Leon in Louise – Alex Capus

leon-in-louise

Bolečina je nekaj tolažilnega, ker jo občutijo samo živi. Prepričana sem, da jo tako kot jaz občutiš tudi ti.

V Notredamski katedrali, v kateri so zbrani otroci, vnuki in drugi bližnji, vlada spoštljiva tišina. Na zadnjo pot bodo pospremili dedka Léona, tega predanega moža, ujetega v nemirni um, ki je preživel obe svetovni vojni in večkrat nalomljeno srce. Ko se prisotni vdajajo neizbežnim spominom, težko tišino predrejo predrzni koraki in vsi se zdrznejo. Ozrejo se proti vhodu in zagledajo žensko, ki se samozavestno pomika proti odprti krsti, v kateri spokojno leži pokojni. Spogledajo se in si namenijo vprašujoče poglede. Je to ona? Je to mar res ona? Tista, ki si drzne priti sem? Ženska stopi do pokojnega, dvigne pajčolan, se skloni in ga poljubi na čelo. Prav nič ji ni nerodno, ne želi se skrivati pred prebadajočimi pogledi. Iz torbice vzame star zvonec kolesa in dvakrat pocinglja. Enkrat zame, enkrat zate. Nato zvonec položi v krsto, se obrne proti zbranim in usta razpotegne v neslišen zmagovalni nasmešek. Nasmešek, ki v sebi skriva življenji. Nasmešek, ki pomeni neko zaključeno zgodbo. Nato odhiti proti izhodu. To je Louise.

Tako se začne knjiga Léon in Louise Alexa Capusa. Na koncu. S skrivnostjo, ki presega vse otroke in vnuke. Z nerešeno uganko, ki v hipu potegne bralca in ga na naslednjih straneh popelje nazaj v Léonovo mladost, ko je divjala prva svetovna vojna. V čas, pomešan z mladostno nepremišljenostjo in prvimi odraslimi koraki. Léon sprejme službo telegrafista v odmaknjenem in zaspanem mestecu, za katerega se zdi, da leži v nekem drugem prostoru, v katerem se vojna vihra bliska zgolj na obzorju. Tam spozna Louise, navihano, nabrito, duhovito in dokaj svojeglavo dekle, ki ga zbudi iz letargije in mu do konca zmeša glavo. In zmeša tudi vse dogodke, ki se odvijejo v naslednjih sedemdesetih letih. Ko spozna Louise, dojame življenje, ki ga bo živel. Ko spozna Louise, razume, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo. In kako prav ima.

Usodni dogodek, ki rahločutnemu in tankočutnemu bralcu vzame sapo, ju namreč loči. Komaj se dobro začne, se že konča. Takšni trenutki so hujši kot odprte vojne rane, saj režejo v globino misli in trgajo srce, ki nemočno utripa. Toda čeprav ta dogodek pretrga njune vezi, sta povezana še naprej. Življenje teče dalje, nemirna leta zdrsijo še v drugo svetovno vojno, njuni zgodbi pa se kot nevidni DNK prepletata v neskončnost. Léon hrepeni, išče, najde, spet izgubi in vse to bralec počne in čuti z njim. Louise hrepeni, išče, najde, spet izgubi in vse to bralec počne in čuti z njo. Vse je usojeno, toda na poti je preveč ovir. Prepričljiva kombinacija, ki pritegne bralčevo pozornost in ga vedno znova ujame s pravilno odmerjenimi čustvenimi trnki. Ljubezen, večna tema. Ljubezen je hrepenenje.

To je nesporno ljubezenski roman, vdet v zanimiv zgodovinski okvir, ki nikoli ne zastara in je vedno odličen poligon za besedno poigravanje in tematsko raznolikost. Tokrat služi kot nemirna kulisa, ki zamaje že tako krhko vez med dvema človekoma, ki se najdeta in izgubita. Kot ozadje za pozorno stkano mrežo poželenja, velikih priložnosti, trdih odločitev in ne nazadnje tudi praznine, ki si izmenjuje prestol z izpolnjenostjo. Enkrat imamo, drugič nimamo. Vedno iščemo, včasih najdemo. Vse to se zlije v krhko kopreno spominov, ki nas delajo take, kot smo. Spominov, ki se na koncu nekoliko razblinijo, vendar so še vedno tu, z nami.

Roman je precej lahkotno branje, ki se ves čas nevarno spogleduje z že videnimi rešitvami, vendar se z nekaj pravimi potezami vseeno za nekaj korakov odmakne od pretirane cenenosti. Zgodba je prijetna, blizu vsem nam, in poskuša na neprisiljen način povedati, da ni meja. Ne fizičnih, ne miselnih. Lahko smo daleč drug od drugega, pa vendar blizu. Mikrozgodba, ki pronica v makrosvet.

Ko boste razmišljali, kaj spraviti v poletno torbo, ne oklevajte. Tu sta Léon in Louise. Vzemite ju s sabo na svojo pot. In onadva vam bosta pokazala svojo. Ta pot je dolga, vendar mine izjemno hitro. Morda celo na mah.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Limoncello says:

    Hehehe, ocitno bereva vzporedno. :)

    Tudi meni je knjiga zelo vsec, krasno se bere, zgodba je dovolj odstekana, da potegne …
    Priporocam.

    Lep dan zelim!

    Odgovori

Napišite odgovor.