Kranjska koča na Ledinah (1700 m) in Ledinski vrh (2108 m)

Iz postelje sem se dvignil ob sedmih. Ni mi bilo treba vstati s kurami. Prejšnji teden, ko sem zagrizel v Storžič, sem namreč moral storiti točno to, ampak živim v mestnem okolju, tako da daleč naokoli ni nobenih kur (vsaj ne živalskega porekla). Tako je bila moja budilka sosedov Joža (pravo ime je znano uredništvu), ki je ob štirih zjutraj po celodnevnem terenskem delu v lokalnem vinotoču privijugal domov in besno razbijal po vratih, ker v svojem pijanskem deliriju s ključem ni zadel ključavnice.

Vse za na pot sem si pripravil že prejšnji večer, tako da mi je preostalo samo še to, da sem se usedel v avto. Vožnja ni bila nič posebnega, razen zmerno zanimive poti do Jezerskega, zato sem si asfaltne minute krajšal s to glasbo, primerno za vse zasanjane duše.

V Zgornjem Jezerskem, če pred tabo ravno ne vozi mečkač, t. i. gospod Volan držim deset do dveh, si zelo hitro. Iz Preddvora je kakšnih 20 kilometrov. Mimo Planšarskega jezera cesta pelje do novega urejenega parkirišča, saj parkiranje (tako pravi internet) pri tovorni žičnici ni več dovoljeno. Nekaj minut pozneje, ko sem si obul turkizne pohodne čevlje, si na rame poveznil nahrbtnik, v katerem so bili voda, sendviči, radlerji, fotoaparat, tri majice, dolgi rokavi, beležka, toaletni papir »Če te nenadoma pritisne«, sem prišel do omenjene žičnice in tam je bilo … parkiranih kar nekaj avtomobilov in živo oranžna gilera (zame so vsi motorji gilere). Glede na to, kje vse ljudje parkirajo, me tako ali tako ne bi čudilo, če bi kdo svoj puc-mobil zaril naravnost v vznožje melišča.

Pot od parkirišča do žičnice.            grintovec - small

Na Ledine vodi več poti, izbral pa sem tisto, ki je ni … Eh, napačno besedilo. Odločil sem se za Slovensko pot, za katero internetni hribolazci pravijo, da je sicer zahtevna, ampak ni panike, tistih par jeklenih vrvi (dajmo temu reč kar zajla, da si bomo vsi oddahnili) in klinov. Mala malica, ni pene za severne jelene, seveda, da gremo. In sem šel.

 

Slovenska pot je zahtevna, kdo bi si mislil.

Slovenska pot je zahtevna, kdo bi si mislil.

Začelo se je obetavno. Pot vodi po čudoviti naravi, posejani z rušjem. Nad tabo se dvigujejo vršaci, obdan si s tišino. Nato prideš do melišča in ledenika, ostanka nekoč veliko večjega Jezerskega ledenika. Največja krpa tega ledenika je pod Skuto, kjer je nekoč menda imela celo vojska smučarske tekme, danes pa, skrčen kot je, samo še žalostno priča o podnebnih spremembah. Na skali je pisalo, da gre pot skozi Žrelo (ki je, mimogrede, zaprto zaradi padajočega kamenja) na Češko kočo desno, levo čez ledenik pa gre moja Slovenska pot.

 

Začetek

Ko sem kot neizkušeni vrvohodec prečkal ledenik in prišel do stene, je vrag odnesel šalo. Želim si, da bi lahko od zdaj naprej pisal o svojem junaštvu, polnem drznih korakov in samozavestnih premikov, resnično si želim. Zaradi klinov, zajle (ki jo je bilo na določenih odsekih kar malo premalo), skoraj vertikalnih sten nad prepadom sem si pozneje srčni utrip meril nekje pri riti in ves čas sem si govoril v brk: Kaj mi je tega treba bilo / O, šit, o, šit / Ne gledat dol, samo ne gledat dol / Fak, spolzke roke imam / Koliko časa bi padal dol? / Ma, ni šans, da grem po isti poti dol. Raj ostanem gor, pa če me bojo moral Pakistanci reševat.

Nekaj teh slik si lahko ogledate spodaj, ampak mi je iskreno, iz dna srca žal, ker jih ni iz najbolj delikatnih odsekov.

Zajla             Vertikalna stena

 

IMG_20140807_093635             žrelo

Ko sem preživel ta križev pot, je bilo kar naenkrat znova vse lepo. Med rušjem nad steno so cvetlice spet dišale in moja fotografska duša je oživela. Škljoc levo, škljoc desno, škljoc selfie, škljoc gor in dol.

Do koče je bila zdaj v mojih očeh avtocesta in res sem hitro prispel. Ena ura in dvajset. Spodaj je pisalo dve uri. Vem, ja. Zdaj, doma v udobju, se res počutim kot car.

In kot pravi car sem pri Kranjski koči na Ledinah (1700 metrov) naročil pivo. Po nekaj požirkih se mi je zdelo, da je bila prehojena pot vseeno premalo in sem oskrbnika koče vprašal, koliko je kaj do Ledinskega vrha. Pa mi odvrne, da 45 minut. Lahkih nog, lahke duše. Pa še gamse da bom baje videl. Ko pa se vrnem, mi odvrne, me bo čakala božanska juha iz leče. Hej, zakaj pa ne! Pa še en mrzel pir naj me počaka.

 

Del slovenske transverzale

Del slovenske transverzale

Zamenjam majici, tisto za ožet obesim, in se odpravim. Mimo ledenika pod Skuto proti vrhu. Pot ni zahtevna, ampak nikakor ni samo tri četrt ure, kot me je našponal oskrbnik. Včasih imajo ti gorniki res čuden pogled na čas in zahtevnost (ko sem po Slovenski plezalni napol bled in napol zelen prispel do koče, se je samo zasmejal: Hehe, haha, ja, res je na trenutke malo odprta pot, hehe. Auš en per?). Po 45 minutah sem bil šele nekje na dveh tretjinah, ampak se nisem kaj preveč sekiral, ker me je popolnoma očaralo visokogorje, kjer končno oživim. Nisem človek, ki bi lazil po hosti in stikal za borovnicami in gobami in kostanji, zame so hribi skale in pogledi na vrhove.

    

Koča je bila že kar precej v daljavi (v ozadju se še komaj vidi tudi Češka koča).

Dve koči v daljavi

Po dobri uri sem prilezel na sedlo, po katerem teče tudi državna meja. Ledinski vrh je bil zdaj samo še lučaj stran (lučaj = 20 minut). Od koče do vrha je 400 metrov višinske razlike. Zgoraj je nepozaben razgled in tišina. Tisti tišina, zaradi katere te bolijo ušesa. Na takem vrhu sem se šele dobro zavedel, kako lepo je iti sam.

Meja   Ledinski vrh

IMG_0065-small   IMG_20140807_122841

Sestopil sem seveda po drugi, Lovski poti. Zaradi mene bi se lahko imenovala tudi Moje pesmi, moje sanje, saj bi se lahko v primerjavi s Slovensko smerjo tu še malo brezskrbno zavrtel v lahnem vetriču in si z radostjo v srcu prepeval o lepotah življenja, rodne domovine in stotnika von Trappa – pot navzdol (in za marsikoga tudi navzgor) je bila že skoraj tako preprosta, da bi jo brez težav zmogli tudi Čehi v sandalih ali kakšen zajeten Dolenjec s flaškonom na hrbtu. No, skoraj brez težav.

Tako sem se lahko prepustil toku misli in v glavi se mi je nepričakovano začela razpletati vsebina romana. V slabi uri, kolikor sem potreboval do avta, sem imel postavljeno že skoraj celotno zgradbo. Ampak o tem kdaj drugič. Po vsakodnevni tlaki prostosuličarstva so hribi idealni, da si prevetriš glavo. In spiješ pivo ali košutnik.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.