slikovitega predela Planinskega polja, ki nekajkrat letno postane Planinsko jezero, ko se razlije Unica, ki napaja Polje. Po dobrih dveh urah sva pridrvela v Planino. Tu sva hočeš-nočeš morala narediti še en postanek, saj naju neprilagojena hitrost še vedno ni izučila. Tokrat je svak nespretno zajahal klopco. Čelada je spet prišla prav:

planina nesreča

Nekaj prask, odrgnin in FB-statusov pozneje sva bila spet na poti. Tokrat je bil pred nama malo težji vzpon in končno sva se začela malo potiti. Temperature namreč niso bile nič kaj poletne, tako da sva na sebi še vedno imela dolge rokave. Vzpon je vztrajno serpentinski. Vrh hriba je na dobrih 600 metrih nadmorske višine.  Ni bilo prehudo, ni bilo prelahko, se pa zadihaš.

planina vzpon

Nov postanek. Mimo v dveh, treh etapah privozijo Poljaki. V naslednjih nekaj kilometrih smo se še nekajkrat srečali.

poljaki

Sledil je spust v Postojno. Slika pove vse. POSTOJNA TEJ TRAVI. Čelada je pomembna, otroci.

postojna nesreča

Za nama je bila približno polovica poti. Utrujenosti še nisva čutila, zato se v Postojni nisva ustavljala. Poljakom, ki so zavili proti Hrvaški, sva pomahala v slovo, midva pa sva se odpravila naprej proti Razdrtem. Ta del poti je izjemno slikovit, ves čas je razgled na Nanos, ob cesti se bohotijo drevesa.

proti razdrtem

V bistvu sva imela srečo, saj je bilo samo na tem odseku  lepo vreme. Bolj kot sva se približevala morju, bolj je bilo oblačno. Čez nekaj minut sva se ustavila ob cesti, ker sva zagledala čudovit prizor. Jata štorkelj, ki se je sprehajala po poti. Bila je popolna tišina, nikjer nobenih avtomobilov.

štorklje

V Razdrtem se pot sreča z avtocesto in pri vsakem podvozu sledi krajši vzpon. Zadnji pred Senožečam je daljši. Približno 30-kilometrski odsek do Črnega kala zaznamujejo vzponi in spusti, tako da je pot ves čas razgibana. V Senožečah pa sva se na žalost morala zopet ustavit, saj je svak bombardiral hišo. K sreči je imel čelado in očala Ray Ban. Sliko v Google Zemljevidih bo moral nekdo popraviti:

skupna

Obliž za svaka. Smeh delavcev čez cesto. Skomig z rameni. FB-status. Pozabil na Instagram. Sobota. Nedeljsko vzdušje. Požirek. Dva požirka. Slabe štiri ure potiskanja pedal. Pomislim, da imam srečo, ker mi ni počila guma. Upam, da mi ne bo. Itak, da ne bo. Senožeče-Divača-Kozina. Gor-dol-gor-dol. Malo najeda. Ampak samo malo. Ker bo na cilju pir. Nadvoz. Obvezno slikanje skozi žičnato ograjo. Dol na drveče avtomobile. Zaradi efekta. Mimo vozijo kolesarji. Noben zmahan. Vsi z mislijo na pir. Vsi pozdravljajo. Fajn občutek. Rit zdaj že pošteno boli. Na sedežu se premikam. Iščem pravi položaj. Pa ga seveda ni. Vse boli. Podložene hlače so marketinški nateg. Pomislim. Brez bi bila rit kot olupljena barva. Na zidu, ki ga praži julijsko sonce. Morje bo vse pozdravilo. Tudi slovensko.  Nosim sončna očala. Čeprav je oblačno. Nimam več sendvičev. Spet klanec. Kolena so trda. Špikajo. Drobci stekla. Ampak gre. Kar gre. Zanimivo. Črni asfalt. Črni oblaki. Črni kal. Oziroma tam nekje.

Do zadnjega, najdaljšega spusta pri Črnem kalu sva prišla po približno petih urah neto vožnje. Večji del poti je bil že za nama. Sledil je približno osemkilometrski spust, pri katerem je hitrost krepko presegala 60 km/h. Ta del v meni vzbuja prijetne spomine, saj smo se tu v mladosti nemalokrat cijazili na morje. Včasih so se po tej stari cesti v nepregledni koloni valili avtomobili proti slovenski obali, danes je prometa zelo malo. Kakšen avto, nekaj motoristov in kolesarji. Tu je še vedno tudi legendarni Viki burger.

črni kal

V Rižano tako kar padeš. Pot do morja je zdaj odprta in tudi hitra. Praktično si že v Kopru. Diši po borovcih, ob cesti so kupi iglic, koprske, italijanske, nemške, poljske, češke registracije. Midva pa s kolesom. Res dober občutek, ko naenkrat zagledaš koprsko obvoznico, na njej stoječa kolona, ti pa mimo švigneš s kolesom. Nekoliko utrujen, ampak zadovoljen.

Po 120 kilometrih sva prispela v Koper. Čisto do morja. Tam sva zavzela mizo in naročila pivo. Občutek je bil izjemen. Še vedno je. Tako izjemen, da bo treba pot ponoviti. Morda naslednjič čez Vršič, v Bovec in nato proti morju. Kdove. In s kolesom vidiš marsikaj, česar v avtu med prehitevanjem, cikcakanjem, hupanjem, blendanjem, žuganjem, petjem ne opaziš. In tako je tudi prav. Ker potem lahko take poti bolj ceniš.

koper

 

Statistika je suhoparna, zato samo nekaj podatkov. Ljubljana–Izola: 127 kilometrov. Povprečna hitrost: 20,7 km/h. Skupna višinska razlika: 1430 m. Čas gibanja: 5 ur 52 min. Število popitih pivov: 2 takoj po poti, zvečer neznano število.

 

 

 

 

Fotografije: Borut Dolenec in Damjan Zorc

©2014

 

prijavite se

 

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    Ni kej… Vedno lepše, vedno sočnejše, doživljajsko nadvse zanimivo branje, opremljeno tudi s plastičnim prikazom; predvsem pa razgibano besedišče, ki s kančkom humorja pritegne bralca in razbije običajne suhoparne, potopisne stereotipe… In kakor poznamo našega Damjana, ima v svojem miselnem arzenalu idej še dosti gradiva, ki bo slej kot prej ugledal luč dneva. In to je vredno čakanja…

    Odgovori
  2. Sabina says:

    Bravo za podvig! Hi, hi… luštno branje. Se veselim nadaljevanja… in ugibam, kako sta spuste proti obali prekolesarila v obratni smeri :)

    Odgovori
  3. Damjan says:

    Veš, kaj :) Nazaj sva dala kolesi kar na avtobus :))

    Odgovori

Napišite odgovor.