Ernst Haffner – Krvni bratje

 

S prijatelji je vse lažje prenesti.

Mladi na poti v Berlin, kot je bil roman novinarja in domnevnega socialnega delavca prvotno naslovljen, je izšel leta 1932, ko je bila weimarska republika v zadnjih vzdihljajih in je svoj prihod že napovedovala veliko bolj zlovešča sila. Nacisti so jo po prihodu na oblast samo leto dni po izidu prepovedali in jo v akciji tako imenovanega čiščenja domovine zažgali skupaj z deli Sigmunda Freuda, Thomasa Manna, Ernesta Hemingwaya ter drugih literarnih in mnenjskih velikanov.

Ni znano, čemu je knjiga pristala v ognjenih zubljih, morda je novo oblast zmotil surov in neizprosen prikaz družbenega dna, ki se je po prvi svetovni vojni tudi po zaslugi vladajočih sil kot vročična viroza širil po nemških tleh. Morda pa je bila kaplja čez rob že to, da je bil založnik žid. Kakorkoli že, novo odkriti roman, ki ga je leta 2013 znova izdala manjša nemška založba, je prav zaradi svoje krute neposrednosti, aktualnosti in skrivnostnosti – za avtorjem se je namreč izgubila vsaka sled – pritegnil pozornost širše javnosti.

Zgodba nas prestavi nazaj v negotovo obdobje po veliki vojni, katere uničujoča dediščina so bile številne sirote, ki so bile zdaj obsojene tavati po hladnih mestnih ulicah, zlasti Berlina, velemesta dveh oddaljenih svetov, ki pa je vendarle ponujalo dovolj rešilnih bilk, da so se tisti, ki so bili pozabljeni, lahko prebijali iz dneva v dan. Spremljamo skupino osmih osamljenih in izgubljenih mladih duš, krvnih bratov, ki jim je večna mukotrpna bitka za kos trdega kruha, nekaj žlic grahove juhe, ducat cigaret in šilce žganja hitro dodala nekaj let. To so bili otroci v odraslih telesih, ki so se za nekaj fenigov in mark prodajali po zanikrnih straniščih železniških postaj, da so si lahko za eno noč v kakšni vlažni in razpadajoči kletni sobici kupili mir na ležišču, polnem zajedavskih stenic. To so bili otroci poznavalskih odraslih potez, ki so se kot lačni volkovi podali na tržnice, kjer so nič hudega slutečim starkam iz torbic nevidno vlekli denarnice. To so bili otroci, ki so svoje življenje in dostojanstvo pustili v ropotarnici izgubljenih sanj. Bili so brez prihodnosti, občutek varnosti pa so lahko vzdrževali samo v tesnem krogu tolp.

Obdarovanje ni stvar bogatih. Nad berača pošljejo pse ali mu zaloputnejo vrata pred nosom. Samo revni dajejo s samoumevnim razumevanjem za lakoto in bedo.

Haffner z neolepšanim slogom, ki avtentično poseže tudi v pogovorni jezik, odstira težke zavese preteklosti in nam omogoča realistični vpogled v obdobje, za katerega se zdi, da bo takšen ostal za vedno. Siv, neprizanesljiv, omejen. Pa vendar v jedru te navidezne brezizhodnosti klije seme upanja, ki današnjemu bralcu sporoča, da je vedno pot. Če se le potrudimo drug za drugega.

 

Objavljeno tudi v novembrski številki revije Bukla.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Damjan, še nisem prebrskala Bukle, a knjigo sem dodala na seznam. Ta konec tedna je bil v znamenju filma, prežetega s sovraštvom do Židom in … srhljivo….
    A naj bo teden vseeno lep in december čim bolj čaroben!

    Odgovori
  2. Damjan says:

    Kateri film pa? Savlov sin?

    Odgovori
  3. Sabina says:

    Damjan, ne. Tretji polčas. Slučajno odkrit…a pusti sledi…

    Odgovori

Napišite odgovor.