Mladi in slovenski film

9201-l

Slovenski filmi. V bistvu jih rad gledam. Včasih preprosto zato, da zadovoljim tisto svojo notranjo bit, ki se rada naslaja nad točno določeno vsebino. Tako, ki ji ne gre pripisovati kakovosti. Vendar bistvo tega zapisa ni v tem, ampak v igralstvu. Opravka imamo z zanimivim fenomenom oziroma že kar paradoksom.

Mladi ne znajo igrati. Ko je v njih usmerjena kamera, postanejo leseni, okorni, prisiljeni, nenaravni. Lahko bi šli tako daleč in bi rekli, da izgubijo stik z realnostjo. Seveda je razlog tudi v tem, da jim nerealne besede v usta polaga scenarij, ki deluje samo na papirju. Seveda je kriv tudi režiser, za katerega se zdi, da se mu otroci zdijo nujno zlo, ki ga mora v filmu prenašati. Pa čeprav je film o mladini. Seveda.

Toda za moje pojme je enega glavnih razlogov, zakaj je igra mladih videti kot dolgočasno izmenjavanje žogice za namizni tenis, treba poiskati nekje na površju šolskega sistema. Vajeni smo nesmiselnega vsrkavanja informacij, vajeni smo ubogljivega poslušanja, ne pa tudi javnega nastopanja. Ko je treba nekaj povedati pred skupino ljudi, zmrznemo. V najboljšem primeru zdrdramo tisto, kar smo zmetali vase, ne da bi razumeli, kaj je to, kar smo zmetali vase. Nismo odprti, nismo sproščeni.

In tu pride do paradoksa, ki sem ga omenjal zgoraj. Imamo kar nekaj odraslih igralcev, ki so izvrstni. Samobor v Razrednem sovražniku je izjemen. Tako izjemen, da me je oblila kurja polt. Tako malo besed in takšna prezenca. Toda kaj, ko je bila v filmu tudi mladina. Mladina s slaboumnimi dialogi. Mladina, za katero skoraj upam trditi, da jo lahko po slovenskih šolah iščemo z lučjo. In film rešuje prav Samobor.1)Prav (in verjetno samo) zaradi njega lahko rečem, da mi je bil film všeč. Je pa zanimivo, da kot primer dobrega slovenskega filma vedno navedem film Šelestenje, katerega scenarist je bil tudi eden od scenaristov pri Razrednem sovražniku. Filme rešujejo odrasli.  Ki pa tavajo po scenarističnem blodnjaku. Po umetniških inštalacijah, ki pogosto nimajo stika z realnostjo.

Pogrešam slovenske žanrske filme. Toda zdi se mi, da za kaj takega še nismo dovolj odrasli.

References   [ + ]

1. Prav (in verjetno samo) zaradi njega lahko rečem, da mi je bil film všeč. Je pa zanimivo, da kot primer dobrega slovenskega filma vedno navedem film Šelestenje, katerega scenarist je bil tudi eden od scenaristov pri Razrednem sovražniku.
Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.