EPSKI FAJT

Ankh

Ko je zagrizel v maron, jo je fasal po gobcu. S strani je priletelo s tako silo, da so koščki očrvičenega kostanja zleteli iz njegovih ust, kot bi hotel izpljuniti zdrobljen zob. Kot sveže posekana novoletna jelka je tresnil na tla in ostali kostanji so se iz male papirnate merice, ki jo je ljubosumno držal v roki, raztresli na vse strani. Pomislil je: Za to sem fuknil dva evra. Plačal boš!

Trikrat je prhnil v tla, da se je pred njegovimi očmi dvignila prašna meglica, in izustil grleni zvok, ki je običajno posledica prezgodnje budilke. S hrbtno stranjo dlani se je krvavo obrisal in na hitro je pogledal gor proti svoji punci, ki je z izbuljenimi očmi na avtomatiku modre kovinske barve zamrznjeno zrla nekam čez njegov hrbet.

Z rokama se je z vso silo odrinil od tal, da je v eni potezi pristal na nogah. Za hrbtom je zaslišal privoščljiv smeh. Tako hitro se je obrnil, da je njegova črna šuškasta trenirka z rumenim robom zašumela. Zagledal je četico razfukačev, ki so se režali na ves glas. Najmanjši med njimi, ki je bil očitno njihov šefe, saj se je gol do pasu na sredini zbrane četice šopiril kot pav, ki je pravkar pofukal tri fazane in dve skobčevki, je kazal svoje nabrekle bicepse in skalnati sikspek.

Trenirkar je priprl oči, iztegnil levo roko in malemu pofukanemu pavu s prsti pomignil, naj pride, če si upa. Ni bilo treba dvakrat reči. Zagnal se je vanj kot razjarjen bik iz Pamplone. Trenirkarju se je s finto v desno zadnji hip uspelo izogniti pesti, ki je zarezala skozi poletni večer. Napadalca je z nogo brcnil v rit, da se je z vso silo zalepil v drevo. Naredilo je krrrc. Trenirkar je za hip pomislil na očeta, kako pri nedeljski južini lomi kosti iz kurje župe. Punca na motorju je veselo zacvilila in navdušeno zaploskala. Malega pava pa to ni ustavilo, čeprav je imel zdaj nos kot Sedeči bik. Zapodil se je v trenirkarja, tako da ta ni imel druge izbire, kot da ga iz obrata z nogo kresne pod tetovažo goloba z vrtnico v kljunu, ki je krasila njegove prsi. Kot ptiček v šoli letenja je poletel kakšen meter in pol, nato pa se je razfukal po tleh. Trenirkar je skočil nanj in mu kazalca zaril v nosnici. Vlekel mu jih je narazen, da je mali razboritež pod njim med piskajočim pljuvanjem začel klicati mamico.

Trenirkarja je nekdo od zadaj povlekel za lase, da so mu v oči butnile solze. Vlekli so ga po tleh. Za hip se je zmedel. Ampak samo za hip. Zarjovel je in svoje dolge nohte zaril v roke idiota, ki si ga je drznil dotakniti. Prijem je popustil. V hipu je bil spet na nogah. Vzel je zalet, skočil in pofukanega idiota, ki se je zdaj cmeril, ker je očitno prvič videl kri na svojih rokah, v zraku z nogo počil po dominah. Odfukalo ga je v druge pretepače, ki so popadali kot keglji. Prestrašeni so zbežali stran – eni so jo ucvrli po vseh štirih kot mali cucki, ki jih je nadrl gospodar, drugi so poskakali v bližnja grmovja.

Trenirkar se je vrnil k vodji bande. Ukazal mu je, naj se dvigne. Ubogal ga je in pri tem samo čakal, kdaj bo spet priletelo po njegovi pički. Ni se motil. Trenirkar je zamahnil in —

»Darko, kaj ti pa je?«

»Amm, nič.«

»Zakaj pa brcaš v drevo?«

Darko gre spet s hrbtno stranjo dlani po ustih. Nobene krvi.

»Ma, malo se razgibavam.« Darko nakaže nekaj vaj.

»A si spet gledal Bruslija v kinu Šiška?«

Darko pogleda v tla, nekaj zamomlja in pobere malo papirnato merico, prislonjeno ob drevo. Ponudi jo prijatelju.

»Boš kostanj?«

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.