Miki

ddancing-banner1

Ko sem prišel domov, je bilo vse isto, a drugače. V predsobi sem se sezul in si nataknil copate. V ozadju so se mešali zvoki avtomobilov, otroškega vpitja in spomladanskega žvrgolenja ptic, ki so prihajali skozi odprto okno dnevne sobe. V zraku je bilo moč čutiti pomenljivo naelektrenost, ki je v ozračju nepričakovane tišine stanovanja brnela v mojih ušesih. Nekaj se je dogajalo, vendar nisem mogel razbrati, ali je bilo to dobro ali slabo. Toda nekaj me je gnalo naprej kot magnet, zato sem z nejevernim korakom stopil v glavni prostor, v katerem sem preživel veliko časa.

Dnevna soba je bila prostorna in zračna. Stropi stanovanja so segali kakšne tri metre visoko in z njih so ob oknih kot jutranje barjanske koprene visele prosojno bele zavese. Zidove so krasile svetlo rjave tapete z nedoločnim vzorcem iz 70-ih let in pokrajinski gobelini stare mame. Tla je pokrival čokoladni itison, ki je spominjal na skrbno negovano grivo spečega velikana. Sredi sobe se je bohotil rahlo obrabljen temno zelen kavč v obliki črke L, ki sta mu delala družbo fotelja enake barve. Zdaj so samevali. Čez sredino lesene mizice driskaste barve je bil poveznjen zelen prt, na njem pa so ležali čist kristalen pepelnik, vaza svežega teloha in črn daljinski televizijski upravljalnik s trdimi tipkami in omejenim delovanjem. Na robu mizice pa je sedel moj oče in se ves zatopljen ukvarjal s kovinsko sivo škatlo, ki jo je držal v eni roki, medtem ko je vsake toliko pogledal v navodila, da bi končno razumel, kam je treba priključiti kable. Naključni opazovalec bi verjetno mislil, da sestavlja raketo.

»Kaj pa je to,« sem vprašal.
»Bonbonček,« je hudomušno odgovoril oče, ne da bi pogled odvrnil od naprave.
»Je to …«
»Ja.«
»Videorekorder?« Zaiskrile so se mi oči.
»Ja… No, ne rekorder, plejer. Vse je isto, samo snemati ne moreš.« To sem gladko preslišal in od navdušenja začel mencati na mestu. Zdaj je bila pomembna samo ena stvar. Filmi, filmi, filmi.
»Uau, uuu!«
»Aja, pa daljinca nima. Ampak glej tole.« Pritisnil je gumb in na vrhu škatle so se dvignila vratca za vstavljanje VHS-kaset. Ne vem, zakaj, ampak v takem stanju me je naprava takoj spomnila na tistega robota iz filma Kratek stik. Pri tem pa me je grozovito zgrabila tudi panika.
»Ampak saj nimamo nobene kasete!«
»Potem pa brž v videoteko!«

Hitro sem pogledal na zapestno uro Swatch, ki mi jo je prejšnji teden sestra »prinesla« iz Trsta.

»Ampak saj je že deset do enih!« Bila je sobota in v tistih jugoslovanskih dneh v 80-ih letih prejšnjega stoletja je bilo v soboto ob enih popoldne konec muzike. Še opozorilna sirena se je oglašala prej.
»Nič ampak, saj je še dovolj časa. Če boš …«

Nisem ga več poslušal, saj sem že poletel proti vratom. Pri tem sem z nogo nemarno kresnil v fotelj. Mama, ki je pri vratih v kuhinjo vse to opazovala z nasmeškom na obrazu, je samo rekla: »Ti štor«.
Ko sem bil že skoraj pri vhodnih vratih, je zavpila: »Ključi!« Nisem se ustavljal, ampak sem kot štafetni tekač stegnil roko za hrbet, zgrabil ključe, ki mi jih je molila, in jih pospravil v žep. Vse to v 3,7 sekunde. Stopnice, ki so se polžasto zvijale tri nadstropja, sem preskakoval po tri naenkrat. Bil sem vešč tekanja po teh zlizanih stopnicah in šele čez kakšnih deset let, ko sem odkril čare tekočih opojnosti, sem si na njih prvič zvil gleženj.
Ko sem bil končno zunaj, sem pod divjim kostanjem, ki se je kot edini predstavnik flore na naši ulici bohotil v spomladanskem soncu, opazil prijatelje, ki so pokali pasje bombice. Pomahali so mi, jaz pa jim nisem odmahal. Verjetno ste zdaj že dojeli, da se mi je strašansko mudilo, tako da se nisem ustavil niti malo nižje na ulici, kjer je stal moder audi, da bi pogledal, koliko ima na števcu. Itak ima 220, zato gre maks 200 na uro, sem si rekel. Kot da bi vedel, koliko je to. Z našo oranžno škodo smo se do Fiese cijazili vsaj dve uri.

Legendarna videoteka Miki, v katero sem do zdaj s slino na ustih in strastnimi očmi zahajal s prijateljem, ki je doma že imel videorekorder, je bila v prostorih, v katerih je danes Dvorni bar. V črnih omarah, prislonjenih ob stene, so bili prazni ovitki videokaset, na pult se je naslanjala punca, ki je delala v videoteki. Vedno je žvečila, nosila je črtaste mornarske majice s širokim ovratnikom in velike roza uhane, ki so spominjali na hulahupe. Spominjala me je na mamo iz serije Alf. Zdela se mi je tudi toliko stara, čeprav je to v praksi verjetno pomenilo, da je imela kakšnih 16 let. Mislim, da sem bil zatreskan vanjo. Na beli mizici ob vhodu so bili katalogi filmov. Več deset filmov. Verjetno več sto filmov, ki so zdaj čakali name. Misel na to me je spravljala ob pamet. Še malo, še malo, še malo, še malo, še malo …

Ko sem končno ves zadihan prihrumel pred videoteko, sem z grozo ugotovil, da je že zaprta. Bilo je nekaj minut čez eno. Zaprto. Brez milosti. Konec zgodbe. Podrl se mi je svet. Moj drugi najboljši dan v življenju, ki je čisto malo zaostajal za najboljšim dnevom v življenju, ko sem dobil spectruma 48k, je počil kot milni mehurček. Plink. Če bi bil odrasel, bi zajokal. Ker sem bil še paglavec, sem samo posmrkal in se spuščenih ram, da sem roke skoraj vlekel po tleh, odpravil proti domu.

Doma pa oče: »Kaj si vzel, Chucka Norrisa ali Michaela Dudikoffa?«
»Nič.«
»Kako, nič?«
»Nič, prepozen sem bil. Zaprta je.« Spodnja ustnica mi je skoraj neopazno drhtela.
»Ja, itak sem se spomnil, da se brez mene verjetno ne bi mogel vpisat, ker si še premlad.«
»…« Konec je z mano. To bo vikend trpljenja, neutolažljive žalosti in polente z mlačnim mlekom. Še Manic Miner na spectrumu 48k me ne bo spravil v dobro voljo.
»Veš, kaj bi lahko?«
»Ne, oči, ne grem s tabo s kolesom do Vevč in nazaj.«
»Ne, ne. Tvoj sošolec Tadej.«
»Ja?«
»Nisi rekel, da ima neke kasete?«
»…«
»Ja, da naj bi kmalu odprli svojo videoteko.«
»Ja … Ja! Saj res!« Skočil sem proti Iskrinem telefonu z vrtečo številčnico in ga poklical. V tistih časih smo večino številk znali na pamet. Zazvoni enkrat, dvakrat, trikrat … Oglasi se že, no!
»Živjo.«
»O, živjo.« Takrat pri telefonskih pogovorih še nismo poznali vprašanja Kje si.
»Bi si lahko sposodil kakšen film pri tebi?« Moje srce je razganjalo od pričakovanj in neusahljive želje.
»Ja, samo zdajle nimamo vseh filmov doma. Pridi pogledat.«
Čez 34 sekund sem bil pri njem. V videoteki v nastajanju. V sobi brez pohištva so bile na tleh zložene VHS-kasete.
»To je vse, kar imamo.«
Zatežene drame, v katerih se moški in ženske ne znajo zmenit? Ne, hvala. Filmi za odrasle, v katerih se moški in ženske hitro zmenijo? Premlad, da bi cenil njihovo dragocenost.
»Kaj pa tale? Umazani ples
»A je za kaj?«
»Po moje še najboljši od tega, kar imam zdaj.«
»No, pa daj.«

In potem se je začela pisati zgodovina. Umazanega plesa nisem gledal enkrat. Nisem gledal dvakrat. Gledal sem ga kar šestkrat. Zapored. Patrick Swayze in Jennifer Gray sta morala biti že precej utrujena od plesa. To pa ni bil rekord. V tistih burnih mladostnih letih, ko sem filme požiral drugega za drugim, sem Top Gun pogledal kar dvanajstkrat, vendar sem šele veliko pozneje ugotovil, da v filmu igra tudi Tim Robbins. Kaj naj rečem, bil sem popolnoma zaslepljen zaradi bisernega nasmeha Toma Cruisa.

Pozneje sem se – z očetovo pomočjo – končno vpisal v videoteko in sledili so veličastni dnevi filmskih maratonov. Ob vikendih si za pet izposojenih kaset plačal samo štiri, vendar si tudi plačal, če si pozabil kaseto prevrteti nazaj. Filmi so imeli kitajske in srbohrvaške podnaslove, kakovost slike je bila primerljiva z današnjimi kopijami, posnetimi v kinu s kamero, vendar nas to – kljub temu, da ni bilo izbire – ni preveč mudilo. V vsem tem je bil namreč poseben čar, ki ga danes, ko smo vedno bolj razvajeni z najboljšo kakovostjo in možnostjo vse dobiti takoj ter tako rekoč zastonj, ne moremo več priklicati. To ali pa se samo staram.

 

miki

 

Peripetije tudi na FB

 

prijavite se

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    O, ti pipi, mali lumpek, nestrpni, zvedavi ti!
    lp

    Odgovori

Odgovor osebi Podgrajski foter