Joyce Carol Oates – Pikov fant

Stojimo na robu prepada. Pogledamo v brezno – obideta nas slabost in vrtoglavica. Naš prvi odziv je, brž se odmakniti od nevarnosti. Kdove zakaj ostanemo. – Edgar Allan Poe, Škrat sprevrženosti

Če me je izredno plodovita in cenjena ameriška pisateljica Joyce Carol Oates, ki je bila že večkrat v igri za Pulitzerjevo, dolgo pa jo omenjajo tudi za Nobelovo nagrado, v Črni vodi prevzela s poetično grozo neizbežnega konca, me je s to zgodbo, ki se razteza na eksplozivnih dvestotih straneh, že spočetka zgrabila z veliko mero sprevržene srhljivosti. Pikov fant je psihološki triler, v katerem je zgolj z nekaj tankimi in plesnivimi plastmi prekrita norija, ki jezno in polna intimnih zamer brbota tik pod površjem. In njen izbruh je samo vprašanje časa.

Nihče mi ni v obraz rekel, da sem kriv. 

Nič kriv. Nič kriv. Nič kriv.

Andrew J. Rush je komercialno izjemno uspešen in znan avtor kriminalk, ki z ženo živi umirjeno in brezskrbno življenje. Toda nikomur – ne najbližjim ne literarnim kolegom ne založnikom – ni znano, da Andrew, ljubeči mož, radodarni oče, dobrodušni član lokalnega okolja, piše tudi skrajno nasilne in sadistične romane pod psevdonimom Pikov fant. Andrew tako v sebi ohranja krhko ravnovesje, ki že od otroštva stalno grozi, da se bo porušilo. In ta usodni trenutek butne vanj z vso nepričakovano silovitostjo, ko nekega dne prejme sodni poziv. Neka ženska, ki je ne pozna in je ni še nikoli srečal, ga obtožuje plagiatorstva in naredila bo vse, da bo plačal. Andrew se v svoji skrhani spokojnosti, ki se razpoka tako močno, da zazeva tisti njegov najmehkejši in najbolj občutljivi del, zateče k edinemu glasu, ki ga razume, spoštuje in mu stoji ob strani. Svojemu alter egu, Pikovemu fantu, ki vedno bolj sili v ospredje. Dokler ga ne požre. In pahne v podobno brezno, v katerega je že strmel v otroštvu.

Grdobija grdobija grdobija grdobija.

Toda Andy ni kriv.

Gre za precej neposredno in silovito prvoosebno pripoved o nasprotujočih silah, ki razkrajajo um, o krhki meji med genijem in norcem, o temni strani, ki te ves čas spremlja kot senca, vate zasaja kisli dvom, te ščuva proti vsemu, kar ti je blizu, kar ti je sveto, in čaka na tisti pravi trenutek v stranski ulici, da ti spodnese noge, te stisne za vrat in duši toliko časa, dokler se ne predaš. In predaš se slej ko prej, zlasti če že kot otrok nisi imel nobenih možnosti, da bo prihodnost prinesla rešitev. Kljub prepoznavnosti, kljub denarju, kljub normalnosti.

Spet sem se zavedel, da je nekaj – ali nekdo – v sobi, in ko sem se z baterijo v roki naglo obrnil, se je zasvetilo dvoje zlato žarečih oči.

Avtorica se s tem delom, v katerem raziskuje in razkriva skrajnosti, ki se jih ljudje poslužujejo pri prikrivanju svojih najbolj skrivnih in neprijetnih delov življenj, prav nič sramežljivo pokloni velikanom srhljivk in grozljivk ter v zgodbo dobesedno vplete samega Stephena Kinga, povsod pa so vidne tudi povezave z Edgarjem Allanom Poejem ter drugimi mojstri mračnih vpogledov v človeško psiho. Gre za pošastno tesnobno novelo, s katero Joyce Carol Oates znova dokazuje, kako zlahka prehaja med žanri, kako le na pogled preprosto zabrede v drobovje literature in obenem podaja roko širši publiki.

Oates razgali in zabava. Vedno spoštljivo, vselej izjemno zanimivo. Z nami prijetno kramlja kot Jekyll in nas ugrizne kot Hyde.

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Sicer mi kot zvrst ni blizu, a tale pritege. Dodam na seznam…
    Damjan , želim jesen, polno sončka in dobrega branja.

    Odgovori

Napišite odgovor.