Minimalizem – živeti s smislom

minimalizem

 

Vsake toliko dobim v roke kakšno knjigo, ki jih s takšnim ali drugačnim predznakom imenujemo knjige za samopomoč. Nimam izključno odklonilnega mnenja o njih, je pa njihovo število, ki vztrajno raste, dovolj zgovorno v svetu preobilja in težav, povezanih s čustveno invalidnostjo, privzgojeno na napačnih predstavah o smiselnem življenju. Ujamemo se v past, iz katere marsikdo ne more, ne zna ali pa noče. Zato vedno bolj posegamo po literaturi, ki jo lahko varno prebiramo za štirimi stenami in na krilih njene spodbudne instant sporočilnosti še naprej hodimo po dobro uhojenih poteh. S tem ni nič narobe, če se na trenutke ustavimo, stresemo s sebe liste, odlomljene vejice ter trne, ki ne povzročajo več bolečine, populimo klope in premislimo, kje smo. Te dobro uhojene poti so namreč že tako poznane, da se jih sploh ne zavedamo več. Vse dokler v obliki nakopičenih težav ne začne deževati po nas in se nam ne začne udirati pod nogami. Takrat nekateri zavestno skrenejo s teh uhojenih poti in se podajo v neznano. Svoje dogodke in izkušnje prelijejo v knjigo, ki služi kot nekakšen zemljevid za vse tiste, ki tudi sami želijo narediti korak vstran in se želijo oborožiti s čim več pripomočki, ki bi jim pomagali pri tem. Toda v prehitri začetni vnemi, ki je posledica napisanih spodbudnih besed, hitro spregledamo ali pa ne razumemo, da te besede niso nobeno zagotovilo za premike in ne služijo kot bližnjica do uspeha, ampak nam lahko samo za hip odprejo zaspane oči.

Eno takih knjig sta napisala tudi Joshua Fields Millburn in Ryan Nicodemus, ki sta izjemno dobro plačani službi obesila na klin. Imela sta vse, kar je mogoče kupiti, vendar jima to ni bilo dovolj, saj sta bila z vsako pohvalo, nagrado ali rečjo, ki je hitro izgubila blesk, na lovu za novimi trofejami, novimi uspehi. Hrepenenje je zahtevalo vedno več napora. Osvajalski pohodi na materialne vrhove so terjali vedno več časa. Na vsakem zavzetem vrhu pa se nista ustavila, ampak sta se zagledala v višji vrh, ki ju je slepil s svojo lepoto. Vedno bolj sta garala, da bi si dokazala, da lahko živita svoje sanje, ki pa so začele spominjati na moro. Bila sta kot odvisnika, ki sta za normalno funkcioniranje potrebovala vedno večje odmerke dražljajev. Nista mogla razumeti, zakaj se ju loteva vedno večje nezadovoljstvo, zato sta se oklenila varnih obljub potrošniške družbe, da je pot do sreče tlakovana z večjo hišo, boljšim avtomobilom, eksotičnimi počitnicami, najnovejšo tehniko. Vendar sreče ni bilo. Praznina se je samo še povečala.

Nato sta odkrila minimalizem, gibanje, katerega glavno poslanstvo je, da pomaga ljudem odvreči nepomembne priveske, ki nas v življenju samo ovirajo, in jih usmeri na pot življenja z večjim smislom. Odrekla sta se službi, se znebila stvari, ki sta jih kopičila, in dala prednost pomembnim rečem. S tem sta spet pridobila čas, začela uživati, sledila sta svojim strastem in pridobila občutek svobode.

Knjigo Minimalizem – živeti s smislom sta razdelila na sedem poglavij in v vsakem sta se osredotočila na eno ob bistvenih sestavin življenja. Dotaknila sta se pomena zdravja, odnosov, strasti in osebne rasti – prvin, ki nam s pravilnim ravnanjem omogočajo, da zadihamo s polnimi pljuči. Za konec prihranita najpomembnejšo dimenzijo: prispevanje k izboljšanju skupnosti. Med drugim zapišeta: Lahko vplivaš na druge. Svet potrebuje ljudi, kot si ti, da jasneje vidi nekatere reči. Prav res. Z rastjo in širjenjem obzorij lahko z dobrim zgledom, ki v nobenem primeru ne vključuje zlorab znanja, dodajaš vrednost skupnosti in s tem, ko raste skupnost, rasteš naprej tudi ti.

Glavno sporočilo knjige je mogoče strniti v tri besede: svoboda, čas in sreča. Pri doseganju tega nam lahko med drugim pomaga minimalizem, s katerim »odpravimo odvečno v življenju, se osredotočimo na bistveno ter najdemo srečo, izpolnitev in svobodo.« Vse to drži, vendar pa je treba narediti korak nazaj in z določeno mero kritičnosti pogledati na sam pojem sreče. Sreča, ta nesrečni izraz, je poleg ljubezni v dobi hipnih zadovoljitev ena najbolj zlorabljenih besed. Nevarno je razmišljanje, da je za srečo dovolj, če se znebiš odvečnega. Svoboda je samo začetek. Težava nastane, ko začnemo poudarjati, da je smisel življenja v iskanju sreče, in ponotranjimo, da je sreča nekaj trajnega, udobno krmarjenje po mirnem morju brez čeri. S takim razmišljanjem smo lahko samo razočarani. Res je, v svetu, v katerem je pehanje za rečmi posebno cenjen šport, v svetu, v katerem smo stalno omreženi, zamreženi, povezani, odvisni, pogosto ne vidimo več okolice, stik pa izgubljamo tudi sami s sabo. V tem svetu zeva vedno večja praznina, ki jo zmotno povezujemo s pomanjkanjem sreče, breme tega nezadovoljstva pa z velikim žarom prenašamo na partnerje, otroke, prijatelje, državo. V našem življenju je toliko odvečnih šumov, da ne slišimo več sebe. Strinjam se z avtorjema, da je treba stremeti k večji svobodi, ampak ne za ceno iskanja obljubljene dežele, ki ji v našem svetu preobilja tako radi nadenemo oznako »sreča«.

Knjiga je napisana kratko in jedrnato, v skladu z načelom minimalizma, in vsebuje nekaj smiselnih točk, ki jih velja upoštevati. Vendar pa je treba vedeti, da je to samo zgodba avtorjev in – kot priznavata sama – so to njune izkušnje, ki jih ni mogoče samo prekopirati v drug svet. Napisano naj služi kot smernica, motivacija, da se končno zganemo z gugalnika, ki nas uspava, in se lotimo pospravljanja podstrešja. Med prebiranjem ves čas hodimo po meji med banalnostjo in globljim sporočilom in od vsakega bralca je odvisno, na katero stran bo stopil. Če smo za življenje s smislom že nekaj naredili, potem lahko njune besede služijo kot potrdilo, da smo na pravi poti. Če smo knjigo dobili v roke po naključju, pa nam lahko osvetli nekatere vidike, ki jih nismo znali ubesediti. Včasih je dovolj, da vidimo napisano.

Pri teh knjigah pa je vendarle treba biti previden, saj si lahko hitro ustvariš mnenje, da zmoreš vse, če si to le dovolj močno želiš. Če nisi pazljiv, te zaslepijo s svojo prijaznostjo in prizanesljivostjo in te odvračajo od bistva, ki je lasten samo tebi samemu in ne množicam, katerim so te knjige namenjene. Kakršna koli sprememba mora postati način življenja in ne sme kot muha enodnevnica zgoreti ob prvem plamenčku navdušenja. V življenju je na žalost velikokrat tako, da smo za korenite spremembe pripravljeni šele po dogodku, ki nas pretrese do temeljev, ali takrat, ko je prepozno – naj bo to pri uvajanju novih prehranjevalnih navad ali poskusu obuditve odnosov.

Knjiga ima nekaj dragocenih sporočil in v času, ko nam tako hudo primanjkuje časa, si vendarle vzemite čas in jo preberite. Če nič drugega, se boste za trenutek ustavili in se vprašali, ali živite polno in strastno, ali svoj čas namenite tudi bližnjim, ali je to, čemur pravite kariera, res to, čemur se želite posvetiti v naslednjih letih. In predvsem, ali vas vse to izpolnjuje.

Pa še nekaj. Ena redkih materialnih stvari, ki s kopičenjem ne izgubi vrednosti in od katere lahko – če se ji posvetiš – odneseš veliko več, kot vanjo vložiš, je knjiga. Tudi ta.

 

prijavite se

 

 

Ankh

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Miha says:

    Napisano podpira teorijo o vplivu dohodkov na srečo/zadovoljstvo. Ti na začetku znatno vplivajo, pride pa do točke preloma, in ta točka preloma ni tako blazno visoka v smislu dohodka, nekoliko nad povprečjem, potem pa je treba poiskati druge vrednote/smisel, sicer zadovoljstvo začne hitro padati. No, do tega ste verjetno prišla avtorja.

    Odgovori
    • Damjan says:

      Tako je. Je pa smiselno, da te zadeve prepoznamo že prej. Sam denar (ali materialne dobrine) niso težava. Težava je, kakšen predznak jim pripišemo oziroma kaj smo pripravljeni storiti, da pridemo do tega. Hvala za komentar!

      Odgovori

Napišite odgovor.