Mr Gwyn – Alessandro Baricco

gwyn

Mr Gwyn ni običajen roman. Je knjiga v knjigi. Zgodba v zgodbi. Življenje v življenju.

Skrivnostnega in nekoliko čudaškega Jasperja Gwyna je nekega dne, ko se je še vedno sončil v dokaj uspešni pisateljski karieri, prešinila precej jasna misel, da ima vsega dovolj. Prišel je do točke v življenju, ko so se mu življenjske resnice, ki jih je prej tako negoval, zdaj začele upirati. Čez pisateljevanje je naredil križ in to z velikim pokom objavil v časopisu Guardian. Članek je vseboval seznam dvainpetdesetih reči, ki jih ne bo nikoli več počel in ena od teh je pisanje knjig. S tem je opravil. Za vedno.

Njegov agent – tudi prijatelj – Tom pa je bil trmasto prepričan, da je to zgolj genialen marketinški prijem, ki bo samo še povečal njegovo ceno na tržišču. Vendar ni bil. Jasper Gwyn se je umaknil. Izginil je z zemljevida sveta, v katerem se je nekoč tako udomačeno gibal, in se potikal po mestnih pralnicah, v katerih se je prepuščal vedno bolj osvobojenim mislim, s katerimi je vztrajno razgrajeval balast včerajšnjega dne. Toda z vsakim trenutkom večje svobode ga je začel glodati vedno večji dvom. Kaj zdaj? Kako naprej?

Po spletu naključnih srečanj, ki jih je Gwyn vzel kot usodna znamenja, pa je dojel, da mu je namenjeno pisanje portretov ljudi. Ne risanje. Pisanje. Postal bo kopist, prepisovalec življenja. Najel je studio – plesniv, umazan prostor z dotrajanimi nadometnimi cevmi –, skladatelju plačal, da mu je napisal večurno razpoloženjsko glasbo, ki bo do potankosti ustrezala prostoru in dejanju, ter lokalnemu izdelovalcu žarnic naročil, naj mu izdela žarnice, ki oddajajo prav posebno svetlobo.

Ker je moral svojo zamisel preskusiti tudi v praksi, je za vajo najel asistentko svojega agenta, Rebecco. Vsak dan – trideset dni – je za štiri ure prišla v studio in mu pozirala gola. Pravzaprav mu ni pozirala, ampak je samo bila tam, sama s sabo, Gwyn pa jo je opazoval. Ko je minilo trideset dni, ji je Gwyn izdelal portret, katerega besede so Rebecco izjemno ganile. Mar vidi v mojo dušo? Je mogoče, da na samo nekaj straneh zaobjame moje bistvo?

Zaradi platonske naklonjenosti, ki se je v tem času risanja potreta z besedami samo še povečala, je Gwyn Rebecco vzel v službo. Iskala je nove ljudi za izdelavo portreta in posel je začel cveteti. Vsak, ki je prišel v njegov studio, se je po tridesetih dneh spremenil. Čutil je globoko povezanost s samim seboj, Gwyn pa je to mojstrsko zajel na nekaj straneh potreta. Pisanje ni samo pisanje, ampak zaživi šele takrat, ko si z nekom. V istem prostoru. Bližina je bila ustvarjena. Bližina, ki pa je naposled prestopila tisto nevidno mejo primernosti. Skušnjave so bile prevelike. In tako hitro, kot je Gwyn vstopil v svetove drugih, tako hitro je tudi izstopil. Izginil je. Njegov življenjski projekt je obstal. Jasper je za seboj pustil vprašanja, ki so vedno bolj začela mučiti Rebecco. Nekaj let pozneje namreč v nekem romanu že pokojne pisateljice odkrije svoj portret. Sprva v njej izbruhne neizmerna jeza, saj je prepričana, da je njen portret ponaredek. Prepisan. Kopiran. Toda nato se poda na pot odkrivanja resnice. Kdo je Jasper Gwyn? Kaj želi povedati?

Bariccov roman je kratek in je napisan v jedrnatem slogu, ki ne dopušča odvečnih olepšav. Je hkrati čuten in hladen, zapeljiv in odbijajoč. Predvsem pa nas s svojo mamljivo skrivnostnostjo tako posrka vase, da ne moremo odvrniti pogleda. Bralec se počuti, kot da bi se znašel sredi nekega izjemno intimnega trenutka, v katerem bi že z eno samo neprimerno besedo zlomil krhko ravnovesje bližine, ki jo Jasper Gwyn v romanu tako vneto išče. Baricco se spretno igra z nami in nas z veščimi potezami ovija okoli zvijačnih pisateljskih prstov. To je knjiga o čudovitih portretih življenja, toda pisatelj nikoli ne pokaže, kaj piše v teh portretih. Nam pa namigne, da je v noveli Trikrat ob zori, ki je tudi omenjena v tej knjigi in je povezana z njo, orisanih nekaj teh portretov. Zanimivo, privlačno, skrivnostno.

trikrat

Kaj je tisto, kar smo? Je to zgodba življenja, ena stran v knjigi, nekaj besed pozornega očesa opazovalca, ki tiho sedi v kotu in vsrkava energijo, ki jo oddajamo, ko smo sami s sabo? Je portret sploh portret, če je napisan enostransko? Kaj je bližina? Je to beseda, ki jo namenimo drugemu, je to dotik, želja po dotiku, objem? Je bližina nekaj, kar živi v nas? Smo vse to hkrati?

Predstavljajte si, da se sprehajate po precej praznih svetovih, v katerih ste sami. Ta hladen svet pa preplavlja topla svetloba. Nekaj vas muči, iščete stik s človekom, pa ga ne najdete. Želite oditi, vendar se ne premaknete, ker vam prijajo topli žarki. Izjemno berljiva postmodernistična skrivnostna zgodba, ki se bere, kot da bi jo sanjali. Česa takega še niste brali.

 

prijavite se

 

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Limoncello says:

    Absolutno eno mojih najljubsih branj! Pravi uzitek, zgodbe v zgodbah …

    Se na veliko dobrih zgodb in recenzij!

    Odgovori
  2. Podgrajski foter says:

    Super! :-)

    Odgovori

Napišite odgovor.