Mojca Kumerdej – Kronosova žetev

Rad imam tisti vmesni čas med knjigama, ko te po miselnih zavojih še vedno gladi nedavno prebrana zgodba in te s triki prevarane ljubice ljubosumno poskuša prižeti k sebi, medtem ko z enim očesom že pogleduješ h knjigi, ki skušnjavsko mežika in oddaja papirnate feromone. Ta čas podaljšujem, kolikor se da. Knjigo primem, grem s prsti po platnici, jo obračam, morda preletim kolofon in vsrkam vonjave. Nato jo odložim do trenutka, ko se odločim prebrati prvi stavek. Če je pričakovanje veliko, je to svečan trenutek.

Nežno zeleni grički so se stresali v sinkopiranem ritmu in dopoldansko sonce, ki je marelično oblivalo pokrajino, je naznanjalo, da mraz deželo, ki jo je stiskal vse do začetka aprila, počasi izpušča iz hladnega primeža.

Prvi stavek je zame pomemben. Toda ne v klasičnem smislu, ko o njem zaradi njegove teže piše zgodovina, ampak zato, ker s prebranim prvim stavkom, po prvi piki, knjigi sporočam, da sem zdaj njen. In Kronosova žetev Mojce Kumerdej, ki je nase opozorila že leta 2001 s prvencem Krst nad Triglavom, je to mojo predanost poplačala že na samem začetku. Ko sem jo odprl, je odprla tudi mene. Čim je steklo – in steklo je takoj –, se je podrl jez in besede, ki so bušnile vame, so me spodnesle. Ko se ti zgodi nekaj takega, se začneš brzdati, napisano miselno gneteš po kratkih odmerkih. Da bi trajalo čim dlje. In bi použil čim več.

Človek je leno in butasto bitje, butasto celo bolj od živali, ki jih žene nagon po preživetju in so brez duha, dušo, no, dušo, krivoverstvo gor ali dol, bi nekaterim živalim celo lahko pripisali. Ne pa kot ljudstvo, ki hlepi po gospodarju, in če ga nima, si ga izmisli, da jim ta pove, kaj naj počne in česa ne, kako naj se pari in kdaj ne, kaj da je Bogu všeč in kaj se mu zdi hudobno. Brez napotkov, navodil, prepovedi in zapovedi je ubogo neuko ljudstvo izgubljeno.

Zgodba je postavljena na prelom 16. stoletja, ko se naši konci po eni strani dušijo v omejitvah verske zatohlosti, po drugi strani pa, v podobah ponosnih in neomajnih grofov ter odločnih županov, vznikajo nove smeri, se odpirajo možnosti, upanje. Dežela je razklana in zdi se, da je pravica do verske izbire zgolj pajčolan v vedno bolj besnečem in vročem vetru. Razsvetljenske misli in dejanja imajo svojo ceno. Veljaki notranjeavstrijskih dednih dežel v strahu, da se krha njihova oblast, v mesta in vasi pošljejo verske komisije, da pretehtajo resnost krivoverstva in prisilijo fevdne gospode, ki imajo v svoji sredi luterane, da znova vzpostavijo red. In red pomeni samo to, da sprejmejo katolicizem, strnejo vrste pod enim samim bogom, ki jih bojda edini lahko obrani pred turškimi vpadi, smrtonosno kugo, slabo letino in čudaškimi, z vsemi žavbami namazani tujci, ki se pod pretvezo trgovanja želijo zriniti v vrste bogaboječih, poštenih ljudi. To je čas vcepljene krivde in maščevalnega boga. Rešitve za vse tegobe pa so ponujene na dlani – molitev, molitev, molitev, brezgrešnost in občasen čarovniški proces, ki predrami zdolgočaseno in lahkoverno ljudstvo. Od tegob prestrašeno ljudstvo, ki jim je vsake toliko časa ponujena kost, medtem ko je bilo meso že zdavnaj pospravljeno v zakulisju.

O davku na vode, in to tako na potočke, ki se vijejo skozi fevd, kot na vodo, ki se nakaplja iz nebes, bi prav tako veljajo razmisliti. No, veter pa bomo velikodušno podarili ter ljudstvo opozorili, da če ga bo kakorkoli sralo, bo nad njihove bajture za kazen privihrala vihra in jim polomastila strehe ter pomendrala, kar so nasajali in nasadili. Ko se ljudstvo nad novimi davki razburi, mu tako v istem paketu neobdavčeno ponudimo veter in bo v hipu doumelo, da je oblast kljub strogim ukrepom preudarna in pravična.

In ravno v tem se skriva aktualnost romana. Čeprav manipuliranje z množicami ni ne sveža tematika ne nov pojav, pa je zanimivo opazovati, tudi s pisateljičino lucidno mešanico ironije in zabeljenega humorja, kako je boj za oblast na rovaš obupanega ljudstva, ki hlastno skoči na prvo kapljico krvi in pograbi šokantno servirano novico, trajno stanje. Skozi stoletja se spreminjajo samo zunanji dejavniki, s katerimi tisti, ki odločajo za debelimi stenami daleč od razočaranih oči, držijo v šahu ljudi in jih vodijo po svojem nareku. Strah vedno podre notranjo zaščito in pot do mehkega je prosta. Ker imamo kratek spomin, smo se v zgodovini zaciklali v neskončen dan v istem filmu, samo besede so druge.

Razuma, spoštovani župan, pa v naših krajih ni prav veliko. Čustva, občutja in brezumne strasti gonijo svet.

Mojca Kumerdej je napisala izvrsten zgodovinski roman, ki se s filozofskega gledišča loti vprašanja smisla in od bralca terja precej miselnih skokov v notranjost. Kljub svoji obilnosti ne dolgočasi in z mojstrskimi jezikovnimi bravurami očara, uči in zabava. Predvsem pa je v knjigi veliko boga. Boga kot orodje, ki služi zgolj za utišanje množic, boga kot špansko steno, za katero se predajaš užitkom, prepovedanim sadovom in se mastiš z vsem, o katerem lahko večina samo sanja, boga kot razočaranje, ko se razblini verovanje v nekaj, s čimer so ti polnili misli vse življenje, zdaj pa zgrmiš v praznino smisla in ne vidiš več naprej. In predvsem boga časa, ki mu mora slehernik na koncu priznati poraz, četudi se ogrne v navidezni plašč udobja. Kronos dohiti in potepta vsakogar. Takrat je igre konec, spomina ni več. In vse se lahko ponovi.

Dobrih človeških lastnosti od slabih ni mogoče prešati skozi telo, ampak samo z gajžlanjem duha.

Vsekakor je Kronosova žetev knjiga, ki je ne gre spregledati.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Damjan, hvala. Predstavitev, da jo bom mogla vzeti v roke.

    Odgovori

Napišite odgovor.