Gostija

Raven

Bilo je v enem večjih mest. Z dvema prijateljema sem se sprehajal po eni prometnejših ulic. Reka živobarvnih ljudi je drla mimo nas, da smo se počutili, kot da plavamo proti toku. V bistvu sem se sam tako počutil že vse življenje. Rinil sem tja, od koder so drugi bežali.

Ta čas se mi je še posebej gabil. Vsako leto znova. Staro leto je umiralo, ljudje pa so prekipevali od sreče in navdušenja. Kot majhni otroci so poskakovali po okrašenih ulicah, težke vrečke, ki so jih nosili, so od praznične teže silile k tlom. Ko sem tako okoli sebe z grozo opazoval široke in nasmejane oči mimoidočih, sem se vprašal, kako, za boga, mi vedno uspe pristati v takem dreku. Kako se vedno najde nekdo, ki me potisne v to grozljivko. Tokrat sem se zaklel, da nikoli več. Pa naj me vzame hudič.

Po ulicah smo blodili šele kakšne pol ure, ko so me že začele boleti noge, grlo pa je spominjalo na presušen vodnjak. Prijateljema sem omenil, da bi bilo mogoče pametno, če bi se ustavili. Popili kozarec ali dva. Ni slaba ideja, sta odvrnila. Drug drugemu sta pomežiknila in se na ves glas zarežala. Pa ne še onadva, sem pomislil.

Z očmi sem preletel nepretrgano verigo restavracij in lokalov, ki so na koncu ulice kot požrešni pritlikavci posrkali slehernega prazničnega popotnika. Ko sem že skoraj obupal nad tem, da bi našel primeren kotiček za svojo vznemirjeno dušo, sem opazil temačno gostilnico, ki je imela zunaj postavljene tri mize. Prazne. Kot nalašč. Pokazal sem jo prijateljema, ki sta le skomignila z rameni. Nama je prav. Itak.

Komaj smo dobro sedli za mizo, že je natakar prinesel tri piva. Ko smo ga začudeno pogledali, je ta mirno odvrnil: “Samo to imamo. Če vam kaj ni prav, greste lahko drugam.”

“Ne, ne. Že v redu.” Prijatelj se je obrnil k meni in pri ušesu zakrožil s prstom. Tip ni gladek. Zasmejal sem se in na dušek spil pol kozarca. Tudi prav. Mogoče dan le ne bo tako grozen. Mogoče se bo dalo še kaj rešiti.

K mizi je prisedel bel človek. Dobesedno. Bele je imel lase, obrvi, oči. Bil je hladen kot špricer, ki ga je postavil na mizo. S prstom je šel po robu kozarca, a zvoka ni bilo. Ga tudi nisem pričakoval. Gledal me je. Samo mene. Minila je minuta, ko je končno spregovoril. “Ime mi je Albin.” Prijatelja sta prasnila v smeh. Enemu je pivo butnilo skozi nosnici. Meni se sploh ni zdelo smešno. Ne vem, zakaj.

“Ste za praznično večerjo, kot je še niste doživeli?” Nihče od nas ni spregovoril. Očitno se nam je zdelo, da je vprašanje retorično. Tudi on ni povedal nič več, samo z očmi je pokazal nekam čez naša ramena. Obrnili smo se in zagledali tri dekleta. Čeprav je bil mraz, so bila pomanjkljivo oblečena. Zdelo se mi je, da so sestre. Črni kodri so jim padali do bokov. Vsaka je iztegnila desno roko. V roki ni bilo nič, le nežen, nagajiv namig, da se jim pridružimo. Kot v transu smo vstali in jih prijeli za roke. Začeli smo se premikati skozi mravljišče ljudi. A naenkrat je bilo vse drugače. Nič več stiskanja pri srcu, nič več mrzlega potu po grebenu hrbtenice. Počutil sem se, kot bi plaval skozi oblake.

Stopili smo v stransko ulico in naenkrat smo bili sami. Po kakšnih petdesetih metrih smo zavili v napol propadajočo kamnito hišo. Toda notranjost je bila vse prej kot to. Pod lestencem, na katerem je gorelo na tisoče sveč, so bile v črki U postavljene orehove mize, ki so se šibile od takih in drugačnih dobrot. Dekleta so nas pospremila do mize in vljudno prosila, naj sedemo. Nato so zapustila hišo. Verjetno so šla iskat nove žrtve. Česa vsega so zmožni, sem pomislil. Samo da bi privabili nove goste, je bila moja naslednja misel. Prijatelja se nista pustila motiti. Norela sta od navdušenja.

“Lej to, stari, no!”

“Ma, hudo, ej.”

“Tole nas bo verjetno drago stalo.” Sem dodal. Nista me slišala. In kako prav sem imel.

V sobi nismo bili sami. Na drugi strani sta za mizo sedela moški in ženska. Mogoče sta bila mož in žena, glede na to, da se je ženska krčevito stiskala k moškemu kot klop. Zdelo se mi je, da se trese, čeprav je bilo v sobi prijetno toplo. Pogovarjala sta se v nekem tujem jeziku, morda v nemščini. Pomahal sem jima v pozdrav. Nazaj nisem dobil nič.

V tistem trenutku je vstopil Albin. S svojimi belimi očmi je ošvignil sobo in zadovoljno prikimal. Zmagoslavno je dvignil roke in začel:

“Dobrodošli! V čast mi je, da vas lahko gostimo. Kot lahko vidite, imamo za vas pripravljene same najboljše jedi. Tudi žlahtne kapljice ne manjka. Zna se zgoditi, da se vam v kratkem pridruži še kdo, ampak ne ozirajte se na to. Vi kar začnite, ničesar ne bo zmanjkalo. Vedite, da ste nocoj tu z razlogom. Samo pravi izbranci smejo večerjati pri nas. Še enkrat dobrodošli!” Zavzdihnil sem in pomislil, da mogoče zganja prevelik cirkus zaradi nekaj kosov mesa in nekaj litrov rdečega. Beli mož se je odpravil iz sobe, ko se je nečesa spomnil in se obrnil na petah: “Še to. Verjetno vas skrbi, koliko vas bo vse to stalo. Prepustite se užitkom, za plačilo bomo poskrbeli pozneje. Ko boste končali, vam bomo za sladki konec prinesli še kozarček našega najstarejšega vina. Seveda na račun hiše. Zdaj pa uživajte.” Poslovil se je in izginil iz sobe.

Prijateljema ni bilo treba dvakrat reči. Kar z rokami sta se lotila hrane, ki sta jo poplaknila z vinom. Na drugi strani sobe sta mož in žena jedla s priborom. Lepo umirjeno. Počasi. Nikamor se ni mudilo. Kot da bi vedela, da ju zunaj ne čaka nič lepega. Zdelo se mi je, da ju je kamin, ki je žarel in prasketal levo od njiju, nekoliko ogrel. Žena se je nehala tresti. Tudi več sta se pogovarjala. Zdaj sem bil prepričan, da je nemščina.

Požrtija je trajala kakšno uro in pol, ko se v sobi neslišno pojavila dekleta, ki so nas pripeljala sem. Tokrat so v rokah držala pladnje, na pladnjih so kozarčki žvenketali ob steklenico. Vsakemu od nas so na mizo pred nami postavili en kozarček in vanj nalili vina. Nato so se umaknila iz sobe. Dvignili smo kozarčke in nazdravili. Na moje začudenje sta to na drugi strani sobe storila tudi tujca. Viskozna tekočina je spolzela po mojem grlu. Vino kot vino, sem si rekel. Veliko hrupa za nič.

Potem se je zgodilo. Pogledal sem prijatelja, ki sta očitno doživljala isto. Pogledal sem proti tujcema. Na obrazu sta imela narisan zemljevid mešanih občutkov. Začudenje, strah, evforija, bolečina, vznesenost, žalost, veselje, otope… Začela sta izginjati. Migetala sta mi pred očmi. Začela sta bledeti. Pogledal sem prijatelja. Popačena slika. Kot bi bil v cirkusu in si ogledoval ogledala, ki so te pomanjšala ali odebelila. Začel sem obračati oči, toda tokrat ne prostovoljno. Zadnja stvar, ki sem jo še videl, je bil nasmešek na belem možu, ko je vstopil v sobo. Nato tema.

* * *

Ko sem odprl oči, sem bil v neki drugi sobi. Ni bilo več toplo, saj so bila vrata v sobo odprta, vanjo pa je butal mrzel veter. Bil sem sam. Vstal sem in se odpravil proti izhodu. Šele takrat sem opazil, da zunaj, na nekakšnem kamnitem mostu, stojita prijatelja. Ko sem prišel do njiju, sta me le nemo pogledala in rekla: “Poslušaj”.

Najprej nisem slišal ničesar, potem pa se mi je zazdelo, da sem iz daljave slišal krik. Pridušeno vreščanje je rezalo gosto meglo, ki nas je ovijala kot mrtvaški prt. Zdelo se mi je tudi, da slišim besede, bil je neki tuji jezik, morda nemščina. A kdo bi vedel. Nisem vedel, koliko časa nisem bil pri zavesti, toda ko sem pogledal na uro, sem videl, da sta minili komaj dve uri. Še vedno je bil 25. december. Debele snežinke so začele padati name in se taliti na mojem še razgretem obrazu. Končno, sem pomislil. Končno sneg za božič. Izkazalo se je tudi, da je bil moj zadnji. Naslonil sem se na kamnito ograjo mostu, pogledal prijatelja in zavzdihnil.

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    No vidiš, kako fabula lepo teče, ko se med črnilo v peresu spontano nakapljajo še kapljice notranjih občutij.

    Odgovori

Napišite odgovor.