MEDZVEZDJE: Vprašanje časa, prostora in ljubezni

ut_interstellarOpener_f

Z Nolanom imam od njegovega prvega Batmana neporavnane račune. Novejše stvaritve, pod katerimi se je podpisal, pri meni niso dosegle pričakovanega učinka. Shakespeare bi mi utegnil pritrditi s svojim veliko hrupa za nič. Velike ideje, veliki igralci, prevelika žlica. S takimi filmi imam od nekdaj težave. Ne morem jih gledati kot navadne, popcorn zgodbe, ker tudi v osnovi niso zastavljeni tako. Pri meni dobijo določen predznak, ki me napolni s pričakovanjem, da bom od filma odnesel nekaj novega. Nov pogled na svet, novo razmišljanje. Ali pa nadgradnjo tega. Pri Medzvezdju je podobno. In tudi ne.

Medzvezdje ni slab film. To pomeni, da nisem čutil neustavljive potrebe, da bi med predstavo zapustil dvorano in zahteval, da mi vrnejo denar. Tokrat nad mojo glavo niso utripali neonski napisi, kot na primer: Opeharjen, nasedel sem.

Prva in hkrati najočitnejša stvar, ki ji ne gre prav nič očitati, so vizualni učinki. To je tudi edino, o čemer sem bral pred ogledom. Sicer mi ni povsem jasno, kam so šli vsi terabajti podatkov, ki so jih menda uporabili za upodobitev vesolja, ampak nič ne de. Podoba filma lepo dopolnjuje zgodbo in ne stoji sama zase, kot je bilo to boleče očitno v Gravitaciji. Ena od odlik filma je prav gotovo v tem, da vizualna plat ne izstopa, ampak se zlije s pripovedjo.1)Razen, seveda, če je to namen filma, ampak to je čisto druga zvrst in o tem danes ne bomo govorili. Podobno je pri glasbi, ki ne sme biti moteča ali preveč očitna – vendar glede tega ne morem prav veliko povedati, ker na mojo žalost filmske glasbe večinoma sploh ne zaznam. Tudi takrat, ko bi jo moral.

Pri zgodbi sem se na več mestih spraševal, ali morda ne bi bilo bolje, če bi jo skrajšali. Prvo tretjino, na primer, ki je nastavek za vse, kar se odvija pozneje, bi lahko brez večjih žrtev porezali.2)Tu so mi misli nekajkrat ušle drugam in v šali sem se spraševal, ali morda gledam novo nadaljevanje Otrok koruze. Sliši se paradoksalno, saj je za film izjemno pomembno, da ima dobro izdelane like, ampak na žalost tega ta film s svojo minutažo ni izkoristil. O tem bomo malo več pozneje, ko se bomo dotaknili likov. Poleg tega je zgodba tako zaštrikana, da sem se spraševal, kako bi film sploh označil. Gre za čisti znanstveno-fantastični film, triler, ljubezenske peripetije, družinsko dramo, kubrickovsko odisejado? Preveliko idej in prevelika žlica v mineštri.

Glavna težava, ki sem jo videl skozi svoje oči, pa se skriva v naslovu tega zapisa. Film se ukvarja z vsem tem, torej z vprašanjem časa, prostora in ljubezni. In na tej točki film pade. Zaradi tega film ni izvrsten, ampak samo kakšen promil ali dva nad povprečjem. Čas – in tu se pokaže pravi paradoks – je kljub relativno dolgem filmu prikazan precej neprepričljivo. Ne želim izdati ničesar, toda v filmu se vse vrti okoli časa. Letijo skozi črvine, znajdejo se pri črni luknji, pristanejo na planetih. In mine veliko časa. Ogromno časa. Toliko časa, da se ljudje postarajo. Toda tega občutka ni. Najslabša stvar, ki jo lahko narediš, je, da gledalcu sporočiš, da je minilo veliko časa – bodisi zamenjaš igralca bodisi neposredno poveš, koliko časa je minilo. Neprijeten in, če hočete, tesnoben občutek, ki bi ga gledalec moral ponotranjiti, ko v hipu mine par desetletij, obvisi v zraku. Ustvarjalcem lahko samo verjamemo na podlagi golih podatkov, s katerimi nam postrežejo. Spoiler3)Tako se na primer črnec vizualno komajda kaj postara, ko se McConaughey in Hathaway vrneta na ladjo, čeprav je minilo 23 let. Si sploh morete predstavljati sebe, kako bi toliko časa sami preživeli v utesnjeni ladji, brez vsakršnih človeških stikov?

V filmu prepotujejo tudi velike razdalje. Toda ali dobimo tudi tak občutek? Jaz ga gotovo nisem. V nekaj minutah so pri Saturnu in čez nekaj naslednjih trenutkov so že na drugem koncu vesolja. In tega vesolja ne vidimo prav veliko. Občutek prostora se izgubi. Film namreč ni Moon, kjer sploh ni bilo pomembno, da se zgodba dogaja v vesolju. Medzvezdje pa že z imenom sporoča, da gre za nekaj velikega, veličastnega. Pa je zgolj avanturica za sosednjim vogalom, kjer si dovolijo tudi akcijski vložek, vreden Gravitacije.

In da je mera polna, nas film s to preveliko žlico poskuša pitati z vprašanjem ljubezni. Ljubezen je namreč rešitev za vse. Ljubezen poruši vse ovire. Ljubezen ne pozna omejitev časa. Ne prostora. Vse lepo in prav, tako o kateri ljubezni govorimo? Med očetom in hčerjo? Odnosi so preveč hladni, površinski, da bi bili verjetni. Nekaj solznih oči, posnetih govorov in zapestna ura niso dovolj. Liki so hladni, kot je hladna gola znanost. In igralci se tako vedejo. Igralci …

Dvodimenzionalni liki vstopajo v peto dimenzijo

Veste, kaj je najbolj zanimivo? Igralci odpirajo usta. In nam sporočajo. Sporočajo nam, namesto da bi nam pokazali. Razlagajo, namesto da bi pokazali. Žalostni so in nam to povedo. Spletkarijo in nam to povedo. Prepotujejo razdalje in nam to povedo. Mine ogromno časa in nam to povedo. Pogrešajo se in nam to povedo. Razlagajo, razlagajo, razlagajo. Še o ljubezni nam samo razlagajo. Klinično, hladno. McConaughey sicer solidno opravi svoje delo, ampak njegov širok igralski razpon je tako ali tako omejeval scenarij. Pri vseh drugih igralcih pa sem dobil občutek, da so tam samo zato, ker so znani. Ker so se dokazali v drugih filmih in bo zaradi njih film poletel med zvezde.

Michael Caine ni v filmu nič drugega kot Michael Caine. Ni profesor, ni znanstvenik, ni lik. Je zgolj Michael Caine s svojim glasom. Podobno Matt Damon. V trenutku, ko se pojavi v filmu, si rečeš glej ga, Damona, a on tudi igra v filmu?, in se potem še nekaj minut trudiš, da bi pozabil, da gledaš Damona. Na srečo se to tudi zgodi, ampak neprijeten občutek vseeno ostane – da je tam samo zato, ker je Damon. Raje bi gledal kakšnega neznanega igralca, če sem iskren. Drugi igralci, čeprav imajo pomembne vloge in povezujejo zgodbo, pa delujejo kot statisti. Anne Hathaway? Brez čustev. Samo velike okrogle oči. Jessica Chastain? Nekaj podobno čustvom in nekaj solznih oči. Casey Affleck, ki ga kot igralca zelo spoštujem? Potlačena jeza. Ampak ne čutim prav nobene empatije. Da sploh ne omenjam Topherja Gracea, ki je v filmu že napol komičen lik. Maskota, tako rekoč.

Film preveč podrobno analiziram? Dlakocepim? Mogoče. Ampak bi mu storil krivico, če bi ga odpravil samo z besedo ali dvema. Kot sem povedal že na začetku, film ni slab, čeprav lahko glede na napisano (upravičeno) dvomite o tem.

Ampak meni je dovolj že to, da se po predstavi nisem ogorčen takoj odpravil domov, ampak smo zavili še na pivo (ali dva), kjer smo razmišljali o življenju in tem, kam sploh gremo. In to, konec koncev, je tisto, kar šteje. In zasluge za to gredo tudi filmu.

 

prijavite se

 

References   [ + ]

1. Razen, seveda, če je to namen filma, ampak to je čisto druga zvrst in o tem danes ne bomo govorili. Podobno je pri glasbi, ki ne sme biti moteča ali preveč očitna – vendar glede tega ne morem prav veliko povedati, ker na mojo žalost filmske glasbe večinoma sploh ne zaznam. Tudi takrat, ko bi jo moral.
2. Tu so mi misli nekajkrat ušle drugam in v šali sem se spraševal, ali morda gledam novo nadaljevanje Otrok koruze.
3. Tako se na primer črnec vizualno komajda kaj postara, ko se McConaughey in Hathaway vrneta na ladjo, čeprav je minilo 23 let. Si sploh morete predstavljati sebe, kako bi toliko časa sami preživeli v utesnjeni ladji, brez vsakršnih človeških stikov?
Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.