Obiski

Ankh

 

Stal sem pri vhodu v blok in okleval. S prstom sem se dotaknil gumba domofona in se za trenutek zbal, da ni sama. Do zdaj mi je še vedno uspelo ujeti trenutek, ko pri njej ni bilo njega. To je bilo prej srečno naključje kot posledica spretnega načrtovanja. Morda mi bo tokrat sreča obrnila hrbet, sem pomislil, zamižal in pritisnil gumb. Minilo je nekaj sekund. Nič. Še enkrat sem pritisnil in si sam pri sebi nepotrpežljivo ponavljal mantro: Doma je, doma je, doma je.

»Ja, kdo je?« Glas iz zvočnika je bila oster, hripav, prekinjen, nejevoljen. Toda domač. O, tako domač.

»Jaz sem.«

»Kdo?«

»Ja, jaz, kdo pa?«

Tišina.

»A, spet ti. Ja pa kaj bi rad?«

»Nič, malo sem prišel na obisk.«

»Ja, ja. Že vem, zakaj si prišel.«

»Daj, no. Odpri.«

Bzz, bzz, bzzzzzzz. Bzzzzzzz… Hitro sem odprl vhodna vrata in za sabo sem slišal pridušen raskav glas: “Je šlo?” Nisem odgovoril. Nekaj korakov naprej sem že stal pri dvigalu. Pritisnil sem gumb in čakal. S hrbtom sem se naslonil na ograjo stopnišča, glavo vrgel vznak in pogledal gor. Na vrhu stopnišča sta vame zrli temni silhueti glave in roke, ki je nemo žugala. Samo nasmehnil sem se. Vedno isto, sem si rekel.

Dvigalo se je primajalo v pritličje. Ko so se odprla vrata, je izstopila gospa srednjih let, ki me je samo ošvrknila s pogledom in brez pozdrava nadaljevala svojo pot bogvekam. V hrbet sem ji zaklical: “Dober dan tudi vam.” Ali pa sem si to samo mislil. Kakorkoli že, bil sem dobre volje. In tega nista mogla pokvariti ne gospa petelinčica ne notranjost dvigala, ki je zaudarjala po mešanici postanega zraka in zažganih gum, kot bi nekdo prvič prižgal odišavljeno cigareto v grobnici, ki so jo odprli po tisočletnem spancu.

Dvigalo se je zelo počasi in trzajoče vzpenjalo proti dvanajstemu nadstropju, kot bi ga na lastnih plečih in z ožuljenimi rokami dvigoval zdolgočaseni velikan, tako da sem se za trenutek lahko prepustil mislim. Te misli so bile zadnje čase sladke. Našel sem novo ljubezen. Prišla je nepričakovano, silovito, kot udarni val me je podrla na tla in me nato nežno položila v zibko novih občutkov. Česa takega prej nisem poznal. Odprli so se mi novi svetovi, ki sem jih prej vztrajno teptal.

Iz blage omotičnosti, ki mi je stopila v glavo, ko sem se prepuščal opojnim mislim, me je predramil rahel sunek dvigala, ko se je to ustavilo. Odprla so se vrata dvigala in tam je stala ona. Nemočno me je gledala z mešanico veselja in naveličanosti. Z dobršno mero sumničavosti in previdnosti sem pogledal proti  odprtim vratom v stanovanje. Tišina. Brez zvokov televizije. Verjetno je bila sama.

»Ja, zakaj si spet prišel?«

»Saj sem rekel, malo na obisk, danes smo prej končali.«

Vstopil sem v njeno stanovanje. Kot vedno je bilo izjemno vroče. V tistih časih so imeli po blokih v zimskih časih vsi radiatorje navite do konca in so raje odpirali okna, če je temperatura presegla 57 stopinj. Meni, ki sem v stari Ljubljani odraščal ob krušni peči, je bilo že pri 22 stopinjah prevroče, zato sem hitro slekel jakno in pulover. V kuhinji, ki je bila osrednji del njenega stanovanja – dnevna soba je večinoma samevala –, je bil prižgan starinski radio, iz katerega je bilo pri srednji glasnosti mogoče slišati neko kontaktno oddajo ali poročila ali novice ali nekaj podobno dolgočasnega. Na mizi je bil razgrnjen časopis. Reševala je križanko, medtem ko je srkala kavo, ki si jo je v odkrušeno porcelanasto skodelico natočila iz džezve za štiri. Vendar bila je sama.

»Če boš kaj pil, imaš v omari.«

Te ponudbe sem se vsakič znova razveselil. Ko sem odprl kuhinjsko omaro, so bile na spodnji polici kot kmerski vojaki v ravno linijo poravnane steklenice piva. Vzel sem eno, jo defloriral z odpiračem, ki je na vrvici visel pri pultu, jo položil na mizo ob časopisu in sedel.

»Kako je bilo v šoli?« je hitro vprašala, kot bi se bala, da jo bom prehitel s svojo prošnjo.

»Ma, v redu.« Pivo sem izpil v desetih velikodušno odmerjenih požirkih. Mater, sem bil žejen. Vstal sem in vzel novo.

»Kar vzemi, samo da ne boš pijan.«

»Ma, kjeee. Boš tudi ti?«

»Daj.«

In tako sva nekaj časa pila v tišini. Kuhinjsko okno je gledalo na s soncem oblite zgodnjepomladanske vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, ki so se počasi talili kot moja potrpežljivost. Pogledal sem jo in vprašanje, ki bi moralo priti iz mojih ust, je ostalo začrtano na očeh. Tako ali tako je bilo že takoj jasno, zakaj sem prišel.

»Kaj bi zdaj rad?«

»Pa …«

»No, povej. Saj vem, zakaj hodiš sem. Nimam.«

»Daj, no.«

»Če nimam, nimam. Saj si dobil prejšnji teden.«

»Saj vem, ampak tisto je šlo za faks.«

»Pa kaj bi zdaj rad? Koliko bi rad?«

»… Deset.«

»Ha!« Pogledala je navzdol v križanko, premaknila skodelico, kot da bi hotela pogledati, če je slučajno pustila kakšen madež, nato pa izpustila glas, ki je hkrati spominjal na cvilež, jok, smeh, obup, nemoč.

»Če nimam.«

»Daj, no, samo še tokrat. Veš, koliko mi bo to pomenilo. Saj potem ne bom dolgo prosil, ampak res potrebujem zdaj.«

»Pa kaj hočeš? Zakaj hodiš k meni? A nimaš mame, pa naj ti da ona.«

»Daj, no, res je zadnjič.« Zdaj se je obup loteval tudi mene in hitro sem naredil požirek. V velikem pričakovanju sem jo gledal in si mislil: zdaj zdaj zdaj bo vstala, vstala bo in šla v predsobo po denarnico.

In res je vstala. S komaj slišnim stokom ranjene živali se je odpravila iz kuhinje, jaz pa sem si mel roke. Vse je šlo kot namazano. Tudi strica, ki bi me verjetno utopil v žlici vode, če bi me zalotil tu, in ki je tudi sam kot kakšen mafijski odposlanec zahajal po redne kuverte, danes ni bilo na obisku, čeprav me je na začetku glodal strah, da bo ravno danes zašel tod mimo. Od same vznesenosti sem hitro skočil še po eno pivo.

»Pa kaj bi rad? Koliko?« Stok.

»Deset, no. Res je zadnjič.« Požirek.

»Pa zakaj toliko? Kako naj pa plačam položnice?«

»Daj, no. Samo deset, no.«

Počasi je odprla denarnico in tiho zaječala. Izročila mi je bankovec, jaz pa sem ga hitro pospravil v hlačni žep. Razveselil sem se kot otrok in ji naglo stisnil poljubčka na čelo.

»Najboljša si!«

Ob teh izgovorjenih besedah sta se ji za trenutek kotička ust rahlo obrnila navzgor.

»Boš še enega? Samo da ne boš pijan.«

»Ne, še tega nisem spil. Itak pa moram iti.«

»A zdaj pa že letiš?«

»Ja, mudi se mi. Pa saj prideš v četrtek k nam, ne? Na kosilo.«

»Ja.«

»No, prav. Res ti hvala, ful mi bo pomagalo to. Res.«

»Ja, ja.«

In že sem se oblačil. Odprla je vrata, stopila na hodnik in poklicala dvigalo.

»Pa ni treba povedat mami, prav?«

»Ne bom.«

»Ne, da ji res ne boš. Saj veš, da je potem vsa jezna.«

»Ne bom.«

Odprla so se vrata dvigala.

»No, adijo. Se vidimo v četrtek.« In sem odšel. Nepotrpežljivo sem se prestopal, ko sem čakal, da bo rahitično dvigalo naposled le doseglo dno. Vleklo se je in vleklo in vleklo. Ko sem prispel v pritličje, sem hitro stekel ven na ulico. Od veselja sem kar poskakoval.  Vedel sem, da me gleda z balkona, zato sem se ozrl navzgor in ji pomahal. To je bil najin obred, redni običaj od mojih malih nog. Vsakih nekaj metrov sem se ozrl in jih pomahal, dokler niso pogleda na balkon zakrili divji kostanji. Potem sem bil sam. In potem je bila sama tudi ona. Za trenutek me je kot želo zbodla slaba vest, vendar sem jo hitro potlačil z veselim pričakovanjem. Tam, v centru mesta, me je namreč čakala v usnje vezana knjiga zbranih Shakespearovih del. Moja nova velika ljubezen. Knjige.

***

Babica. Ta sladka, velikodušna babica. Klical sem jo mama. Ne babi, ne oma, ne stara mama, ampak mama. Ena in edina. Vedno tu, vedno na voljo, vedno ob meni. Moja spremljevalka, moja učiteljica. Vedno topla roka, vedno topla beseda, vedno nasmejana, nikoli ni znala ali želela reči ne.

V mojih osnovnošolskih letih, ko me je zakuhalo ali pa se mi ni dalo iti v šolo in sem termometer prislonil k peči, da ga je bilo včasih treba pomoliti pod mrzlo vodo, ker je zaradi trenutka nepazljivosti kazal krepko čez 42, je bila vedno samo klic stran. Starša sta odšla v službo, jaz pa sem v temi čakal, da pride mama. V tistih trenutkih popolne samote me je bilo strah. Izpod odeje na kavču v dnevni sobi sem prestrašeno kukal in samo čakal, iz katerega kota bo vsak hip skočila prikazen. Potem sem v ključavnici zaslišal ključe. Prišla je. Mama. Začelo se je daniti. Dan se je lahko začel.

Običajno je bil po zajtrku na vrsti Človek ne jezi se, pri katerem mi je vedno pustila zmagati. In nekaj najslajšega pri tem je bilo, da se je pri tem neznansko zabavala. Vedno je bila pripravljena pogledati stran, ko sem s svojo mladostniško svojeglavostjo goljufal. Zanjo je bila zabava, zame tekmovalnost.

Če pozneje na televiziji ni bilo nobene risanke – v moji rani mladosti so bile risanke namreč redka in izjemno zaželena dobrina –, so bile na vrsti zgodbe. Herojske, strašljive, resnične pripovedi iz partizanskih dni. S hrbtom sem se ulegel na pisalno mizo v svoji sobi, noge prekrižal na steno, mama pa se je usedla poleg mene. In sem jo poslušal. Odprtih ust. Ne glede na to, kolikokrat mi je povedala eno in isto zgodbo, vedno sem njene besede v glavi preslikal na novo platno in ustvaril nepozabne slikarije, ki sem jih spravil v dragocene predalčke spominov. Črna preteklost, barvna sedanjost. Iz teh predalčkov črpam še danes. Zlasti danes.

Če je bil eden tistih dni, ko sem prirejal termometer, in če mi je uspelo mamo nahecati, sva se odpravila ven. Z določenim namenom. Vedno z nekim namenom. Po mestu so bili strateško posejani saloni z igralnimi avtomati in jaz sem bil njihov reden gost. Običajno mi je mamo uspelo prepričati, da sva se do enega takih salonov odpravila čez Tivoli. Ko je pred vhodom odprla denarnico, so se mi zasvetile oči. Asteroids, prihajam! Vendar ni ostalo samo pri eni igri. Zelo hitro sem pozabil na čas in kot bi mignil, je minila ena ura. Mama pa me je čakala zunaj. Sedela je na kamnitem loncu, polnem mačeh. Po kakšni uri in pol pa je imela dovolj čakanja in me je prišla iskat. Jaz sem se sicer upiral, saj se mi je zdelo, da sem notri šele kakšnih pet minut, ampak nobeno moledovanje, skakanje na kolena in cviljenje ni pomagalo. Včasih si želim, da bi premogel vsaj tretjino njene potrpežljivosti.

Leta so minevala in začel sem hoditi na srednjo šolo, ki je bila v neposredni bližini maminega bloka. Njeno stanovanje je bilo v prvih srednješolskih letih moje pribežališče, v katerem sem se lahko tako pred kot po šoli brezskrbno predajal alkoholni omami. Ko sem steklenico zamenjal za knjigo, pa je bila mama skoraj neusahljiv denarni vir za vse moje skoke v literarne nakupe. Vedno je bila tam, vedno na voljo, vedno ob meni. Ni znala reči ne.

Toda ves čas je bila sama. Vedno bolj se je utapljala v alkoholni samoti. Začela se je pogovarjati s kmerskimi vojaki kuhinjske omare, začela se je pogovarjati s križankami, njenimi sopotnicami na poti prezgodnje upokojitve. Začela je pozabljati nase, pozabljati na druge. Pozabljati.

Potem so jo odpeljali. Daleč stran od bloka. Daleč stran od balkona, s katerega mi je mahala, dokler mi niso pogleda nanjo zakrili divji kostanji. Odšla je daleč stran, toda bližje domu. Na postajo, kjer je čakala, da jo odpelje vlak v večnost. Vesel sem, da sem jo lahko pobožal po roki, preden je odšla.

Babica. Mama. Vse življenje je dajala. Na koncu je dala še svoj um in razum. Med drugim zato, da sem danes to, kar sem.

***

Na pokopališča ne hodim rad. Preveč zgodb, preveč sveč, ki svetijo brez pravega razloga, preveč ljudi, preveč stojnic, preveč enoletnih prisiljenih izletov na kraj zadnjega počitka. Preveč je utesnjeno. Tam se počutim izgubljenega.

Tako ali tako pa imam zadnja leta občutek, da mame sploh ni tam. Tukaj je, ob meni. Nasmejana, sproščena, osvobojena. Gre tja, kamor grem jaz. V hribe, na morje, v sanje, v te besede.

Trajalo je veliko let, toda zdaj sva se spet našla.

 

mama

 

 

prijavite se

 

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.