Neiskanje sreče

sreča

Razmišljam. Včasih preveč, skoraj nikoli premalo. Ko minevajo težke, dolge ure, ki jih trošim, da se prebijem iz enega delovnega dneva v drugega, ko ure minevajo kot minute in minute kot ure, se sprašujem, čemu vse to. Zakaj sploh to počnem? Zakaj se tako naučeno vsak dan usedem pred računalnik, zakaj vedno znova v roke vzamem knjigo, zakaj se – ko je okoli mene že dolgo tišina sanjajočih – poglabljam v filmski svet, zakaj se tudi (ali pa zlasti) ob slabem vremenu odpravim na tek, zakaj načrtujem, si postavljam cilje, zakaj konec koncev pišem to?

Ko se mi s temi vprašanji odlepi vrhnja plast vsakdanjih misli, so na vrsti druga, težavnejša vprašanja, ki vedno bolj silijo v ospredje. Kaj sploh hočem v življenju? K čemu stremim? Kakšne cilje zasledujem? In kaj bo potem, ko bom te cilje dosegel? Bom potem zadovoljen? Izpolnjen? Celo srečen? Me bo naposled prevzel občutek gotovosti, da sem nekaj dosegel? Se bom, ko bom tako žel sadove svojih prizadevanj, pregovorno ustavil, dvignil noge in sončil pod palmami?
Med tekom, tako mimogrede, tako nepričakovano, me nato zadene, ko dam – enkrat za spremembo – trmastim in trnastim mislim prosto pot in odplavam, tako da se sliši samo škripanje kamenčkov pod nogami in se pred menoj izrisujejo zadnji oranžno-vijolični odtenki dneva. Stavki se v divjem diru ustvarjalnosti zapisujejo z vse večjo hitrostjo, ko v sebi nepremišljeno in brezbrižno zasejem oguljeno frazo: važna je pot, ne cilj. Rečem si, z vsakim pretečenim kilometrom, na gozdni poti in v življenju, imajo te besede izjemno težo in moč, pa čeprav jih tako lahkomiselno izkoriščamo za vse hlapljive puhlice, ki jih – podložene s slikami oranžno-vijoličnih sončnih zahodov – nizamo kot največje življenjske modrosti po družbenih kanalih. Tečem in čutim, kako me kot plimski val z vseh strani zadevajo občutki ter me silijo, da se ne branim. Prepustim se. Vsi podatki, vse informacije, ki se jih tako vneto in željno trudim spravljati v posebne miselne predalčke, dobijo prosto pot in se povezujejo v celoto. Takrat ti postane jasno, da šteje vsaka prebrana stran, vsaka minuta filma, vsi trenutki žalosti, veselja, vzhičenosti, razočaranj, napačnih odločitev, jeze, nespametnih dejanj. Vse to ni zaman. Ko se prepustiš tem čudovitim življenjskim učnim uram, dobi okolica domači, prepoznavni obraz.

Vse te knjižne in filmske zgodbe že od nekdaj dokaj hitro pozabim, vendar vedno bolj na lastni koži občutim, da od vsake odnesem vsaj besedo, stavek ali razpoloženje, ki me izoblikuje, vodi po zamotanih hodnikih misli in odpira vrata. In to se odraža na meni – kot pripomba, dejanje, pogled ali gesta. S tem pa se v meni druga za drugo tudi podirajo ovire, ki se mi kot stranska škoda nabirajo od otroštva.

Vprašam se: ali ima, ob poplavi vsega namišljeno lepega, sploh smisel opazovati sončni zahod? Seveda ga ima, če svoje občutke, ki vznikajo ob tem, deliš z nekom – naj bo to žena, mož, otrok, bratranec, prijatelj, pes, mačka. Pomembno je, da se vsaj za trenutek ustaviš in uživaš v tistem, kar imaš, kar te obdaja. Vse preveč se namreč oziramo k nečemu, kar bo vedno oddaljeno, zunaj dosega rok ali denarnice. Vse prevečkrat panično krilimo za nečim, čemur tako radi rečemo sreča. Sreča je precenjena. Sreča je pusta, postana, dvodimenzionalna, namišljena ideja, skovana na površinskih idealih ljubezenskih romanov, ki jih štancajo v vse večjih nakladah zaradi novodobnega zatečenega stanja, ki se izraža v pehanju po idealih, ki nam jih vcepljajo. Izprijeni romantični filmi, tisti iz čezlužja, niso nobena izjema. Fascinantna je približno toliko kot nova igračka razvajenega pamža. Življenje je vse prej kot srečno. In prav je tako. Pehanje za srečo pa vodi v enosmerno ulico – sivo, sprano, slepilno.

Ko nabereš nekaj let in izkušenj, se tega – če se kdaj tudi ustaviš – vse bolj zavedaš. Smisel ni, da si srečen, kajti iskanje sreče je tlakovano z nenehnim občutkom neizpolnjenosti in praznine. In to praznino v začaranem krogu poskušamo zapolniti s pričakovanjem, da je sreča za naslednjim vogalom, če si je le dovolj vztrajno želiš. In pri tem prav nič ne pomagajo vsa uspešna, vesela, učinkovita, slavna, celo srečna življenja, ki se samo navidezno bleščijo po družbenih omrežjih. Hitro se ujamemo v to fasadno dirko iskanja nečesa, kar sploh ne obstaja. In po tem teku za nečim neulovljivim pozabimo na to, kar je resnično okoli nas. Pozabimo se čuditi, igrati, pozabimo gledati v oči, se iskreno pogovarjati. Postanemo talci drug drugemu.

Z vsem tem vedenjem, ki se mi z vsakim trenutkom, ko poskušam uloviti sapo, ko se odpravim na tek, ko se izgubim v knjigah, poglobim v svet gibljivih slik, odstira za prosojno zaveso, zvečer hčerkama preberem pravljico. In nič mi ni treba razlagati.

Otroci razumejo. Čutijo. Se čudijo. Veliko več kot mi slišijo iz naših besed, ki so odmev naše notranjosti. To vem iz prve roke, ker sem bil tudi jaz nekoč otrok. Zdaj pa se tega mukoma znova učim. Ni mi lahko. Ampak sem iz dneva v dan bolj srečen. Kajti biti srečen pomeni, da se ne ženeš za srečo.

 

 

prijavite se

 

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    Lepe misli o sreči si obelodanil… Zaradi njene absolutne relativnosti je popolnoma nemogoče izdati neko univerzalno definicijo o njej. Če bi se zadržali na njenem otipljivem, snovnem področju, bi lahko rekli: od latvice žgancev do gala večerje, vsak zase po meri tempira veselje. A v tistem duhovnem, neotipljivem smislu pa se odpira kozmos tistih drobnih utrinkov sreče, ki pa znajo bolj zažareti, kot vse tiste lažne, ponarejene, navidezne materialne sreče, katere zamegljujejo realni pogled na življenje. In takih bleščav umetnih sonc se premnogi niti ne zavedajo, vse dotlej, dokler jim tudi tisto, naravno, nenadoma ne ugasne.
    lp

    Odgovori

Napišite odgovor.