Na potezi

sah_page

Pred nekaj dnevi sem s Tanajmlajšo igral šah. Nisem bil čisto pri stvari, kot zadnje čase pogosto nisem. Ta igra, ki je zahtevala več bližine kot hladne strategije, me je vrnila v čase, ko sem sam kot razposajeni mladenič šah igral z očetom. To je bil najin trenutek. Redko sem se umiril, ampak ko sem imel ob sobotah po kosilu pred sabo ročno izrezljane figure, je nemir izgubil bitko za prevlado.

In to ni bila samo igra. Bila je veliko več. Ko sem premikal kmete, delal rošade in na moje presenečenje očetu, ki je prebral na tone šahovskih knjig, povzročal sive lase, sem razmišljal o borovnicah s sladkorjem, s katerimi se bom popoldne sladkal pred televizorjem, ko bo na sporedu eden od številnih gusarskih filmov, ki jih obožujem, razmišljal sem o tem, koliko pasjih bombic mi lahko raznese v rokah brez posledic, tuhtal sem, od koga lahko pred ponedeljkom prepišem domače branje, spraševal sem se, kdaj gre sestra od doma, da ji bom lahko izmaknil dragocene italijanske radirke, ki jih bom v šoli zamenjal za kaj dejansko uporabnega, nato pa sem premaknil trdnjavo, da je oče samo izustil znameniti pičmadrz. To so bile te male zmage.

Seveda to šteje. Samo taki trenutki štejejo. Pa si jih je včasih tako težko priboriti zase.

Začel sem pisati roman. Ne vem, kam me bo odneslo. Je pa lepo, ko po daljšem času postanih želj, ki te, pomanjkljivo negovane, nedomišljene, vendar napihnjene, uspavajo in te obtežene povlečejo s sabo v najgloblje temine, da se ne znaš in ne zmoreš več obrniti ne levo ne desno, začutiš pravo smer. V imenu vseh tistih bogatih trenutkov, ki so me sestavili do danes. In zaradi katerih tudi v teh dneh s Tanajmlajšo igram šah ter razmišljam, kdaj bo prišel čas, ko se bom samo še mučil z igro, Tanajmlajša pa bo imela v mislih vse živo in me obenem matirala. Pogledam jo v oči, da bi ji vse to nekako poskušal razložiti, ko mi nestrpno reče:

Oči, na potezi si.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.