John Le Carré – Call for the Dead

 

John Le Carré, katerega pravo ime je David John Moore Cornwell, že dobrih petdeset let velja za nespornega vladarja vohunskih romanov, mojstra ustvarjanja zamotanih spletk v zavogalnem, podtalnem svetu, v katerem ni nikoli tako, kot je videti, in spretnega oblikovalca kompleksnih likov, za katere se zdi, da na straneh romanov dobijo dovolj kisika, da se samovoljno prebijejo do konca zgodb. In živijo še dolgo po tem, ko knjige zapremo.

Eden od takih likov, ki se kot krt rine skozi marsikatero njegovo knjigo, je George Smiley, tajni agent, ki dela za britansko obveščevalno službo Cirkus. V tem prvem Le Carréjevem romanu, s katerim je pisatelj začel svojo plodno kariero, bralci na kratko spoznamo Smileyja, majhnega, neatletsko grajenega, tihega in karizmatičnega junaka, ki je živo nasprotje agenta 007, pa čeprav mu neuglajenosti ne gre očitati.

Smiley dobi popolnoma rutinsko nalogo, da preveri ozadje Samuela Fennana, vendar v prijateljskem pogovoru z njim hitro ugotovi, da Fennan ne predstavlja nevarnosti, pa čeprav se je nekoč bežno zanimal za ideologijo sovražnikov, torej komunizem. Smiley ga odpiše, vendar kmalu izve, da je storil samomor. Smileyjevi nadrejeni želijo krivdo za Fennanovo smrt naprtiti prav Smileyju, ki pa je vedno bolj prepričan, da ne gre za samomor, ampak za politični umor, katerega povezave segajo na več strani. Tudi čez železno zaveso.

Call for the Dead je kratek roman. Kot bombonček, ki se prehitro stopi v ustih. Toda Le Carré na stopetdesetih straneh uspe ustvariti bogato in razvejano zgodbo, ki vleče in vleče in vleče in nas potegne v svet povojne vohunske dejavnosti, ki pa v tem romanu služi zgolj kot platno, na katerem se trgajo niti tradicionalne kriminalke in – ker Smiley združi moči s policistom, ki je tik pred upokojitvijo – detektivke. Liki začnejo živeti. Liki se napovedujejo, da bodo v poznejših delih, kot je na primer veliko bolj znan roman Vohun, ki je prišel s hladnega – stopili na oder. Oder, ki škripa pod težkimi nogami tragičnega in intrigantnega sveta hladne vojne.

Sveta, ki ga v teh dneh, ko se bliža oskarjevska mrzlica, znova obuja Spielbergov Most vohunov. Omenjenemu filmu se lahko zahvalimo, da bo po vsej verjetnosti spet povečal zanimanje za to zvrst, zato priporočam, da po ogledu filma svoje apetite po polpretekli zgodovini brezkontaknega spopada velesil potešite v kateri od poglobljenih Le Carréjevih del, ki povečini niso posplošeni, stereotipski in enostranski.

Na primer v enem od njegovih najboljših romanov, Kotlar, krojač, vojak, vohun, ki ga je Sovretova nagrajenka Mojca Kranjc te dni prelila v slovenski jezik in se bomo o njem skupaj z zanimivimi gosti pogovarjali tudi na marčevskih knjižnih peripetijah v Konzorciju.

Če pa prisegate na gibljive slike, bodo v kratkem (torej ta konec tedna) začeli predvajati miniserijo The Night Manager, ki temelji na istoimenskem Le Carréjevem romanu in v kateri bodo brez dvoma blesteli Hugh Laurie, Tom Hiddleston, Olivia Colman in Tom Hollander.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.