Nemirni um

 

Reflections of Clouds on the Water-Lily Pond

Ta večer bo moj dan. Otroka sta pokrita, pravljica je prebrana, iz sobe se zdaj sliši samo smrčanje, žena je nekje zunaj s prijateljicami. Iz zamrzovalnika zadovoljno vzamem Hoferjeve ribje palčke, jih odberem sedem in pol, kolikor znaša polovica, in jih lično zložim v keramično posodo, ki jo vstavim v pečico, ko temperatura doseže 200 stopinj. Vmes iz hladilnika vzamem steklenico sveže kokakole, ki se je prijetno hladila že od jutra, ko sem začel današnjo običajno deseturno tlako tapkanja po tipkovnici. Natočim jo v tridecilitrski kozarec in pri tem pritajeno zavriskam kot otrok, ko na polici opazim kos orehove potice, ki se – in to je ena od tistih večnih življenjskih ugank – že nekaj dni nedotaknjen svaljka na kavnem krožničku vsem na plenilskih očeh. Medtem ko čakam, da se palčke segrejejo do te mere, da bom ob njihovem zlaganju na krožnik užitkarsko stokal uh ah uh uh uh, iz hladilnika vzamem še kozarec taboljše gorčice, ki mi jo je svak prinesel iz Francije in te tako zažge, da je naslednji dan prava veselica. Z žličko jo kanem na krožnik, odrežem še kos alpskega hlebca – prav tako iz Hoferja – in, ko so palčke že na krožniku, vse skupaj zložim na pladenj. Ne pozabim niti na prtičke.

Sedem pred televizor, ob levi roki imam na pladnju postrojeno zakladnico zdrave hrane in pijače, z desno je že združen daljinski upravljalnik, moderni falični simbol. Kot običajni Zemljan najprej malo brezciljno preklapljam med programi in grizljam palčke, nato prestavim na zvezdo večera – film. Zdaj sva samo jaz in ti, si rečem, ko strmim v ploščati ekran, na katerem se odvija špica bratov Warner. Ne bom pustil, da pride kaj med naju, sveto zaprisežem in se z mastno levico, na kateri je še nekaj zažganih drobtin, počoham po trebuhu. Srknem nekaj prečudovite, ravno prav ohlajene mehurčkaste tekočine in zadovoljno pomigam s prsti na nogah, podloženih z razcufanimi blazinami, kupljenimi v neki orientalski trgovini v predinternetni dobi. To je to, za take trenutke je vredno živ… In potem jo opazim! Njo, ki mi v hipu scefra platno, na katerem so se začeli v živobarvnih odtenkih slikati moji občutki sreče. Tam levo me kot napol delujoči neonski napis nase opozarja zavesa. Neporavnana, zgubana. Levi spodnji kot tkanine nemarno leži na okenski polici in razkriva temno dvorišče. Ta zevajoča luknja me gleda kot očitajoče oko in se zažira v moje misli, ki so bile – z mojim velikodušnim privoljenjem – na poti do zenovskega enoumja. Zdaj pa to. No, krasno. S sebe pometem drobtine, vstanem in se jezno zapodim proti oknu. Zaveso povlečem do konca karnise, za vsak slučaj bujno sobno rastlino zasukam tako, da listi ne segajo čez rob, in v omari poravnam nekaj knjig, ki štrlijo na vse konce kot zobje Stevea Buscemija.

Ne, ne pritisnem desetkrat stikala za luč, preden grem spat. Ne, nimam težav s črtami na pločniku in jih rade volje in brez pomisleka pohodim. Je pa res, da nekontrolirano razmišljam o tem. Ampak v moji glavi vseeno vlada stalna želja po redu in že skoraj vojaški organiziranosti. Spomnim se zadnjih vzdihljajev srednje šole, ko sem po nikoli prej videnem piflarskem navalu četrti letnik gimnazije končal z odliko, kar je pomenilo, da mi – ker smo bili zadnja generacija brez mature – ni bilo treba opravljati zaključnega izpita. To darilo sem pridno unovčil za dobre priprave na sprejemne izpite za študij angleščine. Na zadnji strani knjige profesorja Juraka sem našel seznam knjig, ki naj bi bile obvezne pri sprejemnem izpitu. Vestno sem jih prepisal na list in z njim samozavestno odkorakal v knjižnico Filozofske fakultete.

»Dober dan.«

»Pozdravljeni.«

»Bi lahko dobil te knjige?« Na pult položim list, na katerem je napisanih kakšnih trideset knjig. Knjižničarka ga z zanimanjem vzame in izgine med knjižnimi policami. Čez kakšnih pet minut se vrne s kupom knjig, jih odloži na pult, vzame svinčnik in začne označevati na seznamu.

»Teh knjig trenutno nimamo. Pridite čez kakšna dva tedna.«

»Prej ne bi šlo?«

»Saj imate 20 knjig, menda bo dovolj.«

Brez besed poberem knjige in se odpravim ven. Spotoma v trgovini kupim tri zvezke in nekaj svinčnikov, doma pa se lotim dela. V tem času, ko v knjižnico kapljajo knjige, ki mi še manjkajo, predelam večino knjig in popišem vse tri zvezke, zato se – približno tako navit in nabrit, kot bi popil pet skodelic kave – odpravim po novo zalogo. V knjižnici me pričaka ista gospa.

»Dober dan.«

»O, pozdravljeni. Ste pa hitro nazaj.«

»Zanima me, če imate že tiste knjige.«

»Dajte mi seznam.« Spet izgine med policami. Ko se vrne, me prijazno, a odločno vpraša:

»Zakaj pa potrebujete vse te knjige?«

»Ammm …« V takih trenutkih vedno malo zmrznem, ker ne vem, kako bi pod težo svojih pričakovanj odgovoril, ne da bi se izkazal kot polpismen navdušenec.

»Nameravate študirati v tujini?«

»Emmm, ne. Pripravljam se na sprejemni izpit. Na angleščini.«

»Pa saj imamo seznam predpisanih knjig.«

»Ja, saj …«

Skloni se pod pult in mi izroči seznam šestih knjig. Za trenutek mi vzame sapo, potem pa me prevzame val navdušenja, ker sem dosegel več, kot je pričakovano. In ta vzorec od takrat naprej bolj ali manj ponavljam tudi naprej. Kakšnih osem let pozneje, ko sem se začel pripravljati na magistrsko nalogo, sem kupil deset zvezkov, ki sem jih na drobno popisal kot kakšen psihopatski serijski morilec, ki na papir prenaša božja sporočila.

IMG_20150114_213834

Z vso količino podatkov, ki sem jih prelil na papir, bi verjetno lahko preskočil magistrsko in napisal sago v desetih nadaljevanjih.

Od takrat naprej mi možgani letijo, meljejo in drobijo podatke na prafaktorje in nazaj. Pa če to hočem ali ne. Pri meni puhlica iz življenjepisa, da znam delati z Excelom, nekaj velja. Za vsako stvar, ki mi tako ali drugače kroji življenje, imam svojo tabelo, v kateri preračunavam, izračunavam, tehtam ali pa štejem denar. Ko smo pri denarju. Včasih ne zaspim in se v postelji premetavam tako dolgo, dokler v glavi nimam pokritega zadnjega centa na bančnem računu ali dokler nimam izdelanega načrta za naslednje tri dni. Med delom prevajam dve stvari hkrati, zapisujem si misli, beležim ideje za projekte, poslušam glasbo, berem novice na desetih portalih (tipki Alt in Tab sta med prvimi, ki se obrabita), prežvečim nekaj poglavij v knjigi in vsake tri sekunde preverim, ali imam kakšno novo e-poštno sporočilo. Med prevajanjem filmov sem vedno film pogledal, prebral vse o ozadju filma, o igralcih, o zanimivostih, v roke vzel dialog listo, si podčrtal vse sporne stavke in na obrobo zapisal ideje za prevode. V glavi moram priti do zaključka, da sem vsaj 60, 70 odstotkov opravil že vnaprej, šele potem se lahko pomirjeno lotim prevajanja.

Zadnje čase se vedno bolj zavedam, da je prejemnikom mojih sporočil verjetno izjemno neprijetno, če prejmejo odgovor na svojo pošto v naslednjih 37 sekundah. Zato se moram včasih prav prisiliti, da ne odgovorim prehitro in se zamotim s čim drugim (na primer s popravljanjem zavese). In tako sporočilo pošljem šele čez dolgih pet minut. Če počnem samo eno stvar, je skoraj tako, kot da ne bi počel ničesar. Zato prevajam, berem, gledam, pišem, poslušam, berem, tečem, rišem, pametujem, nakladam, razmišljam in spet pišem. Zato sem hiter, nepotrpežljiv, učinkovit, potrt, vznesen, navdušen, ciničen, zaletav, odločen. Včasih imam občutek, da želim v eno življenje spraviti tri. Toda še nikoli se nisem bolje počutil v svoji koži.

Pa čeprav imam nemirni um.

 

Prijavite se na blog slika

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    In ko boš nekoč prehitel še samega sebe, boš v globočinah sanj, po svojem etalonu, restavriral spomine na prihodnost…

    Odgovori
  2. Véliki Elokve says:

    Le misli – one stalno gomazijo, v glavi zoprno ščemijo … Preganjajo melanholijo, včas možgani zasrbijo, ko ti zganjajo kemijo. Z njimi vedno si čist sám, zato prefokusiraš se drugam. Jih beležiš, rišeš, paseš, v tipkovnico jih bašeš, vsake tolk desetko fašeš.
    In potem si spet v mislih sam, sprašuješ se – le kam? Drugam …

    :-)

    Odgovori

Napišite odgovor.