Tadej Golob – Jezero

 

Morje celi rane, jezero jih odpre.

Seveda, vsak od nas bi lahko rekel, da pozna koga, ki je že kdaj, ležerno in nastopaško, ob tretji pijači in par odsotno kimajočih poslušalcih, ali pa bolj trezno in s tem za kanec bolj odločno, rekel, da bo nekoč napisal veliko kriminalko. Tisto pravo. Tisto prebojno v našem podhranjenem okolju. V maniri svetovnih uspešnic, ki jih nato gledamo še prenesene na velika platna. Seveda, vsak od nas ima v sebi tisto zgodbo z genialnimi zapleti – več, ne samo enim –, napetimi vrhunci in presenetljivimi zaključki. Seveda.

»Potem se boš pa zbudil,« bi lahko rekel eden od likov romana Jezero, če ne kar Taras Birsa, višji inšpektor v tem odličnem romanu Tadeja Goloba, ki se je zadeve z vseh kotov lotil premišljeno in domišljeno. Pogumno, a s tem nič kaj preveč naluknjano, je z eno veliko potezo zajel vse dobre prvine uspešnih in pri nas tako priljubljenih svetovnih (zlasti skandinavskih) sester ter na zajetnih petstotih straneh, brez naplavljenega balasta, ki ruši v tem žanru tako pomemben ritem, v naše okolje učinkovito in navidezno lahkotno prenesel vso raznobarvno sivino kriminalke. V naveličanem slogu in splošnem razočaranju zaradi pomanjkanja dobrega domačega žanra bi v najboljšem primeru pričakoval polizdelek, dobili pa smo zgodbo, ki bo v najslabšem primeru ostala v ednini.

Taras Birsa, že omenjeni višji inšpektor, se po novoletni zabavi na bohinjskem koncu z ženo vrača domov v Ljubljano. Sneži. Vidljivost je slaba. Kolesa avtomobila se za silo oprijemajo belega cestišča, ko povsem trezni inšpektor v daljavi zagleda luči. Sprva pomisli, da je novoletna jelka, toda ko se približata, vidi, da jima pot zaustavlja policijsko vozilo. Vrata so odprta, policistov pa nikjer. Taras se po sledi svežih stopinj odpravi do jezera, kjer se kot v hitri posnetek ujeti kresnički premikata soja policistovih baterijskih svetilk. In tam, zamrznjeno v času in napol pod gladino jezera, nemo čaka truplo.

Roman s sodobnimi prijemi in svetom, ki s svojimi znanstvenimi prvinami in intimnim vrtanjem po osebni preteklosti služi kot prepričljiv temelj, ki ga Golob tako spretno zastavi, da presega okvirje klasičnih kriminalk, v katerih je vse zreducirano na zločin in genialnega detektiva. Taras Birsa je morda genialen, toda vse prej kot popoln. Deluje v okolju, ki zaradi svoje večne nadvlade, ki v večini primerov ne ponuja katarze, vleče v cinizem, skušnjave, primarne užitke in napuh. Vprašanje kdo je moril je nadgrajen s smiselnim zakaj, v to mrežo notranjih vzgibov pa se ujamejo zelo življenjski akterji zgodbe, ki se ne zadovoljijo z olesenelimi dvogovori, ampak so globoko in neločljivo povezani z družbeno realnostjo in kot taka tudi odseva v njih.

Taras je v nekem zaupnem pogovoru mlajši kolegici Tini rekel to:

Skratka, ne pričakuj preveč. Dvajset let sem že pri policiji, pa ne vem, če bi lahko iz vseh teh let posneli dva gledljiva dela. Tole zna biti najzanimivejši primer v karieri.

Resnično upam, da ne. Z Jezerom smo dobili polnokrvno kriminalko, takšno, ki jih drugače beremo zgolj v prevodu. Nastavkov za odlično serijo, po kateri bi slovenski bralci množično posegli, je namreč ogromno. Bravo.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Polnokrvna kriminalka torej?!
    Eno sem po tvoji zaslugi že vzela v roke. Odlična je.
    Poskusim znova;).

    Odgovori
  2. Damjan says:

    Le, le :) Brez težav se kosa s svetovnimi velikani.

    Odgovori

Napišite odgovor.