Lica kot češnje in Če ostanem

Obe knjigi, ki ju lahko štejemo med mladinsko literaturo, čeprav služita kot pregovorni most med mladimi in odraslimi, svoje tematske ovinke peljeta okoli smrti. Smrti, ki je tako neločljivo povezana z nami, ki je tako dokončno vtkana v tkanino naših življenj. Pa vendar se je bojimo. Ker je uganka, ker nas zadene takrat, ko to najmanj pričakujemo. Govorimo o njej, pišemo o njej, vendar je ne sprejemamo kot življenjsko sopotnico. Smrt ločuje tam, kjer se nam ne zdi pravično, kjer se nam zdi prekmalu. Nikoli nismo pripravljeni. In nikoli ne bomo. Smrt je tabu, ki nam ga morajo razlagati romani.

lica

Pa vendar je razlaganje največja težava romana Lica kot češnje Nataše Konc Lorenzutti. Vsakega slovenskega romana se izjemno razveselim. Romana, ne filozofiranja. Torej zgodbe, ki ni prevod in nam skozi peripetije družinskih vezi odstira pogled v tkivo človeka, ki je postavljen pred preizkušnjo in ga življenje spelje na pot, ki si je ni začrtal sam.

Kristina je dijakinja srednje glasbene šole, ki se nepreklicno, nepričakovano, nevsiljivo in predvsem do konca zaljubi v sošolca Davida. Ne mine trenutek, ko ne bi svojih misli krojila tako, da so poravnane z novo ljubeznijo. Ko je ob njem, zardi. Lica ima kot češnje. Kar se njemu zdi prisrčno, domače, ljubko in vabljivo. Kmalu postaneta par. Vse se zdi popolno, poravnano, ljubko, pravilno postavljeno. Toda roman ne bi bil roman, če ne bi tega občutka postavil na laž. Zgodba namreč ni popolna. Ni idealna. Seveda se zaplete, kar bralec sluti že od začetka. In se zaplete, vsekakor. Nepričakovano, hitro. Pa vendar precej naivno. Vsiljeno in umetno. Predvsem zaradi bralca, ne likov, ki živijo v zgodbi.

Roman je napisan v slogu dnevnika v prvi osebi, skozi oči najstnice, ki ne vidi drugega kot novo najdeno ljubezen. Ljubezen, ki ji pomeni vse. Pa vendar je z vidika bralca to premalo. Liki so s pisateljskim peresom postrgani površinsko, hitro, naglo, kot najstniška ljubezen, ki naglo zagori in še hitreje ugasne. Težava je, da se vse preveč razlaga in vse manj prikaže. Liki ne dihajo, se ne borijo za svoj prostor pod soncem, ampak samo visijo na ohlapnih nitkah pojasnjevanja, obremenjeni so s težo odvečnih besed. V svetu, ki ne dopušča empatije, ne dopušča vživljanja v življenje likov, ampak vse služi zgolj enemu samemu cilju. Poanti romana. Liki služijo tej poanti, namesto da bi bilo obratno.

Knjiga z odličnim izhodiščem in slabšo izpeljavo. Roman, katerega najboljši del je spremna beseda na koncu romana. Odličen nastavek, ki se raztrešči na čereh vnaprej postavljenega pristana, v katerega se bralec nehote ujame že spočetka. Skrivnosti ne pridejo same, ampak nam jih v vozlišča misli polaga pisateljica.

Pa vendar. O smrti in življenju je treba govoriti. In brati. Smrt ni tabu. Smrt je z nami. Neločljivo povezana. Vedno je bila in vedno bo. Smrt je življenje. In je ljubezen. Ne branimo se je. In ne branimo se branja.

če ostanem

Roman Če ostanem Gayle Forman je prav tako vdet v svet glasbe. In prav tako se dotakne smrti. In življenja. Vendar se zdi, da poslušamo drugo plat plošče. Je zgodba, ki je presenetljiva, strašna, grozljiva in žalostna. Beremo jo skozi oči najstnice, ki se ji ustavi življenje. Dobesedno.

Sedemnajstletna čelistka Mia doživi nesrečo. Nesrečo, ki ji vzame vse. Svoje življenje spremlja od zunaj, ločena od svojega telesa, v svojih mislih. Ko njeno življenje visi na nitki, nas njeni spomini, njena doživljanja, njena bližina popeljejo nazaj. V njeno življenje, ko ga je še čutila. Ko so ga čutili drugi. Njena družina, ki je dihala. Drug z drugim. In z bralcem. Čeprav je njena družina že skoraj idealna, takšna, kot bi si jo želel vsak – duhovita, razumevajoča, podporna – pa se bralcu ni težko vživeti vanjo. In vživi se zavzeto. Bralec stoji z ramo ob rami z Mio in jo posluša. Ji prisluhne, saj v svet izdihne vprašanja, ki se tičejo vseh nas. Kaj je smrt? Kaj je življenje? Kaj izbrati? Je mogoče živeti naprej, če te do konca zlomi, potepta trpka življenjska izkušnja, ki ti vzame vse? Kaj je tisto, kar nas žene naprej? Kaj je tisto, kar nas vleče nazaj?

Osrednja tema je smrt. Beseda, ki v naših miselnih predalčkih težko najde prostor, čeprav nas obdaja na slehernem koraku. Smrt, ki se s hladno roko dotakne mladih. In prav ti mladi zbujajo upanje, da se bodo znašli v svetu, ki je prežet z zmedenostjo, kaotičnimi situacijami in na trenutke brezizhodnimi pripetljaji. Knjiga nosi dragoceno sporočilo, da se je treba včasih ustaviti in se predati miru. Miru, ki vodi v razmišljanje in treznim odločitvam. Smisel življenje je v stalni aktivnosti, stalnem spraševanju, nenehnih dvomih, ki pripeljejo do razumevanja sveta. Sveta, katerega neločljiv del je prav smrt. Smrt, ki utrdi naše odnose. Smrt, ki je del nas.

In smrt ni konec sveta. Smrt ni nekaj tako tragičnega, da se ustavi svet. Smrt je nekaj, kar nas bogati. Čeprav z žalostjo v srcu. Okolje, ki nas obdaja, ni enoznačno in ko se tega zavedamo, lahko nekaj pridodamo.

 

prijavite se

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.