Maja

Ankh

Četrtkov popoldan je bil namenjen kinu. Odločil sem se, da hčerki peljem gledat Čebelico Majo. V 3D. Že pred časom sem se zaklel, da v Kolosej ne stopim več in ker je čebelica v treh dimenzijah čez cesto, sem si rekel, da tehnično gledano to ni Kolosej, čeprav spada pod isto streho. Rekel sem si tudi, da verjetno ne more biti tako slabo, kot je v Koloseju. Seveda sem se motil, ampak lepo po vrsti.

Odprava dveh čebelic in čmrlja se je začela spodbudno. Ko smo se pred mrazom zatekli v avto, nas je na zunanji strani sprednje šipe pričakal Flip. Očitno se je tudi njemu mudilo do Maje, saj se je trmasto držal šipe vse do beteceja. Ne vem pa, kam je skril violino …

Flip

Do sem vse super, če odmislim totalno prometno hektiko v javnih skladiščih. Očitno so se božični nakupi že začeli. Skoraj bi že začel škripati z zobmi, ko naposled le ujamem prazni prostor nekje ob strani Koloseja, tam, kjer je pametno vse torbe, tajne vladne dokumente in kupone za 20-odstotni popust na shiran hamburger iz Meka poskriti po prtljažnikih. OK, prva ovira premagana.

Naslednji podvig. Bankomat. Večinoma uporabljam kartico in redko se mi gotovina valja po žepih, zato je bilo treba najprej poskrbeti za to. Ljubljančani, poznate tisti stranski vhod v Kolosej? No, stopnice so še vedno tam, vrata tudi, ampak zaklenjena. Dobro, ajde, malo zamrmram in gremo na glavni vhod. Bankomat. Vedno preštudiram, koliko denarja bo dovolj. Nekaj kovancev je sicer nabiralo pajčevino v denarnici, ampak še zdaleč ni zadostovalo. Preračunam in si rečem, dvignil bom malo več, kaj pa veš, kako močno bo deco zgrabil kapitalistično-mamljivi krempelj. OK, druga ovira za mano.

Gremo do blagajne čez cesto. Vhod ves polepljen z reklamami, da sem že kot Gene Hackman v najhujših špijonskih filmskih letih oprezal, kje se bo kaj odprlo. In se je res. Hitro smuknemo skozi vrata v avlo x(kung-fu)Panda. Notri pa kot v najnovejšem delu Walking Dead – trije zombijevski najstniki so buljili vsak v svojo neumno napravo, kakšnih tristo metrov stran pa je sameval en in edini prodajalec kart/kokic/vode/ledenega čaja/pepsija/brisalec 3D-očal/smetar. Okej, tamali sta dobro razpoloženi, zato je nasmejan tudi fotr. Pridemo na blagajno. Rečem odločno po vikingško: Tri karte za Čebelico! Od zadaj tamali skačeta gor in dol in levo in desno, ker si zaželita kokic. Kajpada. Naročim še: Dvakrat srednje kokice pa dva ledena čaja pa še en pepsi. Prodajalec, ki ima sto vlog, vse prinese, preračuna in naračuna. Trikrat karte za 3D: slabih 21 evrov. Požrtija in napitki: 14 evrov. Fotra itak da kap, višek denarja ni bil več višek, treba je bilo omesti še pajčevino s kovancev. Ampak ajde, tamali sta veseli, pa naj bo še fotr. Nekaj zamomljam, nato mojo pozornost pritegne drug fotr, ki nekaj sikne prodajalcu stoterih sposobnosti. Ta pa odvrne: Veste, nisem mel cajta spucat očal, žal so umazana. Seveda, saj jih lahko mi spucamo s svojimi majicami, sem si rekel. Pa okej, tamali sta veseli, bomo že preživel, a ne.

Dvorana. Končno. Nazadnje sem bil v njej, ko so vrteli Smrk… Am, Avatarja. Vsi so omedlevali od globočine sporočilnosti filma, name pa so vtis pustila samo očala. Dobesedno. Skoraj ne bi pretiraval, če bi rekel, da so me ožulila. Zdaj pridemo do današnjega plusa. V dvorani je bilo kakšnih deset ljudi. Krasno, sem si rekel in se že naslednji hip spraševal, če je slučajno snežilo v dvorani. Povsod po tleh same zastonjske kokice, tla so bila tako rekoč ozaljšana z orientalsko preprogo kokic. Da ni to tisti 6D učinek, sem se spraševal, ko je hrustalo pod nogami. Pa ajde, tamalima se iskrijo oči, ne bomo zdaj malenkostni zaradi treh ton kokic (pa vseeno sem se sam pri sebi tolkel po glavi, češ, mar bi kupil/sunil samo škrnicl). Se lepo umirjeno usedemo, v eni roki držim dvakratkokice, med zobmi imam pepsi, z desno roko tamlajši slačim plašč, na glavi se še komaj držijo las trikratočala. Potem se namestimo, fotr si kot največji car prvi nadene očala in na tej točki tamlajša čebelica poskrbi za vrhunec večera. Vpraša me: Oči, zakaj imaš sončna očala? Štiri leta ima, uboga duša, prvič je v tride svetu, kdo bi ji zameril. Vsi trije se narežimo, tamlajša bolj zato, ker se smejiva s tastarejšo, ampak je od srca, to šteje dandanes. Evo, jaz nakladam, medtem pa se že rolajo reklame. Ne štejem več ovir, ki so za mano. Za sekundo si oddahnem.

Tastarejša me vpraša, če je to že tride, pa ji rečem, da ne, so še reklame. Pa mine en napovednik (sinhronizirani film, obup), pa mine drugi (pojma nimam, za kaj je šlo) in potem se ob uhih in ahih in ohih začne Čebelica. Tastarejša spet vpraša, a je že tride: Oči, neki je narobe, to ni tride. Fotr poznavalsko reče, seveda je, glej te njene tipalke, ki me božajo po laseh. Super, vam povem. Sploh, ko sem z belo majico sčistil vse oljne madeže z očal. Hrsk hrsk, gulp gulp in še malo hrsk hrsk. Oči, to ne more biti tride, a je treba kaj na očalih prižgat. Ne, srce, ni treba. Daj, da pogledam. In res, slika vsa meglena, zamaknjena, nobenih tipajočih tipalk. Očala ji niso delala. Odstopim ji svoja in se hočeš-nočeš podam ven. V hipu, ko me vsestranski prodajalec zagleda, vpraša: Ne delajo? Odkimam in dobim nova očala. V 43 sekundah sem nazaj. Uh, nič nisem zamudil. Fotr vesel. Tamali me sploh ne opazita, zombi mode je vklopljen.

Usedem se, poskusim na prste preštet vse ovire, ki so za mano. Po desetem poskusu odneham in se raje vržem na kokice. Na platnu toplosrčna Kasandra brani Majo, meni pa se počasi spuščajo rolete na očeh. Toplo je, v rokah držim pepsi, ne levo ne desno ne zadaj ne spredaj ni nikogar, ki se uči za izpit iz govorništva. Z eno od obeh možganskih celic sem že v sanjah, ko tanajmlajša reče: Oči, mene lulat. Seveda, na mah je popila ledeni čaj, ženske pa že generalno niso ravno znane po tem, da znajo držat in stiskat dve uri. Ajde, daj očalca dol, pa greva na vece. Ko prideva iz dvorane, prva dilema. V katero smer? Izberem napačno, seveda, in prideva nekam ven, na hlad. Hitro nazaj in v drugo smer. Vsestranski prodajalec, ko me zagleda, se samo nasmehne. Tip je vajen vsega. Vprašam ga, kje je stranišče. Reče, da tam, pet kilometrov stran pri vhodu. Pa seveda, kaj bi bilo stranišče pri dvorani, razvajena svojat. Odhitiva na vece, ki je bil vsaj toliko snažen, da ni bila potrebna posebna enota za dekontaminacijo. Tanajmlajšo je bilo vseeno treba dvignit kakšen meter in pol, da je sploh dosegla pipo na senzor, ki deluje samo, če mantraš Kolosej Forever! Razpihovalec vodnih kapljic z rok sva po nekaj sekundah raje zapustila, ker sem se zbal, da ji bo odpihnil skalp.

Hitro nazaj v dvorano. Tamladi sta veseli, zato je konec koncev vesel tudi fotr. Zdaj bo končno mir, pojedli smo vse, popili smo vse, pred mano je še kakšnih 50 minut, ki jih lahko izkoristim za spanec. In a veste, celo uspelo mi je zadremati za deset minut. Pa me je zbudilo škripanje naslonjala za roke, ki se iz meni neznanih razlogov lahko odpre in je razmajano kot postelja Darinke in Božota, ki sta se šele po 40 letih skupnega življenja zavedela, da bi se bilo vseeno dobro malo umiriti med rjuhami. V zmedenem polspalnem trenutku odprem naslonjalo in iščem cede, ki bi ga poslušal v avtu, vendar se že naslednji hip razkadi meglica v glavi in ugotovim, da sem v kinu, ne v avtu. Nekaj plešejo vsi skupaj na platnu, Maja je očitno rešila neko zajebano situacijo, ker zdaj so celo s sršeni prijatelji. Medklic: te sršene sem imel itak že od začetka na sumu, da so dobri po srcu. Vedel sem, da ne bodo dolgo zdržali s to masko bedes bajkerjev. Ampak seveda tega nisem šel govorit tamlajšima.

Dobro. Konec filma. Mi seveda za sabo vse zgledno pospravimo in se odpravimo ven. Tam stojita dve košari za očala in ko jih odložim, se 370 metrov stran vsestranski prodajalec zadere: Hvala! Jaz si pri sebi hudomušno izmislim genialen odgovor: In sto kil kokic se po tleh vala!

Pridemo do avta. Preverim, če so vsi kuponi še na svojem mestu in se zadovoljno odpeljemo proti domu.

Flipa. Na. Šipi. Bilo. Ni. Več.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    Današnji kapitalistični prdci s kurjimi možgani raje vidijo, da so karte po sedem evrov, katere kupi morda deset obiskovalcev, kot pa da bi bile, recimo po dva evra. S tako ugodno ceno bi jih kupilo vsaj petsto ljubiteljev filma. Pa še tiste zahodne kulinarične navlake, če že tako mora biti, bi lahko napekli in prodali precej več. Globok poklon poznavalcem ekonomskih zakonitosti, častilcem čistoče in projektantom sekretov.
    Zelo berljivo si tole zapisal, Damjan!

    Odgovori

Napišite odgovor.