Jure Jakob – Hiše in drugi prosti spisi

 

Nisem ne prvi ne zadnji na svetu, ki se mu zdi, da ima kaj povedati. A vsak, ki se mu zdi, da mora povedati kaj svojega, je kakor prvi človek na svetu. Tisto, kar vidi, je jutro. Od stvari, ki jih vidi, se še kadi.

Jure Jakob je pesnik, ki je leta 2003 za svoj pesniški prvenec Tri postaje prejel nagrado zlata ptica. Tej zbirki pesmi so sledile še tri, leta 2006 Budnost, leta 2010 Zapuščeni kraji in leta 2013 Delci dela. Njegove pesmi so prevedene v številne jezike. Knjiga Hiše in drugi prosti spisi je njegovo prvo prozno delo, s katerim pa se ne oddalji daleč od poezije.

Razmišljanje je duhovno premikanje. Tako kot se mora kri po telesu, če hoče živeti, ves čas pretakati, tako se morajo misli, ki poganjajo duha, premikati.

Avtor za svoje igrišče idej vzame domači kraj Vitanje, v katerem je preživel čarobno otroštvo, iz katerega črpa še danes. Ko iz starega meščanskega stanovanja v Ljubljani, kamor se je preselil, gleda ven proti obronkih ljubljanskega gradu, ga povleče nazaj v čase, ko je kot vedoželjni fant osvajal mogočne krošnje okoliških bukev in si jih prisvajal, ko je odkril pustolovsko iskrivost Karla Maya in jo kot poosebljeni Old Shatterhand poustvarjal z dirjanjem po okoliških travnikih, ko se je s prvim kupljenim avtomobilom pognalo do tistega trenutka komaj dobro naoljeno kolesje, ki ga je poneslo do vznožij hribov, kamor tako rad zahaja. Blegoš ga je vedno znova blagodejno sprejel v svoj objem in mu pot navzgor – zanj tudi edino sprejemljivo pot – posul z jesenskim cvetjem.

Čas leze neskončno počasi, kadar kaj pričakuješ, in v hipu odteče, kadar kaj dočakaš.

Vsi ti občutki, doživetja, strasti, izkušnje mu služijo kot vrelec, ki se razlije po njegovi pesniški duši in prelije na papir. Gre za niz kratkih zgodb ali spisov, ki se od lista do lista vijejo kot cvetoča spomladanska ali z vonji prepojena jesenska poezija. To so tisti občutki, ki bralca božajo tako kot prijetna toplota ob krušni peči.

Čeprav gre za knjigo avtorju lastnih spominov, kolaž liričnih vpogledov v življenje človeka, ki mu je narava v neizmeren navdih, pa prav ti spomini, tako kot pri Proustovih magdalenicah, ki izginjajo v lipovem čaju, prikličejo vrtinec lastnih doživetij, ki se potihoma, kot šepet snega, ki v mraku zdrsne s smrekove veje, prikradejo v tvoje misli.

Prebereš jo lahko hipoma ali počasi, kot zadnji masleni piškot v škatli, ko se prepustiš trenutkom, ki so tukaj in zdaj, hkrati pa te obdaja domačni plašč preteklosti, za katerega veš, da bo sčasoma sicer zbledel, vendar ne bo nikoli šel iz mode.

Vsak človek hoče nekomu pripadati, obenem pa biti sam, imeti svoj mir. In ker oboje skupaj ni možno, je človek vedno v konfliktu s samim sabo.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Všeč mi je, Juretov način tkanja besed…Prvič sem se ustavila ob njegovi ‘Hoji’, ki je pustila sled in vzbudila zanimanje.
    Ne dvomim, da bo ‘Hiša’ kot nalašč za branje ob ali namesto piškotkov :)
    Lep vikend!

    Odgovori

Napišite odgovor.