Koprnenje – Natsume Soseki

Koprnenje

Natsume Soseki je eden najpomembnejših japonskih pisateljev, ki se s svojo knjigo sto let pozneje predstavi tudi slovenskim bralcem.

Kokoro, kot roman v izvirniku nosi ime, v japonščini dobesedno pomeni srce. Globoko v svojem prenesenem bistvu pa se dotakne marsikaterega odtenka občutkov, ki jih slehernik nosi v sebi, tudi koprnenja, kot je knjiga prikladno poimenovana v slovenščini.

Človek, ki druge lahko ljubi, ki si ne more pomagati, da drugih ne bi ljubil, a obenem človek, ki ne more razkleniti rok in prižeti k sebi tistih, ki želijo vstopiti v njegovo srce – to je bil sensej.

Zgodbo pripoveduje mladenič, ki nekega dne po naključju sreča starejšega moža. Ta v mladeniču v hipu vzbudi neizmerno zanimanje. Mož, ki ga mladenič že spočetka imenuje sensej, torej človek, ki si zasluži spoštovanje, mojster, iz katerega veje znanje sveta, je tih človek, ki se drži zase. Kmalu naveže stik z njim in med njima se stke rahla, vendar neprekinjena nitka prijateljstva. In medtem ko se ta vez z vsakim obiskom, z vsakim pogovorom krepi, se nevarno krha rahla plast zaupanja v bližnje, okolico, svet. In na koncu tudi vase.

Oba sta ranjena človeka. Toda človeka iz različnih obdobij, ki v določenem trenutku silovito trčita med seboj, saj se vrednote, ki so kot življenjska tekočina poganjale sensejevo bistvo, sesujejo v prah. In na tem pogorišču stoji mladenič ter vsrkava vonj in čuti bolečino, ki se je vrsto let nabirala v mojstrovi duši in ga je dušila. Prepleteta se dve generaciji, vsaka s svojimi ideali, spretnostmi, izkušnjami, častjo, hrepenenjem, skrivnostmi in trpljenjem. Nekje v zraku ves čas lebdi vprašanje, kaj se prenese iz enega sveta v drugega, kaj lahko mladi vidijo v očeh starih. In predvsem, kako lahko s tem znanjem naravnajo svoje nazore.

Svoboda je prišla. A ta svoboda bo nepovratno in za vekomaj izginila.

Mladenič je vedoželjen, želi se dokopati do življenjskih resnic, vendar se v svoji mladostni zaletavosti, odeti v nezavedno iskanje nadomestnega očeta, ne zaveda, da prav nič ni enoznačno in premočrtno. V svoji živalski človečnosti vsi gojimo sebične vzgibe, ki nas – če so pogoji dovolj prepričljivi – lahko vržejo čez rob. Ne zavedamo se, da s samoljubnimi dejanji, ki jih izpeljemo v nasladi omamnega hrepenenja, v prvi vrsti škodimo drugim. Ko se tega zavedamo, je že zdavnaj prepozno. Ustroj sveta melje naprej. Neizprosno, odločno, brez povratka. Takrat ni več prostora za obžalovanja, opravičila, popravljanja krivic. Takrat ostaneš sam. Z zavedanjem, da si se pogreznil v živo blato osamljenosti, iz katerega se niti s paničnim brcanjem na vse strani ne moreš več izkopati. Pravzaprav se s tem pogrezaš še bolj, zato miruješ, vzdržuješ status quo in preštevaš neskončne trenutke, ki režejo vate.

V splošnem so ljudje dobri. Oziroma so vsaj povprečni. Vendar je prav grozljivo, kako se ti ljudje v kritičnih trenutkih nenadoma spremenijo v slabe.

Za tabo ves čas hodi črna senca, ki te opominja, da je od zdaj naprej vsak dih, ki ga narediš, cena, ki jo je moral plačati nekdo drug.

S takimi ugotovitvami, spoznanji, razkritjem se sooči mladenič, ki nam na izjemno oseben in intimen način sprva nekoliko sramežljivo, nato vedno bolj odkrito prišepetava zgodbo o človeku, ki ga na izjemno nežen, presunljiv in tragičen način poduči, da življenje ni zgolj bleščeči paket, ki se sveti v svoji zunanjosti, ampak nas določa zlasti tisto, kar nosi v sebi. To nas oblikuje, usmerja, zlomi. Preprosto napisan roman je vse prej kot preprost. Je dragulj, ki se sveti že zelo dolgo. Prebija časovne in zemljepisne ovire, saj kljub besedam, skovanim v nekem drugem, oddaljenem času, govori univerzalni jezik, ki se hrani pod košato krošnjo drevesa življenja. Napaja se iz potoka srca. Srca, ki se zliva v koprnenje.

Koprnenje po …
Bližini.
Razumevanju.
Zaupanju.
Ljubezni.
Tišini misli.
Vrelcu izkušenj.
Neposrednem doživetju.
Neodvisnosti.
Sprejemanju.
Uravnoteženosti.
Odpiranju svetu.

In ne nazadnje, koprnenje po olajšanju. Če tega ni, če ne moreš sprostiti pritiska, ki te hromi, ki ti preprečuje, da bi se obrnil v katerokoli smer, ti ne preostane drugega, kot da svetu obrneš hrbet.

Zgodba, ki koprni po tebi, da jo vzameš za svojo.

Rojeni smo v dobi, prežeti s svobodo, neodvisnostjo in samoljubjem, in naša žrtev zanjo je, da osamljenost občutimo na lastni koži.

 

prijavite se

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.