Neroda – Alexandre Seurat

Francoski pisatelj Alexandre Seurat je že s prvencem Neroda zastavil precej ostro. V tem kratkem, dobrih sto strani obsežnem romanu ne prizanaša, ne tolaži, ne ovinkari, ampak udari naravnost. Zareže v mehko tkivo in poskrbi, da takoj zaboli tam, kjer bolečina ne more biti nič manjša od neskončnosti. Pri otrocih.

To je grozljiva zgodba o svetu odraslih, ki se jih dotikajo jasni signali, pa jih vztrajno odrivajo na vedno razumen – a z vidika opazovalca, torej bralca, nerazumljiv – način, vedno z dodanimi izgovori in izmikanji, v šibkih poskusih, da bi vzpostavili normalno stanje, karkoli normalno že pomeni, ker nasprotno preveč boli, ker alternativa rani pridobljeno stanje vzpostavljanja miru za vsako ceno. Toda račun vedno pride. In plačati ga morajo otroci, ki se ne znajo obrniti, ne zmorejo se dvigniti, uspe jim zgolj enkraten in hipen vrisk v šumu sveta, ki ga še ne razumejo, ki jih porazi prav zato, ker so šibki in nebogljeni. To je zgodba o odraslih, ki so na cedilu pustili otroka.

Otroka, ki je bil obdan s toliko odraslimi osebami, pa vendar je bil tako sam in osamljen. Njegova usoda je bila zapečatena, še preden je postal misel v nekom drugem, še preden je bilo prepozno, da bi mu onemogočil vstop v svet, ki mu bo obrnil hrbet. Bil je kratek krik na pomoč. Udušen z zmotnimi odzivi večjih, močnejših, bolj grozečih. Odrasli na strani odraslih. Kako samoten je to kraj za majhne.

Zelo je mučno, ko ti odprejo vrata v ta del odraslega sveta, v katerem vladajo izgovori, tisti obrambni mehanizmi, ki varujejo pred ukrepanjem, sila neprijetnem dejanju koraka naprej, ki bi obvaroval šibkega otroka, in ne bi šlo zgolj za to, da bi v prvi vrsti pazili na ugled, na zaščito družinske celice za vsako ceno, na previdnost, ki ne pomeni nič drugega kot to, da se skriješ za zaveso in se trudiš ne slišati. Ker to je najlažje. Drugim pred noge metati zahteve po dokazih, da lahko s tem odlašaš in na hitro pometeš pod prag.

Odrasli znamo biti odlični igralci, ko je treba zatajiti svoja lastna spotikanja, ki se jih še kako dobro zavedamo. In drugi igrajo z nami to igro širokih nasmeškov in vljudnostnih fraz, ki pomirijo, sprožijo refleksna zamahovanja. On pa že ni tak, rečejo. Samo poglejte, kako očarljiv in pozoren je. Otrok si je sam kriv, ta neroda mala. Te modrice so za tako starost nekaj povsem običajnega. In potem, kljub lažem, ki v mislih vseeno odzvanjajo nekoliko slabotno, ko v procesu racionaliziranja zmanjšaš ali celo izničiš njihovo veljavo, pride do tako želene odrešitve. Reševanje težav, če te sploh obstajajo, je položeno v roke drugih. Odgovorno prelaganje odgovornosti.

Dokler ni prepozno.

In potem, ko že tako ali tako pluješ v nemirnih vodah, se zaletiš še v čer spoznanja, da je otrokova ljubezen, tudi v najhujših trenutkih, tako rekoč brezmejna in vseobsegajoča – in tako slepeča, kot bi žival ujel v soju luči podivjanega avtomobila. Tako omamna, tako topla in tako znana je ta svetloba, pa vendar lahko zelo pogubna. Otrokova ljubezen do staršev je brezpogojna. Večna, neomajna. In ravno zato tako podvržena zlorabi.

Takšne zgodbe niti niso najbolj srhljive, ker opisujejo konkretna nasilna dejanja, niti ne zato, ker temeljijo na resničnem dogodku, ampak predvsem zato, ker vedno znova razkrijejo, da se to dogaja tukaj in zdaj, v naših vrstah, našim bližnjim, svojcem, znancem, in da se ob tem počutiš tako nemočnega. Ključ je seveda v ukrepanju, toda včasih se zdi, da se v tem izginjajočem svetu tudi – ali predvsem – odrasli ne znajdemo več. In tavamo, kakor vemo in znamo.

In če že mi, ki imamo za sabo leta, na neki točki kljub svoji zmedenosti lahko izstopimo iz brezciljnega vlaka in gremo svojo pot, otroci v obdobju, ko staršem izkazujejo svojo nesporno predanost, tega ne morejo in ne znajo. Otroci ne morejo nikamor.

»Roman Neroda se naslanja na pričevanja v medijsko razvpitem procesu Marine Sabatier, v katerem sta bila starša trpinčene deklice leta 2012 obsojena na tridesetletno zaporno kazen. Sojenje je razgalilo številne hibe v delovanju in povezanosti pristojnih institucij pa tudi temeljno nemoč družbe pri razkrivanju specifičnih zlorab.« — s platnice knjige

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Zadnjič sem prebrala le del in si zapisala naslov, ker to knjigo res moram prebrati. Pa sem želela zamenjati vrstni red. No, ker z zmedi zadnjih tednov še nisem prišla do kjnige, sem vseeno prišla prebrat tvoj zapis v celoti. Ne morem, da ga ne preberem. Se dotakne.
    Knjiga pa še bo.
    Damjan, hvala.

    Odgovori
  2. Damjan says:

    Obe knjigi sta krasni, nista pa lahki. Ampak se mi zdi, da sta nujno potrebni. Hvala tudi tebi.

    Odgovori

Napišite odgovor.