Ne premikaj se – Margaret Mazzantini

nepremikajse

Kakšna grozota je življenje, če se ga lotiš ponoči in ga hlastaš zdaj buden, zdaj v snu.

Ne premikaj se je drugi v slovenščino prevedeni roman uspešne italijanske igralke in pisateljice Margaret Mazzantini. Po dobro sprejetem ljubezenskem romanu Novorojen, ki ga v slovenščini lahko beremo od leta 2013, smo zdaj dobili še trpko družinsko zgodbo o človeku, ki ga tragičen dogodek strese do temeljev.

Uglednega kirurga Timotea pokličejo v bolnišnico, ker se je njegova najstniška hči Angela ponesrečila z motorjem. Njeno življenje visi na nitki, Timoteu pa ne preostane drugega, kot da nemočno opazuje, kako se njegovi kolegi borijo zanjo. Toda v tem času, ko se za mlado dušo kruto spopadeta življenje in smrt, bitko za obstoj, za smisel bivanja pod soncem bije tudi on sam. Ko se podrt sesede v bolnišnični čakalnici, se začne v mislih spovedovati svoji hčerki, s katero skozi vso knjigo vodi enosmerni dialog.

Vse tisto, česar ni mogel ali želel zaupati ženi, zdaj kot odprto knjigo razodene svoji hčerki in s tem tudi bralcu. Vrne se nazaj v leto ključnih sprememb, ko se je rodila Angela, njemu pa se je začela majati vera v zakon in v ljudi, ki so ga obkrožali. Vsak ustaljen korak ga je začel utesnjevati in pospešil je življenjski tempo, da bi ubežal. Pred zlizanimi tirnicami, ki so vedno vodile v eno in isto eno smer, predvsem pa pred samim seboj, čeprav se tega takrat ni zavedal.

Še preden so bili trije, torej družina, se je strahopetno umikal in predajal zgolj lastnim užitkom, sanjarjenjem ter prepričanju, da je samo njegova realnost tista, ki je prava. Z eno nogo je prestopil nevidno mejo spodobnosti in sebično rinil naprej, ne da bi posebej razmišljal o posledicah, ki bi se utegnile lomiti na plečih drugih. In prav to se na koncu tudi zgodi. Kruto in nepovratno.

Preprosto napisana zgodba, ki nam jo plast za plastjo kot plesnivo preprogo Timoteo razodeva v prvi osebi, je kontrastni roman, v katerem ni mogoče najti ničesar, kar bi bilo črno–belo. Gre za vpogled v družinsko dinamiko pasivnega sprejemanja in aktivnega iskanja navideznih izhodov, ki nas obliva zdaj z mrzlim zdaj s toplim curkom občutkov. Timoteo je izjemno sebičen moški srednjih let, ki ga bralec na trenutke nedvomno zasovraži zaradi njegovih dejanj, vendar po drugi strani tudi razume njegovo očetovsko bližino, ki jo poskuša vzpostaviti po rojstvu Angele in s katero želi v sebi sprati občutke krivde. Razpet je Timoteo in razpet je bralec. Življenje v malem. Literarno razmerje, v katerem se izmenjujeta razpenjena plima in mirna oseka, nam pisateljica smiselno podaja skozi oči glavnega lika, saj je edino tako zgodba brez olepšav, iskreni odsev nemirnega človeka, ki se je na lastno pest ujel v zanko večnega spraševanja, čemu in za koga je vredno živeti.

Gre za tipični sodobni italijanski roman v slogu Popolne akustike in tudi Samotnosti praštevil, ki s provokativnim nasmeškom in mrzličnimi kremplji razodeva tiste skrite kotičke, ki jih običajno prekrivamo z debelimi sloji všečnih potez in pričakovanih dejanj. Aktualna zgodba, ki ni niti malo banalna, nam na izjemno boleč način sporoča, da so poti do srca vedno zavite, nevarne in mukotrpne.

Čeprav bi knjigo bolj priporočil za tiste hladne zimske dni, ko se ustavimo, potegnemo vase in razmislimo o letu, dveh, ki smo jih posvetili sebi in drugim, ne bo prav nič narobe, če to naredite že zdaj. Knjiga, ki brez dvoma nekaj da.

Po obeh knjigah, Ne premikaj se in Novorojen, so posneli tudi filma, v katerih je zaigrala Penelope Cruz in ju je režiral pisateljičin mož, Sergio Castellitto.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.