Nastopanje in zelje

presentationskills

Javno nastopanje. To je tisto, ko se moraš izpostaviti in pred drugimi povedati nekaj približno razumljivega, pri tem pa s takšnimi in drugačnimi akrobatskimi triki paziti, da se ne blamiraš. Preveč.

To so nastopi, pri katerih ni dovolj, da vztrajno mahaš z rokami, se postavljaš z mojstrsko in lično sestavljeno predstavitvijo, ko se poznavalsko smukaš okoli projektorja ali – bognedaj – grafoskopa, se zadovoljno kitiš s tremi doktorskimi nazivi ali se kot poslednji tepec na planetu sam sebi hahljaš in poslušalce – v želji po vsesplošni kimajoči naklonjenosti – čim večkrat obkladaš s puhlicami v stilu: Saj se razumemo, ne? Hehe haha hihi.

To so nastopi, pri katerih morajo biti misli urejene, sporočilo, ki vznikne iz njih, pa razumljivo tudi najstnici v zadnji klopi, ki si na kazalec navija pramen las in glasno poka z žvečilnim. Na teh nastopih moraš biti samozavesten, prepričljiv, duhovit, odprt, razumevajoč, natančen, iznajdljiv, prijazen, tematsko podkovan, prilagodljiv, odločen, zadržan in zanimiv. Z drugimi besedami: biti moraš glavni na vasi.

Ko se tako spominjam svojih prvih poskusov nastopanja, ki so bili bolj kot ne izsiljeni, bi se slepil, če bi rekel, da sem sploh bil kaj od zgoraj naštetega. Lahko grem še nekoliko dlje in izjavim, da sem pogrnil po celi črti.

OSNOVNA ŠOLA

Včasih smo morali v klopi sedeti pokončno, z rokami za hrbtom. Govorili smo, ko smo bili vprašani. Zaradi tega ni bilo ravno veliko priložnosti, da bi tako ali drugače razvijali svoje govorniške sposobnosti. Spomnim pa se enega takega osamelega primera, ko nam je učiteljica dala nalogo, da vsak pripravi svoj športni komentar v živo. V tistih časih sem zagreto treniral rokomet, zato sem – logično – izbral ta šport. Če poznam rokometna pravila do obisti, bom za šalo opravil tudi s komentiranjem, sem si rekel in se pri tem tresel, kot bi bile v učilnici sibirske razmere. Ko sem stopil pred tablo, sem nekoliko spodvil nogo in gledal v tla sramežljivo kot otrok, ki si mami ne upa povedati, da je steno porisal s parameciju podobnimi družinskimi člani. Nekoliko sem povzdignil tresoči glas, da sem preglasil razbijanje srca in začel:

»Dobrodošli na tekmi med Prulami in Celjem. Igra se je začela. Žogo ima bek, poda jo krilu, ta na krilu skoči in da gol. Gool! Ena nič za Prule. Žogo ima Celje. Bek poda žogo na sredino, nazaj na beka, bek vrže žogo pivotu, ta vrže in golman brani. Še vedno ena nič. Golman vrže žogo beku, bek steče, poda žogo krilu, ta se odrine in dal gol! Dve proti nič.«

In tako naprej in tako dalje do rezultata deset proti tri, ko me je učiteljica – verjetno zaradi vse večjega strahu, da bo zaspala – ustavila. Za ta umotvor izjemne pronicljivosti in razburljivega vzdušja sem dobil velikodušno oceno 2/3. Ne, nisem čakal na odličje za izjemne dosežke. Čim prej sem se pobral v svojo klop, kjer sem si v varnem zavetju lizal rane. Vloga v Končarjevi družinski nadaljevanki bo morala še malo počakati.

SREDNJA ŠOLA

Moja prva večja napaka je bila, da sem učiteljici zelo hitro zaupal, da nameravam študirati angleščino. Še preden sva v en glas zagrulila »red lorry, yellow lorry, morning glory«, mi je že dala prvo nalogo. Izbrati sem si moral angleško knjigo in jo predstaviti pred razredom. V knjižnici sem pograbil prvo knjigo, ki je bila dovolj tanka in je imela zanimiv naslov: The Dwarves of Death.1)Zaradi tega zapisa sem še enkrat prebral to knjigo, ki je bila moja prva v angleščini. Presenečen sem bil na več ravneh. Ugotovil sem, da je jezik dokaj preprost in samo nasmehnil sem se lahko, kako sem se takrat – pred 22, 23 leti – namučil z njo. Vsebina knjige ni nič posebnega, gre za dokaj površinsko kriminalno dramo, čeprav mi je slog pisanja izredno pisan na kožo. Glavni lik mi je s svojimi humornimi in ciničnimi razmišljanji zelo podoben. Knjigo lahko prebereš v enem dnevu, od nje pa ti ostane bore malo – razen če nimata skupne preteklosti. Kot v mojem primeru. Doma sem se je lotil s slovarjem, ki je bil še iz časa kralja Arturja, in sicer s hitrostjo desetih besed na uro. Ko sem se po nekem čudežu pregrizel čez titanskih 200 strani, sem imel z novimi besedami popisanih že toliko listov, da se je zdelo, kot da sem izvirnik preprosto prepisal. Povzetek vsebine pa je bil zelo verjetno napisan v slogu, ki bi si zaslužil najmanj Bookerjevo nagrado: I Tarzan, you Jane, I go post, we eat lunch. Ko je napočil dan predstavitve, sem bil že zjutraj ves zelen. Strah je bil seveda upravičen. Pred tablo sem naravnost blestel. Zdrdral sem pet novih besed in jih načečkal na tablo, vsebino pa – kakršnakoli je že bila – sem v maniri piskajočega ptiča z zlomljenim kljunom in vnetim grlom zdolgočasenim sošolcem predal v veličastnem naglasu bratovščeščine: Zis buk tels astori …

2441277

No, zaradi tega izjemnega podviga, ki je še dolgo odmeval točno nikjer, je sledil logičen naslednji korak: Shakespeare.

»Damjan, do naslednjič preberi Hamleta in Romea in Julijo.«
»A to od Shake …«
»Ja. Preberi in pripravi materiala za eno učno uro.«
»Ampak …«
»Naslednjič boš ti vodil celo uro.«
»Ampak, glejte, poslušajte, rotim vas, na kolenih vas prosim …«
»Ja, Damjan, kako pa si predstavljaš, da boš na faksu govoril pred neznanci?«
»Že, ampak …«
»Tam bo tega veliko, veš.«
»Ja, ampak …«
»Na, moji knjigi ti posodim. Glej, da ne boš čečkal po njih.«

In sem bil spet pečen. Pečen, zelen, zamorjen, neuporaben, nedružaben in predvsem zaseden, ko sem se na robu joka in iz obupa pripravljal na predstavitev. Verjetno ni treba razlagati, kako je potekala moja ura. Naj pa samo omenim, da Shakespeare ni nič kriv. Res ne.

In ker so v življenju vse stvari tako lepo logične, sem se v tretjem letniku vpisal na govorništvo, ki je bilo eden od izbirnih predmetov. Na teh naših srečanjih smo tako prepričljivo modrovali o ničemer, da sem si od vsega skupaj zapomnil samo končni govorniški dvoboj, pri katerem sem dobil občutek, da si točke prej dobil na lepe oči kot zaradi prepričljivo predstavljenih argumentov in nastopa. No, pa še nekaj. Rekli so nam, naj si v ključnih trenutkih, ko nas med javnim nastopom stisne, predstavljamo, da so poslušalci zeljnate glave. Predstavljali naj bi si, da mogočni in samozavestni stojimo pred poljem, na katerem se sonči zelje. Resnično sem se trudil vživeti v to zelenjavno sliko, ampak se je pri tem vedno vklopila moja bujna domišljija, ki me je pripeljala tako daleč, da sem pozabil, o čem sploh govorim. Zato sem ta nasvet opustil in prestrašeno grizel naprej.

FAKULTETA

Na faksu mi je bilo že nekoliko lažje. Med nastopi sem še vedno spodvijal nogo, vendar sem se zdaj navidezno samozavestno naslanjal na grafoskop (ja, v tistih časih smo še uporabljali prosojnice 2)Za mlajše generacije: to je prosojna folija, na katero smo napisali (ali fotokopirali) besedilo in ga z grafoskopom prikazovali na platnu.). Toda ta površinska mirnost ni dolgo trajala, saj smo kmalu izvedeli, da bomo imeli hospitacije, torej nastope na osnovnih in srednjih šolah. In da je bila mera polna, sem izvedel, da bom angleščino poučeval na Poljanah. Kakšno veselje! Ognjemet radostnih trenutkov! V meni je prekipevalo od sreče!

Ah, lepo vas prosim. Kakšni radostni trenutki. To je bil žalosten dan, dan žalovanja, dan groze in strahu. Če bi rekel, da sem naslednje pol leta spal, bi se nesramno zlagal. Predstavljal sem si vse živo – da me bodo na nastopu obmetavali z gnilimi paradižniki, šestili in žepnimi kalkulatorji, da me bo učiteljica že po treh minutah s histeričnim krikom prekinila in me z lesenim ravnilom najprej pregnala iz učilnice, potem pa me še dolgo lovila po ljubljanskih ulicah in za mano kričala: Glejte ga, nesposobneža! Ujemita dolgočasneža! V tistih minutah, tik preden se zdani, sem si v varni in topli postelji risal slike, kako se sredi nastopa odprejo vrata učilnice in vstopita policista. Učiteljica urno pristopi in jima nekaj živčno krili ter pogleduje proti meni. Policista samo pokimata in dvigneta pendreka …

Seveda se nič od tega ni zgodilo. V bistvu sem preživel. Presenečeno sem ugotovil, da se svet ni ustavil. Še več. Spoznal sem nekatere stvari, ki so mi v poznejših letih in zlasti takrat, ko sem pripravljal in udejanjil delavnice podnaslavljanja, zelo pomagale. Prvič, zelje ne deluje. Drugič, pomembno je, da veš, o čem govoriš. Tretjič – in to je zelo pomembno –, zavedati se moraš, da je poslušalce še bolj strah od tebe. Strah jih je, da bodo kaj vprašani in bodo morali tudi kaj povedati. Ko se enkrat tega zaveš, narediš vse, da bo poslušalcem prijetneje, s tem pa ustvariš vzdušje, v katerem je prijetno tudi tebi. Krog je sklenjen. Govoriš ti, govorijo poslušalci. In nikogar ni strah.

No, vsaj v teoriji.

 

prijavite se

 

 

References   [ + ]

1. Zaradi tega zapisa sem še enkrat prebral to knjigo, ki je bila moja prva v angleščini. Presenečen sem bil na več ravneh. Ugotovil sem, da je jezik dokaj preprost in samo nasmehnil sem se lahko, kako sem se takrat – pred 22, 23 leti – namučil z njo. Vsebina knjige ni nič posebnega, gre za dokaj površinsko kriminalno dramo, čeprav mi je slog pisanja izredno pisan na kožo. Glavni lik mi je s svojimi humornimi in ciničnimi razmišljanji zelo podoben. Knjigo lahko prebereš v enem dnevu, od nje pa ti ostane bore malo – razen če nimata skupne preteklosti. Kot v mojem primeru.
2. Za mlajše generacije: to je prosojna folija, na katero smo napisali (ali fotokopirali) besedilo in ga z grafoskopom prikazovali na platnu.
Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Dušan says:

    Odlično!
    Posmehuje se ti pa lahko le “predavatelj”, ki ne dojame, da pot do zadnjega odstavka običajno vodi preko grozot (primerljivih le z obiskom stare kleti kjer crkne edina žarnica) prejšnjih dogodokov.
    Ali pa falirani govorec, ki si da vcepiti epilepsijo, da z nekontroliranim trzanjem rok in krčevitimi nasmehi dobi službo na komercialni TV.
    Damjan, kot poklicni perfekcionist poradiraj “h”. Faks, drugi odstavek.
    Pa kot ponavadi. Hvala ti za branja vredna branja!

    Odgovori
  2. Damjan says:

    Hvala :) Tudi jaz uživam, ko pišem. Na zalogi imam še kar nekaj peripetij hehe.

    Tisti »h« je pa že poradiran. Nekajkrat sem prebral za sabo, ampak včasih spregledaš.

    Odgovori

Napišite odgovor.