Elena Ferrante – Dnevi zavrženosti

 

Zajela ga je praznina smisla.

Italijanska pisateljica, ki se že dvajset let skriva pred očmi javnosti in piše pod psevdonimom, v svoji drugi knjigi – in prvi, prevedeni v slovenščino – tematsko ne zakoraka na neznane poti, ampak večno zgodbo o razpadu odnosa, samoizpraševanju in osebnem zdrsu v blaznost, v katero si pahnjen silovito in brezkompromisno, razčleni, raztrga in sestavi na sebi lasten način. Neposredno, iskreno, z namenom razgaliti. In pri tem odvrže vse plasti, ki bi utegnile zakriti stanje, v katerem se znajde osrednji lik.

Težek je prehod iz spokojne blaženosti romantičnega sprehoda v kaos, v razsutje sveta.

Zgodba je boleče preprosta. Že s prvim stavkom nas zgrabi za ovratnik, nas strese in zakriči v obraz. Osemintridesetletno Olgo mož zapusti zaradi veliko mlajše ženske in ji na plečih pusti dva otroka ter psa. Zavrže jo hitro, brutalno in ostro. Kot bi bila Olga zgolj hipna epizoda, ki je bila pozabljena že včeraj. Kot bi s kirurškim nožem nepovratno zarezal v vez, ki se je še do včeraj zdela trdna. Olgi se odprejo tla in zgrmi v prosti pad. Črnina, v kateri se znajde, je grozeča in vabljiva. Ves čas niha med popadljivim nadzorom in brezupno razpuščenostjo, ki se zrcalita v nepredvidljivem, že skoraj sovražnem vedenju njenih otrok. Proti njej so bližnji in ves svet. Ter predvsem ona sama.
Njena kriza, ki se sprevrže v besno iskanje odgovorov, se omeji na en sam krog osebnega pekla, iz katerega se nikakor ne more prebiti. Preostane ji samo še to, da se v celoti razstavi, vulgarno razčloveči in nemarno zapusti.

Naključja smo. Živimo, zapravljamo življenje, ker je nekoč davno nekdo, ki si je želel v nas izprazniti kurca, med ženskami izbral nas, izkazoval pozornost nam. Pritlehno željo po fuku zamenjamo za ne vem kakšen poklon, ki je namenjen samo nam. Njegovo poželenje nam prija, zaslepi nas in prepričane smo, da smo mu ga vzbudile prav me in samo me. Ja, on je res nekaj posebnega in opazil je, kako nekaj posebnega smo me. Svojemu poželenju po kurcu damo ime, poosebimo ga in ga imenujemo ljubezen moja.

Zdi se, da jo je preteklost naposled le dohitela, jo nepripravljeno spotaknila in stisnila v kot. Nikamor več ne more zbežati, tako na simbolni ravni, saj jo razjedajo hromilne misli, kot tudi dobesedno, saj postane ujetnica v lastnem domu. Toda ravno to, kot odrešilno dojame ona in kot s prepotrebnim olajšanjem odkrije bralec, je tisti konec vrvi, ki se ji ponuja, da se povleče iz brezna.

Čeprav se odnos pretrga in ga ni več, deluje naprej po skrivnih poteh, ne umre, noče umreti.

Knjiga govori o ruševinah odnosa, med katerimi tlijo požgani spomini na domnevno mirno in nepremagljivo zakonsko življenje. Ti spomini te žgejo, mrcvarijo v nedogled, pahnejo v neizčrpno in izčrpavajočo nihanje med samoobtoževanjem in zamaknjeno agresijo, usmerjeno v tiste, ki si to najmanj zaslužijo – otroke in ljudi, ki ti iskreno želijo biti blizu.

Neprijeten je krog praznega dneva, ko se ti večer kot zanka zadrgne okrog vratu.

Ko v zrelosti življenja, ves izžet od truda, ki ga vložiš v druge, vedno v druge, z grozo ugotoviš, da se je cvetoči zeleni vrt, ki si ga vztrajno zalival, posušil, in ko spoznaš, da ti je od vsega tega ostala samo še borba s samim sabo, te kot neprijetni neznanec pričaka nemirna misel, da boš od zdaj naprej samo figura na šahovnici dobronamernih, vendar vsiljivih znancev, ki te venomer potiskajo v novo naročje osamljenih ljudi, ki so se tudi sami zlomili na zakonskih brzicah. Ko te prešine tak vročični obup, da je zate ostala samo še nepregledna in pusta ravnina, se ti odpreta dve smeri. Lahko se predaš enolični finalnosti, ko se filmski trak s tvojo zgodbo na kolutu vrti samo še v prazno. Ali pa nekaj ukreneš. Tudi če moraš zato zagaziti v lastno blato, kot je to storila Olga.

Zgodbo odlikuje izjemno izčiščen slog, iz katerega kar bruhajo čustva, ki se razpenjajo na razparanem platnu družine. Olga je potolčena in poražena, vendar se kljub temu izrisujejo sledovi osvoboditve, zaradi česar je njena pot spoznavanja neprijetno vabljiva, kruto resnična in tako blizu nam vsem. Knjiga je kratka, vendar nabita z življenjem.

Mala zgodba, usodno ujeta v velikem delu.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Naslovnica me pritegne od daleč, v vsebino pa ne dvomim:). Primerna zanjo in zanj…
    Hvala za namig!

    Odgovori

Napišite odgovor.