Karl Ove Knausgård – Moj boj 1

To, da vedno poskušam ugajati ljudem, ki jih srečujem, je bilo povezano z očetom in najinim odnosom.

Knausgård je s prvo knjigo šestdelnega opusa, ki obsega približno 3500 strani, raztrgal tančice, ki varujejo družinske vezi, in do potankosti razgalil sebe v najbolj občutljivih letih, ko si nabiramo rezerve in ko v vedno večji kakofoniji zvokov iščemo svoj glas. Toda Karlu Oveju ni lahko, zlasti v odnosu do očeta, ki v njem vzbuja prvinski strah in ga ob materini odsotnosti kot edina družinska avtoriteta srka v svoj neomajni, enoznačni svet, v katerem sta poslušnost in nevidnost največji vrlini. Karl Ove preživi, seveda, vendar v njem še vedno divjajo vetrovi preteklosti, ga vlečejo zdaj v eno, zdaj v drugo smer ter ga pomirjajo in vznemirjajo. Bralca prime za roko in ga pod površjem na videz navadnih in dolgoveznih pripetljajev, zaznamovanih z najstniškim iskanjem ljubezni, vdajanjem glasbi in alkoholu, popelje v največje globine, iz katerih se še vedno trudi splezati.

Prva knjiga Mojega boja je knjiga, ki ti lahko da ogromno ali pa ničesar. Je knjiga občutij, ki vzniknejo na povsem običajnih in znanih mestih. Je knjiga, ki spretno v tebi poišče tisto, kar te privlači, odbija. Je knjiga, ki te s svojo proustovsko dikcijo sili v razmišljanje, primerjanje, spominjanje. Na divje spokojen način ti pokaže, da v praznini brbota, da se v njej skriva toliko neizrečenega, da pod površinskimi ranami zeva luknja, v katero po mnogo pretečenih letih še vedno zreš s strahospoštovanjem. To je knjiga neizmerne bolečine, ki ji ne moreš ubežati. In si tega niti ne želiš, ker drugače ne znaš.

Seveda poskušaš, se vedno znova boriš, a na koncu popustiš, se predaš, spustiš roke in zaplavaš v reko, ki te vsak trenutek vabi s svojim zahrbtnim šumenjem, ki hkrati pomirja in ruši. Ko bereš, čutiš.

Samo oči se ne starajo na obrazu.

Čutiš bolečino, ki se je z enim nerodnim otroškim zamahom kot črnilo razlila po uvodnih straneh in se je počasi, a temeljito, iz vročičnih spominov vpijala v liste sedanjosti, jih zlepila skupaj, otrdila in jih odložila v tiste kotičke notranjosti, iz katerih se vedno najde pot ven. In ta pot – z vsemi ovinki, pastmi, hrupnimi brzicami, samotnimi zalivčki, motnimi odseki, v katerih se skriva marsikaj – odlaga naplavine preteklosti v očeh. Vedno v očeh.

Nenadni sram se je v moji mladosti po moči lahko kosal le še s strahom in besom, in vsem trem občutjem je bilo skupno to, da me je vsak zradiral.

Čutiš sram, zataknjen v mladih letih, ko se te dotakne vsak prezrti pogled očeta, vsaka pomenljiva opazka, ki te raztrga, razstavi in še bolj priklene na dom, s sidrom, katerega zarjavela veriga se kot speča kača vije skozi motni ribnik otroštva in – polna mulja, alg, ribjih okostij in lesketajočih kapljic – pride na dan v trenutku, ko imamo sami to moč, da spreminjamo druge, jih vzgajamo in jim pripravljamo teren za naprej. Krog je sklenjen. Vedno se sklene.

Ko sem se obrnil in stopil proti veži, sem vedel, da mu je zame malo mar.

Ena škodljiva opazka v otroštvu se spremeni v sto hromečih odmevov v odraslosti. Pomenljiva zanikanja polbogov v mladih letih rodijo večno iskanje potrditve v odraslih vrstnikih. In dvom. Večni dvom.

Hotel sem mu tudi pokazati, da sem boljši od njega. Da sem večji od njega. Ali pa je šlo le za željo, da bi bil ponosen name? Da bi mi izrekel priznanje?

Knausgård je v mojstrsko zastavljenih potezah, ki so samo na prvi pogled preproste, ustvaril sliko otroštva, kakršno smo v določeni meri lahko že občudovali v Christensenovih Beatlih, in jo skozi izkušene oči Karla Oveja nadgradil v pretresljivo izpovedno zgodbo o človeku, ki poskuša pomiriti nemirno dušo in osmisliti svoj odnos z očetom, to senčno figuro v njegovem življenju, ki mu ne nudi utehe tudi vrsto let po smrti. Moj boj je oseben in intimen. In prav zaradi tega zareže tudi v bralca.

 

O tej knjigi se bom v sredo – 17. februarja ob 18 h – v ljubljanskem Konzorciju pogovarjal z zanimivimi gosti – Borisom Cavazzo, Ano Schnabl in Suzano Zagorc.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Že iz zapisa se čuti, da je izjemna. Sama ta hip ponovno berem B. Cavazzo. Naključje?!
    Prijeten klepet in veliko globokih misli.

    Odgovori
  2. Damjan says:

    Hvala lepa! :)

    Odgovori

Napišite odgovor.