Napoleon

HP-Nap-Jos3+copy

 

Na koncu prevedenega filma nikoli nisem pritisnil pike, ampak črko ‘c’. Tako je bilo tudi tistega pozno zimskega dne pred kakšnimi trinajstimi leti. Na hitro sem ocenil število podnaslovov in zadovoljno ugotovil, da sem v maratonski izmeni, ki sem jo prekinil samo z občasnimi plenjenji hladilnika, naklepal več kot tisoč dvesto titlov. Takrat še ni bilo oblakov, zunanji diski so stali kot rabljeni yugoti, zato sem v pekač rutinsko vstavil CD-RW in zapekel nepopravljeno različico prevoda. Naj se še malo uleže, sem si rekel.

Ker takrat – recimo leta 2002 – še ni bilo facebookov, twitterjev, instagramov, linkedinov, googlov+ in podobnega izjemno koristnega okolja za kazanje mišic, se nisem mogel nikomur takoj pohvaliti (no, razen prijatelju ali dvema na ICQ-ju, predniku Skypa), zato sem storil edino stvar, ki si jo takrat lahko naredil. Kot The Dude iz Velikega Lebowskega sem se praktično v kopalnem plašču odplazil do lokalnega lokala, da bi svoje navdušenje izlil natakarju/lastniku, ki ga je moj podvig zanimal toliko kot čiščenje s prsti popacanega kozarca.

Preskočimo vse opise modrega neba, koncerta ptičkov, ki napovedujejo pomlad, notranje in zunanje monologe na tej stometrski razdalji do drugega doma in skočimo naravnost za točilni pult, kjer se dogaja akcija neslutenih razsežnosti.

Torej, sedel sem tam, na barskem stolčku, iz katerega je silila s čiki ožgana rumena pena.

a) Če imaš, dragi bralec, manj kot 16 let, sem pil sok s smetano (brez dežnička).
b) Če imaš 18–55 let, sem po rokah svaljkal pivo (brez limone).
c) Če pa imaš več kot 55 let, pa sem naročil travarico in kozarec vode.

Ko sem bil tako pri tretjem soku/pivu/travarici, mi je v žepu zacingljalo. Izvlekel sem opeko. Mesidž. Pazite, to ni bil eden teh modernih telefonov, ko se ti na zaslonu takoj prikaže pol romana. Ne, to je bil telefon z enovrstičnim zaslonom, ki je za prikaz sporočila, dolgega 140 znakov, potreboval približno toliko časa, kot bi ga porabil za ogled razširjene izdaje V vrtincu na štirih devedejih. No, naredil sem par požirkov in sproti bral: Damjan, lahko pokličeš? Nujno je!

Ha, iz distribucije me kličejo. Verjetno bo treba spet kakšen filmski napovednik na hitro prevesti. Ni panike, ej! Še enega ruknem in sem z vami.

Stopil sem ven, pod modro nebo, v milozvočje ptičjega koncerta. Tipknem številko, dvakrat se zmotim. Trije sokovi s smetano vseeno niso kar tako.
»Živjo.«
»Živjo, Damjan, panika!«
»Ma, kakšna panika, ej. A še kdaj nismo porihtal?«
»Ne, resno. Napoleon je v Ljubljani.«

Jebela marela, kaj mi je dal natakar v sok! Saj sem zviznjen, ampak toliko pa spet ne, no!

»Haha, kakšen Napoleon?«
»Pa saj veš, Armand Assante, ki je igral Napoleona.«
»A … g g …. Ja?«
»No, danes še smuča na Rogli, jutri pa bi rad gledal Nikogaršnjo zemljo.«
»Ma, krasno, super film.«
»Ja, ampak problem je, ker bi ga rad gledal v kinu, mi pa nimamo kopije z angleškimi titli. Zato je predlagal, da bi mu prevajalec šepetal prevode med filmom.«
»Buahaha, a ti to resno?«
»Ja. Saj imamo kaseto z angleškimi podnaslovi, tako da jo lahko prideš iskat.«
»Humf … Bloh … Zakaj pa ne pogleda kar na kaseti, lepo zvečer, ob toplini kamina? Na Rogli ali kje je že.«
»Lej, zaželel si je kino. Slišal je, da je dober film in si ga noče pokvarit s kaseto.«
»Ja, itak, kaj pa, logično. V kinu nisi nikoli sam, razen Napoleona ha ha ha.« Samo meni se je zdelo smešno. »Ampak kaj zdaj to pomeni?«
»Nič, bereš mu, saj ni treba vse dobesedno. Boš lahko?«

Kar slišal sem jo, kako sedi na kolenih, s solzami v očeh. Od mojega odgovora je bilo odvisno vse – usoda njenih treh otrok, izid naslednjih volitev, cena naftnih derivatov na svetovnih trgih. Počutil sem se izigranega, potisnjenega v kot. Pod težo izjemnega pritiska se že ne bom zlomil! Kar je preveč, je pa preveč. Kako si drznejo, to je pa višek! Ne, ne bom, evo. Ne. Bom.

»V redu, pridem čim prej iskat.«
»Uf, hvala.«

Hitro sem plačal in obenem preklinjal, ker je popolnoma popustil pivski užitek. No buzz, no glory.

Z mamino corso sem po popoldanskih mestnih ulicah odšvigal do sedeža distribucije in pobral kaseto. Nismo veliko govorili, pravzaprav nismo govorili nič, po zraku se je vlekla neizrekljiva napetost. Nihče ni vedel nič, vsi smo vedeli vse. Zdaj je bilo vse v mojih rokah. Oziroma ustih. Srečno, so le izdavili in to iskreno mislili.

Doma mi ni preostalo drugega, kot da VHS-kaseto vstavim v videorekorder in začnem. In sem začel. Že od nekdaj s pridom hranim svoje obsesije in tudi tokrat ni bilo drugače. Lotil sem se učenja podnaslovov. Na pamet. Od prvega do zadnjega, vrstico po vrstico, pri tem pa sem oponašal naglase in grimase. Po treh urah sem bil približno nikjer, vsaj tako sem mislil, ko sem z grozo opazil, da sem se prebil šele do petnajste minute uro in pol dolgega filma. To bo še veselo, sem si rekel in že razmišljal, kaj vse bom zmetal v usta, s čim vse se bom našprical, da ne bom naslednji dan gospodu Napoleonu dihal za vrat z zombijevsko sapo in ga omamil s poletno podpazduho. Resne težave, ki zahtevajo titanske priprave in nečloveške napore.

Pa je minila noč. Krvave oči, vneto grlo, slovenščina je postala moj drugi jezik, fasal sem sindrom Daljincus Remotikus (otečeni palec zaradi konstantnega previjanja naprej in nazaj z daljinskim upravljalnikom – op. u.). Bil sem na tleh, poražen, noben planet ni bil več pravilno poravnan. Nič od nič. Ne zmorem, ne bo šlo, kaj ste me silili, falotje brezbožni!

Vzel sem opeko. Pripravljen sem bil priznati poraz. Poklical sem distribucijo.

»Živjo …«
»O, živjo, Damjan.« Nekam vesel glas. Hm.
»Ja, veš, tole ne bo šlo. Celo noč sem se matral …« Zdaj sem bil jaz pripravljen skočiti na kolena. Hotel sem rotiti, izkašljati svojo ranjeno dušo.
»A veš, kaj.« Pričakoval sem najhujši napad strupenih puščic.
»Glej …«
»Saj bi te že jaz poklicala pozneje. Armand se je odločil, da bo ostal na Rogli, tako da ti ne bo treba.«
»A.« Zdaj se me je lotila jeza drugačne vrste.
»Saj veš, kako to gre.«
»Ampak jaz sem se vse naučil na pamet!«
»Ja, ej. Wow. Super! Bravo! Ampak saj veš, kako to gre.«
»Ja, vem.« Če iščete ustrezno besedo, ki bi opisala moje stanje, naj vam pomagam. Poparjen.
»Nič, naspi se.«
»Bom, hvala.«
»Hvala tebi!«

Kaj pa sem hotel drugega, kot da sem namesto v posteljo zavil na sok s smetano. Svojo prigodo sem želel zaupati natakarju, a kaj, ko se je tako zavzeto lotil čiščenja s prsti popacanega kozarca.

Še dandanes se po vaseh govori o pogumnem človeku, ki je na kocko postavil vse (tudi cene naftnih derivatov), da bi se na pamet naučil filma. Tisti otroci, ki se želijo postavljati pred sošolci, gredo celo tako daleč in povedo, da taisti pogumni mož zna film povedati od konca proti začetku.

 

prijavite se

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.